Pojdi na vsebino

Priročnik za klatenje/Kolesca za tehniko

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Priročnik za klatenje/Ogenj v konzervi Priročnik za klatenje
Kolesca za tehniko
Slavko Pregl
Priročnik za klatenje/Dvainštirideset udarcev
Spisano: Ida Štimec
Izdano: Pregl, Slavko (1977). Priročnik za klatenje. Ljubljana: Založba Borec. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


}

Med mularijo občasno izbruhne tehnika. To se zgodi takole: v vesolje pošljejo vesoljca in vse dvorišče govori o tem in vsakdo je pametnejši od vseh ostalih, potolčen je rekord v hitrostni vožnji motorjev in vse dvorišče se širokousti o hitrostnih vožnjah motorjev, izumijo spet najmanjši računalnik in že ima dvorišče računalništvo v malem prstu.

Žiga je fant, ki je bil Mihi, Pipiju in Andreju pogosto senca. Ampak vedno prijazno nevsiljiva senca. Če je kje manjkala kakšna pomoč, se je vedno pravi čas pojavila Žigova roka. Če je kdaj zmanjkalo cvenka za kakšno stvar, je Žiga iz žepa vedno znal izbrskati potrebno žvenketanje.

Žiga je rad dal vsem o vsemu prav. Ni se prepiral in ni se ustil.

Še posebej, če je bilo govora o tehniki, fantu pa so manjkala kolesca za tehniko.

Lahko ti manjkajo kolesca za tehniko. Nikoli pa ne manjkajo kolesca za slab občutek, če te kdo zafrkava.

»Žiga, kaj praviš, kako dosežejo te blazne brzine?« je vprašal Pipi in žvečil.

Žiga je skomignil z rameni.

»Žiga, a bi ti bil vesoljec?« je vprašal Miha in vrtal po nosu.

Žiga ni rekel nič.

»Žiga, zakaj računalnik, kadar...« je začel Pipi, a ga je Žiga prekinil:

»Gor moram. Adijo!«

Žiga je tuhtal, kaj bi se dalo napraviti. V tistem se je oče z avtom vrnil iz službe. Bil je zelo slabe volje. Mrmral je, ko je stopil skozi vrata, mrmral je, ko je jedel, mrmral je, ko je bral časopis in mrmral bi, ko bi dremal, če bi dremal. Pa ni. Ugotovil je, da lahko zamrmra, zakaj mrmra:

»V križišču je neki bedak treščil vame, ko sem čakal na zeleno luč.«

»Ojoj,« je rekla mama, »je kaj hudega?«

»Zadnji konec imam stoičen, odbijač imam zvit in luči mi ne gorijo.«

Žiga je mežikal, ker ni vedel, da ima oče zadnji konec, odbijač in luči. Potem se je zdramil, da oče le tako govori o avtu.

Oče je odšel, Žiga pa se je zamislil Morda je tu izhod?

V naslednjem obdobju se je Žiga javljal očetu za čiščenje avta. Drgnil je kolesa, svetleče dele, pometal notranjost, loščil lak.

Nekega dne je oče zelo slabe volje prišel iz službe. Mrmral je in mrmral in mrmral bi do pojutrišnjem, če ga ne bi mama skrbno vprašala:

»Kaj je z avtom?«

»Vrata sem si zvil, ko sem vozil iz garaže,« je revsknil oče.

Žiga je sklonil glavo. Za nekaj časa je šel načrt po gobe.

Ko so težave z avtom že davno utonile v pozabo, se je Žiga pri kosilu opogumil.

»Očka, v šoli mi gre dobro,« je rekel.

»Lepo,« je odvrnil oče.

»Mami pomagam,« je nadaljeval Žiga.

»Tudi lepo,« je odvrnil oče in dvignil pogled.

»Na sploh sem prav tako v redu,« je izdavil Žiga.

Oče se je začudil:

»Kaj pa je spet to?«

Žiga je začutil, da je napočil njegov čas. Debelo je pogoltnil in rekel:

»Sem mislil, kaj, če bi se učil vozit avto.«

»Oho,« se je zdrznil oče, »kje ga boš pa dobil?«

Očetje so včasih specialisti za kočljiva vprašanja. Kako le more en takle oče, ki ima avto, svojega lastnega sina spraševati, kje bo dobil avto za pouk vožnje.

»Ja, hm,« je rekel Žiga. »Ko smo že ravno pri tem, kaj če bi se kar z našim učil?«

Žiga je načrtno z velikim poudarkom izgovoril besedo našim.

»No, no,« je rekel oče in naslednjih nekaj dni molčal.

Nekega dne, ko se je Žiga vlačil gor in dol po dvorišču, kupi fantov in punc pa niso vedeli, kaj bi sami s seboj, je prišel dol oče, poklical Žigo in mu rekel:

»Sedi za volan, greva!«

Žiga bi se skoraj sesedel.

Miha, Pipi in Andrej so dobili obraze, ki bi jih bil prisrčno vesel muzej posebnih primerkov voščenih lutk.

»Ja,« je rekel Žiga.

»Pelji,« je rekel oče.

Žiga je nekaj brskal po komandni plošči in vžgal motor. Pri tem je dodobra prestrašil: sedem sicer mirnih deklic, štiri nagajive fante, tri prijatelje, ljubečo svojo mamo, delno tudi očeta ter zelo izrazito sebe. Nekaj krivde za to nosi blok, ker se ni hotel odmakniti šoferju z vozilom.

Avto je bil v naslednjem predhodnem obdobju videti kot avto v risanki, ki se precej trga, je precej manjka in jo zato zlepijo kar tako skupaj.

Ko je bilo očetu dovolj, je Žigi velel, naj zapelje na neko dvorišče in obrne.

Žiga je to dokaj hitro storil; istočasno pa se je nekako primerilo, da je steber pri vhodu v dvorišče mimovozečemu vozilu bliskovito odtrgal kos blatnika, ne da bi bil šofer pravočasno na to opozorjen.

Oče je posinjel.

»Domov,« je stisnil med zobmi.

Žiga je peljal proti domu in si želel, da bi oče zbesnel.

»Naj me lepo natuli,« si je mislil Žiga, »naj me ubriše, naj mi reče hude stvari, naj si puli lase in naj skače po avtu. Samo tiho naj ne bo, samo tega ne!«

Oče je škrtal z zobmi in ni rekel nič.

»Samo eno prijetno natulitev naj izbruha,« je hrepenel Žiga, »naj mi v glavo meče grobe stavke. Ampak tiho naj ne bo!«

Oče ni vso pot do doma črhnil besedice.

»Kako je bilo?« je vprašala mama.

Če bi gledala na dvorišče, koliko firbcev se je zbralo okrog avta, bi že vedela. Tako pa so to sumili Pipi, Miha in Andrej, ostali niso vedeli nič, mama nekaj, Žiga in oče pa vse, od tega Žiga še več. Vsemu, kar je vedel oče, je bilo treba dodati še vzklik: nikoli več ne grem šofirat! Ponavljal ga je Žiga in si s tem težil srce.

»Nekateri imate pa zelo razvit talent za šofiranje, Žiga,« je rekel Miha, ko se je Žiga pojavil na dvorišču.

»A pleh lepo hrešči, ko kakšen avto kam vseka, kaj misliš, Žiga?« je vprašal Pipi.

»Kaj misliš, da reče kakšen oče, če mu sin...?« je začel Andrej, a ga je Žiga prekinil:

»Gor moram!«

Doma je sedel za mizo in otožno razmišljal.

Nenadoma je planil pokonci in se zarežal do ušes:

»Ja no, pač nisem za tehniko! Pa kaj potem?!« 

Vsakdo mora imeti ravno toliko koleščkov, da ve, za kaj jih ima in zakaj jih nima.