Priročnik za klatenje/42 udarcev
| Priročnik za klatenje Dvainštirideset udarcev Slavko Pregl |
Priročnik za klatenje/Potovalka z omako → |
| |||||||||||||||
Pri shrambah je nerodna samo ena stvar. Pot v ! shrambo ponavadi pelje mimo mame. Eno največjih bogatstev, ki ga imajo mame, so mulci, in to še posebej takrat, kadar ne brskajo ali iščejo po shrambi. Kadar se družijo mulci in shrambe, skoraj gotovo pride do nesreče.
Pa si poglejmo Andrejevo nesrečo.
Neko popoldne se je na dvorišče prikotalil Miha in leno obračal oči. Videlo se je, da komaj nosi trebuh naokrog.
»Oh, izpraznil sem kozarec z marelično marmelado. Pesem, vam rečem. Ampak sedaj sem čisto mrtev,« je rekel.
»Pha, marmelada je za otroke,« je rekel Pipi. » Kadar jaz kaj sunem, je to meso ali klobasa.«
»Tudi med ni slab,« je rekel Miha. »Ali pa nekaj pesti rozin, pomešanih s kakšno pestjo posušenih borovnic, vmes kakšna pest mandeljnov ali orehov.«
Andrej se je praskal za ušesom in molčal. Kadar je kaj hotel, je rekel mami in je dobil, če se je dalo. Samo če dobiš od mame, potem to očitno ne velja. Kakšna profesorja sta Miha in Pipi!
»Grem malo gor,« je rekel Andrej.
Šel je in videl, da mama pospravlja po sobi. Smuknil je v kuhinjo in že v shrambo in že našel škatlo z orehovimi jedrci. Pest je romala noter in se polna stresla v hlačni žep.
Andrej je prišel na dvorišče in grizljal orehe.
»Jaz kdaj pogledam malo za orehi,« je rekel.
»Oho,« sta rekla Miha in Pipi. »Oho.«
Potem je Andrej nekaj dni zapored gledal za orehi.
Potem je nekega dne še Andrejeva mama pogledala za orehi.
Bližal se je namreč praznik. Mama je pripravila testo in te stvari. Potem je vse skupaj postavila na toplo in šla po orehe, da bi jih zmlela za nadev.
Orehe težko zmelješ, če jih nimaš. Je pa nerodno, ker testo že čaka.
Andrej je v svoji sobi poležaval po kavču in bral knjigo. Tiho vznesenost je presekal grob krik:
»Andreeeeeeeeej!«
Andrej ni imel časa za odgovor. Imel je samo čas za zardevanje v zadnjico. Zadnjica zardeva samo pod pogojem, če te kdo mlati po njej. Ta pogoj je bil pri Andrejevi zadnjici zdaj izpolnjen.
Ko je pokanje prenehalo, je mama razburjeno vprašala:
»Ali si jih štel? Ali veš, koliko si jih dobil?«
Andrej je štel samo od začetka, potem pa je bilo preveč, da bi štel naprej. Zamolklo je zahlipal:
»Ne vem.«
»Dobil si jih dvainštirideset. Toliko dekagramov orehovih jedrc si nakradel.«
Andrej se je potopil v žalostne misli.
Naslednje dni popoldne na dvorišču ni nič glodal. Četudi sta Miha in Pipi kaj glodala in čvekala, je samo rekel:
»No ja, no ja.«
Potem se je obrnil stran in razmišljal druge stvari.
Za vse življenje si je tiskal v spomin, da imajo mulci bolj pomembno delo, kot da praznijo shrambe svojim lastnim mamam za hrbtom.