Priročnik za klatenje/Če bi šli v kino

← Priročnik za klatenje/Ljubezen in deščice

Priročnik za klatenje
Če bi šli v kino
Slavko Pregl

Spisano:	Ida Štimec
Izdano:	Pregl, Slavko (1977). Priročnik za klatenje. Ljubljana: Založba Borec. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Krasno je, če igra v kinu kakšen dober film. Nerodno je le, kadar napočijo težave z očetom in mamo. Saj sta oba čisto v redu, samo točno tisti dan, ko bi bilo super iti v kino, začneta kaj spraševati.

»Ali so domače naloge napisane?« vpraša mama.

»Ali si pospravil v kleti?« vpraša oče.

»Ali znaš pesmico?« zanima mamo.

»Ali so čevlji že popravljeni?« zanima očeta.

Tako je s temi stvarmi. In že je treba opravke, ki bi jih lahko opravili kdaj drugič, opraviti prav zdaj.

V kinu je bil torej dober film in Pipi, Miha in Andrej so na dvorišču bobnali s prsti po hlačah.

»Nekaj je treba storiti,« je rekel Andrej.

Miha je rekel, da tako zlatega fanta še ni videl. Samo genij lahko ugotovi, da moraš nekaj storiti, če bi rad v kino. V kino pa greš lahko samo mimo mame in očeta, ki te bosta raje vprašala sto zoprnih stvari, kot pa ti dala pet din.

Pipiju so se medtem usta razširila do ušes. Njegova usta so namreč prva zvedela, da ima fant idejo. Preden sta Miha in Andrej lahko vprašala, kako in kaj, je vprašal Pipi:

»Ali vesta, kako neumni ljudje vseeno nekako vozijo skozi življenje?«

Andrej in Miha sta nemo odkimala.

»Hja, tako, da imajo Pipija, ki misli zanje,« je dejal Pipi.

Potem je nekaj časa malo razlagal načrt. Zatem so se vsi trije odpravili do stanovanja Pipijevih. Pozvonili so in ven je prišla Pipijeva mama.

»No, kaj pa se dogaja?« se je začudila.

Spregovoril je Miha. Povedal je, da se dogajajo zelo hude stvari. Po svetu divjajo vojne, po cestah je vse več nesreč, na dvoriščih pa razsajajo razni huligani, ki najraje pretepajo take fante, kot so Andrej, Miha in Pipi. Ko je to povedal, mu je šlo skoraj na jok.

Pipijeva mama se je začudila.

»In mi trije smo mislili, da se ne bi potikali po dvorišču, ker bi nas huligani pretepli. Še najbolj varno bi bilo, če bi šli popoldne v kino. Hm,« je menil Miha.

»Če pa je tako... « je negotovo rekla mama in razmišljala. »Kaj pa, če bi vidva prišla k nam in bi se s Pipijem skupaj učili? To bi bilo tudi varno.«

Andrej je prebledel in zajecljal: »Ne vem, ne vem, saj veste, dvorišče ali pa stanovanje v bloku, saj tudi ni skoraj nobene razlike. In če se huligani klatijo po dvoriščih, lahko prav mimogrede zavijejo še v kakšno stanovanje. Kino dvorana je le bolj varna. «

»Če ti tako praviš, potem bo že držalo,« je rekla mama.

Tudi njena usta so se hotela širiti k ušesom, a jih je kar lepo potiskala nazaj. »Pa pojdite v kino, če boste tam varni.«

Fatje so zavriskali in se skoraj že zaprašili po stopnicah. Ustavil jih je glas Pipijeve mame:

»Ko se vrneš, Pipi, ali se boš upal iti pospravljat v klet in po čevlje k čevljarju? In nalogo, boš napisal?«

»Jasno, mama!« je zaklical Pipi. »Potem, bolj pod večer, se huligani ne upajo klatiti okrog. Takrat bom varen!«

Vsi trije so se zapodili proti kinu. Seveda so mimogrede o nevarnem dvorišču obvestili tudi Andrejevo in Mihovo mamo.