Pripovestnik v sili

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pripovestnik v sili: Novelica.
Pavlina Pajk
Izdano: Zbrani spisi Pavline Pajkove, 2 (1893), 201–228
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Premoženje, ki je znašalo blizu eden milijon in je bilo lastno nedavno umrlej devetdesetletnej grofici Veroniki, razdelilo se je med dve rodbini ubožanih plemičev, kojih roditelji so bili daljni sorodniki pokojnej grofici. Velečastna stara grajščina, najlepša vseh posestev pokojnice, imela je že nad trideset let jedino, krepko, pa skopo grofico Veroniko za stanovnico in pa njeno tiho družino, obstoječo iz samih starih ljudij. Temnogosti gaji in pa krasni vrtovi, ki so obdajali ponosni grad, bili so brez sprehajalcev in uživalcev. Drobni, skakljajoči ptički so edini uživali prijetni hlad senčnatih bukev in kostanjev, mnogobarvni metuljčki pa so bili jedini občudovalci dišečih žlahtnih cvetic.

Sedaj pa je mahoma bilo drugače. Že mesec dnij je stari tihi grad kakor pomlajen novega življenja. Glasno, veselo govorjenje prekrižalo je ptičje petje v gaju. Cvetice niso več neobčudovane venele v gredicah, temveč v krasne šopke vezane kitile so z bogatim pohištvom ozaljšane sobane gradu, ali pa služile v kratkočasno zabavo brezskrbnej mladini, ki je skoro celi dan pohajkala na prostem.

Bil je vroč poletni popoldan. Solnce je pripekalo skoz sive oblake, in neprenesljiva soparica je polnila zrak. Tiho je bilo pod drevjem okoli grajščine; kar je živelo, pobegnilo je v hladne prostore grajskega zidovja.

V velikej dvorani pri tleh, ki je imela umetno izdelan kamneni tlak, vladal je prijeten hlad in pol-mrak. Okna so bila popolnoma z bršljanom in divjo ložo prerasena.

V tej idiličnej dvorani je bila zbrana družba mladih ljudij. Več gospodičen v lahkih oblekah je leno slonelo v naslanjačih, držé knjige ali majhna ročna dela v rokah, a videlo se je, da jih niti delo niti čitanje nič kaj posebno ne veseli.

Več mladenčev različne starosti je bilo med njimi. Ta je sedel na koncu mize in počasi pušil dragoceno smodko, drugi je jahal na stolu ali slonel v naslonjalu, navidezno zamaknen v časopis, oni se je zopet udal vzdehanju in čital iz knjige.

Rejen lovski pes pa je ležal pod mizo z na pol zaprtimi očmi in leno lovil muhe, ki so ga nadlegovale.

Krasni ptičniki z različnimi ptički so stali na okroglih mizicah poleg oken, in njih skakljanje je bilo edino, kar je motilo tihoto. Ptiči pa niso prepevali; saj so tudi oni, kakor mlada družba, čutili klavernost, ki navadno prevzame človeka o velikej vročini.

Gospodične in gospodiči so bili bratje in sestre, bratranci in sestrične, vsi srečni dediči bogate nepoznane pratete grofice Veronike. Uživali so za nekaj dnij v lastnej grajščini poletni hlad in slast brezskrbnega življenja.

»Bodi tako prijazen in obrni se drugam, bratranec Spiridijon; tvoj dim me hoče zadušiti,« oglasi se zdaj ena izmed gospodičen in maha z batistnim prtičem po dimu, da bi ga odgnala.

Besede so veljale mladenču v njenej bližini sedečemu, ki jej je poredno puhal dim v obraz.

»Hvala Bogu, da se je nekdo oglasil,« odgovori omenjeni mladenec odloživši časopis, kterega je čital, in odmaknivši se nekoliko od sestrične. »Takó smo tihi, kakor v cerkvi.«

»Ah! kako je vroče,« vzdihne nekdo v drudem kotu dvorane. »Nič ne morem čitati; vročina me muči.«

»Jaz tudi ne morem čitati; tudi mene muči vročina,« odgovarjajo posamezni glasovi.

»Najrajši bi danes céli dan sedel v kopeli,« opazuje drug mladeneč in si odpenja zavratnik.

»Koliko je ura?« poprašuje druga gospodična.

»Pol treh,« bil je odgovor.

»Bog! in pred petimi ni danes niti misliti, da se dá iti na prosto,« potoži se nekdo v družbi.

»Še dve in pol uri dolgega časa! Hvala, grem rajši spavat,« tarna drugi.

»Vi gospodiči ste pa kaj malo galantni,« opominja gospodična, ki je ves čas čitala neki ilustrovani časopis. »Vas je petero in nas žensk četvero. Ali nas res ne znate dve in pol uri kratkočasiti? Na vsakega pride pol ure, nič več. Med vami so eden jurist, eden teolog, eden častnik, eden doktor pravde —« tú umolkne, a potem poprašuje precej poredno lepega mladenca, o kterem je vedela, da ni nikdar maral za matematiko in za klasike in da se ima samo nepričakovanej dedščini zahvaliti, da ni postal delavec, — »in ti, kaj si pa ti, Evstahij?«

»Kaj sem jaz? — Kaj jaz?« mrmrá Evstahij v zadregi in malo zarudi. »Zdaj imam čast biti to, kar ste vi drugi vsi: solastnik te krasne grajščine in —«

Glasen smeh vseh pričujočih mu pretrga besedo. — — —

»Teodozij, dobri naš stari Teodozij, nebesa sama so vas sem poslala. Sedite k nam in nam pomagajte prebavljati ta dolgočasni popoldan.«

Takó se nenadoma oglasi iz vseh grl, ko se odpró dveri in v dvorano stopi prileten gospod.

Teodozij, mož kakih petinšestdeset let, dolge sive brade in dolgih sivih las, prijaznega obraza, živahnih očij in gladkega lica, tako da je kazal mnogo let manj, nego jih je imel, bil je že nad štirideset let grajščinski oskrbnik. Njega edinega so obdržali dediči od vse družine pokojne grofice. Njegova dolgoletna zvestoba in udanost do ranjke jako sitne grajščakinje, njegova poštenost, natančnost in razumnost v oskrbljevanju grajščinskih posestev in denarnice, vse to je bila njegova najboljša priporočba. Ostal je tudi pod novimi gospodarji v prejšnjej službi.

»Ali je gospodi dolg čas?« poprašuje Teodozij obžalovalno, ko se je kričanje nekoliko poleglo in je prišel do besede. »Se vé,« nadaljeval je dobrohotno, »kdor je navajen mestnega hrupa, privadi se težko tihega, enakomernega življenja na deželi.«

»Za Boga, ne filosofujte, stari Teodozij,« pristavi veselo nekdo iz družbe, »temveč prizadenite si, da nas s čemer si bodi nekoliko kratkočasite.«

»Jaz, priprost samotar, da bi kratkočasil mlado, po zabavah razvajeno gospodo!« odvrne Teodozij.

»Mi ne zahtevamo od vas nič duhovitega, v potolaži ga mlada gospodična, »temveč le nekaj nam pripovedujte, da nam čas hitreje mine. Menda kakšno prigodbo iz svojega lovskega življenja, ali kakšen dogodek iz življenja ranjke grofice,« nadaljuje ona ter si s pihalko dela tako močen veter, da jej lasje okoli čela frlé.«

»Moje življenje, gospodična,« odvrne Teodozij, »nima čisto nič mikalnega na sebi. V kratkih besedah bi bil zapopaden ves tek mojega dolgega, a mirnega življenja. In to, odkar sem zagledal luč svetá v onej belej hišici, ki se tam doli blišči v zelenju, — pokazal je z roko proti zarasenim oknom — do današnjega dne, ko imam čast biti vas vseh udani služabnik.«

»Vedno ponižen naš Teodozij!« pošepeta nekdo.

»Moj oče je bil to,« nadaljuje Teodozij, »kar sem jaz zdaj. Želel je sicer, da bi si bil izbral drug poklic od njegovega. Ali ker sem vedno kazal več veselja pohajkovati po gozdih s puško na rami, kakor pa čepeti nad knjigami, obdržal me je po dokončanih petnajstih letih domá. Ko sem bil petindvajset let star, umre mi oče, in jaz prevzamem njegovo službo. Odslej sem se ves udal svojemu poklicu. V zadnjih dvajsetih letih pa, ko je našo grofico vedno bolj zapuščal vid, bil sem jej ob enem tajnik, oskrbljeval jej vse denarstvene opravke, čital jej pisma in časopise ter jej služil, v čemer je trebalo. S čem drugim pa se nisem v življenju nikdar bavil.«

»Dovolite, Teodozij!« pretrga mu besedo Spiridijon, ki je bil najstarejši izmed družbe. »Ker ste prečitavali, kakor pravite, grofici vsa pisma in bili tudi nje tajnik, povejte nam vendar, zakaj nam ona nikdar ni odgovarjala na pisma, ktera smo jej redovito pošiljali h godovom in o novem letu.«

Na Teodozijevem poštenem obrazu bila je videti zadrega, da ni brzo odgovoril.

»Ne bojte se, da bi nas razžalili, Teodozij,« reče prijazno tanek ženski glas, »ako nam vzrok odkritosrčno razodenete.«

»Ali ga moram res povedati?« popraša z udanostjo Teodozij.

»Morate, morate!« zakličejo glasovi od vseh sfranij.

»Stara grofica je menila,« začne Teodozij obotavljaje praviti, »da so vse one lepe besede in prilizovanja samó ...«

»No, kaj pa?« silijo vsi vá-nj, vidé, da noče nadaljevati.

»Sama hinavščina!« končuje z bolj tihim glasom Teodozij.

Družba se na glas zasmeji.

»Stara lisica! kako jo je uganila,« opomni Evstahij.

»Pa kako se je pri tem izrazila, še to nam povejte,« prosi nekdo starega služabnika.

»Gotovo jako značilno,« méni drugi.

»Ne, ne! o njej nič več ne povém,« brani se Teodozij. »Ker ste začeli, morate tudi končati,« bil je občni odgovor.

Teodozij vzdihuje, pogleda kvišku, kakor da bi hotel reči: v božjem imenu, bom pa povedal, ter nadaljuje:

»Ko sem grofici čital vaša pisma, ktera so se vsa končala z istim vošilom: da jej želite dolgega življenja in krepkega zdravja, posmehovala se je porogljivo in odločno dejala: Teodozij, na ta pisma ne dam odgovora!

Zakaj pa ne, gospá grofica, popraševal sem naivno, dasi sem dobro vedel za vzrok.

Ker mi ta moj tretji nepoznani zarod v pismih želi veselo, dolgo življenje, a v srcih si misli, da bi le skoro stegnila svoje stare ude stara kragulja, in menda še kaj hujšega! Moje premoženje ni ravno malenkost, je-li-te Teodozij? Ono prav lahko v izkušnjavo spravlja moje mlade sorodnike. In tako govoréč migala je z očmi.«

»Izvrstno! šarman!« zadonelo je po dvorani med srčnim smehom navzočih.

»Sedaj pa res ne zinem nobene več,« odvrne Teodozij. Bolelo ga je, da se mladina zabavlja na račun njegove preminule dolgoletne gospodinje in prijateljice.

»O pač, pač! Le še nam kaj povejte o prateti. Obetamo vam, da ostanemo pri vašem pripovedovanju resni kakor svetniki.« Tako ga prosijo vsi.

»Veste kaj, ljubi Teodozij, o njenej skoposti nam še zdaj povejte,« izmisli si drugi. »Kako je namreč odpravljala berače, ki so po sobotah prihajali, izgovarjaje se, da razdeljuje darove samo po nedeljah, a one, ki so prihajali ob nedeljah, rekóč, da nadarjuje ubožce samo ob sobotah.«

»Molči, brezbožnik!« posvari ga sestrična. »Ko bi grofica Veronika ne bila svoje dni skoparila, mi bi se zdaj ne veselili!«

»Živela skopušnost! zakliče veselo Evstahij in vrže časopis v zrak. »Saj res, prej sem vedno pušil na pol prazne cigaretke, zdaj pa kadim, hvala njenej skoposti, samo milares.«

»In jaz,« pristavi mladi poročnik, »jaz sem prej hodil vedno peš, a zdaj imam dragocenega vranca. Prej sem večidel nosil stare, skrpane rokavice, zdaj pa —«

»In jaz,« hoče drugi povedati —

A Teodozij mu ponižno seže v besedo ter hitro reče: »Vsak človek ima svoje slabosti. Ranjka grofica je bila skopa, to je res, a imela je tudi dobrih lastnostij.«

»Dovolj o tem! pustimo mrtve pri miru!« pravi resno najstarejša izmed gospodičen. »Govorimo o čem drugem: o lovu, ako se vam ljubi; o duhovih, o kterih pravijo, da navadno strašijo po starih gradovih; ali o čemer koli si bodi; samo ne obirajmo največe svoje dobrotnice!«

Teodozij je sprevidel, da ne bodo prej pustili rajnke grofice pri miru, dokler ne bode razgovora na kaj drugega navedel; zató reče počasi, kakor da bi zbiral svoje misli: »Majhno dogodbico bi vedel povedati, ktera se je pred dvajsetimi leti na tem gradu prigodila, ako ne bode gospodi predolgočasna.«

»Le hitro na dan z njo!« silijo mladenči.

»Poleg nas v naslonjač se vsedite!« vabijo gospodične starega oskrbnika.

A predno se še Teodozij zavé, vzdignejo ga krepke roke, in on je nenadoma sedel na mizi sredi sobe.

»Takó!« zakličejo veselo mladenči. »Tú na visokem vas bodemo vsi dobro videli in čuli. Ve gospodične pa se le bliže pomaknite, ako vam se ljubi!«

Gospodične, če tudi nerade, povzdignejo se z mehkih sedežev in se zberejo okoli starega Teodozija.

Teodozij se s prva nekoliko brani svojega miznega prestola, a naposled se je videlo, da mu ni neljuba postrežljivost novih njegovih gospodarjev.

Obriše si potno čelo z veliko pisano ruto, zapne si suknjo, pokašlja in začenja takó-le:

»Nič ni veselega, kar hočem povedati, in tudi nič posebnega. Vsakdanja stvar je, in žalibože, da se ona le prepogostoma ponavlja! A mladostna je vendar, torej za vas, kakor menim, ustvarjena. Dolgo je tudi že od tega, kar se je prigodila; torej odpustite, ako bode pri tem kaj nejasnega. Star postajam, in spomin me že nekoliko zapušča. A za silo, da namreč gospodi za kake pol urice pozornost drugam obrnem in da bi nekoliko manj občutili današnjo neprenosno vročino, bode moja povest menda veljala.

Grofica Veronika, začne na to Teodozij z bolj krepkim glasom pripovedovati, grofica Veronika ni nikdar sprejemala gostov, da bi se delj časa mudili v gradu. Prejšnji čas se je še zdaj pa zdaj na gradu prikazoval neki stari vitez, najbrže njen sorodnik, ostajal po eden ali k večemu po dva dni pri nas, a potem zopet odpotoval. Ženskih gostov nisem nikdar videl. V zadnjih dvajsetih letih pa so tudi še ti redki moški izostajali, ker so eden za drugim pomrli. Samo grofica Veronika se je še veselila življenja, edina izmed mnogih svojih vrstnikov in vrstnic. Da si mi je grofica vedno zaupala vse svoje zadeve, vendar svojih prednikov nikdar ni niti z najmanjšo besedico omenjala. Jaz pa, da si domač z njo, nisem je tudi nikdar popraševal o tem.

Neki večer, ko sem ravno sedel pri večerji, pokliče me grofica k sebi. To me je nekoliko osupnilo. Z grofico sem se navadno pogovarjal in posvetoval samo po jutrih; o popoldnevih in večerih ni hotela nikogar, tudi domačinov ne sprejemati. Podvizam se torej k njej.

Teodozij! kliče mi ona nasproti, brž ko vstopim. Ali imamo na zadnjem koncu gradu par sobic, v kterih bi se dalo prebivati?

Milostiva grofica, odgovorim jaz in delam velike oči, vide, da ima ona pred sebój odprto pismo. Bilo je tedaj sklepati, da je pismo sama prečitala, kar že davno ni več običavala. Dve prazni sobi ste še na onem koncu gradu, a potrebovali bi majhnega popravka. Dež kaplja pri oknih v nje, in miši —

Ne govorite mi več o teh sobah, pretrga mi grofica besedo. S tema dvema že vidim, da ne bode nič. Pri meni se ne bode več popravljalo. Morebiti pa veste za ktere druge, kojim ni treba popravkov.

Gospa grofica, ko bi vedel, komu je stanovanje namenjeno, dejal sem bojazljivo, potem bi ložeje našel primernih sobic.

Vaša radovednost mi nič ne ugaja, Teodozij! posvari me grofica. Preskrbite prej dve sobi, kteri ste varni dežja in misij, potem zveste tudi, komu ste namenjeni.

Nekoliko pomislivši odgovorim: V drugem nadstropju, kjer stanuje družina, ste dve prostorni sobi; jeseni shranjujemo sadje v njih. V teh bi bilo prijetno bivati, ker imate prijeten razgled.

Dobro, pristavi grofica zadovoljna. Glejte, Teodozij, da spravite v vsako sobo po eno postelj, eden stol in — umolknila je in jela premišljevati. Ena omara in ena miza bodete zadostovali obema ženskama, nadaljuje potém govoréč bolj sama za-se. Saj menda ne bodete jemali seboj mnogo potne robe?!

Ah! ženskam ima služiti stanovanje, zakličem začudivši se. Potem pa niste oni dve sobi pripravni! Tla so vsa pirava in luknjasta, in stene so samo prosto pobeljene.

Ba! odgovori brezčutno grofica; komtesa Vanda na tem gradu išče čistega svežega zraka in ga tudi najde, ali ukusnega stanovanja ne išče.

Komtesa Vanda? ponovim jaz zavzét.

Ná-te, čitajte! pravi nevoljno grofica in mi vrže pismo, ktero je preje v rokah obračala. Moj bratranec, general Lišinski, piše mi iz Lvova, — nadaljuje ona, nemirno se gugaje na stolu, dočim sem jaz čital pismo, — da je njegova dvajsetletna hči Vanda nevarno zbolela na plučih. Zdravniki zahtevajo, da nemudoma zapusti prašno mesto in nekaj časa preživi na deželi. General me pri vsem, kar je svetega, prosi, da mu ne bi odrekla te prijaznosti. Kaj čem storiti? V Lvovu sem znana v vsakej plemičkej hiši. Ako bratrancu prošnjo odrečem, brusili si bodo jezike na moj račun. — Pride pa komtesa sama; samo ena priletna služkinja jo bode spremljala.

Ali grofica, rečem brž nekoliko nevoljen; célo desno krilo prvega nadstropja je prazno. Tú bi lahko izbrali dve sobi za bolno komteso!

Kaj še! odgovori grofica, in pri tem me zadene eden njenih strogih, meni dobro znanih pogledov. Da bi jaz potém céli dan in célo noč poslušala njeno otlo kašljanje! Da bi nekega dne izvedela, da leži v mojej bližini mrlič na odru! — Ali so taki dražljivi prizori mojim letom primerni? Kaj? Vi, kratkoviden Teodozij? — Zdaj pa le idite, nadaljevala je z ukazovalnim glasom — kažóč mi vrata, in izpolnite, kar sem vam ukazala! Vaša skrb pa naj tudi bode, da mi bolnica nikdar ne pride pred oči! Recite jej, da sem bolehna, da sem tumpasta od starosti. Izgovarjajte me, kakor se vam ljubi; samo daleč proč, proč od mene z umirajočimi ljudmi!

»Aha! bala se je smrti,« opazi nekdo v krogu poslušalcev. Slutila je kragulja, da pride tudi ona kmalu na vrsto.

Teodozij na to opazko nič ne odvrne, ampak nadaljuje: »Komtesa Vanda in Liza, njena služkinja, ste prišli.

Komtesa — zdi se mi, da jo še zdaj vidim pred očmi — bila je veličastna prikazen. Visoke rasti, oblečena vedno najukusneje, lahne, a vendar ponosne hoje, ljubeznivega obnašanja, v kterem pa ni bilo nič umetnega, zdela se mi je kot Vila, kedar se je šetala po stezicah sredi cvetóčih vrtnih gredic. Ali Bog! kakó vsa drugačna je bila nje prikazen iz bližine. Upál, suh obraz, voščene barve, z vedno modrastimi ustnicami in udrtimi očmi, gledal je izpod ukusno počesanih zlatih lasij. Glava pa se je od same slabosti nemirno zibala na belem, tankem vratu, na kterem se je poznavala vsaka žilica. Nos, ki je nekdaj moral biti lep, bil je zdaj sama kost in hrustanec, prevlečen s tanko kožico. Mala prozračna ušesa pa so se zdela, da jedva prenašajo težo drobnih brilantnih uhanov. Samo velikim, kakor nebo modrim očem, skritim pod senco gostih trepalnic, ni mogla bolezen kaliti nekdanje lepote. Te oči so imele nekaj čudovitega. Včasih so gledale živahno, ognjeno, neustrašeno, kakor da bi bile v oblasti srečne, samovoljne devojke, ktera si je svesta, da se jej klanja ves svet, včasih pa so zrle medlo kakor brez življenja, dočim je neka megla zakrivala njih svit! V obeh slučajih pa so bile njene oči nepopisljivo krasne, podobne zvezdam, ki so zdaj veče, zdaj manjše, zdaj zopet izginejo našemu pogledu.

Ko sem komteso prvikrat zagledal, izrekel sem takoj v srcu bridko sodbo, da ona ne bode dolgo naša gostinja. Smrt se jej je brala na licih.

Grofica se ni dala pregovoriti, da bi bila komteso sprejela, in tako se niste one dve nikdar videli. Sicer pa se ni poznalo, da bi to žalilo komteso. Zdelo se mi je, da je bila tega še celó vesela. Sploh se je izogibala vsakoršne družbe in tudi z menoj je le malo govorila, samo kar je bilo neobhodno potreba.

Njena služkinja, stara kakih petinštirideset let, živela je z dušo in telesom za svojo komteso. Pozneje sem izvedel, da je bila nekdaj njena dojka. Tak sem si tolmačil njeno požrtvovalnost in udanost do mlade svoje gospodinje. Večkrat sem hotel z njo pogovor zaplesti, da bi bil kaj izvedel o komtesinem življenju, ali ona se mi je vselej vedela s kakšnim koli izgovorom umakniti.

Komtesa je bila že drugi mesec naš gost, a vedel sem o njej toliko kot tedaj, ko je bila došla. Da se pa njeno zdravje med tem ni vzboljšalo, pričalo mi je hudo njeno kašljanje, ktero mi je céli dan donelo na ušesi in mi pretresalo srce.

Nekaj jako značajnega pa je bilo v njenem obnašanju, in tega si nisem mogel tolmačiti. Prigodilo se je večkrat, da se je po jutrih in večerih sprehajala v lahkih oblekah. Tedaj pa je v skrbéh hitela Liza za njo, zavijala jo v mehko ogrinjalo očitaje jej z jokajočim glasom: Ali komtesa! ako bodete tako malo pazili na svoje zdravje, bodete shujšali, pa ne okrevali.

Komtesa se pri tem ni branila. Mirno se je pustila zavijati, kakor otrok, ki si ne vé sam pomagati. Le malomarno je odvrnila: Ne boj se, Liza! kdor hoče umreti, temu ne more nič škoditi!

A pri tem, ko je tako brezčutno govorila, zibala se jej je vendar grozna bridkost na ustnih. Drugikrat je Liza prinesla kozarec ravno podojenega mleka, proséč jo, naj bi mleko izpila toplo, češ to jej bo utešilo kašelj.

Vanda pogleda najprej na ponujeno mleko, potem pa se ozre na proseči obraz zveste služkinje, a naposled se obrne v stran in reče z neko škodoželjnostjo: Ravno zató ga nočem toplega izpiti, ker vem, da bi mi hasnilo. Postavi kozarec na ono mizo, Liza! Izpila bodem mleko, kedar se mi zljubi. Ko je Liza to storila in odšla po svojih opravkih, pa seže komtesa hlastno po mleko in je je v énem požirku še toplo izpila.

O mnogih prilikah pa je z nekim hrepenenjem popraševala služkinjo: Kaj ne, Liza, da sem zdaj boljšega lica? da nisem več takó zagrljena? da moj kašelj ni več tako hud? In pri tem upre v njo svoje velike prestrašene oči, kakor bi se bala, da bi Liza temu ne pritrdila.

Služkinja pa jo je znala vselej z meni nerazumljivo srčnostjo in s tako mirnostjo zagotavljati, da se nje zdravje vedno poboljšuje, da jej je komtesa verjela in se zopet pomirila.

Ko mi prinese Liza enkrat več pisem, da jih izročim pošti, sklenem hitro poizkusiti z nova majhen napad ter jo prisiliti, da mi o komtesi kaj pové.

Ko pa hoče Liza, kakor navadno, takoj oditi, zabranim jej to, sočutno poprašujóč, kakó se komtesa počuti, odkar živi na deželi. Začudjeno me ona pogleda, a ko je videla moj dobrohotni pogled, ustavi se med vrati in žalostno odgovori: Vedno huje, gospod Teodozij, vedno huje!

Komtesa vam dela mnogo preglavice, nadaljujem jaz pomilujoč jo.

Oh, ko bi me le še prav dolgo mučila! vzdihne dobra ženska in jok jo posili; a bojim se, da jo skoro izgubim.

Ali je že dolgo, odkar je komtesa bolna? poprašujem jaz.

Dve leti, odgovori mi ona in pri tem si obriše solzo. — Že dve leti! vzdihnem jaz. Uboga komtesa!

Ali je bila vedno tako sitna — takó čudnega obnašanja, hočem reči. Takó namreč se hitro popravim, vidéč, da je Liza pri besedi »sitna« nevoljno nagubala čelo.

O ne, zagotavlja me ona. Komtesa Vanda je bila vedno in je tudi še sedaj najboljša ženska, kakor je bila tudi najlepša izmed vseh lvovskih gospodičen, dokler se jej ni izneveril grof Raúl, s kterim je bila zaročena. Še le potém je zbolela in stoprav zadnji čas je postala tako zdražljiva.

Ah, odvrnem jaz sočutno; komtesa je žrtva nesrečne ljubezni ali prav za prav brezčutnega možá —.

Tiho, prestriže mi Liza vsa prestrašena besedo. Gorjé, ko bi komtesa slišala, da kdo obrekuje grofa Raula.

Pa če jej je on nezvest postal? izgovarjam se čudeč.

Nič ne dé, nadaljuje ona polglasno, plašno se oziraje, ne bi li kdo naju poslušal. Komtesa mu je vse odpustila in ga še vedno ljubi, da si je že leto in dan, odkar se je oženil z drugo.

Na to molčim ves ginen.

Pa da o tem nikomur ne zinete, prosi Liza, a tudi ne rečete nikdar več, da je moja komtesa sitna! Vidite, končala je odhajaje, pod njeno odurnostjo je skrito najblaže srce.

Odslej mi je Liza izkazovala večo zaupnost. Pogovarjala se je z menoj pogošče, in zdelo se mi je, kakor da jej dobro de pogovarjati se o nesrečni komtesi s človekom, ki je omiloval njeno usodo.

In pozneje sem izvedel, da se je imela komtesa Vanda ravno poročiti z grofom Raulom, kterega je čez vse ljubila, ali on se je dal zmotiti po lahkomiselnej koketki in jo je potém tudi vzel v zakon. Kakor se pa vsaka krivica maščuje v življenju, tako se je tudi grofu Raulu zgodilo. Trmasta soproga je s svojim razkošnim življenjem zapravila ne samó svoje, temveč tudi moževo premoženje. Grof je živel zavoljo tega v vednem prepiru z njo, a ljubil je itak tudi nikdar ni!

Nekega dne — bilo je soparno kakor danes — vležem se proti večeru v travo poleg neke skrite stezice sredi gaja. Ondi sem počasi pušil, s slastjo uživajóč večerno sapico, po kterej sem že céli dan zelo hrepenel.

Na enkrat me predrami bolesten klic. Prestrašen vstanem hitro ter se napotim tja, od koder je prihajal oni glas. Nisem se zmotil. Zopet začujem obupen klic: Liza, Liza! Za tem klicem pa se zasliši močen kašelj.

Moj Bog, komtesi Vandi se je nekaj pripetilo, mislim si in tečem, kolikor me noge nesejo. V malo minutah sem pretekel drevored. Tú se obrnem v stran in takoj zapazim na klopici sloneti nekaj belega. Bila je Vanda. Približam se jej ves brez sape.

A ker je skrivala dlani in me ni videla priti, zakličem v skrbéh: Za Boga, komtesa, kaj se je pripetilo?

Ona povzdigne obraz, ki je bil moker samih solz, ter vzklikne z groznim pogledom in otlim glasom: Kje je Liza? Hočem, moram z njo govoriti!

Takoj jo grem iskat, komtesa. Ali pa vas smem sámo tukaj puščati? Jako ste prestrašeni!

Rekši se nehoté ozrem, da bi izvedel, kaj bi bilo komteso tako razburilo.

Ah, reče ona in strese glavo, kakor da bi hotela nekaj pozabiti, ali vendar si prizadeva mirno govoriti: Nič ni! Neka budalasta misel me je bila obšla.

Hvala Bogu, vzdihnem vesel, da ste le zopet mirni, komtesa!

A v resnici ni bila mirna. Videl sem predobro, kako so jej trepetale ustnice, oči pa se upirale vsled neke muke.

Povejte mi Teodozij, reče potém zamišljena, kakor da ne bi vedela, kaj bi popraševala: Ali je kdo v tem gradu na smrt bolan?

Zavzet jo pogledam. Čutil sem, da sem bil obledel. Jedva sem jej mogel v zadregi odgovoriti: Ne, kolikor jaz vem, komtesa! — Tako neugodno me je bilo to vprašanje zadelo iz njenih ust.

Vanda obledí. — O čijem pogrebu ste pa oni dve dekli govorili, nadaljuje vsa obupana, ako nimate mrliča v hiši?

Kdo, pravite, je govoril o pogrebu? poprašam ves preplašen.

Sedela sem tú-le, pripoveduje Vanda, ter čitala iz te knjige, ko pridete od drevoreda sèm dve grajščinski dekli. Ena njiju je drugej veselo dejala: Kmalu imamo v gradu lep pogreb, Mica! — O kom mislite, Teodozij, ste se oni dve pogovarjali? izprašuje me dalje z negotovim glasom, a pri tem me tako ostro v oči pogleda, kakor da bi mi hotela iz duše odgovor čitati.

Res ne vem, o kom, odgovorim polglasno.

Ali mi niste nekdaj rekli, Teodozij, nadaljuje na to z bolj krepkim glasom, in neki up jej posije iz medlih očij, da je grofica Veronika težko bolna?

Ah da! se vé, komtesa, grofica utegne vsak dan umreti, hitro vesel pritrdim, Bogu se na tihem zahvaljujóč, da je nesrečnej devojki vdihnil ono misel.

Teodozij, zdaj pa vam bom povedala nekaj prav smešnega, začne zopet komtesa po kratkem neugodnem molčanju in se prisiljeno nasmehne. Veste, na kaj sem zdaj-le mislila? — Da ste se oni dve bedasti dekli veselili mojega pogreba!

V trenotku nisem mogel nič odgovoriti; nekaj mi je tičalo v grlu vsled bolesti in velike osupnenosti.

Zakaj mi nič ne odgovorite, Teodozij? Zakaj se ne smejite mojej budalostej misli? zakliče razdražena s trepetajočim glasom. — O Bog, o Bog, nadaljuje in obupno sklene roke. Tedaj ni krivična moja slutnja, tedaj moram res umreti?! In na to glasno zaplače.

Ali komtesa, pomirite se, vi se motite, tolažim jo ginen.

Sveti križ božji, kaj se je pripetilo? zakliče nekdo za menoj in me s silo na stran porine.

Bila je Liza, ktera se je vrgla med naju, kakor razdražena tigra.

Komtesa, ljuba komtesa, utolažite se! zakliče potem vsa iz uma in jo objame kakor otroka.

Nočem umreti, Liza, nočem! — O Bog, saj sem še takó mlada in naj bi že umrla?! Še dolgo, dolgo časa hočem živeti, govorila je Vanda ihté in kašljaje.

Kaj ste jej pravili? poprašuje me Liza srdito. A ker hoče komteso kašelj zadušiti, obrne se zopet proti njej in jo ljubkuje vzdihujóč: Komtesa, zlata moja komtesa! —

Teodozij premolkne in vzdehne globoko.

Gospice, ki so si že med Teodozijevim pripovedovanjem večkrat z robci otirale solze, porabile so ta prenehljaj in se hitro ena za drugo pomenljivo pogledale.

Teodozij nadaljuje: »Drugi dan me dá komtesa poklicati. Slonela je v naslonjaču poleg cvetličnega grma pri vrtnem vhodu. Ko jo zagledam, ustavim se nehote. Z zaprtimi očmi je tú ležala, in prvi trenotek sem menil, da že ni več živa.

Pridite bliže, Teodozij, reče s slabim,, a prijaznim glasom, ko spozna moje stopinje. Imam z vami govoriti.

Nemo se jej približam.

Priskrbite mi duhovnika in odpošljite te dve pismi, nadaljuje v prenehljajih.

A kašljala ni več, bila je že preslaba. Oni siloviti prizor prejšnjega dne bil je oslabil njene moči in kakor sem bil takoj spoznal, tudi skrajšal življenje. A za onim razdraženjem in strahom pred smrtjo sledila sta zdaj udanost in mir.

Pismi ste bili namenjeni eno očetu, drugo pa grofu Raulu. Odposlal sem takoj obé in se peljal v bližnje mestece po duhovnika. Bil sem potem štiri dni z doma, ker sem moral neko daljnje posestvo ogledati.

Ko se povrnem v grad, bilo je moje prvo vprašanje po komtesi Vandi. Še le ko sem izvedel, da živi, podam se v svoje stanovanje.

Solnce je že zahajalo, in moja soba je postajala vedno temnejša, ker se je gosto vejevje stare jablane raztezalo črez njo. Imel sem še urediti neke nujne račune, zató se približam oknu, da bolje vidim. Okno je gledalo na vrt, in dasi je bilo vsled vejevja zakrito drugim očem, imel sem vendar dovolj izgleda po vrtu.

Bil je takrat krasen, topel jesenski večer. Zadnji solnčni žarki so zlatili vršiče visocih smrek; nebo se je rudeče zarilo in z ognjenim svitom obsevalo lahne oblačke. Listje je trepetalo o večernej sapi; ptički skakljaje z veje na vejo koncavali so dnevno petje; v bližini je šumel potoček, a v trati so na vse grlo čvrčeli veseli črički.

Nekaj trenotkov sem bil zamaknen v krasoto prirode, potem pa primem za pero in začnem poštevati številke.

Na enkrat vzbudi mojo pozornost človeški glas, ki je prihajal z vrta. Ozrem se na levo, a ne vidim nikogar. Ozrem se na desno, ravno tako. Slušam, gledam, in glej, ravno meni nasproti, nekoliko skrit za veliko vejo, prikaže se mi ljubezniv prizor.

Komtesa Vanda, krita črez nogi do prsij z živobarvno mehko odejo, slonela je v naslonjaču. Ne daleč od nje počivala je Liza s pletenico v roci. Na stoličku pri Vandinih nogah pa je sedel neki gospod.

Takoj se hočem od okna pomakniti, da ne bi čul njih pogovora, a komtesina usoda mi je bila tako pri srcu, prizor je bil tako ginljiv, da sem kakor priklenen ostal na oknu in s trepetajočim srcem zrl na ono trojico.

Kako prav je, da umrem, dejala je Vanda z mirnim, skoro veselim, meni čisto nepoznanim glasom. Vsaj vas še enkrat vidim, Raul. Nesposobno je bilo sicer, da sem vas dala poklicati, ali meni, težkobolnej ženski, sme se odpuščati!

Umolknila je in sklonila glavo nazaj.

Grof Raul se ni ganil; nemo je zrl v tla.

Reklo se mi je, Raul, da niste srečni v zakonu. Je-li to res? poprašuje potém Vanda, in njene oči se z neopisljivo ljubeznijo in s sočutjem upró v grofa.

Grof ne odgovori ničesar, ali iz prsij mu uide težek vzdihljaj.

Ubogi moj prijatelj, nadaljuje pomilovalno komtesa in dene ljubkujé svojo dlan v njegovo roko, rekóč: Jaz bi bila znala storiti vas srečnega!

Na to gróf hitro povzdigne glavo — in pri tem sem videl lep, še mlad obraz —, prime ognjeno za komtesino roko, nese jo spoštljivo k ustom, a takoj jo zopet rahlo izpusti ter povesi glavo.

Komtesa je med tem zaprla oči in takó nekaj časa nemo ležala z blaženim nasmehom.

Kdo vé, pravi ona malko pozneje, vedno še sloneč z zaprtimi očmi, ali pa bi tudi vi, Raul, bili srečni z menój? — Sreča ni tega sveta! — Dobro, da umrem; vsaj vas nisem nikdar užalostila, vsaj nimate nobenega vzroka, da bi me sovražili.

Vanda! zakliče na enkrat Raul z glasom, iz kterega so se razodevali čuti obupa, bolesti in ljubezni; da bi mogel z vami preminuti!

Tiho, zašepeče komtesa, tiho! Jaz sem sama na svetu, vi niste več sami. Soproga in otrok imata zdaj pravico do vašega življenja, ne jaz!

Nje glas, ki je bil do sedaj precej krepek, da sem se čudil, postajal je mahoma negotov in vedno bolj tih.

Raul! nadaljuje ona, jedina želja, kojo gojim, je, da ste odslej srečni. To pa se samo zgodi, ako imate mir v rodbini. Raul, s prizadevanjem se mnogo doseže. Prizadevajte si ljubiti svojo soprogo, in mir se vam povrne v srce. — Jelite, da bodete, Raul? — Moj opomin naj vam da k temu moči!

Dalje ni mogla, uspehana omolkne.

Tudi jaz nisem mogel dalje poslušati. Solze mi stopijo v oči.

O ti čudovito ljubeče žensko srce, mislil sem pri sebi; kakó si ti neizmerno v svojem čuvstvu! Ženska prevarjena, zapuščena, globoko ranjena na časti in ponosu, prigovarja njemu, ki je vzrok njenej smrti, naj bi ljubil žensko, ki je prelestno zasedla njeno mesto. — Da more ženska biti takó blaga, nisem preje veroval!

Teodozij omolkne in si obriše solzo. Nikdo ga ni motil. A ker je njegov premolk trajal predolgo, oglasi se Evstahij, kteremu ni nikdar manjkalo opazk: »Teodozij, reče on, ne pozabite, da so solze škodljive očem! Le pogumno naprej s svojo pripovedjo!«

»Ničesar nimam več pristaviti,« odgovori Teodozij zamišljen. »Samó da se je zgodilo, kar smo vsi strahotna pričakovali. — Drugi dan komtese Vande ni več bilo med živimi.

Ko je general, nje oče, prišel, našel je že mrliča. Komtesino truplo so prepeljali v Lvov in je položili v rakev grofov Lišinskih.

Raul pa, kakor sem bil pozneje izvedel, živel je potém, če srečen, ne vem, pa vsaj miren in navidezno zadovoljen s svojo soprogo. Kdo vé, ali ni k temu pripomogla prošnja Vandina?

Gospoda, peta ura je, opominja Teodozij pogledavši na uro.

Vsi vstanejo. »Hvala, hvala Vam, Teodozij za pripovedko,« zahvaljujejo se enoglasno gospice ginene.

»Jaz pa, gospod Teodozij,« pristavi Evstahij, »sem vam pa še posebno hvalo dolžen; zakaj vaša povest me je spreobrnila. Ravno sem imel v mislih, prvej svojej ljubici dati slovó in si poiskati bogatejšo, ali pri duhu Vandinem, ki gotovo hodi po tem gradu, izrekam sedaj slovesno, da ostanem zvest svojej ljubezni. Živela zvestoba!