Pripovedke o slovenskem Pavlihi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Nektere pripovedke o slovenskem Pavlihu
Zapisal na Dolenskem F. Č. Peščenikar
Viri: Slovenski glasnik 1864, 288-, 318-, 351-. Slika besedila v Google books na

http://books.google.com/books?id=sg8EAAAAYAAJ&printsec=frontcover&dq=slovenski+glasnik&hl=sl#PPA288,M1. Tu klikni na link Pokaži golo besedilo za OCR; skopirati se ga da od strani do strani. Popravila Mojca Pipan.

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.
Kako je Pavliha kukca prodal.
[uredi]

Pavliha je bil edini sin svoje matere. Neizrečeno ga je rada imela, da-si jej je dal veliko opraviti. Stanovala sta skupaj sama v majhni, a lastni hišici. Kedar je šla mati iz dóma, takrat je pustila Pavliha vselej samega brez varha domá; zanašala se je na sinovo ubogljivost. Pavlihu namreč se mora po vsej pravici priznati, da je kaj rad ubogal; kar mu je bilo zapovedano, natanko je vse tako storil, le za las ne drugače. Kedar je pa po svoji glavi ravnati moral, takrat je skuhal pravo Pavlihovo.

Nekega dné je bil Pavliha sam domá. Mati mu je gredé od hiše zeló priporočevala, da nikakor ne sme po hiši stikati, kakor je navajen. Zlasti pa mu je hudo zapovedala, da se mora peči ogibati; kajti kukec, strašna, huda žival sedi v peči v nekem loncu pod pepelom. Mati mu je bila zažugala, da mu bode kukec pri tej priči oči izkopal, ako le v peč pogleda. Pavliha je zvesto obljubil, da bode ubogal ter še iz hiše ne pojde, temveč bode vedno lepo za pečjó sedel.

Kaj pa je bil ta kukec? Poln pisker terdih tolarjev lepo s pepelom zakritih. Mati jih je pred Pavlihom skrivala; védela je že zakaj. Poznala je namreč Pavlihovo navado, da rad stika po hiši, kedar je sam domá. Bala se je tedaj za tolarje, ker Bog vé kaj bi bil Pavliha ž njimi počel, da bi jih bil dobil. V peči so se jej denarji najbolj varni zdeli, torej jih je spravila tukaj, sinu pa je rekla, da kukec notri sedi, ki mu bode oči izkopal, ako v peč pogleda. S tem je mislila, da bode najlože skrila tolarje Pavlihu.

Komaj odide mati od doma, primaha jo neki Ribničan z veliko krošnjo loncev v vas. Po ulicah kričé je ponujal svojo süho robo. Ali nihče se ni oglasiti hotel, da bi kaj kupil. Le otroci so prežali v njega, da bi ga bili kmalo z očmi pobodli. Tudi Pavlihu se je zdelo, da se nekaj nenavadnega na ulicah godi; zeló ga je mikalo, da bi šel pogledat, a spominjal se je, kaj je materi obljubil. Ostal je torej doma, če prav se mu je zdelo, da sliši kukca v peči gerčati. Straha se je tresel, ko šiba na vodi in tuhtal je, kako bi kukca od hiše spravil.

Ribničan videvši, da na ulicah ničesar ne proda, jame po hišah svoje blago ponujati. Začel je pri tisti hiši, v kteri je Pavliha za pečjo trepetal. Stopivši v vežo je zakričal: „Bode li kaj kupčije?“ — „Oče, nič, nič“, oglasi se Pavliha izza peči, „ni mater doma! Enega kukca pa vam prodam, če je vas volja; prav cenó ga dam.“

„I zakaj pa ne? Pokaži mi ga, bodem vsaj videl, kakšen je vendar ta kukec“, pravi Ribničan odpiraje vrata. „No, fantek, kje pa imaš kukca?“

Jaz ga vam ne pokažem; sami si ga poiščite, če ga hočete videti. V peči pogledite, v nekem loncu čepi. Jaz se še pred peč bojim, ker kukec je huda žival“, pripoveduje Pavliha Ribničanu.

Ta odloži krošnjo in gre v peč gledat. Nazaj prišedši reče: „Videl sem ga že; res je huda žival, kmalo bi mi bila pošast nos odgriznila. Vendar ga pa kupim, da ga bodem imel domá mesto psa priklenjenega. Veš kaj, fantiček, da ne bodeva nič glihala, vso to krošnjo loncev ti dam; saj bode za-te še bolje, ker te bodem kukca rešil, kajti zdaj zdaj bode peč prekopala pošast, ker te samega tu čuti, potlej pa gorjé tebi tukaj. No, imaš dosti toliko za-nj?“

„Oh oče, kako ste dobri! Le hitro kukca iz peči spravite ter bežite z njim. Mati bodo vendar tako veseli, ker sem kukca tako bogato spečal. Brez skerbi bodejo sedaj žgance kuhali“, reče Pavliha.

Ribničan reši ga kmalo kukca in jo pobere urno naprej. Vesel je bil, da je svojo robo tako hitro, in kar še bolj, tako drago prodal. Pavliha si je pa sedaj oddahnil; več se mu ni bilo kukca bati. Samega veselja ni vedel, kaj bi počel. Mislil si je že, kako bode mati vesela, zvedevši, kako drago je Pavliha kukca prodal, ter tako rešil hišo hude živali. Da bi mati precej, stopivši že čez prag videla lonce, sklenil je Pavliha neko prav Pavlihovo. Prevertal je vsako posodo na dnu ter je nabral vse sklede in piskre na verv, potem jo je pa napeljal cez vežo od ene stene do druge. Sam pa je sedel na ognjišče, da bi mati pri ti priči videla, da se ji ni treba več kukca bati; saj se ga še Pavliha ne boji, zato sedi pred pečjó. Precej časa je sedel tako, a matere ni mogel učakati. Srečna kupčija ga je tako na sercu pekla, da bi jo bil gotovo po telegrafu materi naznanil. Ker pa tega takrat ni bilo mogoče, pustil je lonce in hišo, ter je letel, kar je največ mogel, da bi matere našel. Dobivši je, ni mogel tako hitro svoje sreče povedati, kakor bi bil rad.

Jecljaje je materi pripovedoval, da bodo zanaprej brez skerbi v peč segali, ker kukea ni več, da ga je kaj bogato prodal in dobil za-nj več loncev, kakor jih cela vas premore. Da mati te novice ni bila nič kaj vesela, to se pač lahko vé. „Lepo si mi naredil“, rekla mu je, „za kup čepin si doto dal. Dve sto srebernih tolarjev si dal Ribničanu unesti. Zdaj ga pa išči, če veš kod; Bog vé, kdo je bil, in kje je že! Od ranjkih mater, Bog jim daj večni mir in pokoj, sem te tolarje dobila, ko so še fantje cele fare po meni gledali. Hranila sem jih do sedaj za té, da bi kaj dote imel, ali ti si jih —“, več ni mogla dalje govoriti; solze ji zalijó oči, da je komaj videla pred-se.

Šla sta naravnost domú. Bližaje se dómu, so materi solze že nekoliko usahnevale, a vnovič se jej s curkom polijó po obrazu, ko zagleda, kako je Pavliha vso posodo spridil. Mislila je pred, da bode za lonce vsaj nekaj sopet nazaj dobila, prodavši je sosedam. Sedaj ni védela besedí, da bi sina dostojno oštela. Tri dni je nek za tolarje, brez prenehanja jokala. Pavliha pa ni rekel ne bev, ne mev; nedolžno, kakor da bi ne bil ničesar naredil, je gledal mater ter je morda, milovaje jo v sercu, štel njene solze, kterih je bilo veliko več, ko tolarjev. Da ne bode nič dote imel, moral je Pavliha potem večkrat slišati od matere.


II.
Kako je Pavlihovo stanovanje pogorelo.
[uredi]

Kmalo je imel Pavliha priložnost, da je materi pokazal, kako zelo čisla njene zapovedi ter da le za las ne odjenja od tega, kar mu je bilo rečeno, da naj stori. — Bil je Pavliha zopet nekega dne sam doma. Mati je bila v cerkvi; doma pa je bila izročila vse gospodarstvo svojemu sinu. Zató si pa Pavliha ni dal malo opraviti o svojem visokem poslu. Vse je staknil in vse je preložil, če se je le premakniti dalo; morda si je mislil, da je še kje kakšen kukec skrit.

Tudi v dervarnico ga je pes vlekel. Ta je bila temna in polna suhih derv. Pavliha bi bil rad zvedel, kakšne skrivnosti še hrani dervarnica med polenjem. Jame tedaj premetavati derva, kajti mislil si je, zavoljo samih derv bi ta lopa gotovo ne bila tako temna ko zimska noč; gotovo ima njegova kaj prav posebnega tukaj skritega. Pa kdo more kaj v temi najti? Da ne vsak, vedel je tudi Pavliha dobro. Gre torej na ognjišče po žarečega oglja in si zakuri sred dervarnice. Lepo si jo razsvetli, saj derv je dosti imel. Hitreje in pridniše jame sedaj preiskavati, ali kmalo se vnamejo derva; skoraj vsa dervarnica je v ognji. Okorni Pavliha si ni vedel pomagati: ljudi si ni upal klicati, matere pa doma ni bilo. Kaj drugega je hotel storiti, po-njo je stekel? Zaklenivši torej hišne duri pobere jo v cerkev. Tje prisedši poklekne pod korom in lepo moli precej časa; potem se približa materi, ki je na ženski strani ravno vštric njega v klopi sedela. Počasi se stegne proti nji ter jej tiho na uho pové, da doma v hiši gori. Stara se je tako prestrašila, da je omedlela. Nekaj bližnjih ljudi jo je jelo brihtati, nekaj jih je pa Pavliho popraševalo, kaj li tako strašnega je materi povedal. „Mati bi bili hudi, ako bi jaz kaj drugim povedal“, odgovori jim Pavliha, ter nikomur besedice o ognji ne čerhne. Pa saj tudi treba ni bilo, saj je vse na ulicah vpilo, da gori. Tudi žena, ki se je zopet zavedla, jokaje jim žalostno novico poterdi. Skoraj že ni bilo ničesar v cerkvi, kajti že vsi so bili hiteli k ognju; Pavliha s svojo materjo je bil skoraj zadnji.

„Sin, sin!“ je rekla mati Pavlihu, „ob vse si me sedaj pripravil! Tuja vrata bodo naji zanaprej po petah tolkle.“ „Nič se ne bojte, mati!“ odgovori jej Pavliha, „ne bodo ne nas teple tuje, ampak naše!“ Pri teh besedah skoči in sname hišne duri, kterih še ni bil ogenj dosegel; zadene jih na herbet tako, da je spodej pete ob vrata brusil. Lahko je je prenašal, ker je bil silno močan, saj je nek sedem let sesal.

Pavliha stopi z vratmi pred mater ter pravi: „Glejte, mati! vsaj vrata sem rešil, da bodeva svoje imela.“ Nobene mu ne reče mati na to, sede temveč na tla ter jokaje gleda, kako si ljudjé prizadevajo, da bi ogenj ugasili, ali pa vsaj sosednje poslopje obvarovali požara. Trapasti Pavliha je pa prenašal svoja vrata okoli, in se najsrečnejšega misli, ker je vrata rešil ognja.

Pavliha tudi zadnjih maternih besed ni prav razumel: mati namreč je hotla reči, da bodo tuji ljudje vrata za njima zapirali, kedar bodeta po hišah prosila in beračevala, kajti druzega jim ni potem kazalo, ko jima je hiša pogorela. — Ogenj so ljudjé kmalo ugasili. Pavliha si je moral sedaj pri ljudéh strehe prositi, ker premoženja nista imela, da bi si bila hišo sopet popravila. Nekaj časa so ju še ljudje v domači vasi terpeli, potem so pa Pavliha spokali iz vasi, ker je domačim preveč nagajal. Brez sina pa mati ni mogla biti, šla je torej za njim. Odslej sta se klatila povsod po svetu; Pavliha je pa vrata zmirom še skerbno okoli nosil, edino kar mu je ostalo.


III.
Kako je Pavliha obogatel.
[uredi]

Skoraj leto sta tavala križem svetá. Nekega dne se nameri, da zaideta v neki gozd. Dolgo iščeta prave poti, pa je ne moreta najti. Do poznega večera sta hodila po gozdu, pa še na plan nista prišla. Kaj jima je bilo sedaj storiti? V hosti sta morala si lezišča poiskati. Ali Pavliha je dobro vedel, da so v gozdih volkovi in druge divje zveri doma, in da človek ni varen, zlasti po noči ne; iztuhta tedaj neko modro, ter svetuje materi, naj bi si izvolila posteljo na drevesu, kajti na visokem hrastu se mu je varniše zdelo, ko na tleh. Mati je bila s tem zadovoljna. Nese jo torej najpervo na drevo. Plezati je dobro znal, močen je pa tudi bil; to se mu mora priznati, če prav ni bil posebno previden. Vgnezdivši mater na drevesu, stopi še po vrata dol, kajti še teh ni volkovom privoščil. Kmalo so bila tudi vrata rešene vseh nevarnosti; ali še nekaj je na tleh ležalo. Kaj nek? Bilo je veliko sterto malensko kolo, ktero je bil Pavliha nedavno pri nekem suhem malnu izderl. Mislil si je, čez sedem let je vse prav, tedaj bodem morda tudi kolesa kedaj potreboval, in odslej je tudi kolo okoli prenašal. — Še kolo spravi na drevo in potem ostane tudi sam med vejami.

Komaj sta bila zasmerčala, kar se priklatijo roparji pod hrast ter začnó tolarje preštevati, ki so je bili ravno ukradli. Dolgo preštevajo in si dele plen, na zadnje bi se bili pa zavoljo enega tolarja kmalo stepli. Prepirali so se že tako hudo, da so Pavliha na drevesu zbudili. Pavliha jih nekaj časa posluša, pa kmalo jo ugane. Spusti namreč najpervo kolo dol med nje. Enega roparja je pri tej priči ubil; drugi so pa osupnjeni in vsi ostrašeni gledali na drevo, ali niso si mogli razjasniti, kako bi bilo prišlo kolo na tako visok hrast. Mislili so že, to je očitna kazen božja. Kmalo padejo še vrata dol. Pustivši denarje na mestu, zbežé sedaj preplašeni roparji. Pavliha zleze z drevesa, pograbi tolarje skupaj in jih nese na hrast. Zbudivši mater jej pové, kaj se je zgodilo med tem, ko je spala. „Mati!“ rekel je, „sedaj sva pa na konji; dveh tisoč še naš župan nima. To sva bogata! Sedaj vidite, kako mi je kolo prav bilo, pa ste mi ga branili za seboj nositi? Jutri se peljeva domu, pa si bodeva tako hišo sezidala, kakoršne še sedaj v vasi ni.“

Prec ko se je zora zasvetila, spravita se na tla. Kmalo najdeta bližnjo vas, kupita voz in konja pri nekem kmetu ter peljeta se domu. Tudi vrata in kolo je Pavliha s seboj vzel za večni spomin, kako je obogatel. V domači vasi so ju ljudje kaj debelo gledali, Pavliha jim je pa časih kak tolar pokazal, češ, nisem več berač ne! Prec drugi dan skliče vse zidarje in tesarje iz treh far skupaj, in ti so pod njegovim vodstvom kmalo za tisto vas najlepšo hišo postavili. Vsa do čistega je bila nova, samo vrata je imela stara; tako je Pavliha hotel. Malensko kolo je pa dal nad vratmi vzidati, vendar tako, da se je videlo. Pavlihova mati je bila zopet enkrat vesela, tudi Pavliha je bil prav srečen, samo nekaj mu je manjkalo: družice ni imel. Kako se je ženil, bodemo videli v prihodnji pripovedki.