Pripovedke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pripovedke
Josip Jurčič
Spisano: iz Josip Jurčič, Zbrano delo 1, skeniral in uredil Odisejevich
Viri: Josip Jurčič, Zbrano delo 1. Za prvi natis v Slovenskem glasniku 184 (Slovenske narodne pripovedke, na Dolenskem zapisal J. Jurčič), str. 314 sl. glej Google books

http://books.google.com/books?id=sg8EAAAAYAAJ&printsec=frontcover&dq=slovenski+glasnik&hl=sl#PPA314,M1

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PRIPOVEDKA O BELI KAČI[uredi]

Bela kača je mati in kraljica vseh drugih kač. Šele v visoki starosti postane bela. Glava ji je debela in podobna mačkini. Vrh glave pa nosi krono in v njej dragoceni kamen demant, ki se v temi tako sveti, da šivajo štirje krojači pri njem brez druge svečave. Kdor dobi tedaj demant iz njene krone, srečen je za celo življenje, toliko je vreden. Zato so jo pa že od nekdaj zelo zalezovali. Ali tega kamna je težko dobiti, ker je bela kača silno huda in poveljnica vseh kač, ne stanuje nikoli sama, ampak v večjih kačjih gnezdih, iz katerih pride malokdaj na dan.

Bil je kačji lovec, ki je gadom mast pobiral. Našel je v velikem skalovju med bukovjem veliko kačje gnezdo in je hotel tudi tukaj gade poloviti, da bi po svojem opravilu masti dobil. Vzame s seboj tovariša, da bi mu pomagal, ker se mu je dozdevalo, da bo kač več kakor drugod. Na skalovje prišedši, odbere primeren kraj, odlomi leskovo šibico, ki je zrastla v enem letu, načrta s tako šibico ris, se ustopi v sredo, pripravi svoje orodje in vzame piščal v roke, da bi kače sklical.

Tovariš se je pa bal bele kače in si ni upal pri risu ostati. Zleze torej na deveto bukev od risa, in ko je oni v risu jel na svojo piščalko piskati, videl je, kako so lezle kače od vseh strani, rjave, pisane, grebenaste in druge, proti risu. Vsaka je položila glavo na ris. Naenkrat pride bela kača, položi glavo na ris, udari z repom po tleh in v enem trenutju puhnejo vse kače na lovca v risu in ga opikajo, da je umrl pri priči.

Ko bi njegov tovariš ne bil na deveti bukvi, slaba bi se bila tudi njemu godila.



KAKO SO TRIJE BRATJE HUDIČA SLUŽILI[uredi]

Nekdaj so bili trije bratje, ki so vsi vkup gospodarili. Oče jim je bil na smrtni postelji zabičil, da ne smejo zemlje razdeliti ali vsak zase delati. »Vsi trije delajte za enega in eden naj dela za tri,« rekel je, »dobiček in izguba, vse morate imeti v tisti meri.« Sinovje pak so po očetovi smrti vsi trije slabo gospodarili. Namesto dela so raje iskali sence, namesto vode so popivali vino. Ni jim pa dolgo tako dobro šlo. Kmalu so vse zapili in nazadnje so jim celo hišo prodali, ker niso imeli s čim dolgov plačevati, in so jih pognali po svetu.

Tako so bratje po svetu pili in postavali in bili zidane volje. Pa vsaka reč le nekaj časa trpi, tudi ljudje se treh veselih bratov naveličajo in jih nečejo več s pijačo zakladati. »Pojdite služit, saj ste mladi!« tako jim je veleval vsak. Ni bilo drugače, morali so službe iskat. Pridejo zvečer v gozd. Srečajo zelenega moža z rdečo kapico na glavi.

»Kam pa vi greste?« nagovori jih mož in se ustopi prednje.

»Službe iščemo,« reko bratje.

»Ali ne bi hoteli vi mene služiti?«

»Zakaj ne, če plačate kakor drugi ljudje in nam življenja daste, ker živiti se nimamo s čim,« dejali so bratje.

Zeleni mož z rdečo kapico je rekel: »To pa to; plačam vas dobro, bolje od kakega drugega. Moja služba bo kratka in lahka.«

»I, mi smo že pri volji, le povedite, kaj bi radi,« reko bratje.

»Nič drugega ne boste delali, samo nič ne smete govoriti, le vsak te besedice: eden naj reče, kadar ga kdo nagovori: ,Mi vsi trije'; drugi: ,Za denarje'; tretji: ,To je vse prav'.«

Bratje so dejali: »Bomo že.«

Zeleni mož, ki je bil sam hudič z mesom in telesom, da jim denarja; ne vem za trdno, koliko jim je bil dal; samo to se mi zdi, da so bratje veliko dobili, ker je hudič radodaren, kakor pravijo.

Šli so v prvo krčmo, da bi spet pili. Krčmar je bil hud mož.

»Boste kaj večerjali?« vpraša jih. »Mi vsi trije,« pravi prvi. »No, bom pa za tri rekel napraviti.«

»Za denarje,« je rekel drugi.

»I, seveda za denarje, zastonj se pri meni nič ne dobiva,« odgovori krčmar.

»To je vse prav,« dejal je tretji.

»Jaz tudi vem, da je vse tako prav, saj se brez denarjev nikjer nič ne dobi.« Tako so bratje zmerom le te besede govorili, kakor jim je bil zeleni mož ukazal, in zmerom so neki lahko izhajali.

V ravno tisti krčmi je tačas prenočeval tudi grozno bogat gospod. Ko vsi spat odidejo, vzame krčmar, ki je bil gospodovega denarja lakomen, balto in gospodu glavo odseka.

Izvedelo se je, da je gospod v tej krčmi ubit. Krčmar je dejal: »Jaz ničesar ne vem; imel sem pa tri grdoglede postopače čez noč pod streho, morda so ga ti ubili; in nemara da so ga!«

Gosposka pokliče brate predse in vpraša: »Ali ste vi ubili tega bogatina?«

»Mi vsi trije,« dejal je prvi; »za denarje,« drugi; »to je vse prav,« rekel je tretji.

»No,« pravijo sodniki, »ker ste sami povedali, da ste ga vsi trije za denarje ubili, ne more drugače biti, ampak jutri vas obesijo.«

Drugi dan jih peljejo ven iz mesta, kjer bi bili imeli obešeni biti. Krčmarju so veleli, da mora zraven stati, ko bodo prvega obešali, zato ker je bil ubijalec v njegovi hiši. Krčmarja pa je vest pekla in branil se je bliže stopiti.

»Morda si tudi ti kaj kriv, ki se bojiš,« reko sodniki.

»O, jaz pa že ne, sto hudičev naj me vzame, če sem jaz gospoda ubil.«

»Mi ne pravimo, da si ga ubil, ali zraven si morda bil, ker se bojiš.«

»Ne, ne, devetindevetdeset hudičev me naj vzame, ako sem bil zraven!«

»Eden bo zadosti,« dejal je zeleni mož, hudič z mesom in telesom, ki je prijahal na belem konjiču, in je krčmarja na konja vzel. »Zvesto ste mi služili in pomagali, da sem tega ubijalca pred v pekel dobil; zdaj le govorite,« rekel je hudič bratom in se je pogreznil v zemljo s konjičem in krčmarjem. Bratje so govorili in povedali, da niso gospoda zaklali, ampak da so le govorili, kakor jim je bil gospodar, zeleni mož, naročil. Sodniki, ki so videli, da je krčmarja sam hudič vzel, verjeli so bratom in so jim dali polovico tistega denarja. Bratje so šli dalje po svetu, pili in postavali in vesele volje bili. Meni, ki sem gledal, bili bi morda drugo polovico tistih denarjev dali, ali ustrašil sem se bil zelenega hudiča na belem konjiču tako, da sem noter do semle odletel, in še zdaj se mi sline cede po tistih denarjih.

KAJ NI NIKOLI BILO IN NIKOLI NE BODE[uredi]

Trije bratje so se vozili po morju. Vstane pa burja in raznese se jim ladja. Bratje splavajo na goro, ki je štrlela iz morja. Najdejo tamkaj studenec, rib nalove ob kraju in ptičev dobodo v goščavi. Pa kaj jim vse to pomaga: ognja niso imeli. Spleza eden bratov vrh gorice in zagleda onkraj ogenj. Bratje so bili vsi v veselju in precej se zmenijo tako, aa naj gre starejši po ogenj tjakaj. Prvi brat se res napravi na pot čez gorico v drugo dolino, kjer je ogenj bleščal. Najde tam kosmatega, grozno velikega junaka, ki je v roki držal grčavo batino, betičasto na koncu, in stražo stal pred ognjem. »Kaj bi rad, hlapček?« vpraša prvega brata. »Ognja,« pravi on, »trije bratje smo, radi bi kurili, a ognja nimamo.«

»Dam ti ga,« pravi junak, »samo to mi moraš povedati: kaj ni nikoli bilo, ni zdaj in nikoli ne bode.« Brat nekaj čenča, uganjuje, pa menda že ni pravega vedel in pravil, ker je kosmatin zavzdignil batino, grčavo palico, in mu jib prav dobro na hrbet nametal, ognja pa nič dal. Brat je jokal in prišel nazaj. »Pojdi ti!« pravi drugemu bratu. Ta gre, pa zgodi se ravno taka: s palico je dobil po hrbtu, ognja nič. Mlajši je bil kakor kak štramlje in rekla sta mu brata: »I, kaj boš ti hodil, šleva šlevasta, če midva nisva mogla ničesar dobiti, kako bi šele taka štrama dobila, ko si ti.« Ker pa je le čedalje večja sila prihajala, začneta mu še sama prigovarjati: »Poskusi, morda imaš srečo; glave nimaš, to veva.« Mlajši brat gre tjakaj k junaku, ki je kuril. »Kaj bi rad, hlapček?« ogovori ga oni. »Ko bi mi malo ognja dali.« — »Menim, že dva trapa sta bila tukaj, obema ga nisem dal, ako boš ti bolje odgovarjal, pa ga dobiš. Povedi mi kaj takega, kar še nikoli ni bilo, ni in nikdar ne bode.« Mlajši brat pomišlja, pomišlja in si izmisli. »To ti precej povem,« pravi junaku, ki je ogenj imel, »le poslušaj me: Nekdaj se je bil nekdo boba najel. En bob se pa ni bil v njem razkuhal, ampak je bil na pol surov, cel ostal. Želodec ga zato ni maral, temveč iz sebe dal. In iz tistega boba je vzrastlo veliko veliko drevo, ki je segalo noter v nebesa. Ob eni strani je imelo namesto vej goste štrclje, kakor pol lestve. ,Kaj bi bilo,' rekel je tisti človek, ki se je bil boba najel, ,kaj bi bilo, ko bi jaz sosede in babo in otroke in ta svet zapustil in po tem drevesu v nebesa zlezel, ki je vzrastlo iz mojega boba? Nebesa so le nebesa, svet je pa le svet.' In ne bodi nemaren, tisti človek zleze ob drevesu v nebesa. Vrata so bila le prislonjena, samo malo odrine in v nebesih je bil. Boga in svetnikov ni videl. Sv. Peter je imel leseno stopo in bet, sedel je na trinogatem stoku in proso tolkel; mekine so pa ven letele iz stope pa na prtiček, ki je bil razgrnjen po tleh. ,Kaj boš naredil, sv. Peter? Pšeno?' vpraša ga. ,Kako bi rad jel,' pravi Peter, ,pa tolčem tule za vrati in sproti čakam, kdaj pride kaka duša les gor, pa že dolgo ni nikogar.' Človek malo posedi, Peter pa v stopi pšeno dela. Pa jelo se je možu v nebesih dolgčas zdeti in želel je na svet nazaj. ,Jaz grem domov k babi in sosedom,' pravi Petru. ,Stoj, prijatelj,' odgovori Peter, ,ti si prišel po drevesu gor, kajne? Drevesa pa ni več, zakaj ravnokar je prašiča drevo izpodrila, bobek snela, iz katerega je vzrastlo, in vse se je posušilo in na kup palo. Kako češ zdaj dol?' — ,To bo napak,' pravi ta človek, ,ali nimaš nič vrvi ali kaj enakega takega, da bi se po njej na zemljo spustil?' — ,Nič nimam,' pravi Peter. — ,Daj mi, daj mi pehar mekin, ko pšeno delaš, pa si bom sam splel iz njih vrv.' Peter mu da. mekin, oni pa splete vrv ter jo priveze za štekelj pri nebeških vratih in se spusti po tej vrvi proti zemlji. Pa vrv je bila prekratka. Kaj stori človek? Pleza zopet navzgor, odreže vrvi odzgoraj ter jo doveže odzdolaj. Tako dela zmerom in prileze že blizu zemlje. Samo še za dober skok mu je manjkalo. ,Ni vredno, da bi še to dovezoval, mar skočim,' pravi in skoči na zemljo. Pa je bilo že previsoko, ker vdrl se je bil za sedem komolcev globoko v zemljo in venkaj ni mogel priti. ,Cakaj, čakaj,' tako je dejal, ,saj imam doma rovnico, grem pa ponjo, pa se odkopljem.' Gre domov, vzame rovnico in se izkoplje iz zemlje. ,Da ta rovnica nikdar nikogar več ne bode odkopavala, zato jo v ogenj vržem,' mislil si je tisti človek in zares je vrgel rovnico v žerjavico. Kaj se zgodi? Železna rovnica je zgorela, leseni ročnik je pa ostal v pepelu cel. Tisti mož pa gre domov in medpotoma sreča botre, ki so otroka h krstu nesli. ,Koga nesete?' vpraša jih, ,čigav je ta otrok?' — ,I, to je tvoj oče, otodile se je rodil, zdaj ga pa nesemo h krstu,' reko mu botri.«

Tako je pravil mlajši brat, ki so ga za štramljeta imeli, junaku, ki je ogenj pod palico imel. »Dobro si povedal, ognja ti bom dal,« reče mu junak, nagrabi otrinkov in ogorkov in žerjavice v ponev ter mu jo da.

Bratje so kuhali, pili in pojedali, meni pa ničesar dali.



DEKLICA IN PSOGLAVCI[uredi]

Tačas, ko so bili še psoglavci po teh krajih, plela je neki dan lepa deklica sama na njivi. Kar je zagledala, da jih gre veliko krdelo mimo. Ker je vedela, da so hudi in zavoljo svojih pasjih in kosmatih glav strašni videti, zbežala je s polja. Psoglavci vidijo, da je mlada, in pravijo: »Dajmo jo ujeti!« Brž se celo krdelo spusti za njo v dir. Deklica je vedela, da ne uide urnim petam, zato spleza na gosto smreko in se skrije med vejami. Psoglavci imajo pa pasjo glavo in oči v tla obrnjene, zato ne morejo navzgor pogledati. Tako niso mogli videti, na kateri smreki deklica skrita čepi. Bodli so torej s svojimi dolgimi sulicami ob deblih od smreke do smreke tako dolgo, da je po skorji nekega drevesa pritekla rdeča kri. Obstopili so tisto smreko in so jo izruvali; tako jim je prišla deklica v pest.

Zaprli so jo potlej v visok grad, ki ni imel nič vrat. Tam notri ni videla žive duše kakor včasi psoglavce, ki so na noč domov zahajali, podnevi pa zaklenili njo in eno mačko; samo lino so ji odprto pustili, da je sonce sijalo čeznjo. Tam notri je ven in ven jokala in Boga prosila, da bi še enkrat prišla k očetu domov. Večkrat je mislila skozi odprto lino na streho zlesti in s strehe skočiti na tla. Pa vselej, ko je nogo vzdignila, skoči mačka na lino in tako jezno začne renčati in parklje brusiti, da je bilo deklice strah. Nekdaj posebno močno joka in Boga prosi. Kar zagleda starega dedca pred seboj. »Kaj ti je, mlada?« nagovori jo dedec. »K očetu bi šla rada,« pravi deklica. »Kako boš šla, ali ne veš, da psoglavski grad nima vrat?« reče dedec. »Vem, ali jaz bi skoz lino šla, pa me ta mačja žival ne pusti,« pravi ona. »Zato te ne pusti, ker ima mačka v repu devet peklenskih vragov, ki so vsi s psoglavci zmenjeni. Daj mački kos mesa, in kadar ga bo pobirala, odreži ji rep, vrzi ga čez glavo devet komolcev daleč čez lino in nič več ti ne bode branila.«

Tako je mož dejal in je zginil, da deklica ni vedela ni kdaj ni kam. Storila je po njegovem svetu: dala mački mesa, v hipu odrezala ji rep, vrgla ga devet komolcev daleč čez glavo, in tiho se je huda žival potuhnila v kot. Deklica spleza precej v mraku čez lino na streho, in ko ni vedela ne kam ne kod dol ob zidu, vidi kosorepo mačko počasi in klavrno lesti po vrhu slemena na drugi konec poslopja. Leze za njo in pride do drevesa, ki je s svojim vršičkom dotikalo se strehe, in, vide mačko po drevesu priti do tal, pleza še ona in srečno uteče.

Noč se je bila storila, psoglavci pridejo domov in zagledajo kosorepo krvavo mačko. Brž uganejo, kaj je to, in dvanajst jih poišče sled in teče za ubežno deklico. Medtem je bila pa ona že blizu očetovega doma pritekla. Oče njen je imel kovačnico, pri vodi zidano. Tisto noč ga ni bilo doma, ker je bil šel izgubljene hčere iskat. Zato povodno kolo, ki je sicer kovaški meh gonilo, ni klopotalo, ampak vse tiho je bilo. Vrata so bila zaprta, okno z železno mrežo prepreženo, zato ni mogla noter. Dolgo je klicala ter klicala, pa očeta ni bilo in že je mislila pred kovačnico na klopi zaspati. Kar ji na misel pride: »Morda bi me zasledili psoglavci in še hujše bi mi bilo.« Zato premišlja, kako bi noter prišla. Nazadnje ji v glavo pride, da lahko povodno kolo sname in pri luknji pride v kovačnico. In res tako stori. Komaj se notri oddahne in luč naredi, kar zasliši zunaj psoglavce govoriti. Po sledu so bili za njo prišli. Brž podpre vrata še bolj z železom, zasloni okno, v roke pa vzame široko sekiro, ki jo je bil oče ravno prejšnji dan naredil, in se ustopi k lini, skozi katero je bila sama noter prišla. Kmalu izvohajo psoglavci to luknjo in eden'prikaže pasjo glavo v kovačnico.j Deklica mahne in mu jo odbije. Potem ga potegne popolnoma noter. Drugi so menili, da je sam zlezel, in pokazal se je že eden in zopet eden skozi luknjo, kateremu je vsakemu tako primerila kakor prvemu. Ko je drugo jutro oče kovač žalosten prišel domov, našel je hčer in na kupu v kovačnici dvanajst psoglavcev, ki jih je hči pobila.

KAKO JE KRALJEVIČ MARKO MOČ ZADOBIL[uredi]

Kraljevič Marko je bil sin uboge matere v neki vasi. Ko je bil mlad, pasel je krave in koze z drugimi pastirji vred. Drugi pastirji pak so ga sovražili, ker je bil sirotne matere, ter so ga tepli in bunkali, kadar koli so ga mogli. Zato pa Marko ni rad ž njimi pasel, ampak na strani je najraje bil tudi zarad tega, da ga niso silili živino vračat.

Neki dan se primeri, da nalete pastirji v hosti rojenice (vile), ko so ravno na soncu spale. Poredneži so se jim pa smejali, ker jih je sonce peklo, in nobeden ni hotel jih prikriti. Marko pa gre bliže in jih zagrne z brezovimi vejicami. Ko so se rojenice zbudile, rekla je ena: »Kako je to, da smo zagrnjene?« Druga je rekla: »Gotovo se nam je kak človek smejal, ko nas je videl.« Tretja pravi: »Eden pak je prišel, dober človek, in nas je zagrnil. Pojdimo in poiščimo ga, da mu povrnemo.« »Kdo bi se nam bil upal smejati?« rekla je zopet} ena. »Pastirji so tako poredni; ali kdo bi bil nas pokril?« — »če so se nam pastirji smejali, zakril nas je mladi pastirček Marko; fantiček je moder, on se ne peča z drugimi.«

Rojenice so šle po hosti iskat Marka. »Ali si ti nas zagrnil, ko smo spale?« vprašajo ga. »Jaz sem vas,« pravi Marko. »Kaj bi rad za plačilo, le povedi, vse ti bomo dale.«  »I, ako mi morete vž kaj dati, dajte mi toliko moči, da se bom mogel lahko pastirjem braniti, ki me zmerom pretepavajo,« pravi Marko. »Le čakaj,« rekle so rojenice, »ne pastirji ne nihče drug te ne bo več tepel.« In pomaže ga prva rojenica z nekim zeliščem in mu reče: »Marko, pojdi in izpuli le-oni brezov grm iz zemlje!« Marko pravi: »I kako, saj še šibe lahko ne odlomim!« Ko pa poskuša, glej, grm s korenino izpuli. Rojenica vpraša: »Ali si ga lahko?« — »Prav lahko!« odgovori Marko.

Zdaj ga pomaže druga rojenica z nekim drugim zeliščem. »Pojdi, izpuli le-ono brezo s korenino vred!« Marko gre, prime brezo blizu tal, upre noge na tla in jo izruje. »Ali si jo lahko?« vpraša rojenica. »Tako lahko, ko bi hruško snedel,« odgovori Marko.

Pomaže ga še tretja še z drugim zeliščem in mu pravi: »Zdaj si pa poišči, katero drevo hočeš, in ga puli!« Marko se ozira, katero ima najgloblje korenine. Najde naposled hrast, katerega bi dva junaka ne bila obsegla; on pak se spravi nadenj, poprime ga čez sredo, vleče in ga podere. »Ali si ga lahko?« vpraša zadnja rojenica. »Ne prav lahko, malo se mi je upiral, pa sem ga vendarle,« odgovori Marko.

Rojenice ga še enkrat namažejo vsaka s svojim mazilom in mu pravijo: »Zdaj pa pojdi in puli drevje ali, kar češ, delaj; ne boš dobil takih korenin, da bi jih ne izpodnesel, ne boš dobil takega človeka, da bi te premogel.« 

Marko gre naprvo zopet k tovarišem. Živina je bila v škodi: »Hajdi, Marko, živino vračat!« priganjajo ga tovariši. »Ne grem,« pravi Marko in naglo dvignejo palice, da bi ga oklepali, kakor so bili vajeni. A on jim pobere palice ter jih tako dolgo klesti in tolče, da vse na tla potepe.

Potem ni hotel več krav pasti, ko je odrastel, ampak hodil je okoli, vojskoval se in na vsem svetu ga ni bilo vraga, ki bi bil njemu kos.



BRAT IN LJUBI[uredi]

En mož je imel dvoje otrok od svoje žene: sina in hčer. Žena mu umrje, otroka nista imela matere več. Oče se vdrugič oženi in dobila sta hudobno mačeho — pisano mater, katera ni mogla videti prejšnje žene otrok. Zato reče enkrat svojemu možu: »Odpravi mi svoje rajnice žene oba otroka od hiše, jaz ju ne morem videti.« Mož je bil žalosten, ali svoji ženi si ni upal ustavljati se. Reče babi: »Napravi živeža, jutri pojdem s fantom in dekletom v hosto in tam ju pustim.« Pisana mati napravi v torbo živeža, kruha in sadja, mož drugo jutro torbo oprti in reče svojima otrokoma: »Pojdita z menoj, v hosto gremo rdeče jagode brat, ogenj kurit in drva sekat.« Fant in deklica se očeta primeta in sta prav vesela, da smeta iti jagode brat, ogenj kurit in drva sekat.

Šli so noter v hosto od jutra, dokler je sonce visoko stalo. Oče je nesel en čas enega, potlej drugega, ker sta bila že trudna, in je solze ob rokav brisal. Ko so bili že daleč prišli, ustavijo se in ogenj zakurijo. Mož da otrokoma iz torbe jesti, suhih drv jima nanese in reče: »Pri ognju ostanita, kurita, jaz pridem nazaj, kadar bodem za mater drv nasekal.« Potlej v goščavo odide in ne pride več nazaj.

Sedita dolgo in dolgo pri ognju. Ko se pa stori mrak in črna noč, začneta očeta klicati, ker je bilo obeh strah volkov, ki so okoli po hosti tulili. Ali očeta ni nazaj. Ogenj jima pogasne. Vstaneta in gresta očeta iskat. Nikoli nikjer ga ni bilo in oglasil se ni. »Volk jih je vzel,« reče deklica in oba jokata. Fant pa reče: »Jaz splezam na tole visoko drevo, in kjer ugledam luč, tam je naša hiša.« Spleza na visoko drevo in vidi na levi luč. Na levo vrže z drevesa vejo in na tisto stran gresta potlej oba, daleč, naprej in naprej.

Prideta do velike hiše, ki je na samoti v sredi gozda stala, a ni bila domača hiša. Vrata so bila na stežaj odprta in kar noter gresta. Nobenega človeka ni bilo nikjer videti, na mizi pa je bilo napravljenih gosposkih jedi za dva stara človeka. »To je nama Bog dal,« rečeta, prisedeta in pojesta, kar je bilo. Ko sta se najela, pogleda fant po hiši in najde pri peči velik meč. Bralo se je pa na tem meču tako: »Kogar bodeš hotel posekati, tega posekaš.« — »To je dobro,« pravi, »ta bo za volkove in za razbojnike. Očeta nikoli več ne bode, zdaj bodem jaz gospodar, ti bodeš gospodinja.« Ko tako govorita, pride stara žena v hišo. Hudo se ustraši. »Kaj sta prišla in kam, otroka božja?« zavpije. »Izgubila sva se in k vam sva prišla; očeta je volk vzel in domov ne veva,« rečeta babi. »Jaz pa vaju ne morem čez noč imeti,« reče baba, »sem zahaja sedem ajdovskih razbojnikov — psoglavcev.« — »Skrijte naju v kakšen kot, jutri pojdeva proti domu.«

Tako dolgo sta prosila, da se ju je stara baba usmilila in ju skrila za peč pod desko. Fant je pa vzel tisti meč s seboj, na katerem se je zapisano bralo: »Kogar bodeš hotel posekati, tistega posekaš.«

Ura je enajst odbila in prišlo je v hišo sedem ajdovskih razbojnikov. Prinesli so veliko ubitih ljudi, veliko zlata in so sedli okoli mize. Najstarejši, kateri je bil harambaša, pokliče staro babo in ji reče: »Baba, ti si v naši hiši skrila dva krščena človeka; če ju ne daš in ne pokažeš, vzamemo ti tvoje življenje in tvojo glavo.« Baba je rekla: »Tam za pečjo za desko sem ju skrila, smilita se mi, oba sta mlada.« Razbojniki babi glavo odsekajo.

Potem pa izvlečejo fanta in dekleta izza deske izpod peči in reko: »Vidva po krščeni krvi smrdita, obadva morata umreti.« Fant in dekle začneta prositi, a nič ne pomaga. Toliko da jima puste, naj se na smrt pripravita. Zdaj pa fant skrivaj svoj meč izza deske potegne ter poseka harambašo in vse razbojnike. Kogar zadene, ne more se več ganiti. Ko so bili ajdovski razbojniki vsi pobiti, zavleče jih v temno kamro noter pod zemljo, kamor so razbojniki nosili glave in trupla tistih, katere so pobijali. Vrata trikrat zaklene in ključ spravi na svoje telo, na golo, da bi ga živ človek v roke ne dobil.

Vsak dan hodi s svojim mečem po gozdu in nosi domov, kar dobi. On je bil gospodar, sestra pa gospodinja in dobro se jima je godilo.

Eden onih razbojnikov, katere je bil v temno kamro zavlekel, pa ni bil dobro zadet. Zdrami se in enkrat, ko brata ni bilo doma, skozi lino s sestro govori, prosi jo obvezila za svojo rano, vode in jedi in naj hudemu bratu nikar ne pove, da je še živ. Ta razbojnik je bil tako lep in mlad, da se je sestri smilil. Dala mu je obvezila, nosila mu je na lino jedi in pijače; in kadar brata ni bilo doma,hodila je govorit ž njim, tako da ga je začela rajša imeti nego svojega brata. Mladi razbojnik je zmerom prosil, naj mu odpre, da bi iz svoje ječe prišel, njo s seboj vzel in da bode lepo na svetu zanj in zanjo. »Kako bi ti odprla, ker moj hudi brat ključ nosi na svojem telesu in mi ga nikoli v roke ne da?« Mladi razbojnik ji reče: »Lezi in reci svojemu bratu: bratec, jaz sem na smrt bolna in vem, da bodem zdrava samo, ako mi kdo gorkega mleka prinese izpod divje volčiče. V dolini so volčji brlogi in volkovi ga raztrgajo, kadar poj de volčico mlest. Ti ga potlej poiščeš in mrtvemu ključ vzameš.« Dekle v posteljo leže in reče bratu, kakor jo je bil mladi razbojnik naučil. Brat opaše svoj meč in gre precej v dolino sestri zdravja iskat. Tam je imela volčiča mladiče v brlogu. Mladiče poseka, starko samo z mečem pretepe in nič mu ni mogla, lahko jo je pomolzel in domov peljal. Sestra mleka ni pila, ampak za posteljo ga je zlila in rekla, da je zdrava. Volčiča je pa pri hiši ostala, v kotu ležala in je bratu privajena bila kakor pes.

Kadar brata zopet ni bilo doma, pove sestra mlademu razbojniku, da ni ključa dobila. »Moj brat je tak, da ga nobena divja zver ne prime. Ključa pa od sebe ne dene.« Razbojnik ji reče: »Lepa moja mlada, lezi vdrugič v posteljo in reci: bratec, jaz sem še bolj bolna in vem, da bodem samo zdrava, ako bi mi kdo prinesel prav gorkega medvedjega mleka. Tvoj brat pojde, medvedko domov prižene — in reci mu, da jo bode doma molzel. Tačas svoje oblačilo sleče in ključ od sebe dene; ti pa njegov meč skrij in ključ hitro vzemi in priteci meni odpret.« Sestra tako stori, kakor jo je razbojnik naučil, brat pripelje medvedko, a oblačila od sebe ne dene, temveč medvedko oblečen pomolze. Medvedka se hiši privadi in leže v drugi kot.

»Zopet nisem ključa dobila,« pravi deklica mlademu razbojniku. On ji pa reče: »Še v tretje lezi, ves dan leži in reci bratu: bratec, jaz sem tako bolna, da ne morem ni sebi ni tebi skuhati; skuhaj mi ti rmanovega cveta, da me ozdravi! In kadar bode tvoj brat pred pečjo stal, tačas se sleče, in ti meč skrij in ključ mu vzemi pa meni priteci odpret.«

In zares bratu tako reče. Kadar je brat pred pečjo stal in za svojo sestro rmanov cvet kuhal, bil se je zares slekel. Sestra je šla, meč skrila, ključ vzela in mlademu razbojniku vrata odprla. Ko je brat svoji sestri pijačo dajal, pal je mladi razbojnik nanj z velikim nožem, da bi ga zaklal. Tačas bi bil brat umorjen, ker je bil njega meč skrit, ali volčiča, katera je bila v enem kotu, skoči in vrže razbojnika na tla. Sestra se za svojega mladega razbojnika in za sebe zboji ter se z drugim nožem v brata zaleti. Ali medvedka plane iz drugega kota ter sestro na tla vrže.

Brat reče: »Trgajte, divje zveri! Mačeha me je zapodila, oče me je v hosti pustil in sestra ima razbojnika rajša kot lastnega brata.« Volčiča raztrga razbojnika, medvedka sestro, brat je pa po svetu šel s svojim mečem in se ni bal dvanajst junakov.



O ROJENICAH[uredi]

Rojenice so bile modre žene, ki so hodile po svetu, najraje po dve ali več vkup. Glasile so se le tam, kjer so dobili kakega novorojenega otroka, in so prerokovale njegovo prihodnost.

Prišli sta enkrat dve k hiši, kjer so ravno dobili majhnega dečka. Prva pravi: »Obesil se bode, pred ko bo star devet let.« Starši pa poprašajo drugo, kako bi se moglo obvarovati, da bi se fant ne obesil. Odgovori: »Ako ga navadite, da bode rekel pred vsakim delom: sveti križ božji, mu ne bode škodovalo.«

Fantič je odrastel, in ko je jel govoriti, so ga starši navadili, da je rekel pred vsakim delom omenjene besedice. Ako je začel jesti, je rekel: »Sveti križ božji, jaz bom pa jedel.« Ako je šel spat, je rekel: »Sveti križ božji, jaz bom pa sedaj spal«, itd.

Ko je bil osem let star, je začel krave pasti. Neko jutro pravi po navadi: »Sveti križ božji, jaz bom pa krave gnal na pašo.«

|Ko je pasel, je stal pri ognju kakor drugi pastirji. Naenkrat mu nekaj pride v glavo, da gre proč, rekoč: »Sveti križ božji, jaz bom pa trto uvil. Res odreže brezovo šibo in uvije trto.

Ko je trto uvil, pravi: »Sveti križ božji, zdaj se bom pa obesil.« In res zleze na brezovo vejo, se priveze in dol spusti. Dolgo se vije in krči, nazadnje se pa trta strga in pastir pade na tla. Rojeničine besede so se spolniti morale, pa ker se je pastir od mladega bil navadil vsako delo z Bogom začeti, mu tudi ni moglo škodovati, ko se je bil obesil.



STARI VOJŠČAK[uredi]

Bil je neki vojščak, ki je služil že štirinajst let cesarja, potem pa je dobil dovoljenje, da sme domov iti. Doma mu pa ni bilo prav dobro, zato je šel še enkrat v vojaščino in dostal je še štirinajst let, da ga zavoljo starosti že niso hoteli več imeti in so ga izpustili.

Imel je denarja samo en groš. Pride do neke široke vode in najde reveža sedeti na brodu, ki ga je lepo prosil, da bi plačal zanj voznino, ker bi rad prišel na ono stran, pa plačila nima. Brodnik pa je hotel imeti dva groša za oba. Vojščak ga je prosil in prosil, da bi prepeljal oba, rekoč, da ne premore več. Brodnik se da preprositi in jih prepelje. Bog, ki je bil v podobi beračevi, je rekel vojščaku: »Kaj hočeš, da ti dam, ker si plačal s svojim zadnjim denarjem zame voznino?« Vojščak si izvoli torbo, v katero bo moral sleherni na povelje njegovo; nebes si pa ni izvolil.

Ko gre s svojo torbo po svetu, pride v zapuščen grad, kamor so hodili hudiči kvartat. Gre še on in pobere jim velike kupe denarjev. Ko pa hudiči vidijo, kako srečo ima ta tujec v igranju in da jih je že tako obral, hočejo zaigrani denar nazaj. Vojščak pa odpre torbo in zavpije: »Ala, le v torbo!« In vsi vragi so morali noter. S hudiči v torbi pride v neko kovačnico, kjer je kovalo sedem mladih kovačev na enem nakovalu. Vpraša jih: »Fantje mladi, znate dobro poklepati?« Odgovore mu: »Prav dobro.« — »Potolcite malo to torbo,« jih prosi. Jeli so udrihati po torbi in hudiči so cvilili notri kakor mlade miši: »Kvik, kvik, kvik.« Ko se mu je dosti zdelo, vzame torbo in gre naprej. Pride do mlatičev. Mlatilo jih je osem, en čas štirje, en čas štirje. Vpraša jih: »Znate dobro zdrobiti?« Rečejo: »Dobro.« Vrže torbo med žito in mahali so neusmiljeno po nji. Hudiči pa so zopet cvilili: »Cvik, cvik, cvik.«

Vojščak izpusti hudiče, ki so bili že tako potolčeni, da so vsi krevljali, in bežali so naravnost v pekel, vrata za seboj zaprli.

Vojščak je postajal star in se je vsega, tudi življenja na tem svetu naveličal, torej gre na onega. Najprvo gre k nebeškim vratom. Ko zagleda sveti Peter vojščaka s torbo, zapira vrata in reče: »Zakaj si nisi izvolil nebes? Jaz te ne morem noter pustiti, pojdi v pekel!« Vojščak si misli: »če grem prav, ako mi bo kdo kaj zalega storil, naj poskusi! Precej bo v torbi.«

Hudiči od daleč zapazijo vojščaka. Niso še pozabili, kaj jim je nekoč storil; zato hitro zaprejo velika vrata peklenska in tiščijo z vso močjo, tako da kremplji ven pogledajo. Vojščak hitro pobere kamen in zabije kremplje od zunaj tako, da jih ne morejo ven vzeti. In še dandanašnji so peklenska vrata zaprta, da ne pride nihče noter.

Potem se obrne zopet k nebesom in prosi in prosi Petra, da bi noter prišel. Sveti Peter pa pravi: »Jaz te ne smem pustiti noter, Bog ne dovoli.« Vojščak pa le prosi in pravi: »Stisnil se bom v kak kotiček v nebesih, le verjemi, da ne bom nikomur napoti.« Zdaj pregovarja še sveti Peter Boga, in spustili so ga, da je sedel v kotu.

Vstane pa enkrat na zemlji huda kolera in smrt je podila neštevilne množice v nebesa. Sv. Peter je moral v eno nebeška vrata odpirati, tako da se je že naveličal in je bil nejevoljen, da davi smrt tako neusmiljeno na zemlji. Vojščak s torbo ga poprosi: »Če hočeš, bom pa jaz odpiral en čas.« Peter ga pusti. Ko pa prižene smrt novo krdelo, ji reče: »Ala, v torbo!« In morala je iti.

Dolgo ni bilo nobenega mrliča več na tej zemlji, ker je bila smrt zaprta. Bog pa in sv. Peter ga začneta prositi, da bi jo izpust, in mu obljubita da bo prišel namesto v kot nazaj na boljši sedež, če stori. Vojščak je izpustil smrt iz torbe in zato je prišel iz kota na najboljši sedež, kjer ga bomo videli, kadar pridemo gor.



PRIPOVEDKA O SV. GREGORJU[uredi]

Sv. Gregor je bil sin brata in sestre. Da bi pokrila svojo sramoto, deneta otroka v nov sodček, zavijeta noter nekaj denarja in pisanje: »Kdor bo tega otroka dobil, naj ga lepo zredi in naj ima le-ta denar.« Potem pa sodček spustita po vodi.

Bil je pa tačas malin, ki je imel devet tečajev. Malinar in malinarica sta bila oba v malinu. Kar naenkrat se ustavi vseh devet tečajev. »Kaj vraga mora neki to biti?« pravita malinar in malinarica in tečeta gledat ven k zatvornicam. Zdaj zagledata nov sodček na jezu in najdeta otroka notri. Dejala sta: »Ej, ga bova pa za svojega vzela in zredila; saj bo tudi nama Bog kmalu otroka dal, in rekla bova, da sta dvojčka, ako bo naju kdo vprašal.«

Precej drugi dan so imeli pri malinarjevih sina. Gregor in domači sin sta tedaj rastla vkup kakor brat pa brat.

Ko sta nekoliko dorastla, sta v šolo vkup hodila. Sv. Gregor se je pa veliko bolje učil od domačega sina. Zato ga je domači sin zavidal in en pot, ko sta šla iz šole domov, rekel mu je: »Kaj boš ti, saj nisi pravi sin mojega očeta in moje matere, ampak voda te je prinesla v tistem sodiču, kakor za malinom stoji. Jaz sem slišal, da so se mati to menili z očetom.«

Sveti Gregor je šel precej vprašat malinarice in je rekel: »Mati, ali res niste vi moja prava mati in oče niso moj pravi oče, ampak jaz sem v sodčku priplaval po vodi?« In mati malinarica mu odgovori: »Res jaz nisem tvoja mati, ti si priplaval po vodi; a nič ne maraj, jaz te imam ravno tako rada, kakor da bi bil moj sin, ker si priden in dober.« Sveti Gregor je šel še očeta malinarja vprašat. Malinar mu je prav tako govoril in povedal.

Sveti Gregor je pa rekel: »Ako nisem jaz vaš pravi sin, ampak le rejenček, grem spet po svetu, od koder sem prišel, nečem, da bi vi dalje sitnosti imeli z menoj.« Kadar sta malinar in malinarica videla, da gre Gregor res proč, dala sta mu tisti denar in tisto pisanje, ki je bilo ž njim v sodcu priplulo in v katerem se je bralo, da je Gregor sin brata in sestre. Sv. Gregor pa se odpravi po svetu.

Naprvo je začel misliti in je dejal: »Kaj čem s tem denarjem? Najbolje bo, da ga dam za kakovo božjo reč, da bi Bog odpustil mojemu očetu in moji materi vse grehe in tudi ta greh, da sem jaz po sili na svet prišel.« Pride na pokopališče, kjer je vse polno mrtvih ležalo, a nobeden ni bil pokopan. Vpraša: »Zakaj ne pokopljete mrtvih?« Reko mu: »Denarjev nimamo. Gospod fajmošter pa ne hte brez denarjev pokopavati.« — »Pojdite h gospodu in recite mu, da jaz ukažem in zapovem, da mora brž brž pokopavat iti.« Gospod je dejal: »Ni ga takega, da bi meni mogel ukazati in zapovedati, naj grem zakopavat, vendar grem, ako ima denar, da bo plačal.« Sv. Gregor je stresel ves denar fajmoštru, da je pokopal mrliče, in mu je rekel: »Nikoli več ne smeš mrličev tako pustiti. Če ne, grem jaz v Rim in te bom pri papežu zatožil.« Fajmošter se je tega bal in mu obljubil, da bo odslej zmerom pokopaval mrliče.

Sv. Gregor gre naprej. Pride do samotne hišice, kjer je samo ena stara ženska prebivala. »Ženska, ali smem pri vas čez noč biti?« — »O, le bodi,« dejala je baba, in sv. Gregor je odložil svojo culico. Baba mu je povedala, da je nedaleč od grada velika jama, v kateri so štiri izbe. V četrti izbi je železen mož, ki železno svečo v rokah drži. Kdor to železno svečo dobi iz rok železnega moža, ta je srečen za vselej, ker železni mož mu pomaga.

Sv. Gregor se odpravi brez zamuje v jamo. V prvi izbi najde veliko veliko srebra. V drugi ga je bilo že več, v tretji je bilo že samo zlato. Pa sveti Gregor ni gledal na denar, še dotaknil se ga ni. Ko pride v četrto izbo, najde železnega moža, ki je železno svečo v rokah imel. »Daj meni svečo!« pravi sveti Gregor. Železni mož ga pisano pogleda, a ne reče ničesar, ampak svečo z obema rokama še bolj poprime. Gregor zgrabi za svečo in mu jo vije iz rok. Dolgo se pulita zanjo. Sveti Gregor je bil že ves opraskan po prsih in že ni upal železne sveče dobiti. A železni mož je bil tudi utrujen in je nekoliko popustil; sveti Gregor potegne, in sveča je bila v njegovih rokah. Železni mož pa je izginil precej, ko sveče več v rokah ni imel. »Kaj zdaj s svečo?« mislil je Gregor, »e, mi bo že starka povedala, ki sem pri nji čez noč.« Zdaj šele misli na zlato in srebro. Ker ga ni imel kam drugam deti, sleče srajco in ga nagrabi v rokave in v stan, kar je šlo noter.

Potlej se vrne nazaj v hišico k babi. Ko je stara baba denar videla, potlej je še bolj pisano gledala in še manj govorila. Svetemu Gregorju se je to čudno zdelo. Ko je šel spat, ni hotel ostati na postelji, ampak precej, ko je starka luč ugasnila in tiho za peč pocenila, namesto da bi bila šla spat, zleze Gregor izpod odeje in pod posteljo. Kmalu potlej čuti, kako starka vzame veliki nož in z vso močjo v posteljo buši. Nož se zasadi v blazine, a baba meni, da se je zasadil v sv. Gregorja, in gre venkaj. Sv. Gregor pa pobere svoje reči, denar in svečo, in zbeži skozi okno.

Pride v veliko mesto in gre v najboljšo krčmo. Tam vzame izbo najdražjo za devet mesecev, a plača le za tri, ker meni, da bi se tačas morda še kaj premislil in naprej šel, ako bi mu ne bilo povšeči tukaj.

Ko tako po mestu pohajkuje, zagleda ga grofovska hči in pravi svojemu očetu: »Oče, tako lep mlad mož hodi po mestu, dajte ga na kosilo povabiti!« Grof je bil precej voljen in ga povabi na kosilo. Jeli so se pomenkovati in igrati po kosilu. Sv. Gregor je vse zaigral, kar je imel pri sebi, grof zmerom dobival. Ravno tako drugi dan in zmerom tako. Grof je bil grozno vesel, ker je toliko denarja dobil od 6v. Gregorja, in je bil pri volji, tako bogatemu gospodu svojo hčer za ženo dati. A ko je tistih devet mesecev preteklo, zaigral je sv. Gregor grofu ves denar in še ni imel s čim krčmarja plačati, ki ga je v eno zmerom terjal, naj plača. Pa kdor nima, ta nima. Krčmar da sv. Gregorja, ker ni imel s čim plačati, v temno ječo zapreti, da bi ne bil nikoli več belega dne videl.

Zdaj se Gregor domisli na železno svečo, ki mu je bila še sama ostala. Reče tedaj: »Prinesite mi tisto železno svečo, ki sem jo v svojem stanovanju pustil, da bom vsaj pri luči, ker že na belem dnevu ne smem biti.« Prineso mu svečo in on jo prižge. Precej železni mož predenj stopi in ga vpraša: »Gospod, kaj bi rad?« — »Aha,« mislil si je sv. Gregor, »zdaj pa že vem, kaj mi sveča pomaga.« In železnemu možu je rekel: »Prinesi mi brž toliko denarja, da bom mogel krčmarja plačati in pa da ne bom brez njega!« In kakor bi mignil s prstom, bil je denar pred njim.

Plačal je, kar je bil krčmarju dolžen. Ko je krčmar videl, da ima gospod toliko denarja, rad bi ga bil še imel; prosil ga je za zamero in da bi še pri njem ostal. Sveti Gregor pa neče več v mestu ostati, kjer so ga bili zaprli, in gre iz mesta Ven. Zunaj mesta je bil črn grad naprodaj in Gregor ga kar kupi. Potlej gre v mesto nazaj grofovo hčer snubit. Pa grofa ni bilo več volja, takemu hčer v zakon dajati, ki je bil zavoljo dolgov zaprt, in kesal se je, da mu jo je obljubil. »Če 6ezidaš v treh dneh namesto črnega gradu nov grad iz rezanega kamna, pa ti jo bom dal,« rekel je grof. Sv. Gregor pak je vzel svečo in jo je prižgal. Precej pride železni mož in reče: »Kaj bi radi, gospod?« — »Nocoj mi poderi črni grad in namesto njega mi sezidaj novega iz rezanega kamna!« Drugo jutro je stal nov grad iz rezanega kamna, sezidan namesto starega črnega. Grof je dejal Gregorju: »Zdaj se ne bom več branil hčere ti v zakon dati, zato sezidaj most iz rezanega kamna od mojega do svojega gradu do jutri zjutraj, in potlej bomo svatovščino imeli.« Sv. Gregor prižge svečo in spet pride železni mož: »Kaj bi radi?« — »Preden bo jutri zjutraj, sezidaj mi most od mojega do grofovega gradu iz rezanega kamna!« Drugo jutro je bil most narejen, lep in umetelno iz gladkega rezanega kamna sestavljen. Ker se grof ni mogel več braniti, dal mu je hčer v zakon in svatovali so tri dni in tri noči in sv. Gregor je bil prav dobre volje.

Nekega dne je bil šel sv. Gregor z doma in je pustil samo ženo doma. Ravno tačas pa pride iz daljnega mesta bogat Jud gradu in mostu iz rezanega kamna gledat. Ker Gregorja ni bilo doma, poprosil je njegovo ženo, da bi mu šla razkazovat, in ona mu je razkazovala prav rada po vseh kotih, kar je bilo kaj imenitnega. Prideta nazadnje tudi do železne sveče. Žena ni vedela, čemu je, in hotela je dalje iti. A Jud je menda že dostikrat bral v črnih bukvah o tej sveči in je hotel, da bi se prižgala. Žena jo prižge in precej pride železni mož: »Kaj bi radi, gospod?« — »Jaz čem, da ti preneseš ta grad, mene in to ženo tja na ono stran Krvavega morja.« Ko pride sv. Gregor spet domov, ne najde ne gradu, ne žene, ne svoje sveče več.

Dolgo je jokal za ženo. Potlej pa je dejal: »Najti jo moram, ako jo grem iskat križem svet.« Hojeval je od vasi do vasi, iz mesta v mesto, iz kloštra v klošter, pa žene ni našel nikjer. Povedal mu je bil neki vedež, da je tam za Krvavim morjem, a kje je to Krvavo morje, tega mu ni znal nihče povedati.

Nekdaj pride v klošter že pozno zvečer. Vse menihe vpraša, ali ne bi mogli mu povedati, v katerem kraju je Krvavo morje, kjer je njegova žena. A vsak menih pravi: »Jaz ne vem.« Bil je pa sila star menih, učen, da nobeden ne otovrej. Ta mu je dejal: »Tri dni počakaj, da jaz pogledam v svojih bukvah, in ako najdem zapisano, povedal ti bom, kod moraš hoditi, da prideš do Krvavega morja.« Sveti Gregor počaka tri dni. Potlej ga pak pokliče stari menih in mu govori: »Jaz sem bral v svojih bukvah in zdaj vem, kje je Krvavo morje in tvoja žena. Ali povem ti, ženo boš našel, ali je ne boš vesel, Juda boš našel, ali sveče mu ne boš vzel. Božja volja te je drugam namenila, in jaz ti svetujem: ti nikar ne išči žene in tega sveta, ampak pripravljaj se za drugi svet, in boš videl, da bo bolj prav zate.«

Sveti Gregor je poslušal meniha in se je vdal njegovim besedam. Sklenil je pokoro delati in zato je šel k morju in se je ponujal ribiču za hlapca. Ribič ga rad vzame in kmalu sta se za plačilo pobogala, ker sv. Gregor ni hotel drugega kakor najpotrebnejšo obleko in pa živež.

Kadar je pa sv. Gregor osemnajst let ribiča služil, dejal mu je nekega dne: »Ljubi moj gospodar, jaz sem te osemnajst let zvesto služil in nikoli nobenega plačila od tebe terjal. Stori mi to, kar te bom prosil.« Ribič mu odgovori: »Jaz ne vem, od kod si in kdo si, to pak vem, da si priden in dobrega srca, zato ti vse privolim, kar me boš prosil.«

Nato je dejal sv. Gregor: »Zapri me v kamnito jamo, ki v sredi morja stoji, pa me zakleni noter. Ključ pa vrzi čez glavo v globoko morje tako daleč, kar ga moreš, tako da ga ne bo nikoli več noben živ človek videl.«

Ribič je zaprl sv. Gregorja v jamo ter ga je zaklenil in vrgel ključ čez glavo, da bi ga ne bil nikdar več živ človek videl.

Dolgo let je bil sveti Gregor zaprt. Ribiču je med tem časom brada osivela in na svojega hlapca je bil kar čisto pozabil.

V Rimu je bil ravno tistega časa papež umrl in hoteli so novega voliti. Sveti duh pak jim razodene: »Tistega volite, ki mu je Gregor ime in ki že veliko let pokoro dela.« In šli so iskat sv. Gregorja križem sveta. Eni pridejo tudi do ribiča. »Ali si videl tega in takega človeka, ki že toliko let pokoro dela?« — »Videl,« pravi ribič, »pri meni je osemnajst let za hlapca služil, pa ne vem, kdo je in od kod je. Zaprl sem ga, kakor me je prosil, v jamo sredi morja, kjer je že gotovo poginil; in tudi, ako bi ne bil, ne moremo do njega, ker sem ključ v globočino morsko potopil.«

Drugi dan je šel ribič ribe lovit in je ujel tudi eno grozno veliko. Ko ji glavo odreže, najde v njej ključ. Šli so precej svetemu Gregorju odpirat. On se jih ustraši in pravi: »Kako je to, že toliko let ni bilo pri meni v puščavi nobene žive duše, da ravno zdaj pridete k meni? Zakaj niste vrgli ključa v morje, da bi bil jaz tukaj v samoti živel in umrl!«

Pa niso ga hoteli poslušati, ampak moral je ž njimi v Rim in postal je papež.



O ANGELU[uredi]

Enkrat je Bog segnal angela iz nebes na svet, da bi kje kakovo dušo zaslužil.

Tri leta je hodil angel po svetu. A duše so šle vse v pekel, za nebesa ni mogel nikoli nikjer nobene pridobiti, čez tri leta pride do nekega fajmoštra. »Še temu fajmoštru se bom v službo ponujal; ako me ne bo hotel, pa grem v nebesa nazaj povedat, da bo šel svet v pekel,« mislil je angel sam pri sebi in se je usel na kamen pred cerkvijo, kjer je fajmošter ravno pridigoval.

Ko je pridiga minila, šli so ljudje smeje se mimo njega. Ko fajmošter pride, postoji pred njim in reče: »Kaj pa ti tukaj delaš, raztrganec? Ali bi rad kaj ukral?«

»O, jaz sem pošten, samo službe ne morem dobiti.«

»Ne znaš delati, kakor se kaže.«

»O, znam, znam.«

»No, pa pojdi z menoj!«

Šel je s fajmoštrom in pogodila sta se, da bo za hlapca služil.

Prvo nedeljo zatem je bila pri neki podružniški cerkvi maša oznanjena. Fajmošter in njegov novi hlapec gresta tja.

Fajmošter se je rad menil po poti z možmi, lepo opravljenimi. Hlapec pak je tačas vselej pet stopinj pred njimi hodil in ni hotel iti za njimi. Le malokdaj je fajmošter ogovoril kako grbavo babo in tačas je hlapec dostikrat prav ponižno in veselo tik njega hodil.

Ko sta bila v cerkvi, ni služabnik nič mrdal in zijal okoli sebe ko drugi, ampak ganil se ni z mesta, kamor se je bil posadil. Tudi ni hotel ostati za vrati, kjer so bili drugi hlapci, ampak prav pred oltarjem je bil.

Doma začne fajmošter izpraševati hlapca: »Zakaj si se lepo oblečenih ogibal, s katerimi sem jaz govoril?«

»Grehi so smrdeli,« odgovori angel. »Zakaj si se v cerkvi tam ustopil, kamor nobeden tvoje vrste ?« »Le eden poslušalcev vaših se je danes poboljšal, pa ne moje vrste.« »Ti si pravičen in pobožen,« rekel je fajmošter, »od tebe se bom še jaz kaj naučil, od zdaj bom jaz tudi tako delal.«

Ko angel ni hotel jesti ne piti, vpraša ga: »Zakaj ne ješ?«

»Jaz ne jem, ne pijem,« rekel je, »jaz sem angel; Bog me je segnal, da bi kakovo dušo zaslužil. Nobene nisem mogel tri leta, zdajle sem tvojo,« in fajmošter se mrtev zgrudi.



O NADLOGI[uredi]

V poprejšnjih časih sta živela dva imenitna kmeta, bogata, in sta stanovala tako blizu na dvoje, da so jima njive, travniki in gozdje eno mejo imeli. Eden teh kmetov je imel fanta, eden pa deklica. Dejala sta pa: »Dajva svoja zemljišča stakniti, sebi izgovoriva nekaj za kot in vsak svojo hišo, otrokoma pa dajva drugo. Sezidajva jima hišo in drugo poslopje in potlej naj se vzameta in srečno živita!«

Dala sta vsak dosti blaga in dosti polja in mlada človeka sta jela na novi kmetiji pridno kmetovati. Dobro sta gospodarila. Očeta pa sta jima napolnila hleve, kašče in dala vse orodje in to, kar je treba.

Kar pride star dedček ter se usede za peč. Govoril ni nič, vprašal nič, prosil nič. Kadar je bilo čas jesti, usel se je za mizo kar sam. Delati pa tudi ni hotel. Mladi kmet in njegova žena se ga naveličata. Ko je bil že tri dni pri njima in že zmerom ni povedal nič, ga vprašata: »Mož, kaj bi pa vendar radi? Ali ne greste od naju? Tri dni sva vas imela, zdaj se pa le poberite, od koder ste prišli!«

Mož spregovori in reče: »Res, jaz grem od vas. Pa vi mene ne poznate, jaz sem nadloga. Ko bi bila vidva mene zmerom pri hiši imela, ne bi bila veliko nadloge užila; zdaj pak, ker me proč gonita, zdaj se vama bo slaba godila. Kaj hočeta — zdaj v mladosti nadloge, križe in težave imeti, ali v starosti?« Mož in žena sta jela premišljevati in potlej pravita: »Ako že ne more drugače biti, raje v mladosti nadlogo trpiva, v starosti se še teže prenaša.« »No, to je že dobro,« pravi dedček in odide. Ni dolgo trpela sreča. Kmalu so jela goveda mrtva padati, toča jima je polje razdrabljala, tolovaji so v kašče prigrmeli in so blago pobrali. Nazadnje pak je strela treščila v streho in ogenj je vse požgal do tal. Tako nista imela nič in drugega jima ni kazalo, kakor da gresta po svetu s trebuhom za kruhom.

Šla sta po nekem potu (ali je bila cesta, ne vem). Sreča ju mlad bogat Turek, lepo napravljen; tak je bil, kakor bi bil knez.

»Kam gresta?« vpraša Turek. »E, greva službe iskat,« pravi mož. Turek je odjahal že mimo. Ko je pa videl, da je mlada žena neznano lepa, obrne konja na cesti in vpraša moža: »Mož, ali prodaste svojo lepo ženo?«

»O, tega pa ne, tega, žene pa nimam naprodaj; vse sem že izgubil, pa bi še ženo?« odgovori mož in oba gresta naprej. Turek tudi konja obrne in jaha žalosten po poti.

»I lej ga, lej ga,« pravi žena, »menda si neumen, prodaj me, prodaj! Ti boš imel denarje, tebi bo dobro; meni pa tudi ne bo sile pri gospodu. Šleva, ne bodi nespameten, prodaj me!«

Mož je mislil: »Žena moja je res lepa žena, a denarji so le denarji.« In začel je vpiti za gospodom: »Počakajte, počakajte! Morda se bova pogodila.« Turek se vrne, mož in žena mu gresta naproti in snidejo se. Dolgo sta se pulila in pogajala, nazadnje pa je kupil Turek lepo ženo za tisoč goldinarjev (če je kakova baba toliko vredna). Posadi jo predse na konja, odšteje možu peneze in mož ženi zadnjikrat v obraz pogleda ter se malo zajoka, in kmalu je bil sam brez žene na poti. Imel je pa zato polno culo gotovega. Sestradan in lačen (ker že več dni z ženo nista jela) zagleda pastirje, ki so ogenj kurili.

»Le-tamle morda krompir pečejo ali imajo kaj drugega za v usta. Ce nečejo zastonj, dali mi bodo za denar, saj ga hvala Bogu imam.«

Vzame iz žakeljca nekaj drobnega, kajti vsega si ni upal pastirjem kazati, zakoplje ga pri nekem hrastovem peclju v listje in gre k pastirjem. Res so imeli nekaj založaja. Ne vem, ali je bil krompir, ali je bil kruh, meso vem, da ni bilo. Poje tisto spridoma in se vrne. A denarja in cule ni mogel najti, vse listje prekopa, pa ga ni, denarja, in ga ni.

Zdaj je taval brez denarja in brez žene po svetu. »O nadloga, nadloga,« je skomljal, »zakaj te nisem imel po malem pri hiši? Zakaj sem te pregnal, da me zdaj tako nemiljeno tepeš!«

Tako je lačen, žejen, bos, raztrgan uši pasel po svetu in strajo užival. Nihče ga ni maral; vsakemu se je zdel preraztrgan, prezanemarjen, pregrd, preveč zaraščen in vrag ti vedi, kakšen jim je še bil.

Čez dolgo let pride do gradu, kjer je bila njegova žena gospodinja. On ni nje poznal, ker je bila po gosposko opravljena in še veliko lepša ko popred, ona njega ne, ker se je bil tako zelo spremenil. Ponuja se ji in jo lepo poprosi, naj mu da kakovo službo.

»Znaš kaj delati?« vpraša gospa, njegova žena.

»Znam, saj sem bil kmet nekdaj in dobro mi je bilo, pa sem bil nesrečen in nazadnje še neumen, da sem lastno ženo prodal. Zato me nadloga pritiska, da se sam Bog usmili.«

Žena ga je precej spoznala in vzela ga je v službo, da ji je na vrtu gosi pasel.

Enkrat pa mu reče: »Poznaš mene?«

»I, kako vas ne bi poznal, vi ste gospa, ki ste me v službo vzeli.«

»Res, pa jaz sem tudi tvoja žena, ki si jo prodal.«

Mož se prestraši, potlej jo prosi za zamero. »O ničesar se ne boj, saj sem ti sama velela. Meni je bilo dobro, ali tebi ne? Zakaj pa ne? Kam si peneze pripravil?«

»O moja žena, nobenega krajcarja nisem užil. Pri nekem peclju sem jih bil v listjiče zakopal, pa so se menda v zemljo pogreznili, ali je pa vrag sel nanje, nikjer jih ni bilo več.«

Žena pripravi kad gorke vode ter ga čedno omije, obrije, počeše, postriže, v novo lepo obleko obleče, in bil je spet lep. Potlej vzame veliko denarjev svojega drugega moža ter pobegne s svojim pravim možem. Na poti gresta mimo tistih pecljev, kjer je bil on nekdaj žakeljc penezov zagrebel. »Kam si jih pa del?« vpraša ga žena. »I, ravno tu semle,« pravi mož, brcne z nogo ob panj in listje, in mošnja njegova se venkaj izvali.

Šla sta domov, kupila sta spet nekdašnjo svojo lastnino in domačijo, ki je bila prišla že drugim v roke, in sta na stare dni srečno in brez nadloge živela. Ko sta bila že tako stara, kakor je zemlja, tačas sta neki dejala, da se nadloga v mladih letih še prenaša, a v starih bi se težko težko.



O BOGATEM KMETU IN NJEGOVI HČERI[uredi]

V nekdanjih časih je živel bogat kmet, kateri je imel tako lepo ženo, da ni bilo nikoli nikjer več take. Nanagloma mu pa ta žena zboli na smrt. Na smrtni postelji ga še enkrat k sebi pokliče ter mu reče: »Ljubi moj mož, vselej si storil tako, kakor sem ti jaz pravila, da je prav. In res, vselej je nama dobro hodilo. Zdaj, preden umrjem, te še to prosim: ako se boš vdrugič ženil, ne jemlji nobene žene, ki ni tako lepa, ko sem bila jaz lepa, ampak ravno tako moraš poiskati, da jo boš tako ljubil, kakor si mene ljubil.«

Mož ji obljubi, da se ne bo sicer nikdar ženil; ako bi se pa kdaj, da hoče ravno tako lepo poiskati. Ženi je bilo to všeč in kmalu je umrla. Bogatega kmeta pa se poprime želja, da bi se drugič oženil. Gre tedaj križem svet, da bi našel tako lepo ženo, kakor mu je bila rajnica naročila. Devet dežela prehodi, pa tako lepe ni mogel izslediti nikoli nikjer. Misli si sam pri sebi: »E, jaz sem vendar neumen, da se klatim po vsem svetu; saj imam doma hčer, ki je tako lepa, ko je bila njena mati lepa. Njo bom vzel za ženo, sicer je ne dobom, ko bi jo z lučjo iskal.«

Precej se vrne domov in pravi svoji hčeri: »Ljuba moja hči, jaz še bom oženil, ti boš moja nevesta.« Hči pak se grozno preplaši. Ker je pa dobro vedela, da je oče hud in nagle jeze, ni se upala pregovarjati ž njim in je rekla: »Oče, tega duhovska in deželska gosposka ne pripušča. Ako doboste pak dovoljenje od višjih, potlej bom vas vzela.«

Kmet naveže culo denarjev in gre h gosposkam deželskim. Za prvega so mu dejali: »Tega mi ne moremo privoliti.« Ko so pa denar videli, rekli so: »Za velik denar, to se že stori, zakaj ne.« Kmet gre še k duhovskim gosposkam.

Mala gosposka mu tega kratko in malo ni privolila. Višji pa so mu rekli: »Ako sezidaš dva kloštra in eno cerkev, to se že stori.« Kmet je dejal: »Jaz imam pa denar in vse to storim, le dajte mi privoljenje.« In dobil je privoljenje od deželske in druge gosposke in se je vrnil zopet k hčeri domov.

»Zdaj sem povsod privoljenje dobil,« pravi, »zdaj me moraš vzeti.« Hči odgovori: »Prav, jaz bom vas vzela, samo še kupite mi kočijo, da bo svetloba od nje stala, in dva konja, da bosta letela ko ptice na nebu.«

Kmet gre iskat takega voza. Ker je denar imel, dobil je kmalu voz in konje in se je pripeljal domov. Hči ga pa še ni hotela vzeti, ampak je dejala: »Kako bom vas vzela, ki nimam obleke, za poroko primerne? Popred mi dobite tri obleke: eno, da se bo svetila ko sonce, eno, da bo blesketala ko mesec, eno, da se bo spreminjala ko zvezde.«

Kmet je šel zopet po svetu, in ker je imel denarja, dobil je tudi kmalu obleko, kakršno je hotela imeti hči, njegova nevesta.

Zdaj se hči ni mogla več braniti. Drugi dan je bila poroka napovedana. Tisto noč pak pokliče hlapca, rekši: »Naprezi brž konje, ki lete kakor ptice, zaprezi kočijo, ki svit od nje stoji, pa me počakaj na zadnjih vratih, rn bova skrivaj pobegnila. Tebi bo dobro na tujem, ne boš imel nič dela, jaz bom pa očetovi sitnosti ušla.«

Hlapec zapreže tiste konje in tisto kočijo, dekle pobere tista tri oblačila v škatlico, vzame nekaj očetnega denarja, usede se v kočijo in pobegne od očetnega doma.

Tri dni in tri noči sta se peljala. Tretjo noč pak se ustavita v krčmi, ki je pri cesti pod velikim gradom stala. »Dajte temu mojemu hlapcu jesti in piti, kolikor če,« pravi deklica, »meni pa povedite, ali bi se dobila tukaj kje kakova služba!«

»Za tako imenitno žensko, ki se v kočiji pripelje, jaz ne vem za nobeno službo. Ko bi pa kakova dekla prišla, bi ji povedal, da tukajle gori v velikem gradu, kjer stanuje stara cesarica in njen sin, mladi cesarjevič, manjka male svinjarice in da mi je naročeno koga nasvetovati. Za vas pa ne vem za nobeno službo, pa tudi menim, da služit ne greste, še za hišno ne k sami cesarici.«

Deklica ni rekla krčmarju nič, ampak je plačala, kar je imela za tisti dan zase in za hlapca plačati, ter je krčmarju naročila, naj da hlapcu, kar se mu poželi, in da naj nič ne pove, ako bi tak in tak človek zanjo vprašal.

Potem gre gor v grad in popraša, ali bi je ne vzeli za malo svinjarico. Dejali so ji: »Radi te vzamemo, dela ne boš drugega imela kakor sklede pomivati in pomije svinjam nositi.« Ona je bila zadovoljna in se je udinjala.

Zvečer pa se je vrnila v krčmo, plačala, kar je bilo treba plačati od konj in hlapca, naročila krčmarju, da naj jih še dalje preskrbuje, in je zopet odšla v grad za svinjarico. Vsak večer je tako storila.

Ko pa pride soboto v večer, vpraša krčmarja: »Kje je tista moja škatla, katero sem vam spraviti dala?« Ko prinese krčmar škatlo, vzame ona venkaj oblačilo, ki se je spreminjalo ko zvezde. Drugi dan, v nedeljo, gre v cerkev in nobene ni bilo tako lepe v vsi cerkvi. Cesarjevič cel čas ni mogel nič moliti, ven in ven je zrl vanjo. Po božji službi jo čaka pred cerkvenimi vrati, pa ona je bila skrivaj skozi stranska vrata odšla.

Drugo nedeljo je imela obleko, ki se je blesketala ko mesec na nebu. Zopet je gledal cesarjevič še bolj zvesto, kam bode šla, da bi zvedel, od kod je in kdo je, ki je tako grozovito lepa. Pa ko jo je imel že nagovoriti, skrila se je med ljudi in kmalu je ni več videl.

Ko je domov prišel, je bil hudo žalosten in je materi svoji, stari cesarici, tožil: »Kdo je neki ta ženska, ki se še mene ogiblje? Pa če se mi bolj umika, bolj sem ves mrtev nanjo in moram jo imeti, ko bi ne vem kaj bilo.« Stara cesarica, njegova mati, ga je tolažila in rekla: »Nikar si zavoljo te babe glave ne beli, moj sin, ne bo ti manjkalo še lepših.« On pak se ni dal utolažiti, ampak ni jel ne pil ne spal od žalosti.

Pride tretja nedelja. Svinjarica gre zopet kakor vselej h krčmarju in se napravi v oblačilo, ki je sijalo kakor opoldne sonce. Res je ni bilo na svetu lepše, kakor je bila ona. Ustopi se v cerkvi blizu oltarja. Cesarjevič spet ni nič molil, zmerom jo je gledal. »Moram te imeti, če le vraga ni,« rekel je sam pri sebi. Počaka jo pred vrati in jo kar za roko prime. »Počakaj me, lepa dekle, da ti nekaj povem,« ji je rekel na uho. Ona pak se mu iztrga iz rok in se med ljudi zameša. Le prstan zlat, ki ga je imela na roki, stri je cesarjevič, ko jo je za roko zagrabil in udržati hotel. Eno polovico je pridržala ona, ena pa je njemu v roki ostala. Gleda tistega pol prstana, gleda in povprašuje, pa ne more izvedeti, čigav da bi bil.

Drugi dan je ona zopet v svoji grdi obleki svinjarski posodo v kuhinji pomivala. Ko je ni nihče videl, vrgla je prstan v zajtrk, namenjen cesarjeviču.

On pije, pije tisti zajtrk, kar najde tistega pol prstana notri. Hitro ga primeri k svoji polovici in glej, prav lepo se sprimeta obe polovici, da je prstan cel. Zopet primerja in primerja in zmerom se mu je tako izšlo. »Zdaj jo pa že imamo,« dejal je vesel in je naglo vse tiste gospe sklical skup, ki imajo v kuhinji opravke. »Kdo je bil danes v kuhinji, davi?« In babe so mu jele naštevati vse ženske, ki so imele v veliki kuhinji opraviti, sama stara klepišča so naštele, kuštraste, nagrbane, križeglede babe. »Te mi niso nič mar, ena mlada, lepa gospa je morala danes notri biti.« — »Take pa že ni bilo,« trdile so babe.

Neka prav stara, še posebno jezična baba se domisli in pravi: »Še mlada svinjarica, ki je ondan prišla v službo, tista je bila tudi v kuhinji, pa ni vredno, da bi se človek menil o nji; ona nima drugega opravka, kakor po pomije pride in jih svinjam nosi.«

»Le k meni naj pride še ona!« rekel je on.

Pošljejo ponjo. »Precej pridem,« rekla je, »samo da se umijem in očedim pa preoblečeni.« Obleče tisto obleko, ki je sijala ko sonce opoldne, ter gre. Cesarjevič se razveseli, ko jo zagleda, plane pokonci, posadi jo na prvi sedež in jo materi pokaže. In veselja ni bilo ne konca ne kraja pri njem. Precej drugi dan je bila poroka.

Srečno sta živela več časa. Kmalu je tudi stari cesar umrl in cesarjevič je na njegovem mestu bil cesar, kmečka hči pa cesarica. Bog jima da tudi majhnega sinčka, katerega je on zlasti rad imel, ker je mislil, da bode temu nekdaj cesarstvo prepustil.

Bogati kmet pa, ko je videl, da mu je hči ušla, bil je grozno hud in se je togotil, da so se mu sline od ust cedile. Naglo poproda vse, kar je svojega imel, vzame ves denar s seboj in gre po svetu hčere iskat. Rekel je: »Ako mi jo je križem sveta iskati, našel jo bom in gorje moji hčeri, ki se ni hotela vdati temu, kar sem jaz hotel. Gorje ji bode, kadar jo najdem!«

Dolgo let je že iskal, pa ničesar ni našel, dosti dežela prehodil, pa v pravo še ne prišel, tako da je bil že obupal. Pride pa nekega večera truden v tisto krčmo, kjer je bila pred nekimi leti njegova hči. Vpraša, ali je bila ta in ta čas taka in taka deklica tukaj. Krčmar, ki je bil že pozabil, da mu je bilo kdaj prepovedano povedati, razloži vse, kako je bila nekdaj lepa deklica k njemu pripeljala se, kako je za svinjarico služila, zdaj je pa v gradu za cesarico. »To je pa že prav,« mislil je stari, plačal račun in se spat spravil. Drugo jutro navsezgodaj gre po stezi gor v grad.

Najnaprvo dobi tistega, ki je služil v cesarskem gradu za gospodarja. »Kaj bi radi?« popraša ga ta. »I, nič,« odgovori kmet, »pa vendar dosti sveta sem izkusil, rad bi prišel v kakovo službo.« — »Kaj pa znaš delati?« — »Znam vse, samo brati in pisati ne. Znam orati, sejati, mlatiti in druge kmečke reči. Tudi kadar kdo kakovega sveta potrebuje, jaz sem izkušen in vse vem, kako bo najbolj prav.« Gospodar je rekel: »Kmeta nam res ni treba za v službo, pa vendar počakaj, da bom gospoda cesarja poprašal, ali jim je treba kakovega, da bi jim svete dajal.«

Cesarju je starec dopadel in ga je vzel v službo. Cesarica, njegova hči, ga ni spoznala, ker je bil preveč zaraščen v obraz, kajti ni se bil obril več, kar mu je bila pobegnila, ampak veliko brado je nosil. On pak jo je dobro poznal ter ji za hrbtom figo kazal in mislil: »Le čakaj me, jaz te bom poplačal!«

Mlada cesarica je imela majhen nožiček pri obleki privezan. V neki noči vzame starec ta nožiček, ko je ona spala, in ga zabode detetu v zibeli, katero je cesar tako ljubil, globoko v prsi. Potem pa zopet krvavi nož priveze, kjer je bil popred, in gre spat.

Zjutraj se zbudita cesar in cesarica. »Kako je to, da moje dete danes k frieni ne priteče kakor vselej?« rekel je cesar. »Meni se to tudi čudno zdi,« dejala je cesarica. Ko so pa vrata odprli, zagledajo otroka krvavega, zabodenega in mrtvega. Cesar in cesarica se hudo prestrašita. Ona joka, on kolne in se togoti in prisega: »Kdor je meni to storil, tega bom obesil, ako bi ga tako rad imel, kakor je Bog mene rad imel.«

Starec pa je poklical cesarja in je tako rekel: »Cesarost, jaz sem dosti sveta izkusil, dosti vem, dosti znam. In jaz pravim, eden izmed nas je fantiča cesarskega zabol, ali sem ga jaz, ali ste ga vi, ali so ga vaša mati, ali so ga vaša žena Drug ni nihče prišel čez prag to noč. Iščite, pri komer kaj najdete, ta ga je.«

In cesar je verjel, kar mu je starec govoril, in je našel pri svoji ženi krvavi nožiček. »Ti si lastnega otroka zabola in jaz te bom dal obesiti.« Ona je dejala: »Jaz ga nisem, Bog ve, da ne, in ga nisem.« Pa tudi starec je dejal, da ga je ona, in cesar ji ni verjel. »Jutri boš obešena, pripravljaj se na smrt!«

Drugi dan so pripravili visoke vislice in ljudje so prišli iz velikega mesta in iz vseh krajev gledat, kako bodo cesarico obešali. Vsi bogati so ji privoščili, ker je bila popred svinjarica, kmetje pak in drugi pošteni ljudje so dejali: »če le ni vrag gospodar, ampak Bog, tako se bo izkazalo, kdo je otroka umoril.«

Že je stala pod vislicami mlada cesarica in vrv je bila že zadrgnjena na klinu. »Dajte mi, da bom še enkrat svojega otroka, ki je umorjen, videla,« prosila je biriče. Biriči pa gredo vprašat cesarja, ali ji smejo pokazati cesarjeviča mrtvega. Cesar je odgovoril: »V moji deželi so postave take, da se mora vsakemu obešencu zadnja želja izpolniti, zato zapovem jaz, da se ji spolni, kar želi.« Prineso ji njenega sina. Ona ga objemlje, ljubi, joka nad njim in pravi: »O dete, da bi ti moglo usteca odpreti in povedati tukaj ljudem, da sem jaz nedolžna.« In glej, mrtvo dete je spregovorilo in reklo naglas, da so vsi slišali: »Cesarica me ni zaklala, starec, njen oče, me je.« Kadar je cesar to slišal, grozno se je razveselil in je precej zapovedal cesarico zopet nazaj pripeljati, starca pa na iste vislice pridrgniti.

Še dolgo let sta skupaj živela, veliko otrok imela in dobro jima je bilo; meni pak sta dala iz orehove lupine jesti, iz rešeta piti pa z lopato po riti.