Pripovedka od zlate hruške

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pripovedka od zlate hruške
Janez Trdina
Izdano: Ljubljanski časnik 29. november 1850 (1/70), Ljubljanski časnik 3. december 1850 (1/71), Ljubljanski časnik 6. december 1850 (1/72)
Viri: 70, 71, 72
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na meji slovenskih dežel je ležalo slavno mesto Šišmiševo. Od mest sicer le pravimo, de stoje; pa zastran Šišmiševiga se po vsi pravici reči more, de je ležalo, zakaj ljudje so se terdno starih šeg svojih očetov deržali in so imeli dolge pa tako nizke pohištva, de je bilo mesto zlo kraju podobno, ki bi se prost imenovati smel, ko bi kertine pri kertini ne bilo. Tudi še v drugih rečeh so Šišmiševc i svoje poštene stare posnemali. Vidili so namreč, koliko strupa so se njih sosedje po spisih in knjigah naserkali; zatorej se oni vse te reč i ostro prepovedali. Celo Šišmiševo je imelo le ene bukve, v ktere so se vse imenitne prigodbe zapisale, kakor postavim naras šivarskiga stanu po novih udih in druziga več . Ptujci so se mogli toraj v tem slavnim mestu zlo varovati, de niso v kaki reči stare šišmiške navade prestopili. Tedaj je pa tudi malokdaj kak popotnik kje zašel in sledeča dogodba je bila clo vzrok, de so se vrata Šišmiševiga ptujcam popolnama zaperle.

En večer pride namreč v mesto neznan človek, ki je imel tako nagerbljeno čelo, de so ga vsi za učeniga imeli in ga toraj nihče ni pod streho vzeti hotel. On hodi nekoliko časa po ulicah, pa povsod mu nasproti vpijejo; Gotovo bi se clo oštir Radovedec tvojiga nevarniga čela ustrašil, nar bolj prav bo nam in tebi, ako to mesto popustiš.

Ptujc sliši te besede, pa ga kar nič ob pogum ne pripravijo, ampak mu ravno novo luč prižgejo. Slišal je ime oštirja Radovcdca, kar mu dvojno veselje naredi. Pervič je mislil, de bo zdaj vender morebiti od druzih bolj modriga Šišmiševca staknil in drugič je bil Radovedec oštir, kar je veliko upanja njegovimu praznimu želodcu dajalo.

Ptuje poprašuje in spraševaje, pravi pregovor, se clo v križem svet pride. Z eno besedo, on najde Radovedca, se z njim čez to in uno pogovarja in kmalo čuti, de je oštir zlo pri volji odpadnik in vskok češenih, starodavnih šišmiških navad postati. Prekanjeni ptujc mu zdaj če dalje bolj goreče prigovarja in dobrovoljni oštir mu zato če dalje bolj pogosto maslice nosi. Bila sta skupej do ene čez polnoči, zdaj pa gre Radovedec v spavnico, ptujc se pa na klop vleže, potem ko je oštirju obljubil storjen dolg, ko bi dalej popotoval, plačati. Komaj se jutro zazna, hiti Radovedec v hišo, de bi se zopet z učenim, neznanim človekam pogovarjal - pa po ptujcu ni duha ne sluha. Preden se še oštir spomni, de bi bila nar berž denarna jesen popotnika k tak naglimu odhodu pripravlja, se njegove oči v reč uprejo, po kteri je sicer on zlo hrepenel, ki je bila pa v Šišmiševim ostro prepovedana - v veliko knjigo, ki jo je neznani na klopi pustil. Varno se bliža Radovedec h knjigi in še le potem, ko se je skerbno dvakrat al trikrat ozerl, si jo upa odpreti. V bukvah so bili sostavki vsake verste: nekoliko pesem, popis zemlje narodov in narave in mnogo koristniga o domačih in učenih rečeh. Vse se Radovededcu po glavi in pred očmi verti, kaj taciga viditi in brati. Res je tudi on zdaj kerčmarijo na kljuko obesil in vse svoje veselje le v knjigi učeniga ptujca iskal.

Pa kar se ne stori, se ne zve. V kratkim se po celim Šišmiševim govorica raznese, de ima Radovedec silno zapeljivo knjigo, ki mu jo je ptujc dal in iz ktere se čaranja in Bog ve še kaj v pogubljenje Šišmiševiga uči. Gosposka ga zapove prijeti in pred se pripeljati. Pa Radovedec ne taji ne le govorice, temuč clo govor derži, de vsim pričijočim lasje po koncu vstajajo. »Bebci - jim je rekel - kaj prepovedujete nebeške zaklade, ne le ene bukve, ampak če vam je blagor mesta pri sercu še cele voze takih knjig mestnjanam v roke dajte.«

De je tak gad v Šišmiševim, bi ne bile nikdar gosposke mislile. Pa de bi s svojim strupam tudi sosedov ne navdal, mu sklenejo skerbni gospodje jezik za vselej zavezati. Bil je obsojen, v ječi tak dolgo sedeti, dokler bi ne bil nevarnih sostavkov v knjigi popolnama pozabil; zraven je bila pa tudi zapoved dana, de nobena noga v ptuje usnje obuta več po ulicah slavniga Šišmiševiga hoditi ne sme.

Na mestu obsojeniga bi bil marsikdo drugi obupal, pa Radovedec je imel znajdeno glavo v vsakim obziru. K sreči je knjigo ptujca v suknji pri sebi imel. Zdaj jo on ven vzame in z desno jo kviško deržaje plane sred ljudstva in gosposk proti mestnim vratam. Kar nosi le suknjo in berke buti za njim in ga preganja. Pa on maha s strašno knjigo na desno in levo in zdajci vse tako osupne, kakor de bi bil Radovedec slavno Šišmiševo že v mišje gnjezdo in prebivavce v mlade, sive miške premenil. Nihče ne sili zdaj več proti bivšimu kerčmarju. On pride do vrat, jih odpre in se poslovi za vselej od svojiga staroljubniga doma.

Pa učenost je le v glavi in se ne stegne do nadležniga želodca. To resnico občuti kmalo v popolni meri Radovedec in se je clo tako zlo prepriča, de ji sklene, svojo knjigo darovati. Mislil je, si s prodajo prelepih bukev toliko pridobiti, de mu ne bo treba več za stran življenja skerbeti. Nastavil jih je tedaj na 1000 rumenih zlatov, pa ljudje so se mu posmehovali, tako de je kmalo vidil, de mu ravno preveč pameti ne prisodijo. O svoji visoki prodaji je pa popolnama obupal, ko v bližnje mesto pride in tu še debeleji knjige kot je njegova, po štirdeset krajcerjev prodajati vidi. Radovedec gre iz mesta in sklene po vsaki ceni bukve spečati, zakaj prositi se je sramoval. Ko do nekiga farovža pride, stopi pogumno noter in bara po kuharci. Mislil je, de mu bo bolje steklo, če svoje blago po šešmiški šegi na tehtnico prodaja. Ker je imela knjiga debele, lesene platnice, je res blizo dveh unč tehtala. Ko tedaj kuharca iz svoje izbe vsa nevoljna prileze, ji Radovedec reče: Slavna gospa, (Lakota stori besedo ponižno in sladko) tu prodajam knjigo, ki sicer svojiga pol funta tehta, ki Vam jo pa vendar dober kup dam. Vzamite jo, zakaj pri Vašim delu Vam zamore nekoliko na roko iti. V nji je med drugim govorjenje kako se nar popred dobro gobe skuhajo.

Kuharca pogleda pisano Radovedca in mu kislo odgovori: Pojdi, namest polfuntnilih bukev, ki od gob govore, bi bil pol funta gob prinesel in potem bi se bilo že kaj pomeniti. Pri tem mu oberne hrbet in zgine.

Obupno gre Radovedec ven in se bliža kmetu, ki je oral.

»Oče - ga nagovori - kupite pa Vi to knjigo. Vse kar le hočete se boste iz nje učili, med drugim tudi, kako se konj podkuje, de se en cel mesec ne zbosi.« Kmet pogleda prodajavca in se mu široko nasmeja: Ho, ho, nikar me ne trapaj s tacimi čenčami. Jez imam navado, konja vsake kvatre enkrat podkovati; če se prav že čez en teden zbosi. –

Radovedec se loči žalosten od burniga kmeta in se v gozd napoti, od kodar je vidil dim se kviško valiti. Kmalo pride do voglarja in tudi njemu knjig o ponudi. Voglar jo odpre, potipa liste in čez en čas pravi: »Sicer popir ni ravno volan, pa podkuriti se bo menim že dalo z njim. Naj bo! Dam ti pol svoje južne za robo.« V serce boli sicer Radovedca, de bo neprecenljiva knjiga zdaj v podkuro porabljena, pa sila lomi kola in premaga pač tudi prazen želodec. Kmalo je kup storjen, voglar vzame bukve in Šišmiševc se po dolgim stradanju pervikrat naje.

Ko je nasiten, se s svojim dobrotnikam o raznih rečeh pomenkva in pogovarja. Voglar je vozil blago tudi na daljne kraje in je tedaj mnogo o ptujih deželah in imenitnosti pripovedovati vedel. Nar bolj važno za celo življenje učeniga Šišmiševca pa je bila njegova pripovedka od zlate hruške. Voglar je namreč Radovedcu oznanil, de tri dni hoda od tistiga gozda slavni kralj zapoveduje, ki je nar silniši vladar okoli in okoli. Pa ta kralj leži na smertni postelji in le eno zdravilo bi mu po besedah zdravnikov pomagati moglo.

V deželi stoji namreč hruševo drevo, čigar verh se neba dotika. Na tem verhu visi zlata hruška in le če bi to kralj v roke dobil, bi ozdravel. Pa če ravno je polovica kraljestva in zala hči kralja tistimu obljubljena, ki bi jo bolnimu prinesel, se vender nihče dela ne loti. Zakaj notri do verha je deblo brez vej in ima le sedem počivališ. Pa te počivališa so tak daleč saksebi, de se od eniga do druziga še ne vidi ne in so tedaj prazen pripomoček trudnimu plezavcu.

Ta pripovedka obudi mogočne misli v Radovedcu. Dogodbe, ki jih je dozdaj srečno prestal, ga v mnenje pripravijo, de ga je mogla osoda za kaj posebno imenitniga nameniti. Zdaj ko želodec molči, se mu zopet neizrečen pogum v sercu oglasi. Pa čimu besedi? Radovedcu diši zdaj polovica kraljestva in zala hči kralja in on sklene se zlate hruške naj velja, kar hoče polastiti.

Koj od voglarja se napoti v deželo bolniga kralja, kjer veliko veselje vstane, de se je enkrat mož oglasil, ki bo ljubljeniga vladarja bolezni rešil. Radovedca povsod, kamor pride z veliko častjo sprejmejo, pa on želi pred ko mogoče na delo iti in tedej marno priprave dela. Vidil je, de s plezanjem nič ne opravi in vzame tedaj sedem sekir, de bi si v deblo stopnice sekal in tako če ravno bolj počasi, pa brez dvombe gotovši do zlate hruške prišel. De bi si pa tudi nog varoval, vzame Radovedec tudi sedem parov čevljev sabo. Sicer se je pa tudi kot učen človek še z drugimi rečmi, kakor postavim s popirjem dobro previdil. Tako obložen in založen se loti imenitniga dela.

Nezmirna množica ga obdaja, ko perve stopnice vseka. Pa on je tako maren, de ga že čez nekoliko dni več ljudstvo ne vidi. Noč in dan se je trudil in potil in tako zagleda v neizrečeno veselje dvajseti dan pervo počivališe. Še bolj se zdaj peha in vpira in res pride trideseti dan, tedaj čez en mesec na pervo klopico.

Celih enajst mescov je Radovedec počival in če bi kdo prašal, kaj de je ta čas delal, mu damo odgovor, de to lahko sam ugane. Šišmiševc se je dela lotil, je skusil svojo moč in je skušnjo dostal. Prišel je na pervo počivališe - težavna naloga; imel je še šestkrat do klopice priti - sicer še dolgo, pa kakor je pervikrat vidil, več ne nemogoče delo. Tedaj je bil Radovedec popolnama brez skerbi zastran daljniga popotovanja v hruško. O sladkih mislih o veseli prihodnosti je sedel na klopici in obilno so se mu sline cedile. Zares umna naprava narave je, de se nam že za naprej sline cede, zakaj če bi se nam zanaprej ne, bi se nam potem, ko se domišlija v merzlo, pusto in košeno resnico spremeni, šmentano malokdaj. Večidel se nam potem usta, ki so se nam od juga upanja topile, od burje praviga dogodka do čistiga posuše in mi stojimo osupnjeni, kakor popotnik, ki v deljavi hišno luč viditi meni, se pa bliže pridši prepriča, de se je poprejna hišna luč v pravo migljajočo, nebeško zvezdico premenila.

V sladkim sanjanju preteče Radovedcu leto in ko pervi dan druziga leta pride, verže pervo skerhano sekiro in pervi par sterganih čevljev na zemljo in gre vnovič na delo. Zopet se je noč in dan trudil in potil in tako zagleda dvajseti dan v neizrečeno veselje drugo počivališe. Še bolj se zdaj peha in vpira in res pride trideseti dan, tedaj čez en mesec na drugo klopico.

Na čast Radovedca moramo reči, de se zdaj ni samo z misli pečal ampak sklenil je svoje občutke v veliko epopejo vliti. Ker je imel celilh enajst mescev časa, si je mislil, de bo pesem že zadosti dolga, če tudi v štirih urah samo štir verste naredi. Mi, ki zdaj te misli vemo, mu sicer gotovo debele pesniške žile ne prisodimo, pa takrat se njegovo mnenje še ni vedilo. Po vsaki ceni je pa hotel dolgo pesem narediti, ker je bil prepričan de bodo Slovenci veliko pesem gotovo tudi z veliko častjo sprejeli. Spomnil se je Žemljatovih sedem sinov, ki so mnogo kvarjeni, pa vendar zavolj svoje dolge postave mnogo hvaljeni. Pri tem sim tudi jez popolnama na strani Radovedca. Brez dvombe bi bil postavim Dajnko slovenski Homer, ako bi bil vse svoje čudoverstne pesmi s kakim osredkam skupej skital. Ker pa tega ni storil, ga clo pisatelj te pripovedke, ki je le pod Parnasam ostal in nikdar gori bil ni »izverstniga« ne imenuje. To če po moji misli že kaj reči, zakaj beseda »izversten« je po napačni rabi tako svoj izvirni pomen zgubila, de komaj zdaj to pomeni, kar smo včasi »sredenj« imenovali. Ker pa marsikdo za vsako reč razjasnjenj želi, bi morebiti tudi kdo rad vedel, zakaj de je pisatelj te pripovedke le pod Parnasam ostal in ne gor šel. Takimu radovednežu odgovorimo de zato, ker je bila pot v hrib že čez in čez zabasana in drugič, ker je bia tudi tako spolzka de je izmed sto in enajst nar menj sto in eden zopet doli zdričal in si če druziga ne, saj dva al tri zvezke peres pokončal, ki eden k drugimu vender po osem krajcerje v dobriga denarja veljajo.

Radovedec konča pesem, in leto mu preteče in ko pervi dan tretjiga leta pride, verže drug oskerhano sekiro in drugi par čevljev na zemljo in gre vnovič na delo. Zopet se je noč in dan trudil in potil in tako zagleda dvajseti dan v neizrečeno veselje tretje počivališe. Še bolj se zdaj peha in upira in res pride trideseti dan, tedaj čez en mesec na tretjo klopico.

Radovedec je zdaj že silno prozaiški postal in ni bil več za pesništvo. Pa sklenil je zdaj slovnico pisati, ker je vedel, de je pri Slovencih pisanje slovnice neobhodni pogoj za tistiga, ki hoče kaj veljati in edina vpisnina v učeno množico. Z vso gorečnostjo se Radovedec tega izvira in konca omike in tega imenitniga kroga, v kterim se vse žile učenosti gibljejo, poprime. Res mu gre delo dobro spod peresa; želel si je le še majhniga otroka pri kakih dveh letih, de bi bil od njega perve, naravne in tedaj nar boljši korenine besedi slišal. Njegovo veselje nad doveršenim delam je tako veliko, de ga poln zamaknjenja v silno popolnost po nar krajši poti Slovencam poslali hoče. On tedaj verže svojo »Slovnico za Slovence«, štir in dvajseto tega imena, dol, pa nikdar žali Bog! ni to neprecenljivo delo med Slovence prišlo. Zgubilo se je namreč v nezmirnim zraku, nad čemur se je toliko menj čuditi, ker se je že po premerjeni Slovenii mnogo slovnic zgubilo in se jih gotovo še mnogo bode.

Leto preteče in ko pervi dan četertiga leta pride, verže Radovedec tretjo skerhano sekiro in tretji par sterganih čevljev na zemljo in gre vnovič na delo. Zopet se je noč in dan trudil in potil in tako zagleda dvajseti dan v neizrečeno veselje četerto počivališe. Še bolj se zdaj peha in vpira in res pride trideseti dan, tedaj čez en mesec na četerto klopico.

Radovedec je bil silno vnet Slovenec in bi bil po vsaki ceni rad veličast tega naroda povikšal. Pred vsim bi bil rad slavni izvir tega ljudstva na tanko spoznal in je jel toraj v taj namen sledu Slovencov iskati. Tudi tukaj je dobro napredoval in je mnogo imenitnih znajdb iznašel. Ravno je razmotril, de je Sahara slovenska pušava, ker, » za goro« Atlas (votel les) leži; tudi je že dobil, de je američanski Kordileras slovenski hrib, ker to pokvarjeno ime po očišenju toliko pomeni, kakor »gradivna rast«, ker Ameriko v dva dela pregradi. Pa na enkrat zadene pisatelja silna nesreča. Nategama je namreč hudi veter prepretresček bučati jel, ki liste, na ktere Radovedec piše, vzdigne in cez log in dolino v križem svet odnese. Ker pa po smerti slavnih mož Kljukca in Pavlihata nihče še v križem svet ni poti najdel, nam ostanejo ti imenitni in visoko učeni spisi zgubljeni. Prepozno je pa zdaj za Radovedca bilo, se vnovič začetiga in že zlo doveršeniga dela poprijeti.

Leto preteče in ko pervi dan petiga leta pride, verže Radovedec četerto skerhano sekiro in četerti par sterganih čevljev na zemljo in gre vnovič na delo. Zopet se je noč in dan trudil in potil in tako zagleda dvajseti dan v neizrečeno veselje, peto počivališe. Še bolj se zdaj peha in upira in res pride trideseti dan, tadaj čez en mesec na peto klopico.

Radovedec se noče to potveč s tako težavnimi rečmi, kakor je bilo sledenje Slovencov, glavo beliti, ampak se poprime bolj gotovih reči in vzame tedaj narpopred »Krempeljnovo dogodivšino« v roke. Ko je prebere, je za to knjigo tako nadušen, de sklene berž iskren razglas Slovencam pisati, de naj slavnimu pisatelju krasen spominek napravijo. Razglas je spisan in iz višave na zemljo veržen, pa veter ga je na planine zanesel, kjer so z njim krajnski in koroški pastirji, kterim je tudi precej Štajercov pomagalo, podkurili. Ker je Radovedec sklenil, več na peti klopici brati kot pisati, vzame k zadnjimu še »Cvetje jugoslavjansko« v roke. Vzel ga je sabo, ker je v nekim sostavku, ki ga opravljivi jeziki spisatelj u samimu pripisujejo, veliko od učenosti tega dela bral. Zlo se tedaj začudi, de mu »Cvetje jugoslavjansko« ko ga prebere, tak malo dopade. Če bi bil Radovedec nas prašal, bi mu bili že to reč raznasnili. »Cvetje jugoslavjansko« je vkljub svoji »učenosti«, kakor spisatelj sam pravi, »učečoj mladeži« namenjeno, ne pa »učeni odrašenosti«. Ker je bil tedaj Radovedec nekoliko bolj že izurjen in prileten, kot navadna učeča mladež, je bilo po naših mislih zlo nespametno, si o tem delu kaj upanja delati.

Leto prejde in Radovedec verže peto skerhano sekiro in peti par sterganih čevljev na zemljo. Ko pa pervi dan šestiga leta pride, se poda zopet na pot in res pride že čez trideset dni, tedaj čez en mesec v svoje neizročeno veselje na šesto klopico.

Od zgodovine je le ena stopina h politiki. To se je pri Radovedcu jasno pokazalo. Silne misli ga obhajajo, kako de bi se politiška važnost Slovanov povikšala in do solnčniga bleska povzdignila. Štir pota se odprejo pred bistrimi očmi njegove duše, po kterih bi se brez posebnih težav tudi telesno zjedinjenje Slovanov doveršiti dalo. Edino delo pri tem je bilo, graje vzdigniti, ki so štir pota gradile. Tistimu, ki bi to delo srečno dognal, je pa za to tudi Radovedec prestol vseslavjanskiga kraljestva namenil. On tedaj spiše dolg sostavk zastran vsih naklepov, potreb in naprav svojiga slavniga mogočniga, novo vstrojeniga kraljestva. Pa ker je ta sostavk preobširen, povzamemo le nekoliko iz njega.

„Perva in gotova pot k vseslavenski zvezi pravi omenjeni spis, bi bila, časomer napraviti, pri kterim bi se živo srebro časa, za 1100 let nazaj pomakniti dalo. Potem bi kakih 100,000 Slovanov s 500 topi reko Labo in drugih 100,000 s 500 topi karpate zasedlo in tako brez dvombe tak Nemce kakor Madžare brez truda odgnalo. Od Urala do Labe bi bile tedaj vse dežele slovanska last brez vsilnikov in naseljencov, brez tujih prestolov in kraljev. Druga in ravno tako gotova pot bi bila, po postavah magnetizma slovanski duh v spanju tudi v Madžare in Nemce razliti. Tako bi oni, ko bi se zjutraj prebudili svoje Gölhete in Kyse med tujo robo šteli, se pa sladko pri imenih Palacki, Prešern in Puškin smejali in tedaj z dušo in telesam poslavenjeni gotovo v slovansko zvezo roko podali.

Tretja, tudi gotova pot bi bila, našo Savo v madžarske in nemške dežele napeljati. Zakaj ta voda ima, kakor iz verjetniga vira, namreč iz »izverstnih« bukev veme, imenitno lastnost, de vsaciga, ki jo pije, žig in žar slavjanskiga duha prešine. Tako bi tedaj Nemci in Madžari, ko bi Savo pili, naši bratje in gotovo tudi veliki podporniki vseslavjanskiga zjedinjenja postali.

Še ena pot je, ki je sicer tudi gotova, pa med vsemi šterimi naj bolj težka, namreč SIovanam devetnajst misel vdihniti, zakaj abota bi bila, misliti, de bodo Slovani tak berž ene misli. Te lastnosti se še niso nikdar njih nasprotniki preveč bali. Pa vender nekoliko lože bi bilo, Slovane vskonca v devetnajst misli razdeliti, al prav za pravo v devetnajst misli zjediniti, zakaj pomanjšanja kakih deset jezer misli na devetnajst se sme po vsi pravici zjedinjenje imenovati. Iz teh devetnajst mnenj bi se sčasama že eno izvarilo, kar bo sledeči izgled nekoliko razjasnil. Na prosti poljani stoji, postavim, devetnajst modrijanov. Naenkrat pravi eden: Pametni sinovi nebeške pameti, govorimo danes o barvi, ki jo nebesa imajo. Jez rečem, pravim in terdim: Nebesa so višnjeve. Pa njegov tovarš je modreji in mu pobije izrek z besedami: Motiš se ne dosti še učeni brate, nebesa niso višnjeve, ampak černe, zakaj nebes ne vidiš, kjer se ne vidi, kraljuje tema; tema je černa, tedaj so tudi nebesa černo obarvane. Pa njegov tovarš je modreji in mu pobije izrek z besedami: Ne dosti še učeni brate ti govoriš krivo kakor ajdje govore. Nebesa niso černe. Vedna pomlad je gori, govor i pismo; in pomlad je zelena; tedaj je zelena tudi barva nebes. Pa njegov tovarš je modreji in mu pobije izrek z besedami: Ne dosti še učeni brate, ti zvijaš besede pisma. Večna svetloba je gori, govori pismo in poglavna barva svetlobe je vender če ravno je skupna barva bela, v večni kovačnici narave rumeno izkovana. Jez rečem, pravim in terdim: Po včerašnjih, danšnih in jutrišnih postavah narave so nebesa rumene. Pa njegov tovarš je modreji in mu pobije izrek z besedami: Ne dostiše učeni brate, ti nisi še cele resnice razodel. Nebesa so rumene je res, pa nebesa so černe, je tudi res. Zakaj ondi vladajo modre postave in barva modrih postav je černo-rumena. Pa njegov tovarš je modreji in mu izrek pobije. Pa enako je tudi ta premagan, pa ima veselje, de tudi zmagovavec osodi ne odide. Tako se osemnajst misel oglasi, pa ena pobije drugo in že za naprej se ve, de bo samo devetnajsta obveljala. Zadnji modrijan se vstopi med tovarše in razloči prepir z besedami: Preveč učeni bratje, zmota slepi perviga kot osemnajstiga. Jez pravim rečem in terdim: Reč, o kteri se govori, naj se pozna. Neznane pa so nam nebeške livade in o neznanih rečeh je naša naloga - molčanje. Modrijan je razsodil, zakaj nobeniga modrejšiga ni bilo za njim in vsi so njegove besede poterdili. Tako bi se na zadnje tudi devetnajst slovanskih misel v eno koristno raztopilo.

Kar nas zadene, moramo reči, de smo s tem sostavkam popolnama edini, le o tretji omenjeni poti nekoliko dvomimo. Vidili smo namreč človeka majhne postave ki ga ponovo vpeljani šegi in prestavi Rebernicki imenujemo, željno iz Save serkati. Pa to ga ni s slavenskim duham navdalo, ampak mu je le krepost podelilo, de je hitreje v Ljubljano prišel, kjer je še tisto uro zoper Slovencev »Gracarco« pisal.

Leto prejde in Radovedec verže šesto skerhano sekiro in šesti par sterganih čevljev na zemljo. Ko pa pervi dan sedmiga leta pride, se poda zopet na pot in se poti, peha in trudi. Čez trideset dni, tedaj čez en mesec pride že tudi na konec svojiga popotovanja verh hruševiga drevesa, k čudotvorni hruški, na sedmo klopico.

Vsak, mislim, lahko ugane, kaj je zdaj Radovedec po tolkšnim trudu počel. Več ni on pisal in bral, vec ne mislil in delal, ampak vlegel se je na počivališe in je naglo, terdno, in sladko zaspal. Nebeško spanje! kdo bi mogel tebi tako nehvaležen biti, de bi te za nar boljšiga prijatla ne spoznal. Ti pelješ revniga in trudniga kmeta na tihi, pokojni prostor, kjer leže rumene zlate prešteva in grunte kupuje. Ti vzdigneš lačniga pesnika in ga ne neseš več nad prazne oblake, ampak k polnim mizam, kjer se rebula cedi in na obširnih krožčikih pečenka smeja.

Ti raztopiš terdo in pusto resnico v lahke prijetne domišlije in zopet domišljevavcu gole grintovce življenja kažeš. Tudi Radovedca si v srečen kraj pripeljalo in ga z veseljem obdalo. Na sladek smeh se mu usta in na berzen ples noge derže. On gleda po deklici in tamkej v kotu vgleda izvoljeno, lepo kot pomladni cvet in lahko, kakor sapica mlačniga juga. On ji podaja roko in ona se smehlja in dene svojo roko v njegovo. Urno se zasučeta zdaj po gladkim prostoru in gotova bi bila kot veter okrog letela, če bi bil le prostor nekoliko veči. Pa počivališe na hruški je bilo ožeji kot plesi še na šišmiških podeh. Plesavcu in plesavki tedaj kraja zmanjka in Radovedec in deklica padeta iz hruševiga verha v bližnje nebesa.

Ker je gotovo velika krivica, človeka v sreči nadlegovati, se ločimo tudi mi zdaj od slavniga Šišmiševca in ga pustimo za nekoliko tednov al mescov se v nebesih radovati, slasti ker je zdaj pervi del te pripovedke, ki je bil nekoliko bolj učenim bravcam namenjen, končan.

Zdaj pa pridi, nebeško spanje! tudi na nas. Misli so kalne, oko mračno in roka vtrudena. Že je odbila deveta ura in mehka postelja je odgernjena in vabi v svoje naročje. Z Bogam!