Pripovedka o gradaških goseh in podganah

Pripovedka o gradaških goseh in podganah Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc

Spisano:	Helena Penko
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PRIPOVEDKA O GRADAŠKIH GOSEH IN PODGANAH

Na nizkem griču ob Lahinji je gradaški grad. V davnih časih so neke temne noči Turki napadli Gradac in gradaški grad. Grom je bobnel po vsej belokrajinski kotlini. Iz temnega neba so švigali bliski, ko so pogumni janičarji preplavali Lahinjo in navalili na obzidje starega gradu.

Že v mraku so bili dvignih grajski hlapci pridvižni most, zaprli grajska vrata in odšli k počitku. Misleč, da jih v temni noči ne bo nihče nadlegoval, so kmalu zaspali ko ubiti. Turčini pa so se sredi temne noči tiho priplazili do obzidja, pristavili lestve in pričeli štrantati okoli gradu.

V obrambnem stolpu, kjer so spali grajski hlapci, je bilo polno podgan, ki so se zaradi ropota janičarjev preplašene razbežale na vse strani in prebudili s svojim cviljenjem grajske gosi. Le-te so zagnale velikanski krik. Vsi grajski so se na mah prebudili in se v zadnjem trenutku postavili oblegajočim Turčinom v bran. Po kratki borbi so nagnali goste v divji beg.

V zahvalo in spomin na srečno rešitev gradu pred turškim navalom je velel graščak vdelati v svoj grb sliko podgane in gosi in še dandanes lahko vidite vklesani v kamen nad vnodnimi vrati gradaškega gradu.