Pripovedka o Hudičevej gori

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pripovedka o Hudičevej gori.[1]
Bret Harte
Prevajalec: A. B.
Izdano: Slovenski narod 18/31–34 1885
Viri: dLib 31, 32, 33, 34
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Previdni čitatelj bo v naslednji povesti brez dvojbe naletel na pomanjkanje verjetnosti. Jaz sam nesem previden čitatelj, a v tem slučaji moram malo v skrbi priznati, da nemam ravno mnogo listin pri rokah, s katerimi bi mogel dokazati čudoviti dogodek, katerega nameravam povedati. Brezzvezni zapiski, razprave nekdanjih ayuntamientov in juntov in jednaka poročila o prvotnem in prazno vernem ljudstvu, bili so moji nedovoljni pripomočki. Dolžan sem pa opomniti, da sem preiskujoč španjske arhive v gorenji Kaliforniji naletel na mnogo še bolj čudnih in še menj verjetnih zgodeb, čeprav sledečej povesti manjka potrditve. In te dogodbe so tako potrjene in spričane, da bi ta pripovedka kljubovala vsakej dvojbi in lažnemu umstvovanju, ko bi se bilo v onih arhivih oziralo nanjo. Tudi kar se mene tiče, nesem nikdar izgubil vere v to legendo, in da sem to storil, v tem me je potrdil vzgled, katerega so mi dali razni pretendentje različnih pokrajin, na katere sem čestokrat naletel pri njihovih bolj praktičnih raziskavanjih in s katerimi se odkrito strinjam v mislih proti nezaupnosti modernega, trmoglavega in materijalno mislečega sveta.

* * *

Mnogo let potem, ko je bil zvon očeta Junipera Serro prvikrat zazvonil skozi divjino gorenje Kalifornije, še ni bil izginil duh, ki je navdajal pustolovnega duhovnika. Vsled cvetočih misij je izpreobračanje nevernikov v celej deželi hitro naprej dovalo. Tako zelo so si dobri očetje prizadevali, da bi z vršili svoje delo, da so se okrog njihovih samotnih cerkvic kmalu vzdignile beznice iz ilovice, kojih umazani in divji prebivalci so se redno udeleževali obedov in o priliki tudi svetega zakramenta svojih pobožnih gostilnikov. Tako velike napredke so delali, da se o nekem vnetem patru pripoveduje, da je neko nedeljo zjutraj „več nego tristo neverskih divjakov“ obhajal. Ni torej čuda, da si je sovražnik duš, ki je bil zavoljo tega silno razsrjen in zavoljo svoje vedno bolj ginoče popularnosti jako nemiren, na vso moč prizadeval, te svete očete na vse mogoče načine skušati in izpodrivati jih, kakor bomo takoj videli.

In vender so bili to srečni mirni dnevi za Kalifornijo. Nestalne ladje na vse strani prežeče trgovine še neso motile veličastnega miru njenih zatonov. Prerite doline in soteske še neso kazale, da so v njih mislili najti zlatih zakladov. Divji oves je v jutranjej soparici leno pobešal glavice ali pa se je hrabro boril s popoldanjimi vetrovi. Ravnina je mrgolela jelenov in antilop. Vode so mrmrale v svojih starih strugah naprej in še sanjalo se jim ne, da bi jih kdo utegnil kedaj prisiliti, izpremeniti svoj jednakomerni tek. Yosemitska in kalaveraška čuda so bila še neznana. Sveti očetje so le prav malo zmenili se za krasoto narave; razven čudovite bujnosti, s katero je zemlja izročeno jej seme hitro vračala, opazili neso skoro nič posebnega. Novo izpreobrnenje, cerkven praznik ali krst kakega indijanskega otroka — to so bili jedini veliki dogodki v teku leta.

V tem blagoslovljenem časi živel je v misiji San Pablo pater Jose Antonio Haro, vreden brat Jezusove družbo. Bil je velik in suh. Malo romantična preteklost podelila je temnej bledoti njegovega obraza neko poetično zanimljivost. Ko se je svoje dni kot mladenič v slovečej Salamanki bavil s svojimi študijami, zaljubil se je v mike donne Carmen de Torrencevara, ko je neko jutro videl to damo k maši gredočo. Nepremagljive razmere, pri katerih je bogatejši tekmec brž ko ne glavno ulogo igral, storile so tej ljubezni nagel in nesrečen konec: mladi Jose je šel v samostan ter storil obljubo vedne čistosti.

Tukaj sta ga prirojena mu gorečnost in njegova poetična navdušenost navdali z mislijo, da bi misijonar postal. Hrepenenje, da bi izpreobračal neomikane nevernike, stopilo je na mesto njegove lahkomiselne posvetne strasti, in polastila se ga je želja, da bi svojo doslej neznano stanovitnost poskusil in razvil. V njegovem iskrem očesi in mračnej zunanjosti bila sta čudno združena preudarni Las Casas in siloviti Balbao.

Navdušen od te pobožne gorečnosti stopil je pater Jose v vrste krščanskih pionirjev. Dospevši v Mejiko, dobil je dovoljenje ustanoviti misijo San Pablo.

Kakor častitega Junipera spremljevala sta ga samo mašni služabnik in poganjač mul. V temnej soteski razbrzda svoje mule in zazvoni s svojim zvoncem v samoto. Divjaki — miroljubno, brezskrbno in podložno pleme — se takoj zbero okrog njega. Bližnja vojaška posadka je bila zelo daleč, kar je varnost teh bogaboječih romarjev bistveno poviševalo, ker je njih odkritosrčno zaupanje in osobna ljubeznivost mnogo bolje mogla zatreti sovražnosti nego oboroženo, sumljivo in bahavo vojaštvo.

In tako je dobri oče Jose bral maše in jutranjice pa večernice molil sredi greha in neverstva, ne da bi količkaj mislil sam nase, temveč le za cerkveni blagor vnet. Kmalu so se jeli izpreobračati h krščanstvu, in 7. julija 1760. l. bil je prvi novorojeni indijanski otrok krščen. Kakor se oče Jose pobožno izraža, ta dogodek „s svojo bliščobo daleč presega bogastvo zlata in dražih kamenov ali slavo in blesk Salomonovega oficirja.“ To navajam, da povem vzgled bistroumne zveze pojezije in strahu božjega, s katero se odlikujejo poročila očeta Jose-a.

Misija San Pablo je cvetela in se tako dobro obnesla, da bi pobožni ustanovnik kakor neverni Aleksander kar jokal, da nč bilo več neverskih dežel, katere bi podvrgel. A njegova goreča, navdihnena duša ne mogla dolgo prebiti v brezdelnosti, katera se mu je zdela pregrešna; nekega lepega jutra v avgustu leta 1770. šel je oče Jose skozi vrata z dvorišča svoje misije, pripravljen na novo delo.

Nič se ne dalo premerjati mirni resnobi in ponižnosti male kavalkade. Spredaj je jezdil četverooglat poganjač, ki je vodil z društvenim živežem in nekolikimi priprostimi razpeli in majhnimi zvonci obloženega tovornega osla. Temu je sledil častivredni padre Jose, z brevirjem in križem pod pazduho in s črno serapo čez pleča. Njemu ob straneh jezdila sta dva temna novokristjana, ki sta hotela očitno dokazati svoje izpreobrnenje s tem, da sta bila v divjinah svojih neverskih bratov vodnika. Njijino novo dostojanstvo bilo je na ugoden način v njijini zunanjosti na tem spoznati, da nesta imela navadnega ilovnatega obliža, katerega sta v neizpreobrnenem stanji navadno nosila, da sta se varovala mraza in žuželk.

Bilo je jasno in prijetno jutro. Pred odhodom je oče Joso v kapeli mašo bral in klical na pomoč svetega Ignacija zoper vse mogoče nevarnosti, posebno pa zoper medvede, ki so kakor v starih časih ogenj bljuvajoči zmaji, vidno silno sovražili sveto cerkev.

Ko so tako šli naprej po ozkej dolini, skakale so lepe ptičice od veje do veje in melanholične prepelice so svoje najživahnejše pesni prepevale v jelšah. Z vrbami ovenčani potoki so jeli muzikalično mrmrati in visoka trava v gorskih rebrih se je šepetaje nagibala sem ter tja. Ko so prišli v ožje doline in jarke, stezale so noste mase temnozelenih borovcev in smerek svoje vrhove proti nebu in madronovo drevo jim je od časa do časa svoje bagrene jagode streslo pred noge.

Kadar so lezli na strmoglavne višine, pobral je oče Jose časih košček kovinastega kamena, ki je njegovoj domišljiji pripovedoval o strahovitih vulkanskih bljuvanjih in pretečih potresih. Za menj vednostno oko gonjača Ignacija imeli so ti koščki še strašnejšo pomembo in dva ali trikrat je s pomenljivim obrazom povohal po zraku in izrekel, da po žveplu diši. Na ta način je minil prvi dan njihovega potovanja in zvečer so se utaborili, ne da bi bili kak pagansk obraz srečali.

To noč se je zgodilo, da se je sovražnik duš Ignaciju v groznej postavi prikazal. Odtegnil se je bil nekoliko v stran od taborišča in mej molitvijo premišljujoč klečal, ko nenadoma ugleda največjega sovražnika človeštva v podobi velikanskega medveda. Hudobni duh sedel je ravno pred njim na zadnjih nogah, sprednje tace ravno pod svojim črnim gobcem križaje. Ker je bistroumni gonjač takoj izprevidel, da se je oni le za tega delj tako ustopil, da bi se norčeval iz njegove pobožnosti, polastila se je vrlega moža jeza. Precej je zgrabil puško, zamižal in ustrelil.

Ko je po strahu, s katerim ga je bil navdal silni pok, zopet k sebi prišel, o prikazni ni bilo ni duha ni sluha. Pater Jose, od hrupa vzbujen, je takoj hitel na mesto, a le za to, da bi gonjača ozmerjal, da trati smodnik in svinec v boji, v katerem bi bil jeden sam „ave“ zadostoval, da bi zmagal. Koliko pa je sicer verjel o Ignacijevi dogodbi, to ni znano, ali v spomin tega dogodjaja nazvali so to mesto po lepi stari kalifornski navadi: „La canada de la tentacion del pio muletero“ ali „soteska, kjer je pobožnega gonjača hudič izkušal“. To ime je ta okraj ohranil do denašnjega dne.

Naslednje jutro dospela je družba, prišedši skozi ozko grapo, v dolgo brezsenčno dolino, kjer je bilo vse velo in sežgano od neusmiljenega solnca. Najskrajnejša meja te doline izgubljevala se je v nizkem meglenem gorovji, ki je delalo nekako neprodorno ograjo zoper ostri sever, ako si je gledal iz onega konca. Najvišjega vrha tega silnega zidu se je ravno ta trenotek dotikal mrenast oblak, ki se je kakor zastava sem ter tja pregibal.

Oče Jose je opazoval ogromno goro v strahu in čudenji. Vsled čudne naključne zinil je gonjač jedino besedo „diablo!“

Globokeje in globokeje prodiraje v dolino so kmalu jeli pogrešati prijetnega življenja in priljudnih jek, ki so jih doslej spremljevale. Bilo je, kakor bi jim neznanske razpoke v izsušenih tleh kot žejni gobci zijali nasproti. Le zdaj pa zdaj je kaka veverica šinila s tal ter pred mulami, kraguljice imejočimi, ravno tako skrivnostno zopet izginila. Siv volk je, kaj malo zmeneč se za nje, ravno pred njimi korakal. Ali kamor koli je oče Jose obrnil iskajoče oko, povsod mu je obzorje omejeval ogromni gorski velikan. Iz suhe, vele in nerodovitne doline vzdigoval se je na videz v čvrsto, rodovitno življenje. Temne votle sence razprostirale so se mu v znožji; silne pečine štrlele so stopnjasto iz njegove grede in na obeh straneh širili so se velikanski črni griči kakor silne korenine veličastnega drevesa.

Živahna domišljija Španjčeva obljudila jo vsa ta gorstva z mogočnim in umnim plemenom divjakov in v prihodnost gledaje je že videl, kako je najvišji gorski vrh previševal velikanski križ ... Po vsem drugačna pa so bila čutila gonjačeva; on je videl v tej strahovitej samoti same ogenj bljuvajoče zmaje, silne medvede in vratolomna pota. Novoizpreobrnenca, Conception in Inearnation, ki sta pohlevno jezdila poleg patra, videla sta morebiti v tej okolici gotova razodenja iz njijinoga prejšnjega, usodo vladajočega bajeslovja.

Ko se je znočilo, prišli so bili gori v vznožje, Padre Jose je razjahal svojo mulo, bral brevir in zazvonil s svojim zvoncem, ki naj bi pogane iz okolice priklical, da bi prišli in sveto vero vsprejeli. Odmevi temnih gora krog in krog so prestregli pobožno povabilo ter je od časa do časa ponavljali, a noben nevernik se ta večer nč prikazal.

Tudi gonjač takrat ne bil moten v svojej pobožnosti, davi je po neje trdil, da je zaničljiv smeh zadonel od gorske stene sem, ko je oče Jose končal svojo molitev. A pater Jose se od te napovedi bližnjih sovraštev hudičevih ne dal uplašiti, temveč na kratko a krepko je razložil svojemu spremstvu, da namerava o prvem svitu dneva začeti na goro lesti; in res je bil naslednje jutro pred solnčnim vzhodom že v sedlu ter načeloval vlaku.

Pot je bila na mnozih mestih težavna in opasna. Velike skale so čestokrat zapirale pot in čez nekoliko ur so bili prisiljeni, svoje mule pustiti v majhni globeli in peš pot nadaljevati. Oče Jose takega truda ne bil vajen in je moral čestokrat postati, da si je pot otrl raz suhi obraz.

Ko se je dan naprej pomaknil, polastilo se je popotnikov čudno molčanje. Razven priličnega skakljanja kake veverice ali šumenja v gošči ne bilo nikjer znamenja življenja. Od časa do časa opazili so na pol človeški utis medvedove tace, in Ignacio je vselej zaradi tega s svetim strahom naredil znamenja svetega križa. Časih je nekaj kanilo raz skalo in se bliže opazovano pokazalo kot oljnata, smolasta mokrina, ki je izpuhtivala grd žveplan duh. — Ko so doseli skoro do vrha, šel je previdni Ignacio tiho malo v stran, da bi poiskal pripraven prostorček za utaborenje, in mej tem ko je on delal priprave za večerjo, stopal je sveti padre sam v goro. Nikdar nobeden ni menj previdno skrbel za varnost. Ne opazivši, da je gonjač, ubegnil, šel je oče Jose v pobožna premišljevanja utopljen, mehanično dalje, in dospevši na vrhunec, ulegel se je na tla in na vse strani razmotrival deželo.

Pod njim je ležala dolina poleg doline, in izgubljevale so se jedna v drugi kakor mirna notranja jezera, dokler neso na jugu izginile izpred oči. Proti zahodu prikrivalo mu je daljno gorovje senčno canado (sotesko), v kateri je misija San Pablo skrita ležala. V še večji daljavi razprostiralo se je tiho morje, zavito v meglen oblak, ki se je skozi uhod plazil v zaton in se gost in neprodoren valil medenj in severnovzhodno pokrajino; ista megla je zakrivala gori vznožje in daljni razgled. Od časa do časa se je mrenasto zagrinjalo pretrgalo ter podalo skrivaj krasan pogled na mogočne reke, dolga pogorja in valov to, z bogatim ovsom pokrito nižavje — vse kopajoče se v žaru zahajajočega solnca.

Ko je oče Jose vse to pregledoval, polastilo se ga je sveto koprnenje. Njegova z navdušenimi podobami napolnena domišljija videla je vso to širno krasoto že pod milim vladarstvom svete vere in z gorečimi novoizpreobrnenci naseljeno. Na vsaki majhni višini ugledal je v duhu majhno cerkvico; iz vsake temne soteske bliščali so se beli zidovi misijonskega poslopja. Še drznejši postajajo v svoji navdušenosti in še dalje v prihodnost gledaje videl je novo Španijo, rodečo se na teh divjih bregovih. Že je gledal stolpe krasnih stolnih cerkva, glave palač, nedogledno vrsto vinogradov, vrtov in logov. Zrl je samostane, ki so na pol mej griči skriti stali, čuvani od mogočnih pomerančevcev, po dolinah pa so se mu premikali dolgi sprevodi prepevajočih nun. Tako zelo so se zlivale v njegovi duši omame preteklosti s slikami prihodnosti, da mu je izmej onih glasov na uho donel tako dragi glas Carmene ... In mej tem ko je bil utopljen v ta sanjarska premišljevanja, začul je na jedenkrat otožni glas zvona, ki pa je kmalu izgubil se v daljavi.

Bilo je Marijino zvonenje. Padre Jose vlekel je s praznoversko pazljivostjo na uho. Misija San Pablo ležala je daleč, daleč, glas je torej moral biti čeznaturno znamenje. Ali nikdar poprej ljubeznivo resni glasovi tega nebeškega pozdravljenja njegovega navdušenega duha neso tako čudovito ganili. O zadnjem umirajočem glasi bilo mu je, kakor da se mu žarna domišljija pričenja ohlajevati; megla se je krepkeje stiskala pod njim in dobremu očetu je nenadoma prišlo na misel, da še ni večerjal.

Vzdigne se in si serapo trdneje ovije okrog pleč — kar prvi pot opazi, da ni bil sam.

Njemu ravno nasproti, na mestu, kjer bi maral biti nezvesti Ignacio, sedela je resna in jako dostojna postava. Bila je videti kot postaren hidalgo v žalni obleki, z jekleno sivimi, skrbno povoščenimi brkami, ki so se vile okrog upalih lic. Velikanski klobuk z velikim peresom, veliki kreželj in več ko preveč široke hlače so čudno nasprotovale njegovemu skrčenemu in posušenemu telesu — in vse to je bilo od prvega do zadnjega iz preteklega stoletja.

In vender se oče Jose ni začudil. Njegove pustolovno življenje in poetična domišljija, ki je neprenehoma cikala v čudežno, sta ga nekako stavila nad praktično in materijalno misleče ljudi.

Hipoma je izprevidel vražji značaj tujca in za vse bil pripravljen. Vitezu na pozdrav odgovoril je primerno mrzlo in uljudno.

„Oprostite, gospod duhovnik,“ prične tujec, „da Vas motim v Vaših premišljevanjih ... Sicer pa so bila gotovo jako prijetna in polna domišljije s tako krasnim razgledom pred očmi.“

„Morebiti malo posvetna, gospod hudič — ta se mi namreč zdite,“ veli častitljivi padre, tujec pa se tako nizko prikloni, da se njegovo črno pero tal dotakne; „malo posvetna morebiti; kajti Bogu je dopadlo, pustiti nam tudi v našem prerojenem stanji mnogo onega, kar pripada mesu; vender upam, da se to ni zgodilo brez ozira na blagor svete cerkve ... Mej tem ko je moje oko gledalo to lepo okolico, se mi je kakor vsled preroškega dihljeja oko odprlo, in na čuden način mi je zopet prišla na misel obljuba, da nam bodo neverniki pripadli kot dedščina. Kajti gotovo ga ni človeka, kateri bi tako malo poznal pravo vero, da bi ne vedel, da ima tudi izpreobrnenje teh pomilovanja vrednih divjakov svojo pomembo ... in kakor sveti Ignacij modro pravi,“ nadaljuje oče Jose, odkašlja se ter glas nekoliko povzdigne: „pagani bodo bojevalcem Kristovim dani kot redki biseri, kojih najdba veseli mornarjevo srce. Da, lehko bi celo rekel —“

A tu tujec, ki je bil čelo nagubančil in potrpežljivo vihal si brke, porabi njegov govorniški premolk.

„Obžalujem, gospod duhovnik, da moram tek Vaše zgovornosti ravno tako neuljudno ustaviti, kakor sem Vas že v Vaših premišljevanjih motil; ali dan se že pričenja noči umikati. Razodeti Vam moram nekaj silno važnega in jako bi me veselilo, ako bi mogel za malo minut Vašo pazljivost pridobiti.“

Oče Jose pomisli ... Izkušnjava je bila velika, in nada, da bi utegnil kaj pozvedeti o naklepih in zarotah velikega sovražnika, velike pomembe zanj. In da resnico povemo: vedenje tujčevo je imelo na sebi nekako spodobnost, neko zadrževanje, ki je očeta zanimalo. Če ravno je oče Jose dobro poznal različne Protejeve postave, katere si je zastarani sovražnik mogel dati, in če ravno je bil po polnem prost slabosti mesa, vender ni imel moči nad izkušnjavami duha. Ako bi se mu bil hudobec, kakor nekdaj svetemu Antonu, v podobi lepe mlade deklice prikazal, bi ga dobri pater pri tej priči prepodil z jednim očenašem, ko je bil tako zveden v prevarah lepega spola. A ne glede na častitljivo starost tujčevo imel je na sebi nekaj melanholično resnega — podoba je bila, da ga navdaja neka preudarna zavest, da bi ga v nravstvenem oziru padre prekosil — in to je poslednjega nagnilo, da se je pokazal od velikodušne strani.

Tujec je zdaj prešel na to, da je očetu Jose-u povedal, da je že dalj časa njegovo uspešno delovanje v dolini opazoval. Da je užaljen, ne da bi mu to ne bilo všeč, ampak samo zato, ker vidi, kako tako navdušen in viteški nasprotnik svoje moči na tako brezupnem delu trati. Kajti govoril je dalje, izid velikega boja mej dobrim in zlim bo ves drugačen kakor dobri očetje mislijo — kar mu bo takoj dokazal ... „V malo trenotkih,“ pristavil je, „spusti se noč na zemljo, in v teh minutah mraku dana mi je vsa oblast, kakor veste ... Poglejte na zahod.“

Ko se padre obrne, sname tujec veliki klobuk in ga trikrat zavihti pred njim. O vsakem mahljeji velikanskega peresa se je megla stanjšala, dokler je nevidno popolnem razhlapela in pokrajina zopet pred njim širila se, od žarkega solnca še segreta. Mej tem ko je oče Jose razmotrival, zadonela je bojna godba iz doline, in potem je videl iz globoke grape priti dolgo kavalkado sijajnih vitezov — vsi so bili oblečeni kot njegov obiskovalec.

Ko so se pomikali proti ravnini, pridružili so se jim še drugi sprevodi, ki so počasi dohajali iz grap in prepadov skrivnostne gore. Zdaj pa zdaj je zvoneč glas trobente prodrl skozi zrak; videlo se je, kako se je lesketal križ iz Santiaga in plapolale kraljeve zastave kastilijske in argonske nad pomikajočimi se trumami.

Tako so se slovesno pomikali proti morju, kjer je videl oče Jose v daljavi lepe ladje, ki so imele vse isto dobro znano zastavo; in tam so se ukrcali. Dobri padre opazoval je ta prizor z nasprotujočimi čuvstvi, dokler je tujčev resni glas pretrgal molk.

„Tam vidite, gospod duhovnik,“ dejal je, „kako poslednje sledi pustolovne Kastilije zginjevajo. Tam vidite, kako zahaja slava stare Španije kakor tamkaj žarko solnce. Žezlo, katero je odvzela nevernikom, pada že iz njene nezmožne suhe roke. Otroci, katere je vzgojila, je nočejo več pripoznavati. Tla, katera si je priborila, bodo jej ravno tako nepreklicljivo odvzeta, kakor je ona Mavrom ugrabila ljubljeno Granado.“

Tujec preneha, glas mu je bil kakor od razburjenosti onemogel. V istem trenotku oče Jose, kateremu je sočutno srce o pogledu na odhajajoče domovinske prapore krvavelo, z ganljivim glasom vzklikne:

„Ostanite zdravi, vi hrabri vitezi in krščanski boritelji! Ostani zdrav, Nunes de Balbao! Ti Alonzo Ojedski! Ti visoko čislani Las Casas! ... Vi zdravi ostanite in Bog naj pusti, da seme, katero ste vi razsipali, obrodi in dozori!“

Ko se potem oče Jose k tujcu obrne, vidi, kako ta silno resno svoj robec iz posode svojega meča vzame ter ga dostojno približa očem.

„Odpustite mi to slabost, gospod duhovnik,“ pravi vitez opravičevaje se; „ali ti vrli gospodje so bili moji prijatelji in so mi mnogo dobrega storili, morebiti mnogo več vrednega nego ta borna črna obleka,“ pristavi kažoč na žalno obleko, katero je nosil. —

Oče Jose pa je bil pregloboko utopljen v zamišljenost, da bi opazil dvoumje, ki jo tičalo v teh besedah, in po kratkem molku je rekel, kakor bi dalje glasno govoril:

„Da, seme, katero so sejali, bo obrodilo in dozorelo na teh rodovitnih tleh.“

Kakor za odgovor na to se obrne tujec na nasprotno stran, in zopet klobuk zavihtevši pravi z istim resnim glasom:

„Poglejte proti vzhodu!“

Padre se obrne in ko se megla razdeli pred vihrajočim peresom, vidi, kako je solnce vzhajalo. Ž njenimi svetlimi žarki vred videla se je čudna, valeča se množica ljudij v soteskah daljnega s snegom pokritega gorovja. Mesto temnih, romantičnih obrazov v fantastičnem sprevodu od prej opazil je oče Jose zdaj čudno vznemirjen, modre oči in kot lan bele lase, saškega plemena. Mesto muzikaličnih govornih glasov in bojevitih zvokov donela mu je na uho čudna zmes ostrih goltnikov in posebnega sikanja. Ravno nasprotno od dostojnega premerjenega koraka in postavnega vedenje vitezov v prvem sprevodu prilomastile so te množice suvaje, vriščaje, sopihaje, v opravkih, vetrenjaško, in ko so šle mimo, opazil je dobri padre, da so silna drevesa kakor pred pihom orkanovim treskala ob tla in da je zemeljski drob kakor vsled krčevitega utripanja trgal se in razlival ... in oče Jose se je zaman oziral po svetem križi ali kakem drugem krščanskem znaku ... Samo jedno samo reč ugledal sredi mej njimi, kar je bilo kakor zastava — in prekrižal se je s svetim strahom, kajti glej, zastava je imela podobo medveda!

„Kdo so ti ošabni Izmaelitje?“ vpraša z bridkim glasom.

Tujec dalje resno molči.

„Kaj delajo tukaj brez križa ali kakega druzega svetega znamenja?“ vpraša še jedenkrat.

„Imate li pogum, to videti, gospod duhovnik?“ odvrne tujec mirno.

Oče Jose seže po razpelu, kakor seže samoten popotnik po meču, in mu potrjevaje namigne.

„Stopite pod senco mojega peresa,“ veli tujec.

Oče Jose stopi k njemu in v istem trenotku se pogrezneta v tla.

Ko oči zopet odpre, katere je mej to hitro vožnjo v vroči molitvi zaprte imel, bil je pod neznanskim obokom, kojega strop je bil kakor zvezdnato nebo z leskečimi pikami okrašen.

Ob jednem ga je razsvetljeval rumen svit, ki je prihajal, kakor je kazalo, od velikega morja ali jezera, ki je zavzemal osrednji prostor jame. Okrog tega podzemeljskega jezera omahovale so temne postave s posodami v rokah, ki so bile napolnene z rumenkasto, iz njegovih globočin zajeto tekočino. Od tega jezera raztezali so se tokovi iste skrivnostne tekočine, kakor veličastne reke naraščajoč in v nedoločeni daljavi izgubljajoč se.

Ko sta stopala po obrežji bliščečega Styga, opazil je oče Jose, da je bil tekoči tok na nekaterih mestih v trdno stvar utrjen. Tla so bila pokrita s svetlimi kremeni. Padre pobral je jednega ter ga radoveden ogledoval. Bilo je krhko zlato.

Izraz neugodnosti razlil se je o tej najdbi dobremu očetu čez obraz; ali niti sled zlobnosti niti zadovoljnosti se ni kazala na tujčevem obličji, ki je bilo še vedno resno, zamišljeno, nič dobrega ne obetaje.

Ko je padre Jose zopet umiril se, dejal je britko:

„To je torej Vaše delo, gospod hudič? ... To je torej sramotna zanjka, katero Vi nastavljate slabotnim dušam grešnih ljudij! To nesrečno kovino torej ponujate namesto vzveličanja s pomočjo krščanske vere, katero sveta Španija prinaša tej zemlji!“

„Tako se mora zgoditi,“ odvrne tujec resno, „A zdaj poslušajte, gospod duhovnik! V Vaši moči je, nastop tega dogodka za nekaj časa zadrževati. Pustite me tukaj pri miru. Vrnite se v Kastilijo in vzemite s seboj svojo zvonce, svoje podobe in svoje misije ... Ako tu ostanete, dogodek le pospešite ... Še jeden hipi Ako mi Vi to obljubite, Vam jaz tudi obljubim, da Vam ne bo manjkalo onega, kar utegne postati kras in blagor Vaših starih dni.“

In tujec pomenljivo pokaže na jezero.

Ta trenotek se je zgodilo, poroča nam legenda, da je hudobec pokazal svojo konjsko nogo, kar prej ali slej vsikdar stori. Častitljivega očeta je prikazen nevarno razbegala in da resnico povemo, bil je nekoliko žalosten in zmešan zaradi tega, ker bosta morala blesk in slava španjskih na novo odkritih dežel na ta način zginiti. Zato je nekaj časa obotavljaje se tukaj stal. Ali nesramno sredstvo, katerega se je poslužil sovražnik duš, da bi ga zapeljal, razkačilo je njegov kastilijski ponos. Z največjim studom jeden korak nazaj umaknivši se zavihtil je razšemljenemu sovražniku razpelo v obraz ter zakričal z glasom, ki je v temnem prostoru mogočno odmeval:

„Poberi se od mene, satanas! ... Poberi se od mene, diabolus! ... Kaj, ti me hočeš podkupiti, mene, brata svete družbe Jezusove, licencijata iz Kordove, inkvisitorja iz Guadalxare?! ... Ti misliš, da me moreš podkupiti s svojim umazanim zakladom? ... Poberi se od mene!“

Kakov bi mogel biti vspeh te rotitve in kako popolna zmaga svetega očeta nad glavnim sovražnikom, ki se je vedno dalje umikal, prestrašen od teh svetih naslovov in v zraku vihtenega znamenja, tega nikdar ne bomo zvedeli; kajti v istem trenotku ušlo je razpelo očetu Jose-u iz tresoče se roke.

Komaj se je dotaknilo tal, planeta hudobec in oče Jose zajedno nanje, da bi se ga polastila. V silnem boji zaženeta se jeden v druzega in pobožni Jose, ki je bil svojemu nasprotniku ravno tako v telesni moči kakor v duševni sili kos, je zakletega sovražnika ravno nameraval vznak prekucniti, kar naedenkrat začuti, kako mu tujec dolge nohti zasaja v meso. Nov strah ga prešine, smrten mraz mu pretrese vse ude in obupno se je boril, da bi se ga oprostil, a zaman.

Čudno rujovenje in šumenje mu zadoni na uho; jezero in jama sta mu plesala pred očmi in nato zginila; glasno zakričavši zgrudi se brez zavesti na zemljo ...

Ko se zopet zave, izprevidi, da se mu telo na lahko zibaje se premika. Odpre oči in vidi, da je bil velik dan in da ga na nosilnici neso po dolini. Vse njegovo telo je bilo čudno negibčno, in ko po sebi pogleda, opazi, da je imel jedno roko trdo obvezano.

Oči zopet zapre in Bogu v kratki pa srčni molitvi zahvalivši se pomisli, na kako čudovit način je nevarnosti ušel, in stori obljubo, da bo svojemu patronu svetemu Jožefu par sveč daroval. Nato s slabim glasom pokliče kogar koli, in hipoma stoji potrti Ignacio poleg njega.

Tako veselje je ubogi dečak občutil, videč, da se njegov gospod zopet zave, da nekaj minut niti besedice ni mogel izustiti. Samo zaklicati je mogel:

„Čudež! ... Sveti sanet Josephus, živ je!“

In poljubil je očetu obvezano roko.

Očetu Joseu so se vse misli vrtele o dogodkih poslednje noči. Čakal je, dokler se je Ignaciju razburjenost pomirila, in potem je vprašal, kje so ga našli.

„Na gori, prečastiti gospod, samo par varasov od mesta, kjer Vas je napadel.“

„Napadel! ... Kaj, ti si ga torej videl?“ vpraša padre z nehlinjenim zavzetjem.

„Videl sem ga, videl, prečastiti gospod! ... Sveta Mati božja, to se ve da! ... In Vi, prečastiti gospod, Vi ga morate tudi videti; če pride zopet kedaj Ignacijevi puški na strel!“

„Kaj hočeš s tem reči, Ignacio?“ veli padre, na nosilnici vzdignivši se.

„Nu, medveda mislim s tem, prečastiti gospod — medveda, sveti oče, ki je Vašo prečastito osobo napadel, ko ste v premišljevanje utopljeni vrhu gore stali.“

„Oh!“ pravi pobožni padre Jose in se zopet uleže. „Tiho, moj sin! ... Rad bi malo počil ...“

— — — — — — — — — — — — — — —

Ko so zopet prišli v misijo, so mu jako skrbno stregli, in nekaj tednov pozneje se je zopet mogel udati onim svetim dolžnostim, od katerih ga celo naklepi pekla niso mogli odvrniti, kakor smo videli.

Vest o njegovi fizični nezgodi razglasila se je po vsej deželi, in pismo škofu guadalaxarskemu bilo je zaupno in obširno poročilo o duševni izkušnjavi dobrega očeta.

Na ta in oni način se je skrivnostna dogodba mej ljudmi razvedela in še dolgo potem, ko so patra Josea vzeli njegovi očetje mej se, pripovedovali so si grozeč se in šepetaje o tem čudovitem snidenji s hudobcem. Goro, na kateri se je zvršil spomina vredni boj, imeli so za kraj, katero je najbolje, če se je skrbno ogiblješ. Sicer je resnica, da se je senor Joaquin Pedrillo pozneje naselil v vznožji one gore in tamošnji kraj v posest vzel; ali ker je bil Pedrillo znan kot na pol divji mestic, zato pri senoru ni bilo misliti na nikake posebne verske sumnje.

* * *

Tako se glasi pripovedka o Hudičevi gori. Kakor sem od kraja opomnil, je mogoče, da jej manjka verjetnosti. Protislovje mej povestjo očeta Josea in konečnim izidom vzbudilo je v nekaterih premodrih dvomljivcih neko nezaupnost. Ali vse te sofiste zavračam kratko in jasno na oni del poročila, katerega je podal senor Julio Serro, podprefekt v san Pablu, in temu možu se je zgoraj pripovedovano spričalo in s prisego potrdilo.

Spričevalo častitega prefekta konča se s sledečimi besedami:

„Če prav ima telo patra Josea na svojem mesu sledi jako hudega fizičnega boja, vender to še ne dokazuje, da se ni sovražnik duš, ki se je mogel prikazati kot spodoben postaren Kaballero, ob jednem tudi jako lehko izpremenil v medveda, da bi pomogel svoje zlobne nakane.“

  1. Monte del Diablo ‚Hudičeva gora‘ stoji blizu Zatona s. Franciska in je 1220 m. visok.