Pripovedka brez naslova
| Pripovedka brez naslova Ivan Jontez |
| |||||||||||||
Živel je mladenič po imenu Janko, obdarjen z zdravim in gibčnim telesom, moškolepim obrazom, prijetno donečim glasom in v sanjske daljave zastremljeno dušo, ki je skozi dvoje mehkih sinjih oči koprnela v pisani svet, drugače pa reven kot cerkvena miš, kakor sta bila revna njegov oče in mati. Sedemnajst let je bil Janko zadovoljen in srečen; pasel je očetove ovce, sanjal lepe sanje ter se skušal v petju s slavcem v grmovju in škrjancem nad njivo; nobene sile mu ni bilo. Ko pa je stopil v svoje osemnajsto leto, je začel postajati nemiren, njegov obraz je začel bledeti, v očeh se mu je začel vžigati mrzličen ogenj, in slavec in škrjanec sta ga zaman pozivala k pevski tekmi, mladi pastir se jima ni odzval. Otožen, kakor da je nenadoma padlo nanj težko breme, je taval po zeleni dobravi za svojimi ovcami, ki so se nemo s pogledi čudile nerazumljivi spremembi v vedenju njihovega varuha, ter otožno koprneče strmel preko domačih gozdov proti nedoglednim daljam onkraj obzorja.
"Kaj ti je, sin moj?" je zaskrbelo mater. "Tvoja lica bledijo, v očeh ti gori mrzlica, videti si hudo bolan … Vlezi se v posteljo, jaz ti bom pa skuhala zdravilnih rož, čijih čudodelna moč ti bo vrnila ljubo zdravje."
Toda Janko se ni hotel vleči. "Saj mi ni nič, zdrav sem, nobene sile mi ni …" Njegove besede je spremljal prisiljeno vesel nasmešek, ki pa ni mogel ogoljufati oči ljubeče matere.
"Sin, zakaj mi prikrivaš bolečino, ki se je zagrizla vate?!" mu je žalostno očitala. "Glej, mati bi ti tako rada pomagala …"
"Mati, ti mi ne moreš pomagati …" se je podal sin, ki so ga materine besede dimile, in mrzlični ogenj v njegovih očeh je zaplapolal s podvojeno močjo. "Sam ne vem, kaj mi je … Nečesa mi manjka; česa, ne vem … In nekam me vleče s čudno silo; kam, tudi ne vem …"
Oče, ki ju je molče poslušal ter zamišljeno vlekel dim iz svojega vivčka, se je zdaj nasmehnil kot človek, ki je uganil, za kaj gre.
"Mati, Janko ima prav: ti mu ne moreš pomagati, tvoje zdravilne rože ga ne bi ozdravile, kajti proti njegovi bolezni ni zdravilnih zelišč v naših gozdovih … Vem, kaj mu je, tudi jaz sem bil nekoč v njegovih letih: pretesno mu je postalo med našimi gozdovi in gorami, v svet ga vleče, iz rodnega gnezda se mu hoče kakor godni ptici v sinje zračne višave, in nama ne preostaja drugega, kot da mu dava na pot svoj blagoslov ter mu želiva vso srečo v širokem svetu onkraj naših gora …"
Mati je prebledela v obraz in v očeh ji je zatrepetala groza. Ali je mogoče, da trenutek, katerega se je bala še tedaj, ko je bil Janko še pod njenim srcem, že trka na vrata, trenutek slovesa? Njen edini otrok, brez katerega bi ji bilo življenje prazno in brez pomena, da je tako rekoč z eno nogo že na potu od doma, od nje?
"Mati, saj se bom vrnil …" jo je tolažil Janko, ki se je bil pravkar jasno zavedel, da je oče govoril resnico: v svet onkraj gora se mu hoče, v široki svet, kjer ga nekje čaka sreča sredi bajno razkošnih, opojno duhtečih vrtov ljubezni! "Čez nekaj let se bom vrnil, mati, vrnil se bom z njo, ki živi z menoj v vseh mojih sanjah …"
Drugi dan zjutraj je Janko vzel v roke popotno palico, si vrgel preko ramena popotno torbo, vzel v roko kitaro, poljubil mater na uvela lica, segel očetu v žuljavo roko ter odrinil v široki pisani svet za srečo opotečo v ljubezni varljivi.
Iz samote, v kateri se je bil rodil in odrastel, ga je privedla pot skozi tesne soteske in goste gozdove na prostrano ravan, posejano s belimi vasmi in prepreženo s srebrnosivimi trakovi cest in žuborečimi potoki, ki so si delali pot med pisanimi travniki in zelenimi polji hiteč v neznano daljo. "V tem rajskem kraju me čaka!" je radostno vzkliknil Janko, zabrenkal na kitaro ter pojoč pospešil korak, da bi čim prej dosegel svoj smoter.
Tri dni je potoval Janko po belih cestah skozi ponižne kmečke vasi, vžival s svojim sladkim petjem in brenkanjem koprnjenje v srcih brhkih kmečkih mladenk in mladeničev, pod večer tretjega dne tik pred solnčnim zahodom pa se je ustavil v prijaznem podeželskem mestu, kjer mu je naključje privedlo na pot zlatolasko, modrooko, pravljični vili podobno Rožo.
Ko jo je uzrl stoječo med njenimi tovarišicami, se je za hip zmedel, srce mu je burno zaklopotalo in glas mu je zadrgetal, da so se mladenke začudeno spogledale, okrog Rožinih črešnjevordečih ustnic pa je zaplesal zmagoslaven nasmešek; toda mladi pevec se je kmalu otresel svoje hipne zadrege, njegovi gibčni prsti so zopet zadrgetali ob strunah in v spokojni večer je splavala koprnenje in srečo izzvenevajoča pesem o mladem kraljiču, ki je iskal v devetih deželah kraljico svojega srca ter jo končno presrečen našel v deveti deželi.
Meščani, njihove zakonske družice, sinovi in hčere, ki so v krogu obdajali mladega pevca, so zamaknjeno poslušali njegovo petje, ki je v dušah dolgoletnih zakoncev vzbujalo spomine iz let mladostnega cvetja, v mladcih in mladenkah pa vžigalo koprnjenje po ljubezni in njenih ekstazah.
Roža pa je molče upirala v pevca svoje velike temnomodre oči, v čijih modri globini so se vžigali tajinstveni utrinki, ter se zagonetno smehljala.
Z večernega neba je pomežiknila svetu prva zvezda, potem druga, tretja … Tedaj so pevčeve strune utihnile, večerni veterc je odbrzel s poslednjim zvokom Jankove pesmi koprnjenja in ljubezni in na trgu je zavladala svečana tišina. Ljudje so se spogledali: bili so kot začarani, vsem je v očeh tlela topla ljubezen in brez pomislekov so se vrgli drug drugemu v objem, nato pa po parih utonili v mraku mestnih ulic in vrtov. Janko in Roža sta ostala sama na trgu.
"Tebi, o kraljica, je veljala moja pesem", se je mladi pevec približal lepi mladenki ter se ji globoko poklonil.
"Vem", je z žametnim glasom odgovorila ona, stopila k njemu ter se mu ponudila v objem. "Pričakovala sem te", je dejala čisto preprosto, pri tem pa se zagonetno smehljala in v očeh se ji je razgorelo dvoje plamenečih kresov. "Pojdiva, dragi, jaz vem za kraj, kjer bodeva čisto sama z najino ljubeznijo, kjer naju bodo gledale samo mežikajoče zvezde in obletaval samo nočni veterc …"
Nato ga je povedla v najbolj skrit kotiček prostranega parka, kjer sta se izživljala v ljubezni in tonila v njenih ekstazah, dokler ni ura v zvoniku mestne hiše z zamolklim brnenjem odbila polnoč. Tedaj se je Roža poslovila od svojega ljubčka, češ, domov mora, kajti pozno je že in doma bi jo karali, če bi ostala zunaj predolgo, Janko pa je sam taval pod iskrečim se nebom ter pripovedoval zvezdam, kako je srečen, ker je končno našel dolgo iskano kraljico svojih sanj.
Ko je tako taval po stezah prostranega parka, je nenadoma začul izza nekega grma pritajeno, strastno šepetanje in tlesk vročih poljubov. Dva srečna zaljubljenca, je pomislil, ki pijeta iz čaše ljubezni, kakor sta se še pravkar opajala on in Roža …
Tisti hip pa je dekle izpregovorilo nekaj na glas in srce in dušo mladega pevca je v hipu pokrilo strupeno ivje razočaranja in obupa: glas dekleta v objemu neznanega ljubimca je bil Rožin glas! …
Ko je solnce zjutraj pogledalo izza obzorja, je uzrlo na beli cesti še mladega popotnika, ki pa se je pomikal dalje nalik betežnemu starcu, kateremu so leta in trpljenje upognili hrbtenico in omajali sklepe v kolenih. Čez obraz utrujenega, izčrpanega mladega popotnika je bila razlita pekoča grenkoba prvega razočaranja in v njegovih očeh je tlela živa žrjavica bolečine, ki mu je razjedala dušo in srce.
Solnce se je čudilo: tako mlad pa tako betežen! Le kaj ga tare, tako mladega, v cvetu let? Škoda, da se ne utegne sestati s svojo potepuško posestrimo Luno, ona bi mu nemara vedela povedati, kaj tare tega mladca …
Toda solncu ni bilo treba čakati sestanka z nočno nebesno vagabundko, kajti mladi pevec je medtem prispel v prvo vas ob cesti, kjer so ga obstopili v pesmi skrite lepote željni ljudje ter ga zaprosili, naj jim zapoje. Pevec je najprej žalostno odmajal z glavo, ko pa ljudje le niso odnehali, se jim je podal, udaril po strunah ter zapel. Toda joj! tako žalostna je bila njegova pesem, sama grenkoba in jedko razočaranje sta zvenela iz nje, jedva enkrat je zazvenel iz nje komaj slišen zvok rahlega upanja, kateremu pevec vzlic trpkemu razočaranju in morečemu dvomu ni še dal povsem slovo.
Zdaj je solnce razumelo mladeničevo potrtost in žalost.
Ogoljufan! Da, svet je goljufiv, to ve tudi solnce, dasi ne ve toliko o varljivosti človeške sreče in goljufivosti sveta kot ve nočna vagabundka luna … Da, da, vsevprek se goljufajo na tem ubogem svetu …
Ljudje pa niso razumeli mladega pevca, niso slutili njegove bolečine, niso mogli in marali videti izvora njegovemu razočaranju in trpkim dvomom. "Preveč žalostno poje!" so govorili ter si mašili ušesa. "Kdo bi poslušal to cmeravo ihtenje!"
Mladi pevec je potoval dalje od vasi do vasi in od trga do trga in povsod je moral peti, toda ljudem njegova pesem ni ugajala; preveč žalosti, razočaranja in dvoma je bilo v nji in nič poskočne radosti in neizčrpnega, slepega upanja, ki ljudem tako ugaja. Le redkokdaj je naletel na dovzetno dušo, v kateri je njegova pesem našla ugoden odmev in trohico razumevanja.
Ob tretji obletnici svojega prvega velikega razočaranja pa je srečal Janko ljubko, temnooko črnolasko Miro, čije topli, božajoči pogledi so tako čudežno vplivali na njegovo ranjeno srce, da je v njeni bližini čisto pozabil svojo nesrečo, Rožo in njeno grdo nezvestobo in da se je imel za najbolj srečnega človeka pod solncem, ko ji je smel reči: ženičica moja!
Le prekmalu pa je moral Janko spoznati, da je sreča čudno muhasta stvar, prav tako boleča kot božajoča in prav tako grenka kot sladka.
Ni bil še dolgo poročen, ko so začele kapati v kupo njegove sreče prve kaplje grenkobe in rastočega razočaranja.
Prva kaplja grenkobe je prišla od zavistnih ljudi. Mirini starši so bili bogati, njena dota velika, zato so zlobneži namigovali, češ, z njeno doto se je poročil ta nepridiprav, pridanič in nemanič, ne z njo.
Drugo kapljo grenkega strupa so mu pripravili Mirini starši, bratje in sestre, vsi podjetni in praktični ljudje, ki so ga sovražili zato, ker je bil drugačen, ker je živel drugačno, globokejše življenje kot oni. Da ni za nobeno rabo, so se jezili ter ga sovražno pogledovali, kakor nadležnega pritepenega berača. Samo brenkal da bi in pel, za pošteno delo da nima smisla. In tako dalje.
Pesem mladega pevca je zopet postala otožna. Ne sovražite me, je prosila, saj vam vendar nisem storil nobenega zla. Vsaj strpni bodite če že ne morete biti dobri z menoj. Z ljubeznijo vam bom poplačal sleherno dobroto, ki mi jo boste izkazali. Toda zaman njegove prošnje: oni so jim zaprli svoja ušesa, kajti sovražili so ga, ker jim ni bil podoben.
Najbolj pa ga je razočarala Mira sama: tudi ona ga ni razumela. Ko je s trpkostjo v glasu pel o razočaranju, s katerim življenje biča ubogo človeško bitje in o dvomih, ki so se zavrtali v njegovo dušo, ga je ljubosumno pogledala ter mu ujedljivo očitala, da je več ne ljubi, da ji je nezvest in množino podobnih grehov, kakršne si izmišljajo ljubosumne žene brez duše. In ko ji je poskušal pokazati vzrok svojega razočaranja, ga ni razumela, temveč mu zafrknila pod nos, da je vse skupaj plod njegove domišljije, ki jo je zastrupilo brezdelje in lenarjenje. Kakega koristnega dela naj bi se polotil, pa bi ga kmalu minula njegova cmeravost!
Ali dragica, slavcu je vendar namenjeno, da poje, je trpko ugovarjal mladi pevec. Tudi slavec in njegovo petje sta koristna in potrebna življenju.
Bedaček, ti vendar nisi slavec, ptič! se mu je v odgovor zasmejala žena ter ga poljubila kakor mati svojega naivnega otroka.
Janko se je trpko zasmejal. Joj, kolikšen bedak je bil, ko je bil uzrl v nji sorodno dušo ter verjel, da je bil našel v nji nekaj, o čemer je bil sanjal vsa svoja mladeniška leta! Ona mu je vendar popolen tujec, kakor on nji! Takšna ironija!
Mladi pevec je postal mrk in redkobeseden, na strune njegove kitare se je začel usedati prah, tudi zlate struna v njegovem čistem grlu so utihnile. Ali jim je s tem ustregel? Kaj še! Zdaj celo za brenkanje in petje ni več! so se spotikali obenj. Zdaj res ni več za nobeno rabo.
Da jim zaveže jezike, je Janko sklenil poskusiti, da postane njim podoben praktičen človek: postal je trgovski potnik. Kot tak je prišel nekoč v oddaljeno mesto, kjer je srečal Ljubico, ženo trgovca, s katerim je imel poslovne opravke.
Ljubica je bila mlada in lepa. Imela je mladostno svež ljubek obraz, ki ga je obkrožalo bogastvo težkih vzvalovljenih kostanjevorjavih las, in mehke rjava oči, ki so se zdele čudovito razumne. Njen glas je bil žametno mehak in nekoliko zamolkel, da se je slišal kot oddaljeno golčanje zaljubljene grlice. Te njene oči in ta njen glas so mladega pevca tako očarali, da je tisti večer na vrtu trgovčeve vile prvič po dolgem času zopet zabrenkal na strune kitare ter zapel. Toda njegova pesem, izprva radostna vsled nepričakovanega prijetnega srečanja z Ljubico, je kmalu začela postajati otožna ter izzvenevati jedko grenkobo razočaranja in trpko nezaupanje; in ni je še odpel do polovice, ko je njegovo petje utihnilo kot bi odsekal; utrujeno, mračno zamišljeno se je pevec zazrl pred se v večerni mrak.
Ljubica je prva prekinila gluho tišino nastalega molka, ki ga je motilo zgolj šušljanje večerne sape.
"Ali nisi srečen, Janko?"
"Srečen?" Pevec se je trpko nasmehnil. "Dvakrat v svojem življenju sem mislil, da sem držal v rokah srečo, o kateri sem sanjal odkar pomnim, a obakrat se je izkazalo, da sem držal v rokah zgolj mavričast mehurček iz milnice, ki se je le prekmalu razplahnil v nič in pustil za seboj samo brezupno praznoto … Ko bi bil človek lahko tako praktičen, da bi se zadovoljil s takimi bleščečimi mehurčki in s pisanimi kamenčki, se sprijaznil z usodo, kakršna je … potem bi nemara lahko bil celo srečen … A kaj, ko se pa človek nikakor ne more sprijazniti s tem, kar je, temveč se brez oddiha lovi za nečem, kar je bil videl v sanjah, kar najdeš samo v sanjah …"
"Res je tako," mu je pritrdila Ljubica in iz njenega mehko golčajočega glasu sta zazvenela razočaranje in upanje obenem. "Tudi mene je ogoljufalo …"
In Janko, ki je mislil, da ga Ljubica razume in da je prav tako in prav zato nesrečna kot on, ji je odkril svojo dušo ter ji zaupal svojo bol. V Ljubinčinih mehkih rjavih očeh so zableščale solze.
"Siromak!" se je sočutno sklonila k njemu, se rahlo dotaknila njegovih lic s svojimi, belimi rokami ter z drhčočo nežnostjo pritisnila svoje sočne ustnice k njegovemu licu. "Da si moj, bi ti ne bilo treba trpeti takih bolečin …"
Janko ji je vse verjel, ji verjel celo več kakor je rekla, in tako se je zgodilo, da se je pevec tretjič zaljubil in verjel, da je srečal tisto sanjsko devo, ki ga razume in prav zato tudi ljubi ter mu prinaša srečo, katero je dotlej zaman iskal širom pisanega sveta.
Toda tudi to pot se je bil ogoljufal. Ko se je nekaj tednov pozneje poslavljal od nje, je odhajal razočaran, kajti spoznal je bil, da se je bil motil tudi o nji: Ljubica je bila videla v njem zgolj krepkega, zdravega samca, nič več. Vse drugo, kar si je bil mislil o nji, je bila pač samo nova prevara. In Janko se je vrnil s potovanja mrk, razočaran in molčeč, kakršen je bil odšel od doma.
Dnevi, tedni in meseci so se drug za drugim pomikali iz sedanjosti v preteklost, prehitro za nekatere ljudi, a prepočasi za Janka, ki se je še vedno trudil postati praktičen človek, vsled česar so ga ženini sorodniki začeli prijaznejše gledati, češ, vendar je za neko rabo! Ali Janku, ki je bil rojen, da bi pel, se je to praktično uporabljanje njegovih zmožnosti čezdalje bolj upiralo, svoj novi posel je vsak dan bolj sovražil, obenem pa je začel mrziti tudi ljudi okoli sebe, ki ga niso mogli in hoteli razumeti, ki jim je bil tujec in ki so bili njemu odvratni tujci. Začel se je izogibati vsem, tudi ženi, ki mu je vsled tega očitnega odtujevanja začeta prirejati zoprne domače prizore. S tem je dosegla, da je Janko še bolj zanemarjal dom in njo ter se dan za dnevom potikal po gozdu, iščeč uteho v samoti.
Tiste dni se je Janko spoznal z Drago, ženo premožnega veleposestnika, drobno srčkano žensko stvarico, ki je umela tako toplo pogledati s svojimi sivimi očmi ter se znala tako ljubko smehljati, da se je takoj priljubila vsakemu človeku, ki je z njo prišel v dotiko. Svojega moža Draga ni ljubila; prileten je že bil, njegov obraz je bil razjeden od koz in razumevanje je imel le za praktične reči, ki so prinašale gmotno korist, toda tudi sovražila ga ni, ker je bil dobrodušen človek, dober z njo in vzlic svoji praktičnosti vedno pripravljen ustreči njenim nepraktičnim ženskim muham.
Janko in Draga sta se brž spoprijateljila in ni jima vzelo dolgo, da sta bila preko ušes zaljubljena drug v drugega. Mladega pevca je nova ljubezen silno osrečila, saj je bil prepričan, da je končno našel žensko dušo, ki ga razume, ki ga ljubi prav zaradi tega, kar je v njem, in zdelo se je, da se ni motil.
"Dragi, zabrenkaj na strune in zapoj," ga je ljubeznivo nagovarjala med odmori, ki so sledili nežnostrastnim ljubezenskim izlivom. "Naj kramarji trgujejo, kmetje kmetujejo in kovači kujejo želeno, a ti poj, kajti za to si bil rojen, ljubček moj! Poj o ljubezni, ki edina lahko osreči človeka ter ga napravi dovzetnega za dobro, poj o lepoti, ki je v ljubezni in ki je višek vse lepote. Poj, ljubljeni!"
In Janko je poiskal zaprašeno kitaro, njegovi prsti so se zopet začeli dotikati strun in iz grla mu je vrela pesem za pesmijo, vse izzvenivajoče ljubezen, solnce in cvetje, da so se ljudje zavzeto čudili, odkod ta nenadna sprememba, odkod te prelepe pesmi, ki so jim prodirale v duše ter ne rahlo dotikale njihovih src.
Toda ljudje so tudi hudobni: vidijo nekaj lepega, in že jim hodi na misel blato. Ni vzelo dolgo časa in že so si začeli skrivnostno namigovati: Draga … Pri tem so se drug drugemu pomenljivo smehljali in vsak smehljaj je bil obrobljen z blatom …
Na mlada zaljubljenca se je začela vsipati umazana ploha iz ust ljudi, ki so ju vzeli na piko predvsem zato, ker sta zagrešila nekaj, česar si sami niso upali zagrešiti, pa če bi jih še bolj mikalo. Takšna grehota! so vzklikali z narejeno ogorčenostjo, dasi so si v srcu želeli, da bi tudi njihova pleča težile prav takšne sladke pregrehe. Pohujšanje je prišlo med nas!
In kakor je v takih slučajih navada, so imeli moški ostrejše besede za grešnika, dočim so ga ženske pomilovale, češ, zapeljala ga je prešestnica, nečistnica! (Iz mnogih je govorila zavist: same bi bile rade v njeni pregrešni koži …)
Ko mu je prišlo na ušesa, da njuna skrivnost ni več skrivnost, temveč predmet hudobnega, umazanega obregovanja, se Janko vznejevoljil in užalostil. Zakaj ju ne puste v miru? Ali res ne morejo trpeti ničesar lepega in čistega, ali res ne morejo živeti drugače, kakor da brž umažejo vsako čisto stvar? Zakaj so tako hudobni? Saj jim on in njegova ljubljenka nista nikdar storila nič žalega! Hudobni svet! Tako dolgo je iskal njo, ki ga je imela osrečiti, in jedva jo je bil našel, že so mu začeli greniti srečo! O, hudobneži! da bi padla na nje silna gora ter jih pokrila z vsemi njihovimi grdimi mislimi vred!
Draga pa stvari ni vzela tako resno. "Ah, ljudje so že taki, da jim ne da žilica miru, če vidijo, da je nekdo srečen," se je prezirljivo nasmehnila, češ, nevoščljivi so jima, zato ju vlačijo čez zobe. Naj le brusijo grde jezike, saj nimajo, kar bi radi imeli, ona pa ima, kar si je tako dolgo želela: ljubimca svojih sanj.
V Jankovi glavi se je začelo neprijetno daniti: ali zopet stoji pred novim razočaranjem?
Neurje slabega ljudskega mnenja ga je prignalo že skoro v obup. Tega ni mogel več prenašati, da bi umazana usta bruhala hinavsko ogorčenje in blato na njegovo dobro, čisto Drago. Toda kaj storiti? Da umazanih jezikov ne ukroti, tudi če bi jih z žeblji pribil ob tla, je vedel.
Nekega večera, ko je zamišljeno stopal navzgor po položnem griču proti domu svoje ljubice, se mu je nenadoma posvetilo v glavi: proč pojdeta, proč odtod, tja med domače gore in gozdove, kjer bosta lahko nemoteno uživala sladko srečo ljubezni. Dovolj je že tega življenja med nerazumevajočimi tujci in skrajni čas je, da se rešita okov življenja, za kakršno nista bila rojena!
A senčna lopa, v kateri sta se navadno sestajala mlada zaljubljenca, je bila še prazna in po vrtu so se sprehajale samo nočne sence. To je bilo vzrok, da se je kdove odkod priklatila v ljubimčevo dušo zla slutnja, ki je govorila o nevarnosti, o nesreči: pred nekaj dnevi, ko je bila proti svoji navadi otožno razpoložena, je Draga na glas sanjala, kako da bi bilo prijetno počivati na dnu zelene reke, ki se neslišno vali med zelenimi travniki in šepetajočim gozdom v dolini. Kakor da bi ga bil pičil modras, je Janko planil preko žive meje, ki je obkrožala trgovčev vrt, ter stekel navzdol po griču proti reki.
Na travniku pri reki se je pasla družinica vitkonogih srn, nekje v gozdu je zategnjeno ukala sova, toda o kakem človeškem bitju ni bilo nobenega sledu. Ali je Draga že utonila v svojem mokrem grobu?
Pevčevo srce je stisnila mrzla groza.
Tedaj je zadonela v noč nežnostrastna pesem zaljubljene žene, ki pričakuje sestanka s svojim ljubim: pevka je bila Draga.
Janko je posluhnil, od srca se mu je odvalil težki, nevidni kamen pravkaršnje bojazni in groze, obenem pa mu je zatrepetal okrog ustnic trpek nasmeh.
Ali je bil neumen! Tako nepotrebna bojazen! Draga — pa grob v zeleni reki! Kaj ne vidi še, da to, kar njemu prizadeva pekoče bolečine, nje niti ne gane, jo navdaja kvečjemu s prezirom do ljudi in uporno lahkomiselnostjo?
Janko se je napotil nazaj na grič, toda korak mu je bil težek, kajti nekaj v njem mu je šepetajoč pravilo, da ga čaka na vrtu vrh griča veliko razočaranje. In ni se mu lagal ta notranji glas!
"Jaz da bi zapustila svoj topli, udobni dom ter šla s teboj?" se mu je Draga zasmejala v ušesa, kakor da ji je bil povedal nekaj neizrekljivo smešnega. "Da bi se zakopala s teboj v tisto samoto med gorami, odkoder si prišel? Ah, moj sanjarček, kakšne ideje se rode v tvoji mladi glavi! … Pastirska koča v samoti nekje med gorami in gozdovi, krotke ovčice, slavec v grmovju, jaz pri sajastem ognjišču in ti pri meni … ah, resnično ljubka slika, na steni moje spalnice bi mi prav ugajala … Srčkana ideja, ljubček moj! Kadar bo prišel mimo kak popotni slikar, mu bom naročila, da mi napravi tako sliko … Toda da bi šla s teboj? Ah, ljubček, kani se vendar takih otroških sanj in bodi zadovoljen, da lahko uživaš ljubezen in njeno lepoto pri meni … Kaj bi si trapil glavo zaradi teh ubogih ljudi, ki niso srečni, če nekomu ne kalijo njegove sreče! Pozabi, ljubček, njihove marnje in živi zame in za najino ljubezen …"
Mlademu pevcu je bilo, kakor da bi nenadoma zazijala pred njim strahotna praznina, ki preti vse pogoltniti. Zaman se je Draga nežnostrastno privijala k njemu kot ljubezniva mačica, zaman ga je obsipala z žgočimi poljubi; občutek, da je bil zopet ogoljufan in vržen v brezno razočaranja, ga je bil vsega prevzel in vsa Dragina ljubezenska umetnost je bila zaman: molče se ji je Janko izvil iz toplega objema ter se liki mesečnik opotekel preko vrta in po griču navzdol proti sivi cesti.
Draga je začudeno strmela za njim.
"Ubogi sanjarček! Še konec ga bo zaradi teh otroških razočaranj …"
Šele na cesti se je razočarani pevec ustavil. Kam zdaj? —
Ali naj se vrne k Miri, se spravi z njo ter postane med praktičnimi ljudmi praktičen človek, eden izmed njih, spoštovan, ugleden kramar, ki bo smel imeti, kar sanjavi trubadur ne sme imeti: tudi lepo ljubico?
Ne, ne! je zavpilo v njem z vso silo. Ti nisi bil rojen za tako življenje!
Kam torej? —
Tedaj je uzrl nekje v sivi daljavi prijazno dolino sredi gozdov in gora, na robu doline kočo iz smrekovih brun, na njenem pragu pa zalo mladenko pšeničnozlatih las in krotkih sinjih oči, ki so otožno koprnele v sivo daljo za gozdovi in gorami.
Nada! Mala pastirica Nada, ki se je v tistih davnih (kako razočaranja raztegnejo čas!) časih, ko je bil še sam pastir, tolikokrat skrivaj prikradla k njemu ter ga zamaknjeno poslušala, ko je pojoč tekmoval s slavcem in škrjancem! Kako to, da vsa ta leta, odkar bega po svetu za senco neke namišljene sreče, ni nikdar pomislil na njo?
Nada! Doma ga čaka, on jo pa išče širom pisanega sveta! Koliko razočaranja in grenkobe bi si bil prihranil, da je ostal doma … Človek je res čudno nerazumljivo bitje: v deveti deželi išče nekaj, kar ima doma pred pragom in česar niti v devet in devetdeseti deželi ne more najti …
Toda zaman je napravil razočarani pevec dolgo pot iz širokega sveta v domači kraj med gorami in gozdovi: ko se je bil mudil v tujem svetu, je šla preko domačih polj in pašnikov sovražna vojska, ki je pustila za seboj zgolj strahoto smrti in razdejanja! …
Utrujen in zbit, kot da bi bil pravkar snet s križa, se je Janko uničen sesedel na obžgane razvaline svoje rodne koče ter se turobno nasmehnil. Takšna ironija! V svet je bil šel iskat nekaj, kar ga je čakalo doma in kar mu je medtem, ko je bil taval po širnem svetu, vzel pogubni vihar! …
Visoko pod nebom je zažgolel škrjanček, kakor da bi hotel opozoriti svojega nekdanjega tekmeca, da bo treba pljuniti v roke ter spraviti stvari v nekakšen red.
Janko se je trpko nasmehnil ter prikimal z utrujeno, od razočaranja in grenkobe razboleno glavo: Da, da, treba bo, treba bo … ampak tekmovala ne bova nikoli več …
In nista.
Nekdanji sanjavi trubadur je namreč postal samotarski filozof, ki je v svoji samoti skušal priti do dna zamotanemu vprašanju: človeka in človeškega hotenja …