Pripovedka
| Pripovedka Francka Zupančič |
| |||||||||||||
Veličastni so Dolomiti lepe Tirolske, prešinjeni neštetih barv med temno opalno sinjino, med gosto sivino in srebrno belino, plamenečim rdečim koralnim rožnatim. Sami sebe svesti dvigajo k nebu njih nepremične, fantastično slikovite vrhove; skrivnostni, nedosežni, bojeviti, nepremagljivi orjaki, ki pojo v nežne zarje, krvavo rdeče zahode, zvezdne noči; pojo njih pesem neskončne veličine, brezmejne lepote, ki nas druži z Bogom.
Zelenje livad, tu in tam zrcalne jezerske gladine, alpska bivališča, vgnezdena v zelenje, vasice, ki zro iz polnih dolin ponižno smehljajoče se, jasne orjake, vitki zvoniki, živobarvni, bele ceste ob pobočjih gora, temne lise bradačev dreves, ki rasto na skalovju, sivi, mehki, šetajoči oblaki prijateljsko naslonjeni na gorske vrhove, vse to je naraven ornament, čist, zvest kras gorske verige, ki je kot iz sanj porojeno domovje ljubkih vil in krepkih Tirolcev.
A najlepši, najbujnejši zahod je ob Rosengartnu, ki se loči očarljivo od vseh drugih v krasoti svojega rožnega oblačila.
Slišala sem ob počitnicah staro legendo izza l. 200, pojavljeno v dolini Adiže, ohranjeno po ustnem izročilu v srcih krepkih Tirolcev.
Evo je:
Živel je v davnih časih na slikovitem tridentinskem vrhu grd kralj pritlikavcev, po imenu Laurin, ki je sila ljubil rože. Naredil si je tam gori rožni vrt, (odtod Rosengarten), ograjen s tanko, svilno nitjo. Nekega dne se je kralj Laurin zaljubil v krasno princezinjo Simildo; toda zaman jo je prosil ljubezni in roke. Similda ni hotela privoliti. Razjarjen jo je tedaj mogočen kralj pritlikavcev ugrabil, jo privedel na goro, zaprl v žalostno ječo, upajoč, da prej ali slej vendarle privoli. Toda srčna princezinja je odbijala vse žalitve, prenesla vse grožnje in muke Laurina. Medtem je njen brat Niebleitz premišljal, kako bi rešil ljubo, dobro sestro iz ujetništva in zvezal se je s Teodorikom, gospodom Verone in drugimi slavnimi sosedinimi vitezi, napadel Laurina in začel se je krvav, krut boj. Pritlikavcem je prišlo pet velikanov na pomoč. A Laurin je imel tudi čepico, ki ga je naredila nevidnega in čudesen pas, ki mu je dajal moč dvanajsterih mož - orjakov.
Toda zmagovalci so vedno vitezi pravice, kljub vojne nasilnosti tiranov.
Posrečilo se jim je strgati pas Laurinov in zmaga je bila njihova. Similda je bila oteta, Laurin ujet, odveden v Verono in namenjen dvornim norcem.
Ubogi pritlikavec v jetniških okovih je žalostno mislil na izgubljeno svoje kraljestvo, na lepe rože, ki so cvetele v daljnem vrtu, na izgubljeno Simildo, in premišljeval je, kako bi ubežal in se maščeval. Nekega dne se mu je posrečilo oprostiti se okov, zbežati in se vrniti na svojo goro. Našel je kraljestvo razrušeno, svoj vrt opustošen, in srd in jeza sta zadušila v njem vso poezijo in sklenil je spremeniti vse v trdo skalo. Na njegovo povelje je postala gora skalovje, toda iz razpok tal so še vzcvetele rože, cvetke lepote in dobrote; cvetele so, živele, vzbujale pozornost, fantastične v pustem skalovju.
Da pa bi bilo maščevanje popolno, je bilo treba, da bi ljudje teh rož niti ne videli več. In Laurin je zaklel: »Ne podnevi in ne ponoči naj ne vidi človeško oko teh rož!« In ukaz je postal čarodejstvo: rože so postale nevidne.
Stari kralj pritlikavcev pa je pozabil na ure mraka!
Zato od tedaj, ko ugaša dan in se počasi bliža noč, se pokažejo na gori začarane rože v vsej svoji krasoti, odenejo v smehljajočo rožno odejo pusto skalovje in od daleč spominjajo potnika, zamaknjenega v njih kras in čar, na skrivnostno in nemo poezijo Rosengartna.