Princezinja se zlatimi lasmi in zlato zvezdo na čelu
| Princezinja se zlatimi lasmi in zlato zvezdo na čelu Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Bila je nekdaj grofinja vdova, imela je jedino krasno, zlatolaso hčer, ki je tudi imela zlato zvezdo na čelu. Nek princ se pripelje, nju obiskat. Grofica, ki je bila še jako lepega lica, hoče, da bi princ njo za ženo vzel. Zategadelj zapove služabnikom, hčer zapreti v odstranjeno sobo, da bi je princ nikakor ne videl. Ko se pa grofica odpelje iz grada, podkupi kraljevič njene hlapce, da bi mu dovolili vsaj skozi ključavnico pogledati princezinjo, o koji je že mnogo slišal. On pogleda skozi luknjico v izbo in ostrmi nad lepoto in milobo krasne deklice.
Ko pride grofica domu, že ne more dočakati, da bi jo začel princ snubiti, in mu reče tedaj nevoljna, pa vender zmage si svesta, ali je videl že tako lepo ženo, kot je ona. On jej odvrne, da tako lepe res ni nobene, razun jedne same, ki ima zlate lase in zlato zvezdo na čelu.
Zdaj je vedla grofica dovolj. Osramotena in razsrdjena ukaže svojemu hlapcu, naj princezinji roke zveže, jo v les zapelje in ondi umori. Da je resnično izvršil krvavo maščevanje, imel bi grofinji prinesti dekletovi očesi in srce. Ta pa zgrabi v naglici grofinjinega ljubljenca kodra, velikega psa, in ga vtakne k zvezani princezinji v kočijo.
Ko prideta v hosto, ubije hlapec psa, izkoplje mu oči in srce, dekle pa spusti pod tem pogojem, da ne pride več domu. Ko se zvečer pripelje hlapec domu, da brezbožni grofinji očesi in srce, ta pa vrže oboje v ogenj.
Dekle pa gre žalostno po hosti dalje in joka bridko. Zdajci ji pride nasproti častit, belobradat starček in jo vpraša, zakaj tako joka. Princezinja mu potoži svojo nezgodo, kojo ji je vzročila njena lepota. Starec jo potolaži in ji pokaže pot iz gozda.
Ko se ločita, ji poda škatljico in ji reče: «Kadar pogledaš v škatljico, postaneš nevidljiva, kadar se pa ogledaš v majhnem zrcalu, ki je v nji, izgine ti zlata zvezda na čelu; ko se pa v drugo ogledaš, prikaže se ti znova.»
Dekle se mu lepo zahvali, starček pa ji zagotovi, da ji hoče pomagati, kadar bo v veliki sili.
Ona pogleda v zrcalo in zvezda ji izgine s čela, potem gre in gre, pa pride v veliko mesto, ravno v uno, kjer je bival princ, ki je njeno mater tako razsrdil. Princezinja pride v kraljev grad, pa prosi, da bi jo vsaj za kuhinjsko deklo vzeli. Vzemejo jo. Bila je jako pridna in snažna, tako da jo je kuharica že prvi dan jako rada imela. Ko pride nedelja, napravi se k maši, obleče najlepšo zlato janjko in ko pogleda v škatljico, da bi je nikdo ne videl, ne more si kaj, da bi tudi ne pogledala v zrcalo, in ta hip se ji zlata zvezda zablišči na belem čelu. V cerkev stopivši pogleda zopet v škatljico, in vseh oči se hipoma na njo obrnejo. Po končani božji službi hiti ona prva iz cerkve. Komaj se malo oddalji, pogleda zopet v škatljico in postane zopet nevidljiva.
Princ spoznavši dekle, katero je skozi ključavnico videl, prihiti za njo, pa ne vidi je več.
Drugo nedeljo zapove princ kuharici, da ima pripraviti dober obed, ker hoče seboj pripeljati tujo, krasno princezinjo. Ta dan ji kuharica tedaj noče dovoliti v cerkev; a ko ji ta lep rumen zlat pokaže, ji mahoma dovoli.
Princ še bolj pazi ko zadnjikrat in komaj pričakuje konca božje službe. Ko je vse končano, hiti za tujo princezinjo, in jo komaj toliko pred oči dobi, da jo pozdravi, tako hitro je bila izginila med ljudstvom. Doma jo je kuharica karala, zakaj se ni bolje paščila domu, ker vsak čas se zna pripeljati imenitna princezinja. Takoj pride princ sam domu in se srdi nad svojo nezgodo.
Tretjo nedeljo zapove kraljevič popolno gostuvanje pripraviti, ker sklenil je, tujo krasotico domu pripeljati, naj si bo kakor hoče.
V kuhinji so imeli neznano dosta dela, in ko dekle prosi kuharico, da bi jo pustila v cerkev, ji ta prav jezna odreče. Še le trije zlati ji pomorejo iz zadrege.
Danes pa se spravi kraljevič še pred koncem božje službe proti cerkvenim vratam. Ko je bil konec, ne stoji več daleč od nje. Hitro gre za njo iz cerkve, jo dojde in prosi, naj ga spremlja v njegov grad k obedu. Ona mu odvrne, da danes nima časa; princ pa le ne miruje, prosi in prosi — a vse zastonj. Vsaj ime in stanovanje naj bi mu, povedala, prosi jo slednjič. «Prihodnjo nedeljo vse,» mu odvrne lepo dekle in izgine med množico.
Še bolj nevoljen pride princ tudi danes sam domu. Dekle pa je imelo komaj toliko časa, da si je vrgla prek zlate janjke domačo in pogledala v zrcalo, da ji je izginila zvezda in brž morala je v kuhinjo, kjer jo je težko pogrešala jezna kuharica. Princezinja mora vse vredovati tu in tam, urno se obračati sem ter tjžu Zdaj stopi v kuhinjo kraljevič sam in naznani, da ne bo danes velikega obeda, nego prihodnjo nedeljo prav za gotovo. Krasno dekle se hitro obrne proč, da bi ji v lice ne videl, pa ravno to jo izda. Zasveti se namreč po celi kuhinji izpod vsakdanje obleke bliščeča zlata janjka, katere ni mogla odložiti. Princ to zapazivši, reče: »Nemara je ravno naša dekla una krasotica!» rekši stopi k dekletu. «Je že, je že! vsklikne ves iznenaden. «Vse je ravno kot na uni, zlati lasje, obleka le zlata zvezda ji manjka!»
Princezinja obrne se malo v stran, pogleda v zrcalo in zlata zvezda se ji zalesketa na čelu.
Takoj mora sleči kuhinjsko opravo, in gostija se prične. Še tisti dan se da princ ž njo poročiti, in gostu vanje trajalo je še več dni.
Celo kraljestvo bilo je zadovoljno z mladim kraljem in njegovo zaročnico, le ena sama oseba ne, sama kraljeva mati ne, ki je,do tega časa med vsemi ženami pri sinu največ veljala. Zato počne kraljico črtiti in poskuša jo tudi pri mladem kralji samem očrniti. Zgodi se pa, da mora kralj na vojsko nad svoje sovražnike, ki so mu segali po kroni. Ženo zapusti pod maternim varstvom. Zdaj je bila uboga žena v pravem peklu. Ko ji ni dalje ostati, odpravi se na tihem in gre obupana iz mesta, daleč, daleč. Pride pa ji nasproti isti častitljiv starček in jo pita, kaj ji srce teži. Solzami v očeh mu potoži svoj bridek stan. On jo tolaži, naj le ne obupa in ji da lepo zeleno šibo. Karkoli bi si želela, s šibo naj križ naredi in storjeno bo, pouči jo starec in izgine.
Žalostna kraljica zagleda v daljavi gore, v katere jo je bila nekdaj neusmiljena mati poslala, in iz katerih je prišla v mesto, od kojega si je zdaj želela tako daleč proč. Naredi s šibo pred se križ in reče: «Da bi most peljal od mene v une gore tja; da bi ondi stala ponižna hišica ob veliki cesti in bi tam imela jaz krčmo, dobre posle in druge potrebne reči.
Komaj to izreče, že stoji most črez široko polje, njive in travnike, črez jezera in reke. Ona se napravi na pot in pride v kratkem v zaželjeno hišico.
Ker je vsakega lepo pogostila in skrbno gospodarila, imeli so jo sosedje koj raje, kot katerega oštirja poprej. Kmalo na to porodila je zalega, rumenolasega dečka. Ta je skoro vidno rasel in bil vedno zdrav in vesel. Mati učila ga je in odgojevala skrbno.
Minulo je šest let po njenem begu iz mesta, kar pride kralj sam, njen mož, v isto krčmo. Ona ga na mah spozna, a imela je čez čelo in lase prevezan robec, da ji ni mogel videti lase in zvezde na čelu. Kralj zahteva večerjo in postelj čez noč. Koj po jedi leže v postelj; krčmarica, njegova žena,pa odide iz sobe in reče tiho sinku, ondi ostati. Sam seboj začne zdaj kralj govoriti: «Vse je njeno, hoja, lice — vse — vse — tudi dete je jako meni podobno, pa sam Bog vedi kako je!»
«Vi ste moj oče!» jekne sinček, kateremu je pošepetala prej mati, da je ta gospod njegov oče.
Zdaj stopi tudi žena v sobo; zvezda se ji sveti na čelu in zlati lasje vsipajo se ji po ramah.
Kralj omamljen samega veselja plane iz postelje in pade svoji krasni ženi na prsi. Zdaj mu žena potoži, koliko je morala pretrpeti in celo iz mesta pobegniti, ker ji je njegova mati celo po življenji stregla.
«Draga, jaz sam nisem manje pretrpel. Ostal sem štiri leta na vojski, in mati mi je pisala, da si pobegnila z nekim zapeljivcem. Že tretje leto te iščem po celem širnem kraljestvu. — Pred nekaj dnevi mi je pa zvest, star vojak, ki je beračil todi, prinesel veselo vest, da je tu videl zlatolaso, krasno oštirjaško; jaz se koj podam na pot in sem tako srečen, da sem tebe našel.
Ko pride kralj z ženo in šestletnim sinčkom domu, razveseli se vse kraljestvo, razen kraljeve matere, ki je strupeno pogledala po veselih prišlecih, izpila majhno steklenico neke tekočine in se mrtva zgrudila na tla.
Kralj pa je živel zdrav in vesel še dosti let srečno.