Princesa Cicipé, baronček in uzurpator.
| Princesa Cicipé, baronček in uzurpator. Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
I.
[uredi]Hrošči so brenčali po vrtovih mesta; večerni zrak je bil mlačen in prijeten in nobena živa stvar si ni prikrivala, da plava v tem hrepenečem polmraku zaljubljenost in razpoloženje za lepe bedarije.
Mali park guvernerjeve palače je postajal minuto za minuto prikupnejši. Strme stene francoskih nasadov so temnele, nad belim prodom stezic je dihalo kakor šepet okusnega flirta, in bogovi ob mramornem štirikotniku vodometa – kakor da bi postajal kamen njihovih udov mehko, živo meso z nasladnimi rožnatimi odsevi – so se premikali v poznih sencah kavalirji gizdavih poz, slečeni za kopel, priklanjajoči se golim boginjam.
Dišalo je po eksotskem cvetju, po zelenju in po travi, ki je rastla kdovekje na svobodi, odkoder je prihajal veter – edino, kar je bilo v tej vsesplošni finoči upornega, plebejskega, neukročenega s kulturo in tradicijami. Dišalo je vse, ali bolj od vsega so dišala široka svilnata krila princese Cicipé.
»Jaz hodim tod vse dni, noči,
in v gredo sejem srčno kri,
in žalostno mi je srce
zaradi lepe Cicipé-e ...«
je odpel njen zaročenec, mladi baron, ter odložil gitaro, da se zagleda v princesin obraz. Utica, kjer sta počivala na mramorni klopi, se je vzpenjala v mičnem, vitkem loku, pokrita z redkim listjem velike rastline, in dasi podnevu ni branila pred solnčnimi žarki, vendar je bila ob tej uri preve temna: Cicipé je izginjala ob njegovi strani liki svetla megla, in brez svojega smeha, brez govorice in parfuma obleke bi bila kakor neprisotna.
»Ne vidim je; prokleta tema! Niti samega sebe ne vidim ...« se je užalilo zaljubljenemu barončku. Z otožnostjo v srcu, ki se mu je zdela umestna in prijetna, je pogledal po sebi: razen rok, ki so ležale na kolenih, dvoje dolgih, belih lis, je živelo v mraku le še svetlikanje ročaja na tenkem dvorjanskem meču ob njegovi strani. Od kamenite klopi – kakor da bi vstajala zgodovina, baronček se je spomnil, da stoji že dvesto let in je namah s pobožnostjo pomislil na dve stoletji zaljubljenih romanov, sentimentalnih premišljevanj, sladkih tête-à-tête, dednih in pradednih še slajših prešestev in dramatskih gest ljubosumnosti, pokopanih v diskretnem spominu tega nemega svedoka. Te misli so se združile po svoji notranji zvezi in se ovile princese Cicipé v enem, prezgodnjem koprnenju; mislim seje pokazala njena glava, z visoko, nestvorsko pričesko.
»Kolika prednost je v tem, da si lahko počešeš lase drugače, nego so ti zrastli!« je dejal baronček sam pri sebi. »Posebno ženske ... Ženska, mon Dieu, naj si bo še tako popolna v svoji neumnosti, je baš zaradi mode vsak trenotek v položaju, da prekosi sama sebe in se ovenča z novo, novejšo, najnovejšo bedarijo.« Ta resnica se mu je zazdela duhovita; z zadoščenjem si je obljubil, da jo zabeleži.
Toda obraz princese Cicipé je bil sila lep, gladek in mlad, mil in okrogel, čeprav je bil naprašen in pobarvan po šegah in po pravilih; in čim se je skrival v temi, tem omamnejša je vstajala njegova lepota pred barončkovo dušo, navdajajoča ga s histerskim oboževanjem. Vprašal se je, če je vreden, da postane Cicipé njegova; in dasi je dvomil, vendar si je priznal. Nato se mu je zahotelo, da jo objame, pritisne nase, opali njen beli vrat s kipečo strastjo poljubov in si to uro ugrabi najvišjo ceno svoje ljubezni. Zavedal se je, da bi skalil umerjeno in že naprej določeno linijo dogodljajev, in le ta misel je mogla premagati prvotno poželenje.
»Vse z okusom in z eleganco!« je sklenil sam pri sebi. »Prirodnost je dobra samo za kanaljo.«
Princesa Cicipé je bila gostobesedna in vesela, da jo kdo posluša; nje precijozno kramljanje je polnilo lepi večer, kakor polni peneče vino kelih z umetnimi brušeninami. Baronček skoraj da ni prišel do besede; tuintam je odgovarjal in ugovarjal na slepo, z izrazi, ki si jih je namislil vsako jutro naprej, ne da bi pazil na zmisel besed, prepuščaje se sanjarijam ob sami glasbi njene govorice.
Takrat pa je princesa prestala modrovati o plesih, o dvoru, o grofih in o vojvodinjah ter o trpljenju junakinje v romanu galantnega jezuita; mahoma so se ji izprevrgle misli.
»Bog ve!« je vzkliknila, »Bog ve, koliko časa bo trajal ta mirni tek razmer. Le en poraz naše slavne armade ...«
»Ne pozabite, Cicipé, da se naša vojska nikdar ne vrača neoslavljena iz boja!« je oporekal baronček, kakor da je sam njen general.
»Le en poraz,« je trdovratno nadaljevala princesa, »in sovražnik ima odprto pot v našo deželo. Par tednov, uzurpator bo jezdil kot zmagovalec po ulicah našega mesta, kot gospodar bo prestopil prag mojega očeta ... Divji vojaki bodo plenili po hišah, konji in topovi bodo s svojim ropotom prinašali spomin o krvavih bojiščih; morda se dvignejo požari, nad palačami, nad skladišči trgovcev, nad streho katedrale: ogenj in moritev ...«
»Uzurpator ne trpi grozodejstev; kavalir je, dasi rojen pod streho navadnega očeta,« je menil zaročenec s prezirno hvalo. »Toda ne bojte se princesa ...«
»Saj se ne bojim! Že tisoč let slavi historija hrabrost naše rodovine ... In kaj se more pravzaprav zgoditi meni?« se je zavzela Cicipé; v njenem glasu je zvenel nemir.
»Včasih smo slišali, da uljudnost ljudij ne pridobiva z bojevanjem; ako se zdi damam za vredno, se zmerom lahko boje Marta, kadar je brezobziren ... Reči sem hotel, da ni nevarnosti: osemdesettisoč mož v utrjenih pozicijah, izvrstno oboroženih in junakov do zadnjega med njimi, – ali hočete boljšega poroštva, da smo lahko brez strahu? Uzurpator je stri vse nasprotnike če si to pot ne razbije glave, ni uzurpator, temveč zasluži, da bi bil pravi kralj nad vsem, kar je zemlje tostran in onostran morja. Kajti junak je veliki uzurpator; zdi se mi, če bi bil naš Človek, potem tudi jaz ne bi pomišljal ...«
»O, sram Vas bodi!« se je prestrašila princesa Cicipé. »Ali pozabljate, da uzurpator niti ni plemenitega rodu? Kako bi mogel kavalir preliti svojo kri za nekoga, ki ni kralj ...«
»Ali princesa Cicipé ...« je dodal baronček galantno.
Cicipé ni poslušala.
»Ah,« je nadaljevala s toplim, sanjavim glaskom, »in vendar je ta človek velik mož, velik vojskovodja; krivico mu delamo: junak je in vreden vsega občudovanja ...«
»Potem,« je povzel baronček, »se krivično zgražate nad mano, Cicipé. Jaz bi hotel biti takšen uzurpator zaradi samega Vašega občudovanja.«
»Pa bi mogli? Ah, to vam je junak junakov.« Baronček se je navdušil; zaradi princesinega občudovanja se mu je mahoma omilil tuji zavojevatelj:
»Nikdar še ni videl svet junaka, ki bi mu bil enak! Nikdar vojskovodje, ki bi ga dosegel! Premislite, princesa: narod vre; vzbuni se in obesi kralja; v vojski prekucuhov služi mlad oficir in sklene morda isti dan, da se neko sam polasti prestola. Par let – in že se je ovenčal s kraljevsko krono. Ni se plašil smrti, ne težav, in prečutih noči; kadar je vojska omagovala – on je prijel za prapor in se vrgel tja, kamor si ni nihče upal, v sredo sovražnikov, bajonetov, in krogljam naproti. Kakšna sila, kakšno zaničevanje smrti mora živeti v takšnem človeku! In vsakogar je porazil ... Cicipé, ali si morete misliti kaj lepšega in kaj strašnejšega od junaka, ki si pokori vesoljni svet? ...
»Ne morem si misliti,« je zanikala princesa: zdaj se je njena postava jedva še svetlikala iz teme. »Zakaj niste vojak tudi vi, baron? Koliko bolj bi vas morala ljubiti, ako bi gledala v vas takšnega ...«
»Velikega uzurpatorja,« je dejal baronček malodušno.
»Mhe mhe,« se je oglasil pred uto stari knez, guverner. »Vojvodinja se poslavlja; kje ste, otroci?«
Zašumela so krila; pred uto se je pokazal v silueti profil vojvodinje z ogromnim zakrivljenim nosom, in senci dveh drugih dam, ki sta bili z njo v posetih ...
Od tistega dne je princesa Cicipé čimdaljeve sanjarila o velikem uzurpatorju; barončka je pričelo skrbeti, če ni zaljubljena vanj, kakor je stara navada ženskih, da brezobzirno darujejo svoja srca ljudem s slovečo prošlostjo in bogato bodočnostjo, pa najsi jih niti ne poznajo.
»Ali je resnica?« jo je vprašal, ko je prvikrat odkrito govoril z njo o svojem strahu.
»Ne vem,« je menila Cicipé s sentimentalnim pogledom v nebo. »Kako bi poznalo srce vsa svoja hrepenenja? In kaj bi bilo zato? Ali mar ne bi radostilo vas, kavalirja, če bi mi bila usojena še večja sreča, nego z vami, sreča, da žrtvujem svojo ljubezen junaku, ki je večji od vas in od vseh? Potem, baron, sploh ne bi vedela, če zaslužite, da ste dragi mojemu srcu ...«
To rekša je namrgodila lepa usta.
Baronček je na tihem zaškripal z zobmi ...
Iz zgolj ljubosumnosti se je tisti večer upijanil med sodrgo v predmestni beznici. Drugo jutro je ležal s težko glavo na široki postelji; skozi okno in svilnati baldahim je mežikalo toplo solnce, baronček pa je premišljal o tiranomorstvu.
»Koliko bolj bi vas morala ljubiti, če bi bili takšni ... Ha! Ne samo takšen: večji! Ne le tako močan: silnejši ... Da, večji in silnejši od uzurpatorja bi bil junak, ki bi ga ugonobil: in kdor bi postal takšen junak, morda ne bi vedel, če je princesa Cicipé vredna njegove ljubezni ... In ker preko sreče ob strani princese Cicipé ni sreča na svetu, ne bi žaloval, ko bi moral poplačati svojo glorijo z življenjem.«
Tako je modroval, in čudna groza se mu je razlivala po udih.
»Pa kaj zato? Moj rod ima leva v svojem grbu!« je pomislil s ponosom ter planil s postelje, drzen in čil, kakor da se odpravlja v novo življenje.
Ta hip je stopil v sobo lakaj z zajutrkom, bled in prepaden: armada je bila poražena, odrezana, razpršena, in uzurpator z vso svojo bojno silo na pohodu proti mestu, kjer so živeli knez gubernator, princesa Cicipé in baronček.
Tekel je k nevesti, da ji previdno sporoči strašno nesrečo domovine. Stari knez je omedleval, Cicipé pa se je smejala in šalila: obraz ji je sijal kakor cvet na jutranjem solncu.
»Vedela sem!« je zaklicala barončku. »Vedela sem!«
»Tudi jaz sem vedel,« je žalostno prikimal baronček, a mislil je nekaj drugega ...
II.
[uredi]Uzurpator je prišel. Domača posadka mu je šla tri ure dale naproti ter postavila svoje puške v brezhibne piramide; to se pravi v jeziku šolskih zgodovin, da je izročila mesto po dolgotrajnem junaškem odporu potem, ko je prizadejala sovražniku in trpela sama krvave izgube.
Zmagovalčeve čete so se pričele pomikati skozi mesto. Zahvalna služba božja je bila napovedana za uspeh armade, ki jo je uzurpator uničil. Zdaj pa so zvonili zvonovi, prepevali korarji in donele orgije v slavo tujega zmagovalca; in tudi vse hiše so plapolale v slovesnih zastavah, zakaj narod je kakor ženska: ljubi te že za same batine, ki mu jih naložiš. Potihoma so šepetali, posmeh in pomilovanje v pogledu, da je neki star general, ki je živel hrom in slep na stare leta v tistem kraju, izvršil samoumor, da ne bi učakal sramote svoje domovine. Kdo ga je še umeval v teh čudnih dneh? Vzlasti ženske so koprnele nestrpnosti; najlepše obleke so romale iz omar na svetlo luč, vrtovi so morali žrtvovati svoje najmlajše cvetje, parfumi, lične barve in ponarejene kite so se prodajale v nečuvenem izobilju.
Raztrgani, v obvezah, še začrnelih od smodnika, z upadlimi, vročično divjimi obrazi pod senčniki težkih kučem, so prikorakali grenadirji uzurpatorja, v blesku dolgih bajonetov, razstreljene zastave na čelu polkov: za okni so se tuintam pojavljale krasne glavice, tuintam je stopila na balkon svetla, nališpana postava.
Prišli so oklopniki, ulanci, huzarji, dragonci in lovci na konjih, v raznobarvnih uniformah, v svetlih čeladah z vihrajočimi perjanicami in repovi. Hrzali so težki konji, grmeča kopita so pretresala zrak, med lesketom sabelj so peli zmagonosni rogovi; srca dičnih dam in mičnih gospodičen pa so bila polna zaljubljenosti in poželenja. Raz balkone je letelo cvetje, tiso in tiso rutic je mahalo v nežnih rokah svoj dobrodošli; zapiski markize X. pripovedujejo o tistem dnevu, da jih je veliko število zahripelo od klicanja in omedlelo od vzhičenja.
Nato je prijahal veliki uzurpator sam v sredi zveste garde, nevelik človek na ognjevitem arabcu, toda moč in zmagovalstvo v krepkih črtah obličja: o, in takrat so se rušili balkoni pod težo gledalk, stoletne device so tekle na ulico kakor srne, in vsa srca so bila polna ljubezni.
Vršila se je slovesna ceremonija: odposlanstva, na čelu jim troje županov z mestnimi očeti, so pozdravljala zmagovalca – ali osvoboditelja, kakor so že govorili tisto uro; učeni možje so bili namreč izbrskali v svojih folijantih, da živi narod že tiso let pod krivičnim jarmom tujih zatiralcev.
»Mhè, mhè,« je dejal knez guverner, ko se je odpravljal velikemu uzurpatorju naproti, »mhe, mhe! Nadejam se, da je z njegovim veličastvom mogoče govoriti v jeziku olikanega človeka.«
Šel je ter ga prosil velike milosti, da bi ga smel sprejeti v svoji palači; in res, vojskovodja je obljubil, da se nastani pri njem.
Ko sta prihajala, so jih čakale dame v zgornjih sobanah ter gledale skozi okna: princesa Cicipé, stara vojvodinja z velikanskim zakrivljenim nosom, markiza X., ki je ohranila to povest v svojih »Spominih« in neštevilo drugega cvetja, v družbi moške veljačine vseh plemstev in dostojanstev.
Cicipé je bila tako vznemirjena, da ni mogla govoriti. Kolena so se ji šibila, obrazek je rdel in prebledeval po vrsti, nosnice so nervozno trepetale in celo visoka pričeska je drhtela na glavi kakor od pričakakovanja velikih usod.
»Česa se bojite, chère enfant?« je skrbela vojvodinja »Pokaj prebledevate ?«
»Od same sreče ...« je prišlo v šepetu s princesinih ustnic.
»Da, sreča je videti velikega moža ... In pravijo, da je galanten kavalir in rahlega srca, kar se tiče ženske lepote. Kdo ve, v katero med nami se bo zaljubil?« je dejala vojvodinja, mislečo nase s hotljivim mežikanjem.
»Mesdames! Mesdames!« je zaklical dovtipnež, soprog markize X., ki je tisti hip pristopical v dvorano. »Ljudje pravijo, da so nune pri sv. Kunigundi v revolti, ker grenadirji ne marajo vlomiti v njihov samostan ...«
Ob tej uri je sedel baronček doma ter brusil bodala in basal samokrese.
»Ne morem trpeti,« je besnelo v njegovi duši, »nemorem trpeti, da bi ga ljubila! Počemu sem živel, če je tako?«
In vsa njegova domišljija se je opajala in oblivala s krvjo velikega uzurpatorja.
Sluga princesinega očeta mu je prinesel pismo z vabilom, naj ne zamudi slovesnega sprejema pri uzurpatorju, ki bo jutri zvečer; sijajen ples da se priredi ob udeležbi domače gospode in tujih oficirjev. Baronček je nagubal čelo, vrgel pismo pod mizo in porinil kroglo v morilno cev.
A na kneževem domu so se godile čudne reči.
Ko je sprevod uzurpatorja obstal pred kneževo palačo, je princesa Cicipé mahoma z vzklikom planila od okna markizi X. v naročje.
»On! ... On!« je ponavljala z zamirajočim glasom.
»Kakšen on?«
»Veliki uzurpator ...«
»Ne, ne,« se je nasmehnila markiza, »dete moje, uzurpator je že v veži; hitimo mu naproti, papa bi se hudoval, če zamudiš dolžnost.«
Princesa Cicipé je trdnovratno zmajala z glavo in pokazala na ulico:
»Ni res; tam je, on, veliki uzurpator. Ali kdo na svetu je vedel, da je zamorec?«
Markiza je v osuplosti pogledala za njenim prstkom.
»Za božji čas! Kaj misliš, otrok? Ta zamorec da bi bil uzurparor? To je navaden lakaj, ali kvečjemu telesni stražnik. Saj vidiš, da tiči v trabantski uniformi ...«
Cicipé pa, kakor da je ne sliši in ne vidi, je strmela na trabanta, dokler se ni izgubil pod portalom.
»Kakšen krasen zamorec! ... Mišičast zamorec, herkulski zamorec, diven, božanski zamorec ...«
Trabant velikega uzurpatorja je bil postal namesto svojega gospodarja veliki uzurpator njenega srca.
Zmagovalca je srečala komaj na vrhu stopnic, vse drobne ude še skrivljene v nasladnem čustvu, s kakršnim je baronček do tiste ure ni bil navdal.
Z začudenjem je pomerila njegovo neznatno postavo, in v pogledu se ji je zablesknilo kakor prikrito pomilovanje ...
Čudno je oživel umetni park za guvernerjevo palačo. Gostje, kakoršnih dotlej ni bil sprejemal, romančki kakršnih ni gledal do tistega dne. Visoki zagoreli častniki so s težkimi nožnicami svojih sabelj orali drobni pesek stezic ter jemali srca lepih dam v naskoku, kakor jih pa jemljo razposajeni, smeli vojaki zmagovalci nocoj, brez zvestobe do drugega dne.
»Vedno ste nagli in predrzni, takšni, kakršne sem si vas predstavljala,« je dejala drobna grofica gardnemu kapitanu, napol že premagana.
»Mi, madame, zadenemo krasotice vselej v sredo srca!« se je pohvalil črnikasti kapitan, potegnil samokres in ustrelil mramornega Favna ob vodometu v sredo figovega peresa.
Grofica je zardela, povesila glavo in predala svoje srce.
Tako je pletla ljubezen svoje zapeljive mreže po aristokratskih parkih in zunaj, koder se je snubilo preprosto ljudstvo, tisto no in naslednje noči.
Počasi, polagoma, kakor mežikaje s škodoželjnimi očimi, se je zvečerilo nebo na zapadu. Guvernerjev park je prihajal samoten in samotnejši; le tuintam še tih šepet za živo steno, tuintam poljubi v lopah, ki so imale odsevce. Gostje, ki so odhajali, so bili molčeči in zlovoljni, zehaje so s pokloni prekinjali prisiljene razgovore, oči dam pa so zrle trudno in hvaležno iz zardelih obrazov. Tuintam sta se srečala dva srdita pogleda iz oči dveh dobrih prijateljic in znank:
»Že vem, grofica, bilo je natanko takointako. Saj pa menda niste sami segali z roko v svoje nedri, da so odpete ...« je menil prvi.
A drugi je zasrepel strupeno:
»In če bi prav, kneginja ... medtem vem jaz, da vas je pustil vaš general na sredi vrta; pa ne zato, ker ste stara in grda?«
Prišla je noč. Bogovi so se premikali v mesečini na svojih visokih podstavkih in so gledali svoje boginje zelo mladostno in poželjivo, kajti z višin, kjer so stali, so videli preko nasadov in lop nekoliko več od skrivnosti preteklega večera. Boginje so krčile gola telesa in hihitale. Dočim so živim sanje ponavljale užito veselje, so se zdaj radovali hladni mramori; le obstreljeni faun ob vodometu je stal žalosten in osramočen, in koketna gesta nimfe, ki mu je stala nasproti, se je bila izpremenila v zamah preziranja.
Okno za oknom je ugašalo na guvernerjevi palači. Le zdajpazdaj so begale luči – sluge s svečami v rokah; in zunaj, dale zunaj, je odmevala enakomerna hoja straž.
To je bila ura, ko se je prikazala na belih stezicah v parku moška postava. Zakaj, in odkod? Neslišno so se odklenila skrita vratca, baronček se je zmuznil na vrt; ogibal se je velikih lis mesečine, previdno, po senci, izgubljaje se v črnenju taksovih sten, se je priplazil do velike, prastare pinije, ki je širila svojo masivno krono tik pred oknom princesine spalnice.
Kolikokrat je stal bivše dni ob njenem deblu s sladko razsentimentaljenim srcem, in kakor da bi s svojimi vzdihljaji spremljal mirno dviganje grudi speče Cicipé ... Nocoj je zagledal srebrni žarek, ki se je prikradel na njegov obraz, barončkova usta spačena v zlobnem, ljubosumnem nasmehu.
Z gibčnostjo, ki je živa duša ne bi bila prisodila njegovim nežnim aristokratskim nogam, je splezal piniji med vejevje. Plezal je in preklinjal med zobmi, preklinjal in plezal, dokler ni bil pred oknom.
Zavese so visele do tal, a luč je gorela nekje, in vitka senca knežnje se je premikala na spuščenih zastorih. Srce barončkovo se je vendarle zdrznilo in strepetalo: naj sive človek o ljubljeni ženski še tolikointoliko grehov, ali najsi jih sumi brez mere in brez števila, vendar sam pri sebi težko ostane miren v njeni bližini.
In še preden se je pomiril, so mu zagledale oči, kako je princesa Cicipé zbežala proti vratom ter se vrnila – v naročju moške postave. Nato sta izginila obadva; in čez uro peklenskih muk je baronček videl odhajati moškega samega, s sklonjeno glavo in z velimi, neprožnimi koraki.
Spustil se je proti tlom: zdaj je vedel dovolj. In ko se je bližal svojemu domu, se mu je dozdevalo pri srcu, kakor da bi bil čital smrtno obsodbo uzurpatorjevo nabito na vseh vogalih, oznanjeno vesoljnemu ljudstvu, potrjeno z vsemi pečati zemeljskih in nadzemeljskih oblasti.
Doma je napravil svojo oporoko, napisal pismo princesi Cicipé, in pismo svojemu očetu baronu, ki je obsegalo deset drobno popisanih strani dolgov in tri vrstice slovesa. Jutro ga je našlo pijanega in pogumnega, pred odprtim oknom, glavo oprto v dlan, s pogledom, ki je blodil mimo prazne šampanjke v brezkončnost.
Ko je stalo solnce že dokaj visoko na nebu, mu je prinesel sluga vabilo k sijajnemu slavju, ki ga je prirejal knez guverner velikemu uzurpatorju v svoji palači. Baronček se je nasmehnil, trpko in zlobno obenem, nagnal slugo pred vrata, z naročilom, da ga za živo dušo ni doma, ter se zaklenil v svojo sobo in pričel brusiti bodala in basati samokrese.
Napočil je večer ...
Flirt in koketničanje, smeh in pokloni, – ceremonije, besede, izgovorjene z zavestjo, da so modre in umestne, druge – z zavestjo, da so milostne in osrečujoče; šumenje svilnatih kril in porožljavanje dvorjanskih mečev je navdajalo sobane s prazničnim šumom. Celo bogati lustri so se zdeli, kakor da bi osladno mežikali dostojanstvenikom, in kakor da bi veter, zvest podanik, molčal nad parkovimi vrhovi.
Kakor Xeres Andalužanski, se je razlival čar komedije odlični množici po žilah; v vsakdanjosti samo ženišče, se je zdela nocoj razgaljena kokotka: s tako veščimi ceremonijami se je iztezala sama pred seboj. Kavalirji so nihali, dame so kimale v gromadnih klobukih ter ogledavale s svilo opredene zadke mišičastih samcev od dvora in od armade.
Uzurpator ni bil dvorjan; mučila ga je nepotrebna ceremonija in se v svoji bezsmotrenosti ni prilegala njegovi vojaški natori. Toda on, ki je dejal nekoč:
»Le souverain n'est parfors, que la maitresse de son peuple,« je bil potrpežljiv in milosten. Vestno, kakor stroj, je hodil od dame do dame, od kavalirja do kavalirja ter trosil ljubeznive besede.
Princesa Cicipé je bila žalostna in molčeča; kdor bi bil razumel govorico njenih oči, bi bil čital vroče sanje o nekom, ki je stražil pred vrati in ni bil povabljen na ples.
»Otožni se zdite, princesa,« je dejal uzurpator. »Zakaj niste kraljica te dežele: srečnega bi se čutil, da vam jo vrnem za vaš smehljaj ...«
Princesa Cicipé je hotela zajecljati nekaj napol razumljivega; takrat pa je stopil baronček med zbrano družbo.
»Mhé, mhé, veličanstvo,« je prihitel guverner, »mhé, vaše veličanstvo naj mi premilostno dovoli, da predstavljam in priporočam svojega zeta.«
»Ah, zeta! ...« je vzkliknil imperator s čudnim glasom. »Ah, vi, baron, ste zet? ... Ah, da! Ženin princese Cicipé?«
»Da, uzurpator!« je odgovoril baronček trdo, potegnil izpod suknje samokres in ustrelil na njegovo veličanstvo, preden so mu mogli braniti.
Ni ga zadel.
Drugo jutro, navsezgodaj, je zborovalo vojno sodišče. Naravnost od plesa so šli sodniki sodit nesrečnega barončka. In megla je še legala po mestnih ulicah, ko ga je spremila močna četa vojakov pred mestno obzidje; na čelu je jahal mlad oficir.
Baronček je bil bled, a pogumen.
»Vse z okusom in z dostojnostjo!« se je bodril sam pri sebi. »Prirodnost je dobra za kanaljo!«
Ko so ga privedli na kraj smrti, se mu je odprl pogled, kakoršnega ni videl nikdar prej niti pozneje. Ob zidu je zijalo dvoje grobov, sveže izkopanih, z visoko nasuto zemljo. In glej ob enem izmed njiju je drug oddelek vojakov postavljal drugega obsojenca, zamorca v uniformi uzurpatorjeve garde.
»Šega je, baron, da zavežemo obsojencem oči,« je dejal mladi oficir. »Toda vi morda ne želite?«
»Ne!« se je ogorčil baronček. »Ali nimate drugega, da bi me vprašali?«
»Pač,« je menil oficir dvorljivo. »Nemara imate kakšno poslednjo željo; dovolite, da vam ponujam svoje usluge.«
»Morda,« se je nasmehnil baronček zaničljivo. »Torej mi povejte, kapitan – to je moja želja, saj razumete? – kdo je človek, ki bo z mano vred užil veselje ...«
»Diable!« je zaklel častnik ter se mu sklonil na uho. »Morbleu! Stvar je pravzaprav tajna, in natanko je niti sam ne vem. Toda vam, ki boste diskretni, jo lahko zaupam. Vaš soobsojenec, vojak iz trabantske garde, bo ustreljen po naravnostnem ukazu njegovega veličanstva. In pravijo da zato, ker ga je nocojšnjo no njegovo veličanstvo lastnoročno privleklo za lase iz spalnice princese Cicipé ...«
Baronček je široko odprl oči.
»Če je tako,« je dejal po premolku, »storite mi uslugo in povejte princesi Cicipé, da me v moji smrtni uri ni ve mikalo postati veliki uzurpator, a njegovemu veličanstvu sporočite, da ga prosim oproščenja in da – če bi ne bil baron – tudi ne bi hotel biti njegovo veličanstvo, marveč zamorec v trabantski gardi njegovega veličanstva. Veselilo me je, kapitan, in zdaj se nikar ne dajajte ovirati.«
Trikrat četrt leta potem, ko so zagrmele puške, je telesni zdravnik princese Cicipé shranil v špiritu – kreola. Bil je grd kakor simbol.