Princ na zajcu
| ← Tat, ki krade svoje | Princ na zajcu Koruzni punčki Neža Maurer |
Cirkusantje v cekarju → |
| |||||||
Zimski večeri so dolgi — in kaj naj bi koruzni punčki počeli? Sedeli sta lepo na toplem, zunaj je svetila v noč hladna, okrogla luna, onidve pa sta si pripovedovali zgodbe. Tedaj je prav rahlo potrkalo na okno: Tk-tk-tk. Mikica je takoj planila: »Le kdo bi to bil?« Moka se je posmehnila: »Strah ne trka tako rahlo. Strah privrši, pribuči...« »Midva sva! Odprita!« se je oglasilo pod oknom. Punčki sta se sprenevedali: »Vsak lahko reče —jaz sem!« Radovednost in želja, da doživita kaj novega, sta bili preveliki — zato sta hitro odprli. In kdo je bil zunaj? Njuna princa vendar! Kakšna princa neki! Kje pa dandanes še srečaš princa? Vsakdo, ki je zelo zaželen, je princ. Pred vrati sta stala koruzna dečka. Bila sta lepo oblečena: nakodrala sta si koruzno ličkanje, da je kar šumelo okrog njiju, in imela sta ozke hlačice, kot so jih nekoč nosili princi. Pa je vprašal Tonko na kratko in vzvišeno: »No, bo kaj?« »Kaj pa naj bi bilo?« se je čudila Moka. »Ali naju bosta povabili v hišo, ali naj kar tu zunaj stojiva?« Mikica se je smejala kot sonce spomladi: »Če vaju zebe, pridita noter, drugače lahko ostaneta zunaj.« Tedaj je Tinko ponosno oznanil: »Vesta, midva greva nocoj na ples.« »Kaj takega!« sta ostrmeli. Moki pa se je pobesil nos: »In zdajle nama povesta? Kateri damici pa gresta z vama?« »Saj to je tisto,« je zavzdihnil Tonko. Tinko pa ga je sunil pod rebra in zašepetal: »Kaj vzdihuješ! Še prosili naju bosta.« »Že spet nekakšna zarota,« je zbodla mlajša. »Kaj pravzaprav hočeta od naju? Tako lep večer je bil: Sedeli sva ob oknu in gledali polno luno. Zgodbe sva si pripovedovali. Pa sta naju zmotila! Zgaga pa takšna!« V Moki se je utrgalo: »Kar po pravici povej - bil je eden najbolj navadnih zimskih večerov.« Tinko se je zahihital: »Saj sem rekel, kako naju bosta veseli!« Tonko je bil skrušen: »Ne vidiš, da se norčujeta!« Nekaj časa so negotovo molčali. »No, a bo kaj?« je spet nerodno povzel Tonko. »Le kaj hočeta?« je vrnila tokrat Mikica. »Oblecita se že vendar, pa gremo!« »Kam pa naj gremo?« se je narejeno čudila Moka. »Noč je zunaj.« »Ne vidita, kako sveti luna, vse steze so bele!« je vzkliknil Tinko. »Lahko so, ko jih je prekril sneg!« Dolgo bi se še prepirali, če se ne bi nekaj velikega belega premaknilo pred oknom. Moka, ki je bila vselej previdna, se je prestrašila: »Kdo pa je zunaj?« »Oh,« se je bahal Tinko, »to sta samo najina konja belca, ki čakata, da ju zajašemo in oddirjamo na ples za tretjo goro. V dolini za tretjo goro čaka gladko plesišče, kjer se bomo nocoj vrteli, da bo veselje!« Potepinki so se zaiskrile oči, večji pa so se zatresle noge. »No, hitro se oblecita,« ju je spodbujal Tonko. »Počakala bova zunaj pri konjih.« Bili so domenjeni. A kaj naj punčki oblečeta? Radi bi bili lepi. Premetali sta vse cunjice po hiški in prav za nohte bi jima šlo, če tedaj ne bi priplahutala na okno sova. Ta stara, sitna sova mora pa res povsod vtakniti svoj kljun! Učila ju je v šoli, še zdaj ju včasih okrega - a kadar gre zares, takoj priskoči na pomoč. Tudi zdaj ji je bilo takoj jasno, da je potrebna. »Huhu, nikar tako nestrpno! Sem stopita, da vama pomerim obleki. Še iz mladih nog - da ne rečem iz mladih perutnic - ju imam. Zame nista več, ko sem že v letih...« O ti sova, pa prav nocoj je priletela kot naročena! Morda ji je pa res kdo naročil... Večji je nadela belo obleko iz mehkega puha, pritrjenega na pajčevino, ki jo je spredel natančni pajek. križevec. Čez rame ji je ogrnila še topel bel pled. Moka je čutila, kako topla obleka valovi okrog nje, in sova je prednjo nastavila svoje velike, okrogle oči, da se je v njih lahko ogledala kot v pravem ogledalu. »Ah,« je hitreje zadihala od veselja in zardela v bela lička pod gladkimi, gostimi lasmi. Stekla je ven k Tonku, roke pa se mu ni upala dati, čeprav je vedela, da bo z njim odjahala tja za tretjo goro. Mikica se je še lišpala. Obleka iz belih in črnih peres ji je segla do tal. Čeznjo ji je sova ogrnila zamolklo rdečkast plašček. »Če to niso lisičje dlake, nisem koruzna punčka,« se je sama pri sebi smejala potepinka. V lase ji je sova zataknila kratko, pisano šojino pero. Takšna je Mikica odskakljala k svojemu princu in mu zafrkljivo rekla: »No, ti moj kodrasti koruzni deček, pripravljena sem!« »Se bomo odpeljali?« se je zdaj opogumila tudi Moka. »Kakor vas je volja, draga gospodična! Zajahal bom, z roko prijel rogovilasto vejo, vi sedete nanjo in - tralala, že kočija se pelja!« je bolj prepeval kot govoril Tonko. Moki to ni bilo po volji. »Bom raje jezdila s teboj vred.« Mlajša je nekaj časa preudarjala, kaj bi bilo imenitneje, in se odločila, da bo sedla zajcu za vrat in se oprijela njegovih dolgih ušes. Tako so le odjezdili v zimsko mesečno noč na dveh sivobelih zajcih. To sta dirjala! Tiho in mehko, da je pokrajina kot v sanjah bežala mimo. Bežali so grmi, skale, smreke, bukve, še pogumni hrasti. »Ni mogoče,« je drhtela Moka. »Tako lep svet, pa beži.« »Hm,« se je odkašljal Tonko. »Kaj pomeni ta — hm?« se je ojunačila punčka. »Nekaj bi ti moral povedati.« »Potem pa povej.« »Naj kar oddivja ves svet, samo da mi ti ne zbežiš, da čutim, kako se me držiš okrog pasu... vse drugo naj gre, kamor hoče.« Moki se je od nenadne sreče zvrtelo in skoraj bi zdrsnila z zajca. Rekla pa ni nič. Zato pa je Mikica toliko bolj klepetala. »Hihi, kako je to lepo! Potegnem levo zajčje uho predse, pa zagledam dolino — z desnim očesom seveda. Potegnem desno uho predse, pa zagledam planino.« »Pazi, padla boš!« jo je opominjal Tinko. »Zase skrbi! Zdi se mi, da boš vsak hip zdrsnil zajcu na rep. Pomisli, kako kratek rep ima, še oprijeti se ga ne boš mogel. Ostal boš zadaj, hihihi, ostal boš na snegu!« »Ne veseli se tega, kajti potem boš sama na plesišču,« jo je opozarjal Tinko. »Prava reč! Se bom pa sama vrtela kot vrtavka. Saj je vseeno!« Joj, kako je bila predrzna! Tinko bi jo najraje posadil v mrzel sneg in sam zdirjal naprej. Na srečo se otroške praske zelo hitro zacelijo. Preden so pridirjali za tretjo goro, je bilo vse pozabljeno. Veliki orkester je že igral. Bori in smreke so igrali violine, nizko grmičje je s suhim lanskim listjem dajalo vznemirljiv ritem kot metlice na bobnih. Veter je dirigiral, zdaj hitreje zdaj počasneje. Zamahnil je divje, med debli je zažvižgalo, da so se oglasili čuki in sove. Plesalci — veverice, zajci, lisice, še srne — vse se je v plesu ogrevalo. »Le kdo je naredil tako gladko plesišče, da se plesalci lahko vrtijo kolikor morejo, da se celo luna ogleduje v njem?« je zanimalo Moko. Tonko, ki je hotel biti zanjo najpametnejši, je razlagal: »Zima ga je naredila. Zima prinese sneg, po vejah naplete bleščeče ivje, čez potoke naredi mostove. Tu je drugače majhen ribnik — zima nam je za veselje naredila plesišče.« »Dobra zima,« je sanjavo rekla Moka. »Kako da je zdajle ni tu?« »Spi. Pokrila se je z rahlo snežno odejo in sanja.« »O čem?«
»O tem, da jo imamo vsi radi.« »Kako pa veš?« »Toliko si že velika, da bi lahko vedela: vsak sanja o tem, da ga ima nekdo rad.« Moka se je nasmehnila, prijela Tonka za roko, zavrtela sta se po plesišču in nista rekla nobene več. Manjša dva pa sta ta čas uganjala vragolije: vrtela sta se, padala in se pobirala, da se je vse smejalo. Še zajci so kazali dolge sekalce. Biserni koščki plesišča so se drobili pod drobnimi petami in iskreč frčali okrog. Ali je rajanje trajalo do zore? O ne. Pozimi je zora tako počasna, da se je plesišče prej spraznilo. Okrogla luna se je ravno dotaknila temena tretje gore, ko sta dva sivobela zajca dirjala proti domu koruznih otrok. In ko sta mala princa varno odložila princeski, je posrebrela in se nasmehnila.