Primorka
Primorka S. Semenovič |
Profil.
|
Sedel sem na vzvišenem kraju nad reško luko in zrl na morje.
Budilo se je krasno jutro. Na jasnem nebu je ugašala zvezda za zvezdo in polagoma se je osvetil daljni vshod. Svetli, rožasto naduti žarki so vstajali na kraju poltemnega nebesnega oboka iz vode, in blišč mladega jutra je zasijal v morski globini. Lahna sapica je dihala sem od morja in se nedolžno zigravala v oljkah in temnih cipresah, rastočih v bližnjih vrtih. Mračna meglica je poletavala nad luko, a šepet morskih valov je prodiral lahni megleni ovoj.
Mir, nočni mir je še ležal po kamenitem hribu okrog mene. Daljni vrhovi kraških gora so se žarili, a po prostranih krševitih planinah, ki se razprostirajo nad Reko, zavijala je še siva nočna halja borne belo-zelene cvetlice, mršavo hrastičje in pritlikovje v skrivnosten somrak. Iz temine so se razločile le bele, mrtvaško-bele skale, moleče tajnostno-tožno navzgor.
Toda v reški luki je bilo že živahno gibanje. Gostobesedno govorjenje, zapovedujoči glasovi, premetavanje zabojev, škripanje koles mnogobrojnih dvokolnic, rožljanje verig in vsestransko tekanje se je mešalo v šumenje ploskajočih morskih valov.
Pripravljala se je kupčijska ladija za odhod.
Na vse zgodaj so se odpirala vrata malih, bornih hišic po obronku hriba. Iz njih so prihajali krepki, črnobradati možje, pripravljeni za odhod. Spremljale so jih žene, nekatere z deco, druge same. Žalost je legala vsem na srce, ko so zapuščali mirne domove. A kmalu se je umaknila žalost nekakej samozavesti, nekakemu pogumu in ponosu, ki se kaže vselej in povsod na krepkem hrvaškem mornarju.
Ob poti, ki vodi med cipresami in hrastičevjem ob morski obali, stoji koča ribiča Zvanija.
Zvezde so še migljale, mrak, lahni jutranji mrak je še ležal nad morjem, ko se je odpiralo v tej hišici malo okno, obrneno na pot. V oknu se je prikazala dekliška glavica z razpuščenimi kodri in bistrimi očmi. Jutro je bilo, zgodnje jutro, a prav nič niso bile zaspane te črne oči. Vidno so pričakovale nekoga.
Po poti so prihajali in odhajali mornarji, poslavljajoči se od doma. Prišel je tudi mlad visokorasel mladenič. Ponosno je stopal po poti, nihče ga ni spremljal. Prišedši do male ribičeve koče je postal.
Glavica v oknu se je zganila.
»Joso!« je bilo čuti sem od okna.
»Dragica!«
Mladenič je pristopil k oknu.
Veter je šumljal med resnimi cipresami in odnašal šepetajoče besede v mrak. — Poslavljala sta se nevesta in ženin. Kratko je bilo slovo, kajti parnikov žvižg je zval mladega mornarja na krov.
Hitrih korakov je odšel.
Nekaj časa je še zrla deklica za mladeničem, potem pa je zaprla okno. Potegnila je z rokavom po rosnih očeh ter pokleknila k mali podobici Brezmadežne. Nagnivši glavo sklenila je roki in klečala dolgo pred podobo »Morske zvezde«. Ustnice so se jej gibale, a duša jej je drhtela v vroči, iskreni molitvi, dokler se ni zganil oče-ribič na borni postelji in poklical:
»Dragica!«
Dekle se je vzdramilo in priskočilo k postelji.
»Kaj je oče?«
»Pripravi mi pražnjo obleko! V mesto grem, da spečam ribe, ki sva jih včeraj nalovila. Vedve z materjo pa poberita mokre mreže iz čolna in jih sperita. Potem pa jih obesi na vrvi, da se posuše.«
Deklica je hitela v vežo, da vzame iz velike črne skrinje pražnjo očetovo obleko.
Parnik v luki je zažvižgal tretjič in zadnjič. Po vsej okolici je odmeval njegov glas in segal marsikomu globoko v osamelo dušo. A skoro vsakemu je budil tudi upanje na boljšo bodočnost.
Prebivalstvo v hrvaškem Primorju je revno. Peščena zemlja, na kateri prebiva, rodi bore malo, Jedini zaslužek in jedina zaslomba je Primorcu morje. Ne samo ribiči in brodniki dobivajo pri morju svoj košček kruha, ampak tudi mornarji, služeči na velikih kupčijskih ladijah. In kot tak slovi Primorec po svetu za najboljšega, najzaneslivejšega in najvstrajnejšega pomorščaka. Vsako leto, ko odrinejo iz Trsta in Reke velike kupčijske ladije na daljno morje, zapusti na stotine Primorcev svoje tihe domove, kamor se vračajo šele v jednem ali dveh letih.
Danes je odhajal kupčijski parnik »Orest«, namenjen v vzhodno Indijo. Urni mornarji so pometali na krov dolge železne vrvi, s katerimi je bil parnik privezan na obrežje, v notranjosti ladije se je zaslišalo bučanje in sopihanje stroja, vijak v ozadju ladje je švignil na okrog in ljuto razpenil zeleno vodo — polagoma se je jel oddaljevati mogočni trgovski velikan. Hitrejše je letelo vreteno strojevo in urnejše je rezal »Orest« valove domačega morja.
Potniki in mornarji, vse, vse je stalo na krovu in gledalo na obrežje, kjer so stali njihovi znanci, prijatelji, sorodniki — same ljubljene duše, od katerih jim je bilo slovo težko, neznosno. Neizprosna usoda je trgala srce od srca, vedno več mrzle vode je bilo med plamtečimi ognji poštenih, nepokvarjenih src, in marsikomu je trepetala duša pri misli, da morebiti ta mrzla voda pogasi jedni ali drugi plamen za — vselej.
Ljudje, ki so spremljali svoje znance in prijatelje v luko, se vračajo domov.
Po poti, ki vodi do nizkih kočic, hiti mlada deklica, ki je spremila brata od doma. Nekoliko objokane oči ima. Težka je bila pot, ko je šla zjutraj po tej stezi z bratom. Kako tudi ne! Saj je odhajal njen rodni brat, katerega tako ljubi, na nevarno morje, katero ji je ugrabilo, ko je bila še v zibelki, dragega očeta.
Sedaj se ji je razvedrilo lice. Žalost se je umaknila upanju na boljšo bodočnost. Brzo hiti po hribu, da bi ne zamudila za danes odkazanega ji dela.
Drug za drugim prihajajo in odhajajo spremljevalci. Jednemu se bolj mudi ko drugemu. Le stara sključena ženica speje ob palici počasi za njimi. Ne da se uganiti, kaj se zrcali na njenem licu. Tako pogostokrat je že hodila po tem potu, ko je spremljala očeta, pozneje moža ... zdaj sina spremlja ... drugega za drugim ji ugrablja morje, samo ona je vedno ista ... seveda postarala se je tudi, postarala, in hrbet se ji je že uklonil ...
Starka se nasloni ob palico in zre na mladi svet. Vse jo je prešlo. Seveda mlada kri ...! — Ravnokar jo doide mlada Kuničevka, ki je spremila z deco moža, odhajajočega v daljno Indijo.
»Hvaljen Jsus i Marija!«
»Vazda bio hvaljen!« odzdravi starka in mlada mati odhiti dalje.
Majhen deček teče za materjo, komaj jo dohaja.
»Oh, mama, počakajte, mama ... mama!«
Mlada žena, nesoča najmanjše dete v naročju, se vstavi in počaka dečka.
»Oh ti otroci! ... Daj sem roko, in ne ostajaj zadej!«
»Ta ženska je pa vendar od sile pridna; kako se ji mudi ... hm ! Mlada kri seveda ... ta ji ne da miru!« mrmra starka ob palici sloneč sama pri sebi.
Hiša mornarja Kuniča stoji nasproti koče ribiča Zvanija. Snažnost in ličnost okrog malega poslopja priča, da ima skrbno gospodinjo.
Ravnokar je odklenila vrata in družinica je vstopila v borni dom ...
— — Sedel sem na obronku hriba in zrl pred seboj na prihajajoče in odhajajoče ljudi. Kolikor dlje sem gledal to pridno ljudstvo, toliko bolj se mi je omililo. Natanko sem opazoval posamezne osebe, a najdalje sem se oziral za mlado materjo. Zakaj? Ne vem ! ... Molče sem zrl na njeno hišico in nehote se mi je zdelo, da plava Božji duh nad skromnim krovom in odganja od njega vse zlo, oni duh, kateri je poslal očeta v daljni svet, kateri ga spremlja povsod, da si pridobi gmotnih močij, preživeti svojo družinico.
Zdanilo se je že bilo popolnoma in ljudje so se bili razšli. Tudi jaz sem se vrnil v stričevo hišo, stoječo ob morski obali nekaj korakov od koče ribiča Zvanija.
Strica sem dobil že na verandi. Čital je časnike prejšnjega dneva.
Moj stric je že star mož. V svoji mladosti je z očetom veliko kupčeval po svetu ; pozneje je bil vojak pri mornarici. Vsled svoje bistroumnosti je bil brezplačno vsprejet v c. kr. mornarsko akademijo v Reki.
Kot doslužen častnik se je nastanil v reški okolici, kjer si je sezidal prijazno hišo. Že večkrat me je vabil, naj ga obiščem. Po dolgem odlašanju sem prišel v počitnicah k njemu, s čimur sem ga zelo razveselil.
Moj stric je vstajal zelo zgodaj. Vsako jutro sem ga gotovo že dobil na verandi, kjer je lagodno sedel, čital časnike prejšnjega dneva in pušil. Trdil je, da mu zjutranji zrak najbolj ugaja. Po dnevu ni rad hodil iz hiše, zlasti popoludne ne, vročina mu je bila zoperna.
Sedel sem zraven strica na stol in se zagledal na morje.
Solnce je vshajalo izza raztegnjenih gor kršne Dalmacije. Ljubeznjivo so se upirali svetli žarki na morsko gladino. Gibajoči valovi so se bliščali ko samo srebro.
Daleč na jugu je molel iznad morskega površja jadrenik odhajajočega »Oresta«. Vsaki čas se je moral skriti v sivi dalji.
Pod ribičevo kočo je spirala na obali Dragica mreže. Nekako čudna se mi je zdela danes. Vedno in vedno se je ozirala tja čez morsko gladino, zopet in zopet ji je uhajal pogled — kam? — Menda ne za odhajajočo ladijo? Lahko!
Prijetno so šepetali morski valovi, božajoči ji noge. Izvestno so ji napolnjevala srce nenavadna čuvstva, kajti iz prsij ji je kipela strastna pesen:
»Ladjo, na putu
Daj se ne smeti,
Dragom mi nosi,
Žurno mi leti,
Jedru ti u pram dug
Duvao horni jug!«
Za nekoliko časa je prenehala ... Na jugu je ravnokar izginil iznad morske površine jadrenik mogočnega »Oresta«. Ljubko so valovili valčki od obrežja, izginjajoč tam za obzorom v sivo haljo mrežastih meglic. Deklica je pela dalje:
»Zvjezde ti sjale,
Svetljale pute,
Vihora sile
Neka ušute!
Dala ti božja moč
Skoro u luku doć! ...«
Poslušal sem deklico in se zamislil: »Bog zna, kakšna čustva vabijo dekletu to popevko iz prsij? Kaj jih vspodbuja, podžiga in krepi ...? Izvestno upanje! — Oh, kako rahla cvetka to upanje. Često prazna slepilka ...«
Premišljeval sem dalje in dalje, dokler me ni vzdramilo stričevo polglasno mrmranje:
»Kaj? no, no ... Kružič kapitan? ... Kaj pride admiralu na misel? ... Oklopnica »Thegetthof« ... pri slavnostnem manevru ... sam presvetli cesar ... odlikoval ... seveda, seveda, ha, ha ...«
Stric je čital neko poročilo o mornarici, in ni se mogel vzdržati glasnih opazk. To je bilo v njegovi naravi.
Skoro potem so se odprla vrata in mej njimi se je prikazala naša dekla.
»Gospa pravijo, da bi šla zajutrekovat. Kava je pripravljena!«
Stric je odložil časopise, molče vstal in odšel. Tudi jaz sem mu sledil.
Lanske počitnice sem sedel doma v podstrešni sobi.
Domači so bili na polju. Tiho je bilo v hiši. Skozi okno so se vsipali v sobico svetli prameni poletnega solnca, cel oblaček nevidnega prahu je drgetal v njih. Po sobi so letale muhe in se zadevale ob šipe na oknih. — Čudna zapuščenost mi je objela dušo.
V srcu se mi je nakrat zopet oglasila ona želja, katera me žene vsake počitnice tako nevzdržno v svet. Saj ljubim dom, draga mi je tiha, domača vasica in skromna rodna hiša, ljubi so mi vaščani in rojaki — ti preprosti, a tako krepki in živahni značaji — čez vse ljubi so mi stariši, bratje in sestre; a vendar se mi često oglaša — vedno znova in znova — v brezposelnih urah želja po tujini, po krasni, mnogolični prirodi, po ljudeh, različnih po narodnosti, govorici, šegah in nošah. In ta želja je včasih tako silna in močna, da si ne morem kaj, da bi ne prijel za popotno palico, sledeč koprnenju prirojenega nagona.
Sedel sem torej v podstrešni sobici, ogledoval zaprašene knjige in bobnal s prsti po mizi. Premišljeval sem, kam bi namenil svoj korak; daleč nisem mogel, kajti gmotno stanje moje hranilnice je bilo zelo neugodno. Oh ta denar! Kako rad bi se človek znebil takih materijalističnih mislij, a ta denar človeka vedno vstavlja, omejuje in ovira.
Iz takih sklepov in načrtov me nakrat vzdramijo tihi koraki bosopetega človeka. Vrata zaškripljejo in tenek otroški glas se začuje:
»Pismo sem prinesel«.
»Tako, si že priden; na krajcar!«
Deček, ki je vstopil in mi oddal list s pošte, je bil vaški šolar. Veselo je stisnil mali dar in stekel. Taki so naši pismonoše.
Radovedno sem odprl list. Radost mi je zažarila na obrazu. Čital sem:
»Dragi Ivo!
Saj vem, da doma dolgčas paseš! Prav ti, zakaj te pa ni k meni. Misliš, da ti moram vselej pisati in te vabiti. Saj nisi moderna gospica! Ergo: pridi!
Tvoj
Žuro«.
Zasmejal sem se od srca. Spoznal sem kratki, odločni, zapovedovalni slog strica v Reki.
»Juhe, bravo, bravo! V Primorje!«
Drugi dan sem se že premetaval v gugajočem poštnem vozu. Ali menite, da je šlo z mesta? Oh te pošte! Kakor v polževi hiši.
No na Rakeku sem zlezel v vlak. Sedaj je še šlo, a tako še ne, kakor sem jaz želel. Prišlo se je pa vendar — seveda počasi — v Matulje.
Tu sem izstopil, ker mi je bilo od tu najbližje do stričevega doma.
Bil je vroč dan. Solnce je plulo gori po čistem nebesu in pošiljalo svoje pekoče žarke na zemljo.
Morje je bilo nenavadno mirno. Vse je molčalo, le vroč veter je pihal z morja in majal oprašeno perje obpotnega grmičevja.
Sopihal sem sam po prašni cesti in si brisal potno čelo. Zdaj pa zdaj me je došel kak isterski Hrvat z oslom, na katerem je bil prinesel zjutraj v Reko olje ali obroče za sode. Tu pa tam je prikrevsal Čič z mulo in črnimi vrečami, v katerih nosi jutro za jutrom svoje oglje na reški trg.
Za nekoliko časa doidem staro ženico, nosečo na hrbtu tovor suhljadi.
»Hvaljen Isus i Marija!« pozdravim starico.
»Vazda bio hvaljen!« odgovori mi dobrohotno.
Na njeno vprašanje, kam grem, povem ji, da me vodi pot v K. Ženica vesela pritrdi, da gre tudi ona v K. in da jo veseli, če greva skupaj v vas.
Vprašam jo, v katerem delu vasi stanuje.
»Zunaj, na obronku Gomile,« odgovori mi ženica.
»Tja grem tudi jaz!«
»Tako, no, no, pa greva še dlje skupaj«.
»Ali imate kakega znanca, če smem vprašati?«
»Strica imam tam. Morebiti vam je znana hiša Žura Lesarja?«
»Ljuba duša, seveda, seveda; saj sem njegova soseda ... oh, dobrega, resnega gospoda!«
»Ali je kaj novega v vasi?« nadaljujem pogovor.
»No ... malo ... nič!«
»Ali so se mornarji, ki so odšli lani ob tem času, že vrnili?«
»Koga mislite?«
»Kuniča«.
»Kaj vam je tako znano? ... Poglejte no, vi ste že bili pri nas ... Oh, oh, saj pravim, stari ljudje! ... Saj vendar še nisem pozabila. Kolikrat sem vas videla z gospodom Lesarjem ob morju, ko sta ribe lovila ... Glejte, glejte ... Pa kaj ste že vprašali?«
»O Kunićevih«.
»Že vem, že vem ... No, to vam je žena, ta Kuničevka, pridna ko črv. Zato ji pa tudi tako dobro gre. Vsako jutro je prva na nogah in vsaki večer ide poslednja k počitku ... Jaz sem njena soseda. I, veste, jaz ji večkrat rečem: počij se malo, no, a vselej me zavrne: 'Tko rano ustaje, taj se nikad ne kaje'. Kri ji ne da miru ...«
Veselilo me je starkino pripovedovanje, kajti dobri in pobožni družinici sem tudi jaz srčno želel sreče.
»Kaj niste tudi vprašali, če se je mož že vrnil?«
»Tudi, tudi.«
»No, vrnil se še ni, a vsaki čas jih pričakujemo. Veste, moj sin prav tamkaj služi .... oh, kako molimo, da bi se srečno vrnili ... Veste, no, včeraj sem bila na Trsatu ... samo zanj, prav samo ... Res, težko sem prišla gor, težko, a Marija mi je pomagala ... saj sem bila morebiti zadnjič, oh, Bog ve, stara sem, lahko, da nikdar več ne vidim dobre trsaške Bogorodice ...«
Starki se je potočila solza po velem licu in globok vzdih se ji je izvil iz prsij.
Hotel sem napeljati pogovor na drugi predmet, zato sem vprašal:
»Kaj pa pri Ribičevih, ali so zdravi, mati, Dragica?«
»Uh, uh, žalost! Uboga mati! Žalost imajo v hiši, veliko žalost.«
»Kakšno?« vprašal sem nestrpno.
»I Dragica jih je zapustila.«
»Dragica? Kako, kaj? Žena povejte!«
Nakrat sem postal razburjen. Pričakoval nisem nič dobrega.
»Da, da, Dragica! Včeraj je umrlo dekletce. Veste no, prehladila se je bila na morju, oni dan, ko je pomagala očetu pri tunolovu. Kdo ve, kje ga čaka nesreča? Revica je legla in nič več ni vstala. Sedaj leži na mrtvaškem odru. Jehata, da bi jo videli, kako je lepa; ko angelj, prav taka je.«
Osupnen sem obstal.
Spomnil sem se živahne, vesele deklice, in tožno me je dirnilo starkino pripovedovanje.
»Dragica mrtva ...« ponavljal sem polglasno.
»Da, da, mrtva! Danes jo bodo pokopali. Kaj ne, saj ste poznali dekliča. Seveda, seveda! ... Res prijazno je bilo. Škoda je je.«
Starica je pravila na dolgo in široko, kako je umirala deklica, a jaz je nisem dosti slišal; molčal sem celo pot, tako zelo me je bila pretresla nepričakovana novica.
Kar verjeti nisem mogel starki, če prav mi je gostobesedno pravila in pravila o dekletovi smrti.
Toda skoro sem stal sam ob njenem mrtvaškem odru ...
Oj tu ležiš na odri
Kot angelček miru,
Očesci jasnomodri
Zatisneni svetu.
Žalostno je bilo ono popoldne, zelo žalostno ...
Tožno so vršale resnostoječe ciprese ob poti, žalostno je šepetalo debelo listje pritličnega hrastičevja in morje, daljno morje z zibajočimi se valovi, z ostrimi klečmi in sivimi obrežnimi skalami je šumelo zapuščeno in vdarjalo v tožnem odmerju na peščeno obalo, kjer so ležale razmetane ribičeve mreže.
Zdelo se mi je, da poje mrtvaški spev oni, katero je tolikrat nosilo na svojem hrbtu, tolikrat ji oplakovalo noge, ko je igrala še kot majhna deklica ob njem, nabirala male polžke in brodila po vodi ...
Sosedje so se zbirali ob ribičevi koči in se vrstili v sprevod.
Moj stric je šel zamišljen in žalosten na verando, da bi gledal pogreb. Jaz pa sem so približal pogrebcem, da bi slišal tam obično »ku kanje« za umrlo.
Po nekaterih krajih v hrvaškem Primorju jo namreč še ohranjena stara navada, da gre za krsto umrle osebe kaka ženska, toži po umrlem in našteva njegove vrline.
Ko so se razvrstili pogrebci, prišla je iz hiše tudi mati Dragičina. Bila je reva vsa potrta od žalosti, a vendar je sama prevzela »kukanje« za hčerko. Tako zelo je ljubila jedinko.
Sprevod se je jel premikati in ljubeče materino srce je skipelo v britko tožbo: »Hči moja! tanka jelvice moja, hči moja!
Lepa i srdačna rožice moja! rano moja!
Ranjena je majka tvoja, hčerko moja!
Ka sam se jako va te ufala, rožice moja!
Da češ mi bit' pomoč u nemoč, hči moja!
Lepa naša nevestica bez oženje, hči moja!
Okrunjena mladost tvoja, lepa jelvice moja!
Lepa moje rožice, srdačna hči moja!
Ku sam imala za zrcalo, grančice moja!
Rano moja, nikdar ne zagojena rano moja!
Vela nadajo moja, ljubezniva hči moja!
Letuča ptičica moja, srdačna hči moja!
Srdačna i uboga rano moja, hči moja!
Nikdar ne zagojena ranice moja, jelvice moja!«
Dalje nisem mogel poslušati teh bridkih vzdihov. Krčilo se mi je srce, solze so mi stopile v oči, šel sem v zelen gaj dalje in daljo do mesta, kjer sem se med šumečo množico nekoliko razvedril. A žalostni sprevod in pretresljivo »kukanje« mi ni hotelo iti iz spomina.
Še sedaj mi prevzame srce vselej nekaka tiha žalost, kadar se spomnim onega tajnoetno-poetičnega, a vendar tako pretresljivo žalostnega sprevoda.
Drugi dan sem sedel na vzvišenem kraju nad luko reško — kakor pred letom.
Budilo se je krasno jutro — kakor pred letom. — — — Da, da, kakor pred letom — —: isto nebo, iste zvezde, isto jutranje solnčece, ista hladna sapica z morja, mračna meglica nad luko, šepetanje morskih valov — — vse, vse tako, ko pred letom, a vendar vse — drugačno.
Vstajale so ženske v malih kočah in hitele z otroki k luki. Toda danes niso spremljale mož, odhajajočih v daljni svet — danes so šle možem naproti.
Hitele so mimo koče ribiča Zvanija, a več ni bilo videti kodraste glavice med malim oknom. Ni je bilo »tanke jelvice«, »letuče ptičice«, da bi bila poletela naproti — Josu. — Kajti tudi on je prihajal domov.
Od vseh stranij so hiteli ljudje k prihajajoči ladiji. Nepopisno veselje je zavladalo na obrežju, ko so se zopet združila ločena srca.
Toliko skritih želja, prošnja, nadej, vse, vse je bilo uzadovoljeno, vse spolnjeno v sladkem vsprejemnem objetju.
Mornarji z ženami, materami, sestrami in znanci so se vračali v svoje hišice. Veselje jim je sijalo iz očij, ko so zagledali priljubljeni domači krov, od katerega so bili ločeni leto dnij.
In domači, kako so se jih oveselili! Sosedovi starici je žarilo veselja medlo oko, ko jo objemala krepkega sina.
Tudi mornar Kunič se je vrnil v svojo kočo. Oveselila se ga je skrbna žena, oveselili so se ga posebno tudi otroci. Gledali so ga, oklepali se njegovih kolen, plezali mu v naročje in ga spraševali, kaj jim je prinesel iz tujine. In oče tudi ni prišel praznih rok. Za vsakega je imel posebno darilo. Veselje je zavladalo v skromni hiši.
Večer je bil, ko sem se sprehajal po drevoredu, ki se vije proti vaškemu pokopališču. Somrak je legel na morje in zavil tudi obširno božjo njivo v svoj hladni plašč. Nemo so štrleli navpik kameniti spomeniki po grobeh. V temnih ciprezah se je igral večerni vetrec ...
Pogledal sem pri železnih vratih na grobje. Poleg novo zakritega groba je klečal mladenič. Glavo je imel sklonjeno na prsa. Nepremično je klečal poleg groba. Prav nič ga niso zmotili moji koraki.
Včeraj se nisem bil udeležil sprevoda sosedove Dragice. Preveč sem bil razburjen. Toda želel sem zvedeti, kam so položili umrlo deklico. Stopil sem h grobarjevi koči in vprašal postarnega moža:
»Kam ste položili včeraj hčer ribiča Zvanija?«
»Hočete, da vam pokažem?«
»Prosim.«
»Ah, glejte, prav tjakaj, kjer nekdo kleči.«
Stopil sem bližje h grobu in pogledal klečečemu mladeniču v obraz. Spoznal sem to visoko čelo in velike oči, ki so se vprle vame.
Bil je — Joso ...
(Konec.)