Prilike
| Prilike |
| |||||||||||||
I. Božja beseda in splahnjeni kozarec.
[uredi]Po lepi stari navadi so oče Jernej svoje otroke in posle v nedeljo popoldan spraševali, kaj so pri božji službi g. fajmošter na leci povedali. Nekega dne se jim mlajši sin britko potoži, rekoč: „Glejte, ljubi oče! močno rad poslušam sv. nauke pri službi božji, pa, Bogu bodi potoženo! preslabo pamet imam in le malokaj si zapomnim. Oče Jernej pa mu rekó: „Ljubi moj sin! tam na mizi sta dva kozarca, vzemi enega in pojdi z menó k studencu.“ Tu mu velijo: „Natoči v kozarec vode — in jo zopet izlij.“ Sin uboga. Rečejo mu: „Stori to še enkrat — in še enkrat — in še večkrat.“ Sin stori, kakor so mu veleli oče.
Na to gresta spet v hišo. Oče mu velijo kozarec na prejšno mesto postaviti in ga poprašajo: „Povej mi zdaj, kteri kozarec je bolj čist in snažen?“ Sin odgovori: „O saj vidite, da tisti, kterega sem večkrat natočil.“ „Taka je, taka“ — mu smehljaje oče pravijo, „ta kozarec je čist, če si ga ravno vselej splahnil do malo kapljic, uni pa je kalen in zaprašen. Vidiš, ravno taka je s človekom in z besedo božjo. Kdor besedo božjo rad posluša, če ravno si ne more vsega pomniti, vendar mu serce lepo očedi in očisti.“
Ž.
II. Kdaj se lahko, kdaj se težko živî.
[uredi]„Moja deca!“ so rekli svoje dni oče Živko, „vi ste lahko pobožni; vsakdo vas učí, vsakdo vas spodbuja in opominja z milo besedo in z lepim izgledom. Vi vidite, kakó poštenega vse častí, hudobneža pa graja in kakó ga pravica tepe. Vas vabi sveta čednost prijazno v svoj blagi raj. Lahko ste pridni. — Če pa doživite časov, kedar vam nikdo ne bo več dajal ne lepega svèta, ne poduka v besedi ali v izgledu; kedar bote pobožnega vidili zatiranega, brezbožnega pa v časti in sreči, o takrat, predragi otroci! bodite stanovitni in se terdno deržite Boga, uka in izgleda svojega Jezusa in njegovih svetnikov.
Ž.
III. Dobra jed v umazani posodi.
[uredi]Nek mladeneč je čudno rad častil presveto devico Marijo: molil je, prosil jo je, delal je pridno — vse v Marijno čast. Pa pri vsem tem je imel nečisto serce. — Sanjalo se mu je pa, da ga je obiskala čudno lepa ženska. Prinesla mu je sladkih jedil, ali v zlo umazani podobi, in je djala: „Ljubi mladeneč! nà in jej!“ — „O kako bi neki jedel;“ — odgovori mladeneč, „ker se mi posode gabi!“ — Glej, ravno lakó mi tudi tvoje dela niso všeč, ker prihajajo iz umazane posode, iz nečistega serca.
A.
Ne zabavljaj!
[uredi]Truden se vleže Hektor pred hišne vrata. Pinč zapustivši sosedove lonce, ga derzno nagovorí: „A1 zabavljaš?“ Tiho je Hektor. „No, starec, al zabavljaš, se oglasí malopridnež.“ Hektor zatuli. „Kaj? zabavljaš starec!“ se zadere revše. Razkačen zgrabi priletni pes zabavljača, da je joj! Na milo vpitje Pinčovo se tudi sosedov Sultan približa, kteremu je mladi vlačugar že od nekdaj bil tern v peti. Zapodi se nanj, da mu vse rebra potruplje.
Solnce in megla
[uredi]Zbira in zbira se megla, da bi mile solnčne žarke zakrila. Ali kaj pomaga tolik trud! Kolikor više solnce stopa, toliko bolj se žarki pomnožujejo in megla v doline svoje kopita pobere. Marsikteri hudobnež misli, da zna hraste lomiti; pa čednost in nedolžnost revo pokaže.
Tomšič.