Prijatelju (Ada Negri)

Za druga istoimenska dela glej Prijatelju.

Prijatelju Ada Negri

Spisano:	Pretipkala iz Naše moči 1905, Manja Belina.
Viri:	http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-IHKPHDEK
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Glej, na mojem čelu temno gubo,
vsekale so misli jo globoke,
trudne so mi noge že od pota,
strme cilje imam in visoke.

Iz oči ne sije solnčna jasnost,
niso usta moja v smeh nabrana,
pesmi moje trpke so in tožne,
zeva v njih ti moja srčna rana.

Žrtve blede s polja in od stroja
videla je, čula duša moja.
Vsrkala sem njih oči velike,
srca mračnega temačne slike.

Žarki svetlih želj so ž njih plamteli
v togi bojaželjno in ponosno;
mučenike in junake slavne
gledam v njih za bitko neizprosno.

In ti žarki mene so zadeli:
dala sem ji mesta v srcu svojem.
Zdaj pa veš, zakaj je mrak na čelu,
in zakaj le trpke pesmi pojem.

Pojdi z mano, dom si poiščiva,
tam, kjer vzdiha kaka žrtva bleda,
tam, kjer zapuščeno dete plače,
tam, kjer vlada kruta, mrzla beda.

Tam ljubezen najina domuje,
kjer na slami vboštvo se oglaša:
reveži pa, ki jih bol razjeda,
in sirote — deca bodo naša.

V resnem se objemu poljubiva,
pa vstaniva žarkov nosit v tmino,
cvetje stresat na krvave duše,
in izgnancem vrnit domovino.