Prijateljici
| Prijateljici Cvetko Golar |
| |||||||||||
»I, kje je pa vendar Brigita?« je prašal boter Boštjan mično in prijazno deklico, zagorelih in kot jabolko gladkih lic, v belem predpasniku in rožasti ruti na glavi. Pritekla je iz vasi in se ustavila na klancu, odkoder je bil pogled na sosednje vasi.
»Zakaj pa to prašujete, boter?«
»Glej, no, dekleta, ali se ne bojiš volka, da bi te samo pojedel?«
»Vas bo, ker me dražite. Ali je res vašega sultana, ki je tako hud, tat ukradel?«
»O ti dekle, buzarona, čakaj me, te bom že zatožil tvojemu fantu, pa ga ne boš smela več nikoli pogledati!«
»Lepo vas prosim, boter, storite to, pa kmalu!«
»In tudi Brigita bo izvedela, da imaš fanta.«
»Ali mislite, da še ne ve? Povejte rajši vašim vrabcem, boter Boštjan, pa adijo!«
Deklici, ki se je tako pogovarjala s sosedom in ga v šali klicala boter Boštjan, je bilo ime Marička. Imela je prijateljico Brigito, in ker sta vedno bili skupaj, so jo ljudje radi spraševali, kdaj se bosta vzeli. Tudi Boštjan je zaklical za njo:
»Kdo je zdaj pravi? Ali Pavel ali Brigita? S katerim bo poroka?«
Deklica se je obrnila in zaklicala:
»Boter, z vami! Le zapomnite si. Kadar bo o Božiču cvetela jablana.«
Deklica Marička je hitela nazaj v vas in tam pri potoku je srečala svojo prijateljico.
»Ah, Brigita, ali greš zvečer z menoj? Saj veš, kam pojdem? V mesto po vino za jutri. Gotovo pridejo jutri svatje.«
»Kako si srečna, Marička,« je vzkliknila Brigita. »Ah, ti nevesta,« je dejala in sklenila roke!
Bila je nekoliko večja od prijateljice in močnejša. Obraza je bila širokega, in njene oči so se zdele, kakor bi gorelo v njih žareče oglje.
»Kako si srečna! To se ti dobro godi! Povej mi, ali imaš zelo rada Pavla?«
Marička se je v odgovor zasmejala in potem objela svojo prijateljico. Že je hotela odgovoriti, kako zelo in silno ljubi svojega Pavla, a samo roke je stisnila potem kakor v srčen objem ter strepetala. In rekla je po sili hladno in razdolgočaseno:
»Ah, kaj bo to! Pavle, no, tudi ti boš še lahko dobila ženina in tudi boljšega.«
»Misliš, Marička?«
»Zakaj ne bi mislila? A zvečer, saj pojdeš z menoj? Skoro me bo strah.«
»Ne vem,« je Brigita malomarno odgovorila, »ne vem, zdi se mi, da ne bom utegnila. Ali greš pozno?«
»Po omariji, pojdi še ti! Mogoče srečava kakšnega zalega fanta.«
Brigita je odmajala z glavo, in neka misel, ki se ji je zajedla v srce, ni šla več iz njenega spomina.
»Zakaj si pa danes tako pusta?« jo je še prašala Marička. »Tako si čudna, kaj ti pa je?«
»Nič! Glava me boli in slabo sem spala.«
Prijateljici sta se ločili. Brigita je ostala pri potoku, in misel, nova in tajna misel, ni šla iz njenega srca. Skoro si ni mogla razlagati, odkod to novo čustvo. Naenkrat ji je bila prijateljica Marička tuja, in jeza in srd nanjo je rasel v njeni duši.
»Zdaj bo torej zares dobila Pavla, in potem bo srečna žena,« je mislila, in tiha in globoka zavist je kljuvala v njej. »In spet me bo zapustila prijateljica, in jaz sem tri leta starejša od nje!« In začudo temno so ji zasijale oči.
In na večer je šla na konec vasi, kjer je bil doma Pavel. Čakala je nanj za potjo, in ko je šel mimo s konji in vozom, je skočila predenj in ga v šali prestrašila.
»Gora zelena,« je dejal Pavel, »mislil sem že, da bo po meni. Gotovo je medvedka, sem mislil. No, in bila si ti.«
»Zares, Pavle? Ali veš kaj novega?«
»Že vem, da mi boš povedala ne kaj lepega. Kje pa je Marička?«
»Marička! Ali se ni poslovila od tebe? Meni je pravila, da pojde v mesto. Jutri noče biti doma, je dejala. Nekdo pride v vas, je dejala, pa ga ne maram in ne morem videti.« Hitro je govorila Brigita, in bilo jo je sram laži in gledala je v tla. »Ah, kaj delam,« je časih pomislila. »Kaj bo dejala Marička, kadar izve. In izvedeti mora.«
Pavel se je začudil.
»Tako ti je govorila? Čudno! In meni se ni pokazala nikoli takšna.« Je glasno mislil Pavle, in njegov mladeniški obraz se je zresnil in čelo se mu je nagubalo.
»Tako je govorila? Marička je tako govorila? Ali je mogoče?«
»Kaj pa ti je!« se je Brigita po sili zasmejala. »Zakaj pa se ti to tako čudno zdi? Saj ni nič čudnega! Ali ne veš, da ima v mestu ženina? Tistega mlinarja mladega, ki je tako bogat.«
»Ali res, ha-ha-ha!? To je res veselo, torej pojdemo še letos na ženitovanje. Ali prideš za družico?«
»Rajši bi šla za nevesto, ha-ha-ha! Za tvojo nevesto. Ali slišiš?«
Pavel je pognal konja in v hitrici se umaknil v temo.
Jutro je z biseri in zlatom orosilo vrtove, in nedeljski zvonovi so oznanjali in peli slavo božjo. Po mehkem pomladnjem zraku je bila radost in svetla luč, in dekliško petje se je razlegalo po vasi.
To je bila Marička, ki je pela navsezgodaj in čakala svatov. Trikrat je že bila pri studencu, ali čudno! Njene prijateljice Brigite, ni bilo nikoli in nikjer. Začela je peti na ves glas, da bi jo ona slišala in prihitela na vas:
Kupil bom konja šimeljna
pa drevi v vas pojezdil ga,
v to deželo štajersko,
pred svoje dečve kamerco.
V vsi deželi luči ni,
pri moji dečvi gorijo tri,
ena gori do polnoči,
in drugi dve do belega dne.
Pela je in pela, a Brigite ni bilo. Enkrat se ji je celo zazdelo, da jo vidi med drevjem, kako se skrivaj ozira proti njej. Ko pa je pogledala bolj natanko, ni bilo nikogar več videti. In tudi Pavel se ni dal nič videti, a mislila je, da on nalašč noče, ker pride popoldne na njen dom k očetu.
Težko je čakala, da je minilo poldne, in potem se je oblekla v lepo krilce in židano ruto je dela okrog vratu ter po prsih. Sedela je v svoji kamrici in ves čas pela in pregledavala spominke v skrinji, ki jih ji je dal Pavle, nekaj že pred dvemi leti.
Tako je čakala do večera. A pela že dolgo ni več, pač pa so ji solze tekle čez obraz, in tih, zadušen jok ji je silil iz grla.
Pavla ni bilo v svate.
»Ti, kje pa hodi tvoj Pavle?« jo je jezno prašal oče. »Povej mu, naj drugič rajši ne govori, da pride. Kaj imamo drugega kakor sramoto?«
»Jaz sama ne vem, zakaj ga ni. Tako sveto mi je obljubil. Morda je bolan.«
»Kje je bolan? Prej se je peljal skozi vas, ves v pušeljcih.«
Marička je zajokala še huje, in nato vsa v solzah odhitela na vrt, da si tam sredi zelenja in v večernem hladu razbistri obraz in razjasni oči in srce. Ni si mogla dopovedati in ni mogla verjeti, da Pavla ni bilo. A vseeno – kako trda in neusmiljena se ji je zdela resnica! A zakaj ga ni bilo? Mogoče je pa pozabil, ali pa so bili nujni posli, morda –
Ni videla in ni mogla najti vzroka. Blodila je kasno v noč po vrtu, in potem vsa trudna, zbegana in nemirna poiskala svojo posteljo, a spanja in pokoja ni našla do zgodnjega jutra. A ko se je usnula, je stopil Pavel prednjo in se ji smejal porogljivo:
»Ha-ha-ha, ali si videla našega petelina? Davi je šel na božjo pot. Na!«
In pavel je potegnil petelina iz žepa, in glej, petelin se je tudi smejal in potem rekel Marički:
»Marička, ali naj pridem k tebi v svate?«
Zgrozila se je in zadrhtela.
»O ne, ne, beži, beži od mene!«
»Ali me res nočeš? Ali nisem korenjak?«
In glej, ko ga Marička pogleda natančneje, vidi, da ima Pavlovo glavo.
»Pavel, Pavel,« je zaklicala in se zbudila.
In ko je vstala ter stopila na prag, je Pavel že šel s konji na polje. Žvižgal je, in nato se je zaslišal pogovor:
»Bog daj, boter Boštjan. Ali ste že vstali?«
»Kakor vidiš, gospod Pavle, sem vstal,« je glasil nejevoljni odgovor sosedov.
»Oho, zakaj pa mi pravite »gospod?«
»Ali nisi, ali se ne delaš? Naša kmečka dekleta ti niso več všeč, in začel si se ozirati po gosposkih.«
»Kdo pa to pravi, boter Boštjan?«
»Kdor ve to stvar. Kje si pa svatoval včeraj? Ali si pozabil na ubogo Maričko?«
»Boter, tega pa vi ne veste!« Hitro je pognal konja in se v diru odpeljal iz vasi.
In Brigita se je začela ogibati Maričke. Ni je več bilo k potoku, in ako jo je zagledala od daleč, se ji je umaknila s pota.
In potem se je zgodilo, da je nekega večera zaslišala Pavla v pogovoru z Brigito. Stala sta konec skednja, in, kakor se je zdelo, se zelo prisrčno objemala.
»Pavel,« je šepetala Brigita. »Pavel, ali si res pozabil nanjo? In zdaj imaš rad samo mene?«
»Samo tebe, Brigita, saj si tako lepa, a ona je še cel otrok, ali se res moži v mestu? Zdaj ni nič slišati?«
»I,« je v zadregi iskala Brigita odgovora. »I, zdi se mi, da se je pokazilo. Bogati mlinar se je premislil. Ali boš sedaj šel zopet k njej?«
»Brigita! Ne, če ni marala zame prej, zdaj pa res nočem zanjo. Saj si ti moja.«
Marička je slišala nato smeh svoje nezveste prijateljice in Pavlovo šepetanje.
Šla je domov vsa omamljena in legla. Drugi dan ni vstala. In po vasi se je govorilo, da je Marička zbolela, ker jo je urekla neka beraška, ki je šla dan prej skozi vas in ki je preklinjala vso pot.
In predpustom – sta bila na oklicih Pavel in Brigita. Ko je Marička to slišala, se je samo nasmehnila. Žalostno se je nasmehnila in ni spregovorila besede.
»No, no, jaz sem pa mislil, da boš ti Pavlova nevesta,« ji je rekel boter Boštjan, ki jo je srečal na klancu pred vasjo.
»A res?« je tiho odgovorila in se zagledala v tla. Bila je silno bleda in tenka.
»A si se ti skujala? Ti presneta deklinica! Za Pavla pa se je nekaj časa celo govorilo, da si izbira v mestu.«
»A res?«
»Zdaj bo pa torej Brigita Pavlova nevesta. Tega pa lani nisem mislil.«
»Zakaj? Saj je pridna!«
»Vidve pa nista več tako dobri prijateljici. Hm, hm!«
In boter Boštjan je polagoma odhajal, a Marička je s prsti začela brisati oči.
Ker so bila vsa vaška dekleta povabljena na ženitovanje, je Brigita povabila tudi Maričko. Smejala se je in v smehu rekla:
»O ti Marička, kje pa hodiš? Dolgo že nisva govorili! Vse dni sem te čakala na studencu.«
»Saj me nisi!«
»Kako ne? Glej, mislila sem, da bom jaz tvoja družica, a zdaj boš ti moja. Saj prideš?«
»Ne vem. Zdi se mi, da nisi lepo ravnala z menoj.«
»Oj, niti črhnila nisem ničesar. Pavel je dejal, da si se ga naveličala.«
»Ni mogoče! Sicer pa je zdaj vseeno.«
»Marička, ne bodi huda name! Jaz nisem kriva!«
»Gotovo nisem huda, le bodi srečna ž njim, mene je zdaj minilo vse. Mladost in veselje.«
»Ni res, saj si tako lepa!«
Brigita se je zasmejala, saj je bila nevesta, in je odšla. Vsa je bila v rdečem, vsa v rožasti obleki. Zlati uhani so se ji svetili v ušesih in vsa je rdela in kipela zdravja in sreče.
Ženitovanje je bilo zelo veselo, a Maričke ni bilo zraven. Govorili so, da je bolna.
In res – o Veliki noči so jo pokopali.