Prijatelja (Ferdo Kozak)
| Prijatelja. Ferdo Kozak |
| |||||||||||||
V visoki solnčni pesmi so šumele trave na poljani. Nad žarečim žitom je prepeval škrjanec, omamljen od sladke svobode, da je vse ozračje odmevalo v drobni pesmici. V modričasti megli so stale v daljavi gore. Vsa poljana je ležala razprostrta v žarki solnčni luči, kot božja dlan, cvetoča in smehljajoča se. Tupatam je ležala med zlatim valovjem žita novoizorna njiva in opojen duh po sveži, mastni zemlji je izhajal iz nje.
Vprek čez poljano je peljala bela, dolga cesta. Kakor kača se je izvijala iz sinje dalje, tam izpod resnih gora, se vila čez plan in zopet izginjala v daljavah. Na desni in levi je valovalo šumeče klasje. Peljala je čez srebrn potoček in se ustavila pod klancem. Na levi je stal star hrast s krivimi, navzdol obrnjenimi vejami in pod njim je sameval križ. Po tleh je rastel tmnozelen, vlažen mah. Na levo mimo hrasta je pljal en del ceste. Vil se je okoli klanca nazaj v dolgem ovinku mimo senčenetega gozdička do bližnjih gričev, kjer se je povspel v velikih serpentinah čez grič. Drugi del je zavil malo bolj na sesno preko dobrave dalje, dokler ni izginil v srebrnkastem prahu.
Po klancu sta prihajala prijatelja. Prvi, starejši, je bil visok, slok mladenič, temne polti in črnih ognjenih oči. Izpod širokega, plišastega klobuka so mu silili na čelo črni kodri. Bil je Ivan. Poleg njega pa je stopal s sklonjeno glavo Izidor. Njegove velike, modre oči so tožno zrle v ta in tupatam je plahno zavzdihnil:
»Hej, Izidor! Žalosten si!« se je zasmejal Ivan.
»Ah, Ivan, ne razumem te, da moreš biti tako vesel. Tako radostno je tvoje srce, kakor bi se vračal s svatbe,« je odgovoril Izidor.
»Izidor, kakor otrok si. Kakor ženska! Pusti žalost, naj gre mimo naju in ne kliči je v veselo srce. Zakaj naj bodem žalosten?! Kaj se ti ne zde te poljane ravnotako lepe, kakor one v domačem kraju? Ali je to solnce manj žarko in manj polno vzhičene veselosti, kakor ono doma?«
»Sam ne vem, Ivan, kaj mi je, a vendar se mi zdi, kakor bi temna senca ležala na teh poljih. Pomisli prijatelj: to je tujina. Velika, obširna tujina, ki naju je vzprejela v svoje naročje. Tam glej,« Izidor je pokazal z roko v smer, odkoder sta prišla, »tam glej, je domovina. Kako živo mi stopajo sedaj pred oči prijazna rebra, tihe, mirne poljane, temni, mračni lesovi in visoko, svobodno nebo. Oj, kdo ve, kdaj jih zopet ugledam!«
»Ha – ha!« se je zvonko zasmejal Ivan. »O ti mladi Izidorček, kako žalostno ti je pri srcu. Poln si mračne tuge. Oj ti ubogi otrok, prvič greš od materinega krila.«
Izidor je molče sklonil glavo. Prišla sta do razpotja.
»Počijva,« je kratko dejal Ivan in se zleknil na mehki mah. Izidor se je vsedel poleg njega in se zagledal predse.
»O čem premišljuješ?« ga je vprašal Ivan.
»Ko sem odhajal, je umirala mati ...« je tiho dejal Izidor.
Ivanov obraz se je zresnil.
»Kaj praviš? Mati je umirala.«
»Ko sem odhajal je umirala ... Nič mi ni rekla. Niti prosila me ni, naj ostanem. Celo nekako sovražno je zrla za menoj. O mati, tvoj sin je šel ...«
»Povej dalje!« ga je mračno prekinil Ivan.
»Kaj naj povem. Vse sem povedal, kar sem videl, ko sem šel. Bratje so klečali pri materi in nobeden mi ni podal roke v slovo. Oče je pil pri Križarju na račun in vpiti sem ga slišal, ko sem mimo Križarjeve krčme šel. Nazadnje sem se še poslovil od Marte. Čakal me je zadaj za vrtovi.«
Izidor je umolknil. O vsem je razpravljal s prijateljem, samo o sestankih z Marto in o svoji ljubezni do nje ne. Njegova ljubezen se mu je zdela svetišče, v katerega ima le on dostop. Tudi najbližji prijatelj bi oskrunil ta sveti prostor, ako bi le s svojimi mislimi prišel vanj. Ako bi le v mislih pogledal med bele stebre in odgrnil težke, baržunaste zavese, že bi oskrunil slepečo belino mramora in ugasnil bi rožnati soj mamljivo-sladke ljubavi ... Edino on sam, kot najvišji svečenik je stopal pred altar svoje ljubezni in zažigal dragocena kadila in dišave, da je rahla, nežna meglica napolnila sveti prostor. Sam je kadil, v znak pokornosti s srebrno kadilnico.
Pa tudi sramoval se je pred drugimi. Kaj, ko bi Ivan vedel, da pada pred svojo ljubeznijo v prah. Ivan, veseli mladenič, srkajoč zlato, mogočno svobodo iz polne kupe, bi ga pahnil od sebe, češ:
»Kaj hodiš z menoj, ubogi otrok, ko si bolan do smrti. Svobodo si imel, a bila je premočna zate. Nisi je hotel. Raje si jo zavrgel in vzprejel sužnost do dna srca. Bolan si Izidor, bolan! Pojdi proč od mene, ker nisi rojen za prostost!«
Izidor pa je bil človek, ki je vsakogar vzljubil z vso svojo dušo. In zaradi tega se je bal ločitve od prijatelja.
Zato je molčal o svoji ljubezni.
Tedaj pa je izpregovoril Ivan:
»Čuj, Izidor, kaj se mi je danes sanjalo:
Bil sem kralj velikega silnega kraljestva devete dežele, v krajini dobrot in miru.
Imel sem pa tudi prijatelja. Z vso dušo me je ljubil in bal sem se zanj, da ne bi v svoji ljubezni pozabil svoje svobode in se mi ne udal kot sluga.
In domislil sem se, da sem kralj. Vsi moji podložniki niso bili svobodni, ampak bili so moji sužnji. Jaz sam sem jim vzel svobodo s tem, da sem jih vladal. Razdelil sem torej vse svoje kraljestvo med vse enako in postal sam navaden človek, kakor drugi. Tedaj pa se je uresničila moja slutnja. Prišel je k meni moj prijatelj in mi dejal:
»Ivan, Ivan! Ne zapusti me!«
»Kaj pa hočeš od mene!« sem ga vprašal.
On pa je pokleknil pred mene in prosil:
»Ivan, moj prijatelj! Bolj sem te ljubil, kakor samega sebe. Doma imam ženo in otroke Vzemi jih! Tvoji so. Samo pri meni ostani. Saj veš, da mi brez tebe ni mogoče živeti.«
Zgrozil sem se v svojem duhu in z zaničevanjem sem mu rekel:
»Kaj hodiš z menoj, ubogi otrok, ko si bolna do smrti. Svobodo si imel, a premočna je bila za te. Nisi je hotel, raje si jo zavrgel in sprejel sužnost do dna srca. Bolan si, prijatelj, bolan! Pojdi proč od mene, ker nisi rojen za prostost!«
»In šel je ...«
Ivan je končal. Iztegnil je nogo, drugo je pod zadnjo skrčil, se uprl v tla in se udobno obrnil na mahu na drugo stran, ter se ozrl naravnost v Izidorjev obraz. Izidor ga je boječe gledal.
»Kaj to se ti je sanjalo?« ga je vprašal.
»Da, Izidor.«
»Pa ta prijatelj je imel ženo in otroke?«
»Da.«
»In jih ni ljubil?«
»Ne.«
Videti je bilo, kakor bi se Izidor oddahnil. Ivan pa je vstal:
»Izidor, sedaj se ločiva!« je dejal.
»Ločiva?« je kakor v sanjah ponovil Izidor. »Kam greš Ivan?«
»Tu,« in Ivan je zamahnil z roko na desno.
Počasi je vstal tudi Izidor. Srce mu je izkipevalo v preveliki žalosti, a premagal se je.
»Torej Izidor, čas ločitve je tu. Bog s teboj!« se je hitel poslavljati Ivan in podal Izidorju roko.
»Zbogom, Ivan! Morda se še vidiva kdaj!«
»Morda, ako se bodeta srečali najini poti.«
»Zbogom!«
»Srečno!«
Razšla sta se. Tudi trohice žalosti ni bilo v Ivanovem srcu. Z veselo dušo je krenil na desno, a Izidor je z mračno bolestjo zavil na levo. Misli so se mu podile po glavi in sam ni vedel, kaj misli. Tiho je šel dalje.
Medtem pa je dospel Ivan do prvega ovinka. Malo je postal, potem pa je krepko zavriskal, da je odmevalo po vsej dolini. Tako vriska le človek radostnega, svobodnega srca. Izidor se je okrenil. Toda Ivan je korakal dalje in se ni ozrl nanj. Molče se je Izidor obrnil in šel svojo pot.
Po sinjem nebu pa se je pri podila tropa oblakov in zakrila je solnce, da je bila senca na vsej poljani ...