Prijatelja (Domoljub)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prijatelja.
Anonimno
Izdano: Domoljub 6. oktober 1892 (5/19), 230–232
Viri: dLib 19
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Parizu se je slabo godilo, ko so ga Prusi oblegali. Ptice so pojemale na strehah in drevesih, prebivalcev v kanalih je primanjkovalo. Ljudje so jedli, karkoli so dobivali. Morissot, sicer urar, v sili pa tudi krojač, se je sprehajal nekega jutra meseca prosinca po nasipu z rokama v žepih in s praznim želodcem. Ustavil se je pred svojim prijateljem Sauvage-om, s katerim se je bil seznanil na bregu.

Vsako nedeljo pred vojsko je šel Morissot od doma s palico in pločnato zaklopnico, sedel na argenteuilsko železnico, izstopil v Kolombah ter prišel peš na otok Marante. Komaj je prišel, je začel ribe loviti in lovil je do noči.

Vsako nedeljo je srečal malega možička, precej debelega in dobrega, Sauvage-a, branjevca iz ulice Matere Božje Loretanske, enako gorečega ribiča. Preživela sta često celi popoldan drug poleg drugega, s protom v roki in sprijateljila sta se.

Včasih nista govorila, včasih pa; vendar dobro sta se razumela, ker sta imela enake težnje in želje, enake misli. Spomladi, okoli desete ure, ko je solnce začelo greti prijatelja v hrbet, je dejal Morissot svojemu sosedu:

»Kako prijetno, je-li?«

Sauvage je pa odgovarjal:

»Ne poznam nič boljšega.«

To jima je zadostovalo, da sta se spoštovala in razumela.

Jeseni, proti večeru, ko sta gledala v vodi nebo, katero je zahajajoče solnce krvavo pobarvalo, je pogledal Sauvage prijatelja in smehljajoč se pristavil:

»Kakšen prizor!«

Morissot pa gledajoč vedno trnek, odgovori: »To je krasnejše, kakor nasip, kaj ne?«

Ko sta se torej srečala onega jutra meseca prosinca, pozdravila sta se, segla si v roke, in Sauvage se pritoži:

»Glejte, kaj se je zgodilo!«

Morissot žalosten zašepeta:

»Kakšno vreme pri vsem tem imamo! Danes je prvič lepo.«

Nebo je bilo res lepo in višnjevo. Gresta drug poleg drugega, oba žalostna in v sanjah.

Morissot začne sedaj pogovor:

»Kaj pa lov? Kakšen spomin?«

Sauvage pa vpraša:

»Kdaj bodeva zopet začela?«

Stopita v majhno kavarno in pijeta absint. Ko ga izpijeta, gresta zopet na sprehod.

Morissot se ustavi in izrazi željo:

»Še jeden kozarček vina?«

Sauvage je zadovoljen: »Prosim!«

Gresta v vinotoč. Ko sta prišla vèn, sta bila že nekoliko omamljena. Zunaj je bilo prijetno, veterček ju je hladil.

Sauvage, kateremu je pihajoča sapi posebno ugajala, se ustavi in pravi: »Kaj pa, ko bi šla tja?« in mahne z roko proti otoku Marante.

»Kam pa?« vpraša Morissot.

»Na ribe, vendar.«

»Da, toda kam?«

»Na najin otok. Sprednje francoske straže so blizo Kolomb. Polkovnika Dumoulina poznam in ta bode nama že dovolil.«

Morissot se je od hrepenenja kar stresel: »Grem!«

Razšla sta se, da bi vzela potrebne reči za ribji lov. Čez eno uro sta bila že na potu. Prideta do vile, v kateri je stanoval polkovnik. Zasmejal se je, ko sta mu svojo abotno prošnjo izrazila. Vendar pa je jima dovolil ter dal tudi dovoljenje pismeno.

Kmalu sta bila za sprednjo stražo, šla skozi zapuščene Kolombe. Bilo je okoli jednajste ure. Vas Argenteuil je bila popolnoma mirna, mrtvaško mirna.

Sauvage kazajoč s prstom na planine orgemontske, zagodrnja:

»Prusi so tam gori!«

Neki nemir ju je sedaj vznemirjal. Prusi! Nikoli jih nista bila videla, toda čutila sta jih že dva meseca pri Parizu.

Pri spominu na Pruse polasti se obeh strah.

»Kaj, ako bi jih srečala?« zajeclja Morissot.

Sauvage odgovarja s pariško lahkomišljenostjo:

»Ponudila jim bodeva ocvrto ribo.«

Vendar sta omahovala; tiho se je jima sumljivo zdelo, dokler se Sauvage ne odloči: »Pojdiva, toda oprezno.«

Stopita v vinograd, pripogneta se in se splazita vedno se ozirajoč. Le nekaj korakov, in sta pri bregu. Zato jo hitro vdereta in se v bičje skrijeta. Morissot položi uho na tla in posluša, če bi bil morda kdo blizu. Ne sliši nič. Pomirita se in začneta ribariti.

Sauvage je ulovil prvega šarina, Morissot drugega, in potem je vsak trenotek eden ali drugi potegnil trnek s srebrno ribico. Lov je dobro vspeval. Ribe sta devala v gosto mrežo, ki je do vode segala. Srečno veselje je oba napolnovalo in bilo je tem srčnejše, ker že dolgo časa nista lovila. Solnce jih je prijazno grelo, pozabila sta na vse.

Tu pa slišita globok hrum, kakor bi iz zemlje izhajal; vse se je streslo. Začeli so topovi peti svojo grozno pesem. Morissot se obrne in zagleda na Valerijanskem hribu oblaček dima. Nekaj trenotkov mine, in glej, drugič se zakadi in se sliši strel. Potem je postajalo streljanje vedno hitrejše in močnejše. Sauvage zmaje z ramo in izpregovori:

»Že zopet začenjajo!«

In Morissot, poln jeze, zagodrnja: »Precèj neumni so, da se tako pobijajo.«

»To je huje, kakor pri živali,« pritrjuje njegov tovariš.

Morissot, ki je vjel belico, slovesno dostavlja: »Tako se bode vedno godilo, dokler bodo vladarji.«

»Republika bi ne bila vojske začela,« popravlja ga Sauvage.

»S kralji imamo vnanjo vojsko, z republiko pa doma,« brani se urar.

Tako sta se menila nadalje. Valerijonski hrib je grmel brez prenehanja. Kroglje so razdirale hiše, morile ljudi, napolnovale s strahom srca žen, mater, hčerâ in sestrâ.

»To je življenje!« toži branjevec.

»Recite raje smrt,« dostavlja z nasmehljejem Morissot.

Zdaj pa čujeta nad seboj nekoga. Obrneta se ter z grozo zagledata štiri pruske vojake. Od strahu izpustita prota. Prusi ju primejo, zvežejo, vržejo v čolniček in prepeljejo na otok. Za hišico na otoku vidita dvajset nemških vojakov. Popred sta še mislila, da je popolnoma zapuščena.

Velik vojak ju vpraša v lepi francoščini: »Gospoda, ali sta veliko nalovila?«

Drug vojak položi pred častnika polno mrežo. Le-ta se nasmeje in pravi: »No, kakor vidim, ni šlo slabo. Toda gre za drugo reč. Pazita in nikar se ne motita. Vi dva sta ogleduha. Vjel sem vaju in dam ustreliti. Na videz sta lovila ribe, v resnici sta pa gledala, kje sem jaz s svojimi vojaki. Vojska je vojska. Ako se torej hočeta vrniti, recita mi geslo; poznata je gotovo, drugače bi ne bila sem prišla.«

Prijatelja sta obnemela.

Častnik vnovič prične: »Nihče ne bode izvedel in vi dva se na skrivnem povrneta domov. Ako ne povesta, bodeta precej mrtva. Izvolita tedaj!«

Ne zganeta se nič, ust tudi ne odpreta.

Prus ju zopet nagovarja: »V petih minutah sta na dnu vode. V petih minutah! Imata vendar tudi prijatelje in sorodnike, je-li?«

Morissot in Sauvage stojita kakor stebra.

Nemec ukaže dvanajstim vojakom nemški, kaj naj naredé. Francozoma pa mrzlo veli: »Eno minuto časa imata še, več tudi sekunde ne.« Potem se hitro vzdigne, prime Morissota za ramo, pelje ga v stran in mu zašepeta: »Hitro, geslo? Vaš tovariš ne bode izvedel.«

Morissot molči.

Prus stori enako se Sauvagom, tudi ta molči. Zopet stojita drog poleg druzega. Pripiročita vsak svojo dušo Bogu, prosita ga za odpuščanje grehov in se poslovita med poveljem častnikovim: »Z Bogom, gospod Sauvage! Z Bogom, gospod Morissot!«

Zdaj se čuje povelje. Dvanajst strelov zagrmi. Sauvage pade na obraz, Morissot na svojega druga z obrazom, obrnenim proti nebu. Na to privežejo na noge kamenje in vržejo oba zvesta prijatelja v vodo.

»Zdaj pride vrsta na ribe,« reče sam sebi častnik. »Viljem!« pokliče svojega slugo; »pripravi mi ribe, ocvri jih, dobre bodo.«