Prijatelj perutnine
| Jari junaki Prijatelj perutnine Rado Murnik |
| |||||||||||
"Ujuhu! Živio dopust!" se je veselil Janez Tratar, gospod Morove stotnije vzorni trobentač, meglenega septembrskega jutra na dvorišču dolenještajerskega očanca in zapel po napevu vojaške budnice: "Vstan'te fantje, saj je že beli beli dan!" - Danes sem vam zadnjikrat trobental jutranjo pesem! Primaruha, saj sem že dosti lazil okoli, dnevni kaprol pa še več, da sva zbudila kompanijo, ki je razkropljena na vse strani po hribih. Samo še danes ga bomo markirali, potem pa pojdemo domov, domov! U-ju-juhu!"
Dasi niso pri polku pogrešali kepkoudnih korenjakov, se vendar s Tratarjem ne bi mogel meriti izlepa nihče. Mišice orjaškega moža so bile kakor jeklene in težko naloženi nahrbtnik je nosil tako izlahka, kakor prazno škatlico za užigalice. Veleizpreminjavi obraz mu je bil širok, starikav, in kadar so mu jele igrati mišice na njem, je silijo vsakogar na smeh. Tratar pa ni bil krepak samo na telesu, ampak tudi na duhu. Bil je biser svojega poklica, navihan, šegav, lahkomiseln, vedno razposajen - kakor poprek godci. Poleg vojaških signalov je znal trobiti tudi marsikaj izvirnega. Uglasbil je lepo vrsto krasnih davorij, tako: veselo menažno koračnico, poskočno koračnico za plačilni dan in za dirko v kantino, genljivo žalostinko za raport in dolgočasni zapor v vojaščnici, presunljivo postno ali lačno večerno koračnico pa še drugih takih nekaj. Mnogostranski umetnik je znal pa tudi izborno na harmoniko in orglice.
Iz velikega senjaka so prihajali vojaki, še vsi pospani in trudni od silnih naporov velikih cesarskih vaj; včeraj so bili preganjali sovražnika od prvega zora skorajda do mraka, korakali še dolgo do prenočišča in kuhali menažo šele ob desetih zvečer. Otresali so si bilke in latovje s pomečkane, povaljane oprave in kap, mazali škornje, se ščetali, se umivali pri koritu, stoje pili kadečo se kavo. Mimo njih je hitel s svojimi knjižurami in dragocenimi rokopisi mozoljasti gospod računski narednik Hudournik, stotnije skrbna mati. Mudilo se mu je k stotniku.
"Še danes, potem pa adijo, trobenta, ljubica moja!" je vzkliknil Tratar iznova. "Bogve, kdo. bo odslej trobil nate in ti pihal na dušo! ln ti cesarska suknja, adijo, le cela ostani! Bogve kdo. se bo odslej v tebi potil mili domovini na čast in slavo! Jaz pa pojdem na Gorenjsko... Jutri bom že doma! Pozdravljen sedemnajsti! Serbus!"
"Ma bodi ga tiho?" ga je zdajci nahrulil Giovanni Cociancich, prostak-tretjeletnik. Škodoželjno je zamižal, namrdnil nos in kimal: "Odil ga boš tudi še na orožne vaje, udiča prekleta!"
Cocianeich je bil dičen "patrioto" iz Trsta. Oče mu je bil Slovenec, mati pa Italijanka. Bil je suh, šibek dolgin s kodravimi črnimi lasmi, sanjavimi in zaeno hinavskimi črnimi očmi. Oglodani žoltavi obraz, kakor izklesan iz pokvarjenega umazanega parmezanca, je kazal same ohable poteze. Na prstih je prenašal več debelih prstanov od pristne medi.
"Tvoja nič ne velja, kremža, laška!" je ugovarjal Tratar. "Lej, ti si kaj neumen! Kaj tistih par dni!" To me nič ne skrbi. Pa saj tudi ti ne boš imel nobenega priboljška!"
"Ma ne govori, no, kmet?" je zabavljal Cociancich, zazehal in vzdignil kazalec.
"Kaj?" se je ujezil Tratar in se široko razkoračil pred kodrolasecm. "Kmet? Ali je to kaj tako slabega? Veš kaj, če ne bi bil ti taka mila Jera kilava, bi te ubral za tvoj goltanec, za tisti suhi in bi ti s pestjo kaj zapisal za ušesa! In pol vic bl mi Bog odpustil pa še kakšen grehek povrhu! Baba babasta, nisi vreden, da nosiš hlače! Jaz sem pa fant od fare in najboljši trobec, kar jih je le kdaj poslušal naš sedemnajsti in jih še bo!"
"Ma molči, canaglia? Kaj ši ga boš govoril š takega gošpoda, kakor šem ga ješt!" se je ujcdal Cociancieh in se hvastavo potrkal po prsih.
"O lakota uboga, ali ne boš hitro nehal delati greh in dražiti poštenega Slovenca? Treba te bo izkaditi po tvojih debelih lažeh, hu! Taki gospodje, kakršen si ti, taki hodijo pri nas z malhami od hiše do hiše, makako!"
Vojaki so se zagrohotali.
Cocianeieh pa je molel sedem prstov kvišku in hrestal: "V Trštu ješt ga imam išo, ga imam šedern konje, eccolo ... Ješt šem ga fiakar, ma ti ši ga lapeč!"
"Dete vendar, sedem konj!" se mu je rogal Tratar in zaploskal z rokama. "Viž no! Za tistih tvojih sedem kljus tržaških ti ne dam nobenih sedem gorenjskih koza! Ti mi že ne potlačiš besede!"
"Ješt ši ga jem však dan mešo, piške, golobe! E?"
Mhm polento in včasi kakšnega vrabca," se je norčeval trobec. "Saj snedeni Lah vse polovi in pohrusta, kar je le količkaj ptiču podobno, vse, še celo uboge lastovke! Tako so mi pravili moj oča, ki so bili več let na Laškem."
Zopet so se smejali fantje Cocianeiehu.
On pa je naredil figo in živahno pomigal s palcem med kazalcem in srednjakom, rekoč: "Pridi ga v Tršt, no? Ga boš itro videl udiča prekleta!"
"Kaj še! V Trst me pa ne bo! Kaj bi hodil tja po polento, ko imam na Kranjskem toliko klobas! Zgaga te peci vse žive dni samega tamkaj! Meni se bo pa dobro godilo doma na planinicah! Zivio!"
Suhi Italijan je zamrmral debelo kletev in odšel.
Tratar pa je jel židane volje oponašati raznotere živali: rezgetal je kakor žebec, mukal po kravje, krulil po pujsje, meketal, lajal, mijavkal, regljal. Naposled je zakrilil z rokama kakor kokot s perutnicami in zapel: "Kikiriki!" tako varavo-prirodno, kakor rojen petelin. Za skednjem mu je takoj odgovoril premočeni domači petelin.
Tovariši so na glas odobravali njegovo predstavo, Tratar pa je naglo zlezel nazaj na svisli, ker je pogrešal svoj žepni robec. Našel ga je takoj poleg svojega ležišča na senu. Tedajci je zagledal ob zidu velikanskega pajka, ki se je nihal na tanki niti. Prijazno je pozdravil živalco in se ji lepo zahvalil, češ, da mu je prinesla srečo. Nato je malce pogledal skozi oprašeno omreženo okence in zazrl zdolaj na sadnem vrtu prijatelja Cociancicha.
Patrioto se je oprezno oziral naokoli in se plazil proti mlademu petelinu, ki je bil menda šele komaj začel uživati medene tedne srečne kurje ljubezni. Cociancich se mu je bližal prav počasi in mu ponujal drobtin. Zdajci pa ga je ugrabil in mu zavil vrat. Zopet je previdno pogledal naokrog, potem pa naglo pobasal petelinčka v telečjak.
"Le čakaj, gospod Lah!" se je muzal Tratar na tihem. "Zdaj vsaj vemo, kako si boljšaš menažo! Kradeš kuretino, kradeš, primaruha, potem se pa bahaš z gosposkimi pojedinami! Le to bi rad vedel, kje in kako si ga danes daš peči ali celo ocvreti! Saj osolim ti ga že jaz, osolim in zasolim, pa še prav pošteno!"
Izza ogla se je pojavil narednik Apis, stotnije modri oča. Vojaki so si oprtali telečjake, sklepali sklepance na usnjatih prepasnikih, stopili v red in odkorakali s hribovja doli, da se združijo s stotnijo, z bataljonom in polkom. To je trajalo precej dolgo, ker so bili razdelki poraztreseni daleč naokrog po gričih in holmih.
Potem so sedemnajstovci krenili dalje. Izdanilo se je; jutranja megla se je gostila in se prelivala v sivobelkasto jezero. Čez poldrugo uro so se ustavili kraj gozda, koder se je pot bližala veliki cesti. Ondukaj so morali čakati, da so prišli mimo drugi oddelki mnogobrojne vojske.
Dolgo so poslušali enakomerne korake pešcev. Stotnija se je vrstila za stotnijo, pol k za polkom. Kakor valovi modre reke so se dvigale in nižale vojaške kape. Zdajpazdaj so korakojoče vrste postale in se stisnile v stran in mimo so pridirjali ošabni dragonci, ulanci v gostem oblaku prahu. Pridrdrala je artiljerija, vojna kraljica in tla so se stresala pod težkimi vozovi in topovi. Za njimi so se prikazali urni sivi strelci.
Naposled je bila pot zopet prosta. Čakajoči pešaki so se vzdignili in korakali za dolgo pisano kačo po prašni cesti. Po travnikih in poljih se je kuhala še vedno gosta megla. V njo je izginjalo na desno in levo krdelo za krdelom. Oddaleč so slišali zamolklo gmenje topov in lagan prasket pušek. Umeknili so se z nasejenimi bodali v smrekov gozd in tiho zasedli najboljše zasede za grmovjem vzdolž roba. Nekateri so klečali za debelimi debli, drugi so ležali v jamah in za skalami.
Gospod Mora, stotnije hrabri poglavar, je pozorno gledal in le še gledal skozi daljnogled. Resno se je držal mož in temno: vsekakor je pričakoval nevarno mesarsko klanje.
"Pa so res čudni ti manevri!" je razglabal Tratar. "Čisto nič ne vem, odkod so prišli in kam silimo. Sovražniki streljajo na nas - da jim le ljubi! - mi se jim pa skrivamo in čakamo, da bi jim mogli do živega. Sovražnik bi rad na, mi pa sovražnika! To je vsa učenost, vsa modrost! Ali je zato res treba generalo? Oh, če bi jim zdajle trikrat otrobil, kako grdo bi bil potem zaprt!"
Stotnik Mora je lazil od roja do roja in popravljal zdaj to, zdaj to, dasi je bila stotinja razpostavljena in skrita popolnoma dobro.
"Da mi ne bo klečal na levi strani drevesa, kakor včeraj tisti tepec, tisti Cociancich! Pazite, Cosianchic, sicer pojdete danes na dopust! To vam rečem! Korporal, glejte, da mi Cociancich ne zaspi, če ne vaju dam zapreti obadva!"
Nepremično so ležali pešaki v rosni travi in pod mokrim grmovjem, ki je iz njega še puhtel toli dih poletne noči. Vse je mirovalo po gošči kakor v tajinstvenem hladopolnem svetišču. Vzduh je prepajala trpka, grenka, vonjava smrečja in igličevja in gozdnih zeli in bili. Megla se je poslavljala, tajala, ginila. Tam v daljavi so rumenela polja, še ne poteptana, stali gozdiči kakor temnozeleni zidovi; blesteli so jim vrhovi in rdeli v svitu mladega solnca in nekaj svečanega je trepetalo nad njimi. Še je preplavljal dolino jutranji vonj in hlad, toda že so čutili vojaki bližino vročega dneva.
Tratar, stotnije vzorni trobentač, se je lagodno iztegoval v visoki, gosti praproti in mislil misli izvirne:
"Hm, takole korajžno se skrivamo nevarnemu sovražniku in se ne smemo geniti! Tamle je pa polno zrelih robidnic! Le čemu strežerno drugim po življenju! Mar bi nabirali koristnih gob in robidnic! Ali bi jih pridelali! Koliko bi prihranili pri menaži! Sovražniku bi pa želeli dolgo življenje, veliko srečo in pa trdno zdravje! Oh, če bi odpravili vse vaje, straže in vsako kazen, bi človek nekoliko rajši izonegavil tista tri leta!"
Podjeten polž se je vzdignil na dolgo in težavno pot preko velike gobe v daljne tuje kraje. Pribrenčala je gosposka muha z zlatim trebuhom in koketuzala s pisanim metuljem.
"Muha, muha, nikar ne glej metulja!" jo je svaril Tratar tiho. "Metulj je hud pijanec! Lep je res, kakor bi ga vzel iz škatlice, ampak že na vse zgodaj je pijan cvetličnega mošta. Povsodi ostaja dolžan in pije na posodo, dokler se ne zvrne kam v mah. Rajša vzemi polža tamle. On ima nezadolženo, lepo pobeljeno hišo, zavarovano proti ognju in potresu. Lej, moder mož je, ni nagle jeze, boš dobro priskrbljena... Oho, pikapolonica! Kam pa že hitiš, tako visoko izpodrecana? Zalo suknjico imaš od najboljšega blaga! Pa si res brhka... In ti, čriček, kaj gledaš tako plašno iz luknjice? Se bojiš, da te ne bi potrili za tri leta k vojaški godbi?"...
Solnce se je dvigalo više in više, udov se je lotevala prijetna utrujenost. Tratar je nehote pogledal po Italijanu, če ni zaspal. In res: Cociancich je dremal! Počasi ga je Tratar pobezal s puško. Cociancich se je zdrznil in zapuhal kakor jezen maček.
"Ps-s-st!" mu je šepetal Tratar. "Zdaj se ne spodobi spati, ko je vojska! Doma bi bil ostal, pa bi bilo!"
Zopet je bilo tiho vse naokoli. Naenkrat so zatopotala konjska kopita; nagli udari so se bližali po poti mimo zasedenega gozda.
"Cesar! Cesar!" je šlo od ust do ust.
V oprašeni generalski uniformi, v levici vajete, v desnici jahalni bič, je sprekoma prijazdil cesar precej hitro mimo, dasi je moral njegov vranec po slabi gorski poti, vsej osuti z debelimi kameni in skalinami. Lahno so rdela lica vladarju od ježe.
Brada in brki so se mu svetili v jutranjem solncu kakor srebrni. Za hipec je z jasnomodrimi očmi ošinil krdelo ob gozdnem robu in jahal dalje. V kratki razdalji mu je sledilo nekaj jezdecev sijajnega provoda, med njimi italijanski pribočnik v blesketavi opravi ter blazirano zgrbavščeni nemški ataše s prelestnim krožnikom na ošabni glavuri.
Skoro potem je pridirjal bataljonski pobočnik. Pomagati je bilo treba sedemindvajsetemu pehotnemu polku, ki je zablodil v skrajno nevarnost, da ga zaskoči in zajame sovražnik. Vojaki so skočili pokonci in se usuli preko travnikov in polja proti potoku. Vsi so preskočili njegovo korito, samo Cociancich je štrbunknil v vodo.
"1 kako pa že kaj vi, očka, tukaj v mlaki?" se mu je čudil radošalni Tratar, "Kaj... ali se vojskujete z žabami? Hentaj, tak junak ... "
Krepko ga je uhvatil za telečjakovo jermenico in ga potegnil na suho kakor mačeta.
"Zdaj pa le urno za drugimi, gospod Lah!" ga je bodril. "Sovražnik nas že komaj čaka, da mu izpustimo kri. Le hitro, hitro, gospod Lah, da se ne premisli pošast hudimanska, še preden ji moremo do živega!"
Z uklekavirni koleni se je opetekal Cociancich preklinjaje za drugimi, ki so prhnili vsaksebi in legli vzdolž nizke grive na tla. Sovražnik se je ukeril na nasprotnih gričih in streljal, kar se je dalo. V koruzi, za nasipi, za sečmi, za ograjami, je mrgolelo belo ovitih kap. V dolgi vrsti se je tam venomar bliskalo in kadilo in tanke meglice so se vznašale proti vrhovom. Zadaj, izza pečevja, je grmel gromot topov.
"Sovražnika je kakor listja in trave," je dejal Tratar vštric Cociancich. "Le odkod se je naenkrat nabralo toliko soldata! Toda nič se ne boj, gospod Lah! Saj imamo še dosti patron, hvala BOgu in svetemu Juriju, ki je bil tudi deber vojščak. Pa saj... če bi bilo po pravivi, bi morali biti že vse sovražniki dvakrat mrtvi!"
Pokalo je vedno hitreje. Tuintam je zažvenketal kadeč se tok ali prazen vklad iz puške; po zeleni travi so rdeli ožgani nabojni papirčki. Bodaki so bili vsi sajasti od smodnikovega dima.
Glasila so se povelja in zapele piščalke. Pešaki si se vzdignili in hiteli naprej. Pomandrali so še tisto ajdo, koruzo in travo, katere v naglici ni bil mogel poteptati sovražnik. Komaj so zopet legli, že so morali iznova dalje. Trobarji so trobili in bobnarji nervozni signal za naval.
Tratar je dirjaje navkeber tratatal na vse pretege in izvabljal iz svoje troblje tako preteče glasove, da je pretrobental vse sotrobce. Kakor bi šlo res za žive in mrtve - vsi divji, vsi besni so hrumeli slovenski fantje po strmi rebri nad ubogega sovražnika in kričali gromoglasno: "Huraaa!" In kakor bi se bili belokaparji zbali, da re ne dobe katere po betici, so nemudoma pokazali pete pa podplate. Vsi uznojeni in razburjeni so pridrevili sedemnajstovci na osvojeni vrh. Cociancich je medlel vsled silnega napora, dihal na vsa pljuča in zeval kakor bolan vrabec. Niti kleti se ni več ljubilo dočista zdelanemu slabiču.
"Sovražnik je izgubil vojsko!" se je zadovoljno muzal Tratar. "Ne bo nam nagajal spet tako kmalu! "
Zdajci je zapela na bližnjem brdu trobenta z visokim, tankirn glasom, "Pozor!"
Kakor naglokril škrjanec je švignil vedno višji in višji glas proti nebu in zastal nekaj trenutkov nepremično v višavi. Vse je mirovala, poslušalo kar naj pozorneje ... ln slišali so trikrat zaporedoma:
"Titata - titata - titata - ta! ... "
Visoko uglašena trobenta je zapela zatrob rešitve, prostosti! Kakor visoka pesem neopisnega veselja so zapluli ti radostni zvoki po čistem ozračju, jadrno pluli kakor iz rajskih višav in padali bliskovito, padali in se utapljali vojakom v prekipevajoča srca, ..
Cesar je nepričakovano zgodaj ukazal odtrobiti velikim vajam. Po vseh hribih in dolinah daleč naokoli so posnemali trobentači znarnenilo. Presrečnim tretjeletnikom so se topila srca ob tej presladki godbi ... Toliko dolgih dolgih mesecev, toliko let so hrepeneli po tem čarodejnem znamenju prostosti! Tedne so šteli in dneve do tega rešilnega trenutka in čakali, čakali ... Doslužili so dejansko službo vojaško - ali tudi tri dragocena leta najlepše dobe človekovega življenja so ubežala za zmeraj ... Toda zdaj se vrnejo fantje domov, domov - v domačo vasico, k materi in ljubici in sestram, k očetu in prijateljem in bratom! Nič več se jim ne bo bati slabe volje vsakojakih mogočnikov, nič več nobenega raporta, nič več kazni zaradi vsake malenkosti! "Najlepše bukvice", dopustne knjižice, oproste začarane sužnje vkratkem, jim razčarajo in izpremene zaklete titularne osle in bike, kozle in mulce, opice in jazbece, nosoroge in drornedarje v pametna bitja, pravemu človeku čudovito podobna.
Take in enake sladke misli so opajale tretjeletnike. Veselili so se pa tudi reservisti, drugoletniki in novinci. Tuintam je kdo hudo zamežikal, da bi utajil izdajalno solzo blažene radosti. Tupatam je kdo zajuckal, sramežljivo skrit v koruzi.
Ali takoj je iztegnil svoj vrat hudobni Apis, slotnije zlobni oča.
"Tiho!" je z razljučenim, zavidnim obrazom poluglasno svaril fante. "Kdor zanka, ne pojde na dopust, ampak nekam drugam!"
Po slavni zmagi in po oceni završilnih vaj je krenila dolgovrstna vojska proti Celju, "pešaki s telečaki; konjeniki in topniki: vozataji in stražaji; zemljerovi, konjckovi; strelci mladi, golobradi; ropotači in piskači." Ob POtu je stalo vse črno radogledega občinstva. Dame s pisanimi so]nčniki, v pestrobojnih oblekah, so sedele in stale v kočijah in se živahno razgovarjale s svojimi kavalirji, glasna dečad se je drevila pred godbo.
Ob ovinku dolge ceste so se ustavile prašne vrste sedemnajstega polka. Godba je udarila in zasvirala burno koračnico. V odlika za izborni naskok je defiliral polk pred cesarjem. Zadovoljilo je motril vladar korenjaške velikane; zagledavši pa majčkmega častnika vštric samih orjakov, se je nasmehljal polkovniku: "Le glejte, gospod polkovnik, da medpotoma ne izgubite onegale malega nadlajtnanta!"
V žgoči vročini je korakal polk dalje. Gospod Morova stotnija se je ustavila na trati pred čedno vasjo. Že so upehani vojaki postavili puške v piramide in odložili težke nahrbtnike, že so se obrnili častniki, da bi odšli, ko se je oglasil iz vrste prvega voda vesel klic: "Kikiriki!"
In takoj se je zopet okrenil gospod Mora, stotnije hrabri poglavar.
"To je bil petelin!" je ugenil duhoviti poročnik Knickebein. "Kdo vraga ima petelina s sabo?"
"Narednik, preiščite malhe in tornistre!" je ukazal stotnik Mora.
Kurja polt je izpreletela Cociancicha, ko je privlekel Apis zadavljenega petelina iz njegovega telečjaka na svetlo.
Prostaki so se tiho muzali, gospodje pa so gledali vsi začudeni zdaj petelina zdaj Italijana. Stotnije skrna majka, mazoljasti Hudournik, pa je spričo tako izprijenosti klavrno majal glavo in iz ust mu je ušel žalosten samoglasnik.
"Gorak je še, gospod stotnik!" je tiho hohnjal prebrisani lajtnant Knickebein in dostavil bistroumno: "V tornistvu je pel svojo labodjo pesem!"
"Kaj? Kaj?" je za kričak skoraj obenem stotnik Mora nad Cociancichem in izbuljil oči, da so se mu videle nabrekle rdeče žilice na beločnici.
"Petelin? Ha - petelin! Petelin v tornistru? Narednik, zaplenite ga! Da ga ne vidim več! Zakopljite ga! Cociancich, danes k raportu!!"
Kmalu po menaži je bila kurjemu tatu ura povračila. Trdovratni grešnik se je zagovarjal in trdil, da je našel petelina za plotom.
"Ne govorite mi tako neumno!" je razgrajal stotnik. Prihko so mu blisnile oči in se jele sukati, kakor ji jih nevidni duh nedolžno umorjenega petelinčka jezno potezal na nitkah. "Kaj mi hočete natvesti?"
"Ma ga je bil... gia morto! Ma ga je pel Tratar. Tratar ga žna bolje peti ko dešet petelin, si, si!"
"Drugega bi radi spravili v nesrečo?" je kričal stotnik. "Jaz vam že pomagam! Tudi mrtvega petelina ne bi smeli vzeti! Ali ste prišli zato na velike manevre, da bi se vojskovali s kuretino?
Ali se spodobi avstrijskemu vojaku, da prenaša mrtvega petelina v telečjaku? In ravno pri moji kompaniji se mora zgoditi kaj takega! Prihodnjič si privoščite poln kurnik, kaj? Ne bodite tako snedeni! Predpisi velevajo, da mora vojak izhajati z menažo in s plačo. Pečcnke in šarnpanjca mu ne ponujajo nikjer v nobeni armadi. Ali hočete nemara vi uvesti druge naredbe? Za to bi imeli drugačnih glav dosti. Fej, požeruh! Dolgo sem že pri vojakih, ali kaj takega nisem doživel še nikdar! Če pa dobom kakšno ovadbo, se pogledava še drugači!
Najrajši bi vas spravil v trdnjavo! Sram vas bodi! Pet dni strogega zapora! Tudi se ne smete nocoj z drugimi dopustniki po železnici peljati domov, ampak peš pojdete z mlajšim moštvom, ki ostane pri kompaniji. Odstopile!"
"Zastonj se je tržaški gospod veselil pojedine!" je preudarjal Tratar. "Zastonj je pofulil petelina in ga v potu svojega obrazu po hribih in dolinah prenašal v košu! Tri dni bo ubogi romar krevsal v najhujši vročini proti Ljubljani, pet dni bo poštenjak stokal na dilici ... "
In zdelo se je možu osvete dosti. Poka] bi ga še tožil? Poka] bi se silil za pričo? Stotnik Mora je plačal moštvu velikodušno iz menažnega prihranka - več sodčkov piva.
Poraženi Cociancich se je kujavo stiskal v stran in klel: "Diavolo! Diavolo!" Radopevni fantje pa so bili židane volje in prepevali venomer: "Nobene bukvice niso tak lepe ... " Zlasti Tratar se je radoval, kakor da so ga pravkar potrdili v deveta nebesa. Celo godrnjavemu Apisu se je razjasnil obraz in brki so mu nekam prijazno lezli vsaksebi; v bližnji gostilnici je bil pokopal zaplenjenega petelinčka slovesno z nožem in vilicami.
Strašno grdo se je držal Cociancich, ko so se dopustniki prepevaje, ukaje in vriskaje odpeljali z dolgim vlakom. Še bolj pisano pa je pogledal izpod čela, ko je zaslišal iz zadnjega voza varavo posneti petelinji pozdrav veselega Tratarja.
"Canaglia! Canaglia!" je grgral s težko sapo in škripal z zobmi.
Petelinji "kikiriki" mu je ves dan zvenel po ušesih, in še dolgo poslej so ga obhajali skrajno neprijetni občutki vselej, kadar je zaslišal kurji tenor.