Prijatelj Radivoj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prijatelj Radivoj
Ivan Tavčar
Žalostna povest. Spisal Emil Leon.
Izdano: Slovenski narod, 10/281 1877.
Viri: 281
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pri pivskej mizi sva sedela, jaz in moj prijatelj. Zunaj pa je mrgolelo po zraku vse polno samih sneženih zvezdic, mrzel sever je bril okrog zidovja in po ulicah, po blatnih, nastajale so luže in lužice. Midva pa sva se dela pri pivskej mizi, ter pila strašno kislo dolenjsko vino. Moj prijatelj pa si je bil žalostno podprl glavo, črni lasje so mu padali črez bledo lice in zatisnil je zaspane oči, da bi ne zrl v to dolgočasnost, krog njega se razprostirajočo.

Sedaj pa sedaj je privzdignil kupo k ustnam, ter posrebal nekoliko dolenjske kislice. Tedaj pa se mu je vselej izruval globok izdihljaj iz trpečega srca.

Bilo je strašno dolgočasno! Poskušal sem, da bi ga pripravil k razgovoru. Ali kaj se je zmenil za moje fraze. Še bolj tesno je zatisnil oči in prepričan sem, (ti pa, dragi bralec, si uže uganil, da je bil mož zaljubljen) da mu je tedaj v eno mer stala pred dušo idealična njena podoba, da je pil v fantaziji sladke poljube njenih ust, ter pritiskal ravno tako v fantaziji vroč svoj obraz na cvetoče vrtove njenih lic.

Piijatelj Radivoj je bil zaljubljen – a bil je tudi pesnik. Kakor Heine nekedaj, koval je tudi on mnogovrstno pesniško blago v slavo krasnemu telesu »prevzetne gospodične, nemile svoje ljubice". In kadar sem prišel v zračno njegovo stanovajne, odprl je vsikdar s svetim ognjem predalček svoji mizici. Tam notri pa je ležalo nekaj zavitih papirjev, z modrim trakom obvitih – Rudivojevega srca „mokrocvetoče rož'ce poezije!"

In milo me je gledal; meni pa je mrzliški pot namočil čelo, in strah in trepet mi je napolnil prozajično dušo, in rumeno-rujavi zaviti papirji, z modrim trakom obviti, so mi kar zaplesali pred očmi. Ali vendar krepki moj duh si je vsikdar pomagal iz zadrege – s kakim strašno prozajičnim vprašanjem. Vprašal sem ga na pr., če ima na velikem prstu desne svoje noge še vedno tisto grozno veliko kurje oko, o katerem mi je pravil pred nekoliko dnevi; ali pa če še vedno tako rad jé „mesene cmoke", katerih se je bil tistikrat in tistikrat tako preobjedel, da je bolan ležal dva dni in dve noči?! – In tako vprašanje me je vselej rešilo. Prijatelj Radivoj ozrl se je očitajoče proti meni, potem pa vzdihovaje zatisnil predalček svojej mizici.

Ali tak mej Radivoj še nij bil nikdar, kot je bil denes. Mojih besed nij poslušal, enomer dremajoč in pri mizi sloneč je pil kislo vino in sedaj pa sedaj pogladil z roko bledo čelo, kakor da bi hotel prepoditi od tam morilne skrbi. Nakrat pa se mu odpro ustna, kot pepel siva, ker kri mu je bila odtekla iz njih in sam sebi je govoril Prežirnove verze:

Al', ko si je izvolila mladenča druzega,
lz prs nobena njemu nij pesen več prišla.
Pri Bogu nij tolažbe iskal, ne pri ljudeh,
Oči kalil mu jok nij, razjasnil lic ne smeh.

Meni pa se je v hipu odkrilo njegovo gorje! Izvedel sem tedaj nekaj novega, da zanj ne mara več njegovo dekle.

Da bi njegovemu srcu po smrti pomagal do dobrodejne strohljivosti, sklenil sem takoj žrtvovati se in dejal sem vdano:

»Radivoj, jutri te obiščem!"

Odprl je oči. –

„Jutri te obiščem, Radivoj, in skupaj bodeva pregledala tiste krasne elegije, katere si ti posvetil Margareti (tako je bilo „njej" ime) in tisto vzvišeno odo, katero si zapel na njene lepe lase!"

Zasvetijo se mu oči! – Ali pomagalo nij! Radivoj se iz tužnega zamišljenja ne prebudi! –

Tedaj pa mi bogovi skažejo milost! Marička, tista drobna in vitka Heba, katera je prinašala pijačo na pivsko mizo, prinesla je novo posodo, ter jo postavila pred ubozega Radivoja. Dekletu se je videlo, da bi rado govorilo, da jo peče beseda na jeziku. Lepe priložnosti v nemar ne pustivši, dejal sem ji roko krog vitkega telesa.

„Marička, srce moje, poglejte, kako je pust naš Radivoj!"

Dekle pa je polno usmiljenja obrnilo pogled proti njemu.

„Gospod Radivoj, ali uže veste?"

„Veste? kaj naj vem?" vprašal je zaspano.

„Sosedova Marjetica je ta teden zaljubljena..."

„Zaljubljena?!" in Radivoju oblije pot obraz.

„Zaljubljena v – enega tajčpema!"

Vtis teh besed (Marička je govorila v »loškem" dijalektu!) je bil nepričakovan! Radivoj „iz strašnih sanj se splaši"! Planil je kvišku, ter iskal besede, ali brez vspeha. Potem pa je omahnil na sedež svoj, in neizmerni valovi srca se mu razplusknejo – v zdravem in burnem smehu. Iz očes pa se mu vlijejo solze!

„Tajčpem! tajčpem!"

In Radivoj se je smijal in smijal, in ž njim sem se smijal tudi jaz. Še le dolgo potem se je pomiril vihar. Urno sva plačala kislo vino ter šla v črno noč. Izpod neba pa je mrgolelo vse polno sneženih zvezdic, katere so padale v luže in lužice po ulicah. In mej temi lužami in lužicami sva prijadrala do Radivojevega stanovanja. Radivoj prižge luč. V peči se je še kurilo. Iz znanega predalčka vzame vse tiste sonete, tercine in ode, ter jih z modrim trakom vred – pahne v plamen.

„Ta teden, en' tajčpem!" dejal je patetično, potem pa ga je zopot preobdal smeh, da se je spustil v fotelj in se glasno krohotal. Jaz pa sem ga zapustil!" –

Tako je bil ozdravljen Radivoj! Drugi dan pa je pri vseh bogovih prisegal, da se ne zaljubi nikedar več v dekleta, katera si vsak teden „zbera druzega". –