Prijatelj Lovro

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prijatelj Lovro
Avgust Šenoa
V 5. številki časopisa, na začetku izhajanja povesti, je ročno dopisano: Šenoa! Prevedel Fr. Erjavec. V 10. in 11. številki se ponovi isti del, deloma tudi v 14. in 15.
Izdano: Slovenski narod 8. januar 1875 (8/5), 1–3; 9. januar 1875 (8/6), 1–3; 10. januar 1875 (8/7), 1–2; 14. januar 1875 (8/10), 1–3; 15. januar 1875 (8/11), 1–3; 16. januar 1875 (8/12), 1–3; 17. januar 1875 (8/13), 1–2; 19. januar 1875 (8/14), 1–2; 20. januar 1875 (8/15), 3; 21. januar 1875 (8/16), 1–3; 22. januar 1875 (8/17), 1–3; 23. januar 1875 (8/18), 1–3; 26. januar 1875 (8/20), 1–2; 27. januar 1875 (8/21), 1–3; 29. januar 1875 (8/23), 1–3; 30. januar 1875 (8/24), 2–3; 3. februar 1875 (8/26), 1–3; 4. februar 1875 (8/27), 1–2; 5. februar 1875 (8/28), 1–3; 6. februar 1875 (8/29), 1–2.
Viri: dLib 5, 6, 7,10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 20, 21, 23, 24, 26, 27, 28, 29
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pred več leti pozove me neki moj prijatelj, vlastelin, na selo v branje. Rad se odzovem njegovemu pozivu, da se naužijem malo svobode. Ali človek snuje, a bog boguje. Jedva prišedši v njegov dvor opazim, da se nebo silno oblači, kmalu udari dež in ves teden nijsem učakal vedrega neba. Evo nevolje, evo me na selu v večjem škripcu, nego li v mestu! Kaj početi? Gospoda sedé, pušé, pijó vino, pa igrajo tarok, a gospe sedé, pletó, pijó kavo in čevrljajo. Zdivjal bi!

Na srečo dvor mojega pobratima nij stal na samem, bilo je dosti sosedov, i ker je moj prijatelj bil veseljak, ker je njegova gospa bila vrla kuharica, in ker je gorica rodila zlato kapljico, zahajali so sosedi često v prijateljev dvor, da bi si razveselili srce. Jednega motnega popoludne sešlo se je baš vrlo društvice. Župnik, velik politik; sodec, besen vočar (sadjerejec); sodinja, dobra duša, akoprem nekoliko oporne pameti in — neka lepa, črno óka mlada gospa v črno oblečena, udova sosednega vlastelina, kakor so mi pozneje povedali.

Velečastni gospod župnik začel je na široko razvijati Napoleonove misli, sodec je dokazaval navdušenim glasom, kako mu je rodila hruška, katero je pred dvema letoma cepil; dobra sodinja pripovedala je skozi božanstven posmeh, kako je ves dan perilo gladila; moj pobrat mi je bobnal s prsti po mizi, a domačica ponujala nam je jelo in pilo brez kraja in konca. Nij li to divna zabava? No mene je vse to malo zanimalo. Bivši za takrat še neoženjen, malo sem maral za Napoleona in za hruške in za vse drugo, kedar so se moje oči namerile na kako lepo žensko glavico. In tako je bilo tudi oni pot. Ves moj pozor osvajala je črna udova. Sedeči na strani kraj okna čitkala je neki stari nemški modni časopis, kakoršnih je obilo po naših hišah. Prisopim v udovi, a ona, zaklopivši časopis, povzdigne polagano glavo.

— Vi čitate milostiva gospa? vprašam nekoliko naivno.

— »Čitam,« odvrne prostodušno, ker baš ne maram mnogo niti za župnikovega Napoleona, niti za sodčeve hruške.

— Na srečo nemore mene, ni jedno ni drugo navdušiti.

— Na srečo?

— Vsikako. Ker iz naše skupne antipatije proti Napoleonu in hruškam mora vsikako postati neka simpatija med nama.

— Vi umujete hitro, gospod! no ne protivim se vašej logiki, ker me more zabavljati. Književnik ste, in ne pišete, koliko je meni znano, gramatike, znali bodete torej tudi z žensko govoriti.

— Ko me spominjate mojega rokodelstva, gospa, dovolite, da vas vprašam, kaj čitate?

— Humoresko iz lanjskega, modnega časopisa.

— A doma?

— Čitam romane, potopise, novele, gospodarske knjige i več tacega.

— Vse nemški?

— Kako pa, nekoliko tudi francoski.

— A hrvatski?

— Skoro nič.

— A vendar ste — Hrvatica!

— Malopridna Hrvatica ste hoteli reči, jelite? In zopet brzo umujete. Ta pot se varate, gospod! Zmerom sem se ponašala ženskim srcem, katero je, kakor nam vi učena gospoda dokazujete, prevažniše od našega uma. In ker vemo, da tudi zver svojo duplo, divjak svojo šumo nad vse ljubi, nisem niti jaz pozabila, da me je hrvatska mati rodila.

— Vaše so misli vrlo plemenite, milostiva gospa, ali zato vendar ne razumejem —

— da malo hrvatskih knjig čitam, jelite? Povem vam, zakaj. Ne vpišite mi moje odkritosti v greh, znam, da so gospodje vitezi svetega duha jako občutljivi, no nadejam se, da vas moja odkritost nekoliko vsaj umiri. Jaz vam malo hrvatski čitam, ker sem preveč hrvatski čitala. Vam se to čudno zdi, ali je tako. Naš vredni župnik, kakor je velik rodoljub, kupuje vse hrvatske knjige in časopise, ter jih pošilja redovito meni uže od več let. Najrajša čitam pripovedke, ter sem hvala bogu tega silno množico v raznih jezicih pročitala, se vé, da tudi hrvatski. A čitajoč vse te mogoče naše pripovesti, do nevolje sem jih se nasitila. Zakaj, vprašate? Povem vam. Ženska čud je strastna, fantazija bujna, misel živa in brza kakor ptica. A kakšno hrano podajajo naši novelisti tej nemirnej ptici, katera prhuta od mesta do mesta, katera večne promene žejna, nikdar nemiruje. Zmerom eno in isto. Dvoje mladih se zaljubi, ali jima se stavljajo kakove koli vrlo navadne zapreke, katere vrlo navadnim načinom odpravita, pa postaneta, hvala bodi bogu, svoja. Samo časih pade kacemu piscu v glavo, in junak ali junakinja mora se otrovati, probosti, ali še celo umreti od sušice. Večna idila, večna monotonija! Tim se naša strastvena čud ne more zadovoljiti, samo v borbi nam nahaja duša i mir, a fantazija spenja nam se do plamtečih zvezd. No ne razumevajte me krivo; ne očitam našim književnikom, spisujo vam ono, kar v svoji domačiji nahajajo, razmere majhne, neznatne, kakor smo tudi mi majhni. So li pisci krivi, da pri nas nij velikih katastrofov, koji morejo potresti duše? Ali je piscem mogoče v majhnem okviru na slikati velikanske podobe, ali more v naših okolnostih postati kakov zanimiv junak za roman? To so vprašanja, na katera mi duša, akopram z veliko muko, mora odgovoriti »ne« in zarad tega ne čitam skoro nikakih hrvatskih knjig.

— Plamena vaša izgovornost, milostljiva gospa, zanese človeka nehote in skoro bi ga prevarila. Majheni smo žalibog, slava naša ne razlega se po svetu, da, še celo ono, kar smo pošteno zaslužili, odjimljo našemu imenu. Žalostno je to, muka obhaja človeka, prav velite. Ali vendar ne sodim kakor vi. In baš okvir naše malosti, koja steza često smelo duše in žarko srce, rodi toliko borbe, toliko nasprotja, da duše silno potresa in povest človeškega srca pri nas je toliko različna, toliko živa, da našim piscem nij treba, nego prepisati jo, pa so napisali najlepši roman. Ali, da vam resnico povem, mnogi naših piscev piše o naravi, ne motreč naravi, piše o človeškem srcu, ne poznavajoč ga.

— To je vse teorija, nasmehne se lepa gospa, a vašim besedam bodem stopram takrat verovala, kadar mi pokažete živ primer, kadar mi pokažete pravega junaka za roman.

— Hočem! gospa! jej odvrnem. Naš razgovor postajal je vedno glasnejši in živahnejši, župnik je pozabil Napoleona in sodec svoje hruške.

— Čujmo! zavikne velečastni gospod izbočivši se za mojim stolom, jaz pak nadaljujem:

— Ne nadejajte se, gospoda moja, da vam bodem pripovedal pravljico, složeno po pravilih umetnosti; ne mislite, da bodem pozival v pomoč ostro domišljenost ali bujno fantazijo. Nikakor ne. Kar vam tu pripovedujem je živa in prosta istina. Učil sem se prava in zakone na vseučilišči pražkem. Nekoliko let uže nijsem videl hrvatskega doma, zato odidem l. 186* božičevat v Zagreb. Vse se je tu preobrnilo, slobodniše se tu dihalo, srečnejše živelo. Prazniki so mi leteli in odleteli, ne da bi bil opazil kedaj in kako. Toliko je tega bilo gledati, poslušati, govoriti. Nij torej čuda, da sem praznoval prek reda. Naposled je bilo vendar treba odkiniti (odtrgati) se od doma, povrniti se na nauke. Podkraj meseca prosinca sredi najhujše zime pripelje me večerni vlak premrlega in ledenega v Prago. Ko se nekoliko razpravim, pohitim mej hrvatsko braćo. Dá bili smo braća, gospoda, bila nas je lepa peščica Hrvatičev v Češkej prestolnici, bilo je pravnikov, lečnikov, jezikoslovcev, bilo je sinov od vseh strani hrvatskega roda. Pa da ste nas videli, poslušali. Bila je lepa zadruga ponosnih, živih mladičev. Bili smo kakor prst pri prstu, vsi za vsacega, vsaki za vse. Delili smo radost, delili žalost, in radost je bila vedriša, žalost lakša. Nepomagati bratu, bilo je greh, bili smo komunisti mej seboj. A ta živa zadruga iskrenih mladih duš pazila, motrila, poslušala je na vsaki udarec, srca hrvatske matere domovine. Najbolj zaigrana fantazija ne more si stvoriti lepše poezije, nego je živovanje svobodne dijaške občine na vseučilišči. Doživel sem onih let mnogo grenke nevolje, ali nikdar nijsem doživel poetičniše dobe. Hrvatska braća shajali so se vsaki dan v kavani, da čitajo domače novine, ker nij bilo hrvatskega lista, niti hrvatske knjige, koja bi nam utekla. No redovite shode imeli smo vsako soboto. Kakor da vidim sedaj pred seboj to ognjeno četo. V posebni sobi neke pražke gostilnice sedeli so veseli, vedri mladeniči hrvatski. Nad mizo drhtala je plinska svetilka, prostirajoč zdaj jasniše, zdaj slabše svetlobo nad glavami mladičev. Okolo dolge mize junaki. Veselo je tu bilo in preveselo. Nij to bilo pijančevanje nemških dijakov, tu se nijso oglašale blatne pesme. Tu so se deklamovale pesme, čitali se sestavki, pevalo v četvero, nazdravljalo po običaji hrvatskem, vse v slogi in ljubavi.

Kanarec pravijo, niti je lep po vnanjem licu, niti grlovit v svojej dedovini na atlantskih otocih, no kedar pride v široki svet, požolti mu perje kakor zlato, odpre se mu grlo v mile pesnice. Tako tudi naša mladež. V svojem domu je mladenič plah, veže ga rod, vežó ga znanci in drugi obziri. Ali kadar zaide mej svet, plane mladič, in razvija se ko cvet, tu ga moreš studirati in prestudirati. A koliko raznoličnih značajev, koliko različnih slik — ali vendar vse samo jedno srce. V tujinstvu je treba učiti razlikost tipov našega naroda, kedar se mu sinovi zbero od vseh stranij v jedno kolo. Tu ti izido na svet flegmatična domišljenost Zagorca,[1] žive vragolije okretnega Dalmatinca, anakreontična nebriga Šijaka[2] in epigramatična odločnost Kžajišnika.[3] Za to so me ti shodi vrlo zanimali. Večkrat sem se povlekel v zakotek ter sem motril to šareno (pisano) kolo. Ali bilo je in prošlo. Razšli smo se v svet, kakor se razido zlati oblaci na nebu.

  1. Hrvat Kajkavec iz hrvatskega Zagorja.
  2. Hrvat s požeškega polja.
  3. Hrvat iz vojaške krajine.

No zašel sem na stranpot, zanesla me je duša v minule dneve, a obečal sem vam pripovedati o junaku romana. Oprostite, hočem.

Pohitim, kakor sem vam rekel, mej hrvatsko braćo na prvi pod prve pražke kavarne. Nijsem se prevaril. Našel sem braćo, ko da sem jih včeraj zapustil. V zadnjej sobi kavarne bilo je hrvatsko taborišče. Na večer so dohajali z juga časopisi. Te je treba v prvi mah prestudirati, ter najvažniša pitanja razpravljati, a razpravljalo se je jako glasno. Ljudje severnjaci čude se našemu glasnemu govoru, a penzionirci, čitajoč po dve uri »Augsburgerico«, mrzila so naša glasovita grla od srca. Stopim v to kolo, a vsi na mene ko bčela na med.

— Ali daj mir novinam, zavikne šijak čitajočemu sosedu, evo ti iz Zagreba najnovejših živih novin!

— Servus dragi brate! pozdravi me Zagorec.

— Kedaj si krenil iz Zagreba? — A kaj dela ta? A kaj veli oni? Pa je li to istina? Povej nam ti pravo! Ali si videl Tinko? Je li se zaročila Minka? In tako dalje brez kraja in konca.

— Mir deca! obregnem se na nje, da sem zdrav in cel, moral bi imeti deset glav in jezikov ko indijski bog, da pomirim vaše radovednost, ali vidite, prevalil sem prek sto milj sred trde zime, i bolj sem podoben ledeni sveči, nego človeku. Dajte da mi se duša malo ogreje, potem sem vaš sluga.

Da se otmem bratinskemu pritisku, sedem v kot k mojemu znancu, bradatemu Bodulu,[1] ki je na vseučilišči prežvekal helensko brezsmrtnost.

— Eto vidiš, in zopet smo se našli! začne moj krški[2] apostel, pogladivši svojo dolgo brado, pa niti besedice nijsi pisal iz Zagreba.

— Nijsem imel časa brate.

— No, povzame Bodul na novo, evo nam novega prijatelja, ter mi pokaže prstom človeka z naočniki, ki je za isto mizo sedel nama naproti. — Novi prijatelj se prizdigne, pokloni se svečano in predavši mi svojo vizitkarto reče v kratko: »Lovro N. profesor jezikoslovja.«

Ta svečani naglas me je s prva nekoliko osupnil, odvrnem mu ravno tako, po vsej priliki nespretno. Od kraja govorili smo malo, samo nekoliko navadnih besedij. In bilo mi je jako drago. Imel sem priliko motriti novega znanca. Sodeč po naglasu bil je pohrvačen Slovenec. Da vam ga v kratko opišem, bil je človek srednje rasti, koščat, širocih pleč. Nenavadno velika glava bila je povsem podobna kroglji, čelo mu je bilo široko, visoko, rekel bi oglasto, lice osehlo; bledo, v sredi široko, zdolaj povse šiljasto, nos fin, ustne tenke, stisnene, brki slabi, lasje črni in gladki, dolgi, pravilno v dvoje razdeljeni, a oči majhne, temne, mežikave, ali ob enem jako bodeče. Gledajoč ga zmel sem se nekoliko. Opazil sem na tem človeku nekov nesklad. Imel je nov posavski klobuk, fino sivo surko s srebrnimi gumbi, svilen ovratnik, tenko srajco, videlo se je, da se ta človek rad ukusno oblači, ali vsa ta finost bila je nespretna. Kakor da sem videl šolnika ali kapelana pred soboj. Pa tudi vel se ja nenavadno. Sedel je ponosno vzdignene glave, stisnenih usten, motreči človeka izpod očesa, časih bi se nasmehnil porogljivo, pokimal časih z glavo. V jednej roki je držal rokavice, a drugoj je neprestano pospravljal ovratnik. V vsem je hotel biti fin, eleganten, dostojanstven, ali po vsem si videl, da je ta človek sicer mnogo občil s finim svetom, ali da je kraj vsega tega ostal nekoliko neuglajen. Govoril je s prva počasno, svečano, kratko kakor epigram, ali ob enem apodiktički, preplitajoč govor francoskimi domisleki. Bil je silno miren, ali nenavadni svit njegovega očesa je izdajal, da je človek strasten. Kedar se je začela živahna prepirka o kakšnej neznatnej stvarici — a tega je bilo takrat dosti — molčal je Lovro kakor kamen, samo pod konec govora je rad z ironičko izreko prevrnil vso razpravo na šalo. A kedar se je govorilo o važnem poslu, zažarelo mu je bledo, starikavo lice, zasvetile se majhne oči, in zabadajoč kazavec v zrak, govoril je kratko, bistroumno, rad je pobijal tuje pravo mnenje dovtipom, a svoje krivo, kedar je trebalo, branil tudi sofizmom.

Po prvem razgovoru sem razbral, da je Lovro nenavadno obdarjen človek, da mnogo, jako mnogo vé. Kraj vseh teh vrlin, nij mi bila Lovrova prva prikazen prijazna. Nekaj me je odbijalo od njega. Ko nam se je jezik najbolje razvezal, izvleče Lovro uro in reče vrlo važno: »Kasno je gospoda!« Vzdignivši se, pogladi si lase pred velikim zrcalom in podavši mi tri prste pokloni se svečano: »Meni je bila posebna čast! Klanjam se!« Odvrnem mu poklon na isti način nekoliko osupnen, pa zategadelj skoro gotovo zopet nespretno. Razidemo se, a jaz sem dolgo razmišljal v postelji: Kakov človek je ta Lovro.

Naskoro sem izvedel, kakšen je. Shajali smo se večkrat pri mojem pobratimu Bodulu. Lovro se je pečal s knjigo, pečal sem se tudi jaz. Pobrativa se in naposled mi reče Lovro: Našel sem lepo stanovanje za trojico. Jednega druga sem uže zakaparil; pridi še ti, rad bi s tebo skupaj stanoval.

— Velja, mu odvrnem, bodem ti pagat ultimo.

Kmalu se vselimo v novo stanovanje in sicer pri kapelniku opere, ter se ponamestimo kakor smo bolje znali v svojem novem šatoru. Treči mej nami bil je Ž. tehnik, vrl in vreden sin hrvatske kajkavščine. No ta tretji svat bil je navadno z doma, vezala ga je vroča ljubezen na neko pražko mladenko.

— Hvala bogu, spregovori Lovro razredivši pod svojo belo polhovo kapo pohištvo po svojej volji, — gotovi smo; sedaj imamo salon in alkov; sedaj stanujemo gospodski in moremo vsaj pohode sprejemati.

Poznavajoč svojeglavnost brata Lovra, nijsem se vtikal v njegovo razredbo, samo v duši sem se nasmijal njegovej aristokratičnej opazki. Tako je bil Lovro molče priznan, ko glavar naše male zadruge. Sedaj stoprv sva se pobratila od srca, sedaj sva bila prijatelja in nijsva se ločila, dokler Lovro nij šel z vseučilišča.

Za zimskih večerov sela sva Lovro in jaz k peči učiti se. Ogenj je prasketal v peči, pipe so nama se dimile. Lovro je razdeval »Ostromirove evangjelije«, jaz pa »enciklopedijo prava«. Lazila je tako ura za uro, ali naposled vzdignil se je Lovro, nasadil si svojo polhovo kapo, očitni biljeg glavarstva, a to je bil znak, da je učenje dovršeno, in da je čas »akademičnemu čaju« in razgovora. Čaj kuhal je Lovro sam; v ta posel nij se smela mešati živa duša; kuhal ga je točno, rekel bi matematičnim redom. Kadar je vsul čajevo listje, izvlekel je Lovro svoj časomer in brojil minute, koliko jih treba. Pijoč pipo, srkajoč čaj čevrljala sva od srca o vsem. V takih prilikah pripovedal mi je Lovro o svojem domu, o svojej mladosti.

Lovro rodil se je blizu Postojne od kmetskih roditeljev, malo imovitih. Gospodarstvo po onih krajih je malo vredno, zemlja je suha, kamenita. V hiši bilo je več dece, ženskih in moških; dosti brige, jih postaviti na noge. Pobožni starci so želeli, da jim se vsaj jeden otrok povzdigne do sreče, do gospodstva. A more li za nje biti večje gospodstvo, večja sreča, nego je duhovniška halja? Kedar sin poraste, mislila si je starica mati, postane mi župnik, sosedje mu bodo poljubljali roko, sodec mu se bode klanjal, jedel bode vsak dan meso na belem pladnji, imel bode od česa živeti do groba, pa še več, molil bode za mojo duše, a njegova molitev boljša je od druge molitve. Je-li mogoča večja sreča? Starci so ukrenili, naj jim jeden sinov bode pop. Kocka je pala na Lovra. Vse selo je znalo, da je bistra glavica. Znal je na pamet vse cerkvene pesme. Tem bolje za-nj, bode mu pozneje toliko lažje. I tedaj naj pa bo, Lovro naj bode pop, reče oče. Ali eto bede! Za popa treba šolanja, a šolnik v selu je bil jedva za orgljarja; šola v mestu pa hoče bogme stroška, a odkod?

— Eto sreče! domisli se starka. V Ljubljani imamo kuma zvonarja (cerkovnika). Kako bi bilo, da Lovra vmestimo pri kumu, naj se čim preje priuči svetemu poslu. Vidiš dobro pamet i še boljše srečo. Tudi kumstvo je kaj vredno.

— Dobro mati, reče oča, Lovro naj gre k zvonarju. Tvoja pamet velja!

Sodski pisar napisal je za Lovrovega očeta pismo kumu. In dobro je pogodil pisar. Zvonar je bil dober kum, ter poročil, da je Lovru prosto priti k njemu v Ljubljano, ker on sam je uže oslabil, pa mu bode kumček (krščenec) v pomoč. Pa tako je tudi bilo. Jednega jutra blagoslovi mati Lovra, stisne mu v roko dvojačo, v torbo dva bela sira, za kumo pa povesma. Pojdi sinko, reče mati, pa mi bodi priden in pošten. V svetu je mnogo zla, ali ti mi bodi dober. Bog s tabo in njegovi angelji. Pa dade li sreča in milost božja, pel bodeš novo maše pred našim velikim oltarjem. Idi, pa moli za mater svojo.

Lovro je od vsega tega malo razumel. Vedel je, da gre v veliko mesto k svojemu kumu. In veselilo ga je. Ali ko je videl kako so se z materinih oči ulile solze, začne tudi on plakati. No oče odtrga sinka od materinih prsi, ter odvede Lovra h kumu zvonarju.

Tu je, se ve da, bilo drugače. Ko jo Lovro videl velike hiše, silo ljudi, visoke zvonike, ko so mu prvikrat za grmele velike orglje, razigralo mu se je mlado srce prek reda. Nij se Lovro plašil, kakor drugi kmetski dečki. Hitra njegova pamet brzo se je prijela vsega. Dali so mu tudi knjige. To je bilo veselje. Po ves dan sedel je malik v šoli, samo zvečer je namesto kuma zvonil »zdravo Marijo«. Nij to bila njegova dolžnost, to je bila njegova pravica, s katero se je ponašal.

  1. Hrvat iz kvarnerskih otokov.
  2. Iz otok Krka.

Na glasovih zvonov, razlegajočih se v daljni svet, kakor da bi se operutil tudi Lovrov duh, hrepeneč zmirom dalje in dalje. Za onega časa doletela je šolska slava samo gospodsko deco; kako bi bilo mogoče, da ne bi bila pametna, dobra, ker so gospodska, mislili so učitelji. Kmetski bogec, neznajoč niti pregovoriti nemški, moral se je stisniti v kot, pa naj je bil še tako pameten. Tudi Lovro je bil tak bogec, ali on se nij dal. Ta mali bogec premagal je ostrim umom, zrelim in smelim sodom na toliko predsodke svojega časa, da so mu se učitelji čudili, gospodska deca klanjali, neki učitelj je celo rekel o njem: »Nad glavo tega dečka sije ognjeni jezik svetega duha.« Vsak zavod ima dijake, kojih se še pozneje spominjajo, kakor nenavadnih prikaznij. Tak je bil tudi Lovro. No naj bode dosti o tem dijakovanji. Izvršivši srednje šole, znal je Lovro več, nego večina njegovih učiteljev, pa ako je nekad njegova mati mislila, da jej bode sin učakal župniško slavo, trdili so sedaj tudi pismeni ljudje, da gotovo postane mlad kanonik. Prišel je čas, da se Lovro zapopi. Srce mu nij utripalo veselo, žarkemu srcu mladenča bil je še svet preozek, hrepenelo je preleteti prek sveta, prek več svetov, a tu so ga jeli trgati od sveta, zapirati ga v samega sebe. Nahajajo se duše mirne, krotke, pobožne, koje imajo toliko moči, da vse svoje živenje polože na oltar božji, ne da bi kedaj obžalovale to žrtvo. Ali Lovro nij bil tak junak. V njem je vse kipelo, vrelo, plamtelo. Bil je preslab, da si sam zlomi peruti. A vendar se je dal zapopiti. Oblekli so mu črno haljo, obrili mu teme. Neizmerna žalost mu je obuzela srce. Pamet mu je blodila po somraku. Črna halja zdela mu se je, kakor oklop velikana na prsih pritlikovca.

Ali junaško je dušil v sebi svoje jade, zakopal jih na dnu srca svojega. No to nij bilo junaštvo navdušenega bojnika, kateri gorečim srcem plane v boj; to je bila nema odločnost vojaka, ki prisiljen nositi puško, mirno izide pred sovražnika in ne mara, ali ga bode prebola sablja, ali ga bode zrno zleknilo na zemljo. A kdo ga je silil na ta neželeni poklic, pod ta sveti, za njega pretežki jarem? Kdo me sili? vprašal se je često tudi sam Lovro. Nikdo, baš nikdo. A zakaj ne raztrgam svetih verig? Silil ga je, silil materin nasmeh, materine solze radostnice. Pred tem nasmehom nabranega starega lica, pred tem sijajnim biserom upade vse njegovo junaštvo na nič. Lovro je ljubil svojo mater nad vse, in ta ljubezen ustavila mu je vsaki ugovor v grlu, vsako vporno misel v glavi.

Pod večer necega jesenskega dneva — ob času počitnic — vračal se je Lovro v rodno hišo — prvi krat v duhovniškej obleki. Nad ostrimi pečinami pustega Krasa miglja večerna rudečica. Sredi kamenite puščave sija zelena osama, a sredi nje, kamenena hišica. Župni zvon zvoni »Zdravo Marijo«. Pred ogrado stoji mlada ženska, krepka, močna. Na dvorišči moli stoječ starec, na čelu mu sijejo zadnji žarki solnca zapletajoč mu svoje zlato v sreberne lase. Pred hišo na kamenitej klopi sedi starka sklopljenih rok. Tudi ona moli.

— Jezus! plosne mlada rokama, opazivši, da se v črno oblečen mladenič navkreber približava hiši. »Mati, mati! Evo gosta! Lovro gre! Na mojo dušo! Lovro, mati!« in pohiti navzdol pred došleca. Oče stopi za njo, a mati vzdigne glavo in spusti roké v krilo. Tresla se je. Za hip prileti pred njo mlad bogoslovec, poklekne in spusti glavo v starkino krilo. A ona? Razprostre roke, tiho plačoč in smejoč se gleda srepim očesom mlado glavo. Naposled spusti roke in glavo na sinka svojega. V tem hipu nij bilo na svetu v isti mah večje žalosti in radosti, nego na tem mestu.

Pri večerji je bil Lovro vedriši. Svoboda, sveži zrak, mili mu obrazi in prizor mesta, kjer je ugledal svet — vse to ga je zaneslo, da je pozabil tudi na svojo črno haljo. Govoril je z očetom in svakom o marsičem, govoril je pametno, ostroumno ali tudi priprosto, prav po duši svojih, priprostih rojakov.

Oče se je razgovarjal ž njim, kakor s svojim vrstnikom, sileč ga neprestano primorskim vinom. Svak, korenjak, vplel se je časih v govor, pa tudi sestra, držeč dete na prsih, rekla je časih katero v šali. A mati? Okamenela je. Nema, blažena sedela je na kraji klopi, šeptajoč molitve in gledajoč črno haljo svojega sina.

— E Lovro! povzame črnoóka jedra sestra, bog si ga vedi komu uže nijste vi možki pili na zdravje, ali Lovro je pozabil, da nij samo sin in brat, tem več tudi ujec. Pojdi bliže, brate, poglej mojega dečka, tudi ta nekaj velja — bog ga varuj urokov — doda mlada žena skinivša robec z glave svojega jedinčka.

— Poglej ga no! Lovro! nasmeje se svak, pa reci po duši, ali se nij ta mali debeljakovič vrgel po materi. Poln je kakor jabolko, pa to ti nijso miši privlekle, jeli Katica! In mož poljubi mlado ženo in črnolaso dete, ki se je tako pametno in milo nasmehovalo ujcu.

— »Odnesi se umazani jezik!« lopne žena zbadajočega moža lehko po roci, »vidi ti se, da nijsi na tešče. Misliš, da je brat prišel iz mesta, da posluša tvoje bajke? Pridige ti je treba, pridige.«

In vsi so se srčno nasmijali. Lovra hitro mine smeh. Čelo mu se zmrkne. Zamislil se je. Srečni ljudje! Tu je živenje, pravo, zdravo živenje. A on? Pogleda črno haljo, srce mu zadrhče! pogleda mater in umiri se.

Naposled se je treba vrniti v mesto. »Pusti mene,« pravi mati sestri, pospravljajoč Lovrovo robo, »pusti mene, bodem sama. Kaj ti znaš!« In tiho plakajoč je skladala prtljago. Na odhodu prime Lovra za roko in teroč si solze govori: »Moli za me sinko, moli. Lepo znaš govoriti, kakor bukve, znal bodeš tudi lepo moliti. O srečna sem in presrečna! Oprosti, ti si uže sedaj gospod — ali jaz sem ti mati, mati!«

Za temi vedrimi dnevi nastane v Lovrovi duši noč, temna noč, burna noč. Dolgi hodniki semenišča zevali so nanj kakor odprta žrela. Lovro se odloči od družbe. Bledel je zmerom bolj in bolj. Začel je moliti, moliti pritiskujoč na čelo molitvenik. Ali dim njegove žrtve nij se vil pod nebo, dim se je zgubljal po tleh. Zakopal se je v Auguština, Hrisostoma in druge svete očete, zadolbil v psalme. Zaman, zaman! Duh mu se je obračal na Berangera, Göthea, Byrona i Mickieviča. Tu je našel samega sebe. Duša mu je bila ko Byronov Mazeppa, privezan krutoj sodboj na besnega konja — na čas. Čas, mladost leti, duša je ranjena, krvava. Lovro je začel čitati, učiti se v pozno noč. Ali nij studiral svetih očetov. Učil se je povesti, jezikov, matematike. Lovro nij bil pesnik, to je, nij imel tvorne pesniške moči. Ali duh mu je bil ognjeni zmaj. Sprejemši v se toliko slik pesniških velikanov, toliko množino različnih mislij in občutkov, kipelo mu je srce ko ognjevita gora. Prihajal je vse bledejši, vse sušji, samo oči so mu vsaki dan bolj plamenele. Našli so pri njem Kanta, našli so Rousseanove »Confessions«. Od onega dne ga je mrko gledal predstojnik. »Vas je obsel nečisti duh, vi ste zgol svetovnjak pod sveto haljo.« Od onega dneva nij bilo mirú. Predstojnik mu je bil krvni neprijatelj. »Vi ste husita, heretik!« kara ga; »ali se čita večna modrost v teh krivovernih stikih?«

— »Ne,« odvrne mu Lovro, »jaz sem sveti Lovrenec, vi me pražite na roštu!«

— Propast tvoja od tebe samega! zagrmi predstojnik, ki nij spadal nikakor v red krotkih pobožnih pastirjev Kristusove črede.

Lovro stisnivši zobe pohiti v vrt, čita Tomaža od Kempisa ali takoj za tem Preširnove sonete. In kmalu je bil popolen rob Petrarkovih zvonečih verig.

O drugih počitnicah povede neki drug bogoslovec Lovra soboj v svoje rodno mesto. Bila je to vasica v krasnej gorskej okolici. Ne daleč od vasi stal je vlastelinski gradič. Domačin, človek jako izobražen in prijazen, povabil je često mlade bogoslovce k sebi. V krasnem gaji, na lepih holmih bilo je obilo zabave. Vlastelin je imel lepo jedinico, bila je črnoóka in zlatolasa, vesela in bujna, a pametna, nenavadno pametna. Umela je več jezikov, znala je črtati, udarjati glasovir in več tega. Sosebno rada je govorila francoski, pa je tudi dobro poznavala francosko slovstvo. Tudi Lovro je bil temu jeziku vrlo vešč. Nij tedaj čudo, da sta mladi svetnik in črnoóka plavka mnogo mej soboj čevrljala o cvetji, o solncu, o glasbi, o Berangeru in o čemrkoli. Mladenka je bila živa, vrlo živa. Domišljenost in ostroumnost sta bili Malvini — tako jej je bilo ime — sosebno po volji, nad vse drugo. Zato je tudi rada govorila z Lovrom. Oko jej je pri tem sipalo iskre; ali kadar je govor prihajal živejši, zdrznila bi se Malvina, óko jej postane ozbiljno. Necega letnega popoludneva napoti se Lovro sam v gradič, ki je bil zidan samo pri tleh. Od daleč so se razlegali zvuci glasovira. Lovro je poluknil skozi okno v sobo. Malvina je sedela za glasovirom. Zagrinjala so bila na pol spuščena, samo nekoliko solnčnih žarkov je vhajalo v polutemno sobo, ali ti žarki igrali so nad zlato glavico Malvine. Prava Rembrandtova slika. Igrala je Schubertovo pesem. Lovru so noge kakor vrasle v zemljo, ali naposled stopi v hišo, v salon, kder je sedela Malvina. Nasmehnivši se pokima devica dva, tri krate, pa dalje prebira tipke. Lovro sede v kraj nem, zanesen. Bog vedi s čem je razmišljal. Čelo mu je bilo sedaj gladko, sedaj mrko, oči sedaj sanjave, sedaj ognjene. Malvinine roke kakor da so prebirale njegovo srce. Najenkrat prebledi, skoči. Malvina se zdrzne, glasovir umolkne.

— Za boga, kaj vam je? vpraša deklica.

— Nič, nič! iztisne Lovro s težko muko.

— Govorite, prosim vas.

— Da govorim? V resnici? Da govorim? vpraša zamolklim glasom bogoslovec.

— E da!

— Jaz — vas ljubim, odvrne poluglasno mladenič.

Na nekoliko časa umolkneta oba. Lovro je obstal kakor kamen, deklica se osvesti, gre polahko k mladeniču, ustavi se pred njim, prime ga za obe roci in spregovori od srca:

— Lovro vi ste pameten, ljubeznjiv človek. Verujte mi, da umejem ceniti vaše vrelo srce, genijalni vaš duh, ali na vaše besede ne znam vam odgovoriti, ne smem. Vaša črna halja nij mi dala še misliti o tem. Ali z bogom! — drugače bi začela razmišljati — z bogom, prijatelj moj! In deklica je izginila.

— Z bogom! vzdihne Lovro. Gospod! naj bode po tvoji volji.

Počasnim korakom odmikal se je Lovro od gradiča. Kraj gozdiča sede na panj.

Solnce je zašlo, čreda se je vračala, nastala je noč in zasijale so zvezde, a Lovro je sedel na panji poniknene glave. Z gore dahne hladen veter, Lovro so strese, vstane. »Z bogom« šeptne še enkrat in izgine za gozdičem.

Drugi dan se je Lovro vrnil v Ljubljano, a Malvina je šla v Trst.

Odsle Lovrova glava skoro nij mogla več misliti. Samo jedno mesto v njegovem telesu je bilo živo, blazno — samo srce mu je bilo živo, a vse ostalo telo mrtvo. Ali srce ga je boleló, iztrgal bi si je iz prsi. Po cele dneve je korakal po svoji sobici sem ter tija nem, bled, brez zavesti. Glas orgelj mu se je zdel nevihta, ki besni na vzbibanem morji, sveta pesem bila je njegovemu ušesu izdihanje umirajočih in besede njegove molitve nijso bile, nego zrna, padajoča na pust, neploden kamen. Oh koliko je krati zavidal marmornim svetnikom v cerkvi njihovo mesto. Zakaj nijsem jaz na vašem mestu? Pri vas je mozek in srce, pri vas je vse od hladnega marmorja. Malo kedaj je Lovro spal. A kadar je zaspal, mučili so ga sni. Sanjal je, da je bil ptica podrezanih perut, zaprta v gajbi. A zunaj v zelenem logu sedel je na vejici slavček zlagajoč mile pesme. In hotel je poleteti iz gajbe, poleteti k svojemu slavčku v zeleni log. Tri krati razmahne peruti, trikrati udari glavoj v gajbo in z glave mu poteče kri. Strašen sen!

Lovro je ginil od dne do dne. Malvina bi bila moja, da me ne veže črna halja. Ta misel osvojila mu je vso dušo. Predstojnik nij maral izpitavati rane mladega pitomca, nij bil on dober pastir. Vnanji videz veljal mu je več, nego skrušenost srca, nego čista duša. Za to je Lovra karal vsak dan. Za vsako malost je znal uščeniti siromaka.

Lovro je menil, da mora zdvojiti.

— Ne zabadajte si ostrih nohtov v moje srce, vrisne jednega dne Lovro, tako nij spasa mojega, iz uma moram.

Mladenič oboli. Lovro je bil med duhovstvom poznan kakor vrlo umen mladič, sosebno rad ga je imel neki starec kanonik, vreden pobožen mož. Čuvši o Lovrovi bolezni gre v semenišče. Bolezen je šla na bolje, ali mladenič je bil slab. Kanonik sede k njegovej postelji.

— Sinko! pravi dobri starec, povedali so mi, da boluješ. Zato sem prišel. Kako ti je? Povej mi, kaj te boli. Pravili so mi ljudje, da si od dlje časa bled, žalosten. Povej mi brez obzira, ko da govoriš svojemu očetu, svojemu izpovedniku.

— Hvala vam prečastni oče, odvrne bolnik slabim glasom, hvala za vašo očetovsko brigo. Da bi vam vse povedal? Bože moj! morem li?

— Govori sinko!

— Dobro. Hočem! Ali prosim vas ne hudujte se na me. Nesrečen sem. Srce mi boluje.

— Kako srce?

— Velika je stvar, sveta je stvar služiti ves smrtni vek bogu — in samo bogu. Ali k temu se hoče, oče, jakosti, junaštva. Ne more to vsak. Mnogi so pozvani, redki izbrani. In mene je osoda krenila na ta sveti pot. Ali žalibog zašel sem na kriv pot. Nisem jaz izbranik. Srce mi kipi, duša mi hrepeni v svet, ali nisem junak, da bi se premagal. Sveta halja gori na meni, sežgala me bode. A kaj čem jaz? Bodoči sluga božji, hotel bi mu služiti vsim srcem. Nečem biti pol človeka. A ne morem. To je moja bolest. Sodite me in bog naj me sodi, jaz nisem kriv.

— Nesrečen si, sinko moj, razumejem, i nisi izbranik, vidim. Obžalujem te. Nadal sem se, da bodeš narodu veren pastir. Nečem te karati, kakor bi drugi morebiti storili. Bolje je, da si dober svetovnjak, nego nevreden duhovnik. Vem, da je za sveti poklic treba junaštva. Rekel si mi, da ti srce boluje. Ljubiš morebiti žensko?

— Ljubim, oče!

— Ako je samo to, prešel bode ta sen mladosti.

— Nij samo to. Prešel bo ta sen, ker mora preiti, ali to ne ozdravi moje rane. Duša mi gine za širocim svetom, v mojem srcu ne bode nikdar svetega mirú.

— Ako je tako, ne bodem te več silil. Pojdi v miru, jaz te blagoslavljam. Čudni so poti previdnosti, razni bo poti človeka. Pojdi, kamor te želja vleče, tudi po tem potu moreš priti do spasa (izveličanja). Govoril bodem, da te odpuste, pa ako ti bode pozneje treba moje pomoči, pridi pod mojo streho, našel bodeš očeta.

Srečen spusti mladenič bolno glavo na starčevo roko, ter jo moči vrelimi solzami.

Za teden dni odpro se jednega jutra seminiščina vrata. Iz hiše stopi bled mladenič v posvetni obleki — Lovro. Vzdihne. Svoboden sem, misli in pozabi na vse. Solnce je sijalo, vse je bilo živo, zeleno. Lovro gre iz mesta. Sprehajal se je in sprehajal po zelenih gajih. Na obronku griča vrh mesta usede se mladenič. Oči so mu letele po gorah, po dolinah. Užival je ne misleč nič. Naposled ovlada ga sen, sladek sen. V snu gledal je Malvino, sedečo za glasovirom. Okoli glave migljalo jej je solnce. Malvina! vzklikne mladenič, glej, črne halje nij je več. Dojdi, dojdi! In razširi roke in — probudi se. Večerni zvonovi spomnili so ga resnobe. Stopram sedaj je začel razmišljati. Kam sedaj? Pogleda proti strani, kjer mu stoji dom. Čelo mu se zamrači. Kaj porekó moji? Morem li k njim? Morem li? — Moram.

Odvažno vzdigne se Lovro in gre k svojemu znancu v mesto. V rano jutro druzega dne je uže korakal Lovro po cesti proti Postonji. Hodeč dobro uro prispe na vrh klanca. Proti njemu gredo kola vzdigajoč za sebo silen prah. Lovro stopi na griček kraj ceste, da se umakne prahu. Lahka kola hité mimo njega. Srce zazebe mladeniča. V kolih je sedel fin, mlad gospod, pri njem mlada gospa. Bila je Malvina. Opazivši potnika prebledi. Lovro gleda dolgo za njenim plavkastim zavojem, ki se je vil na jutranjem solncu. Za tem sede na griček. »Z bogom!« šeptne. »Seveda, budalo, seveda! Vlastelinska hči in ubog kmet! Naravno! Čemu še dalje misliti. Srce ne umuje. Bedasto srce, kdo te vpraša? Molči, trpi. Z bogom!« Hitrim korakom stopa dalje. Naposled opazi svoje rodno mesto, opazi očevo hišo. Bilo mu je težko, kakor bi se moral spenjati na ledeni hrib. Pride bliže. Ah da bi bila ta hiša še sto milj oddaljena!

Potoma srečaval je kmete iz domače vasi. Ljudje so postajali in v čudu gledali za njim. Odkod ima mladi duhovnik posvetno obleko. Je li morebiti kaj zakrivil, pa so ga spodili? Bog ve. Pride pred hiše. V dvorišči nij nikoga. Bržčas so bili ljudje na polji pri delu. Stopi na pristrešek. Vrata so na polu odprta. V izbi sedi starka predoč in nogoj zibajoč dete. Lovro obstane, zatem korakne. Starka privzdigne glavo.

— Za pet ran božjih! vrisne zrušivši kolovrat, sin! sin! Kaj je s tebo? Pritisnivši roke na srce pade na stol. Popade jo treslica. Dete v zibeli začne kričati. Lovro stoji zbegan. Naposled se domisli, skoči iskat očeta, ter začne starki drgniti senca. Mati odpre oči na pol in pogleda sina tožnim, karajočim pogledom, da mu je srce pokalo.

— Mati! povzame poluglasno Lovro stoječ, kakor marmorni kip, oprostite, ne sodite me krivo. Ne morem drugače. Bog mi je svedok.

— Kaj si storil sin? nadaljuje starka skoz jok, pomagaj nam mati božja! Nas vse si zatrl. Naša hiša nema več blagoslova.

Kako sem si vse to lepo izmislila bila, a sedaj — od vsega tega nič.

— Ali zaklinjam vas, poslušata me! Povem vam. — —

V tem prikaže se na pragu oče in svak. Oče se zapanji.

— Ti Lovro?

— Jaz sem oče!

— Čemu? V tej obleki? Kje imaš črno opravo?

— Pustil sem jo v seminišči.

— Mar so te spodili?

— Šel sem svoje volje.

— Bedaste volje! Pa zakaj?

— Bil sem nesrečen. Nisem rojen za sveti poklic duhovnika.

— Nesrečen? A kaka te sreča čaka sedaj. Za kaj si?

— Svet mi bode dal srečo. Učil sem se nekaj.

— Menda pojdeš prek morja — v Ameriko?

— Ne pojdem.

— Tedaj kam?

— Ostanem med svojimi.

— Pri nas? Ne boš. Brez dela nij jela. A pri nas druzega dela nij, nego plugom in motikoj.

— Nečem se hraniti vašim znojem. Povrnem so v mesto. Najdem si pomoči. Ali vsaj za prvi čas dajte mi zavetja.

— Ne dam. Idi kamor ti je drago.

— Tast! vplete se Lovrov svak, ne prenaglite se. Poslušajte ga vsaj. Bog ve kaj je.

— Molči zet! Lovro! Sveta si željan. Pojdi v svet. Srečen pot. Prenočiš lehko nocoj, ali jutri ob zoru odnesi se od hiše.

— Oče!

— Nič. Rekel sem. In pri tem ostane.

— Dobro oče! Pojdem.

Starec odide iz hiše — v vas mrk, zamišljen. Sin umakne so v kamro, vrže se na posteljo. Tu je ležal nem. Prsi so mu se vzdigavale, ustne so drhtale. Najenkrat zaškripno vrata. Vnide starka mati.

— Lovro! Čuješ li me? Lovro! zaječi stara.

— Kaj je mati? privzdigne se Lovro.

— Povej mi vse, kako je bilo.

Starica sede na posteljo kraj Lovra, a ta razgali roditeljici svojo ranjeno dušo.

— Lepo govoriš, krasno govoriš, zakima starka skozi solze, ah kako bi ti lepo bil pridigoval. Pa ker je tako, naj bode božja volja, ali — ali ta rana mi se ne bode zacelila. Pri tem si starica otare solze zastorom.

Druzega dne ob zoru krene Lovro nazaj v mesto, poslovivši se s sestro in svakom. Matere ne najde nikjer. Prišedši do mesta, kjer so steza stika s cesto, opazi starko sedečo pod rudečim razpelom.

— Pričakala sem te, da te spremim, Lovro, kos pota. Na pogačo. Sama sem jo spekla. Tudi to vzemi, reče mati in mu stisne pet križavcev v roko; vem da ti bode treba.

Molčé gresta nekoliko časa po cesti. Tu se poslovita. Ali vam je treba praviti kako?

Prišedši v mesto gre Lovro na ravnost k staremu kanoniku.

— Prečastni dobrotnik! mu reče, oče me je pognal od hiše, prišel sem k očetu.

— V dober čas sinko. Vladin predsednik izvolil te je na mojo preporoko za odgojitelja svojemu sinu. Jutri se moraš seliti k njemu.

Na ta glas iz ust starca dobrotnika, uzkliknilo je Lovrovo srce od radosti. Svoboden bodem, srečen bodem, odmevalo je v njegovej duši, in jedva se je domislil, da se je treba kanoniku zahvaliti. Tako nekam mora biti nesrečnej ribici, kojo voda vrže na suho, a plima jo zopet ponese v njen rodni stekleni stan, v vodo, kjer se more naplavati od srca.

Lovro pokloni se lično (osobno) vladinemu predsedniku. Bil je to grof, tedaj aristokrat in birokrat ob jednem, ali nij jedno nij drugo, kakor se navadno piše in razumeva. Bil je fin in dovolj podučen, imel je celó smisla za znanosti in umetnosti. Svojim uradnim poslom vešč kazal je mnogo zdravega razuma, ter je preziral uradniško cepidlačenje, katero se rado izdava kot nepogrešljiva premodrost. Bil je prijatelj ljudstvu, a ljudstvo njemu. Od srca je zaničaval uradnike, ki so se višim do črne zemlje klanjali, na občinstvo pa gledali prezirno, kot polubogovi. Še več, vladin predsednik ljubil je svojo rodbino od srca, a tak človek ne more biti trd niti v uradnih poslih. Hotel je, da mu bode sin cel korenjak, ki ne smatra predsodke za zakone narave. Za to se je vele razveselil, da je dobil Lovra za učitelja. Mnogi se vé, da so mu na tihem zamerjali, ker prosim vas, razpop pa učitelj deci! To malo, da nij greh. Ali predsednik se nij obziral na šepetanje ljudij, ter pozdravi Lovra tako:

— Da ste mi zdravi gospod! Veseli me, da sem našel, kar sem dolgo časa iskal. Da vam povem odkritosrčno svoje mnenje. Vi ne bodete mojemu sinu šolnik, vi ne bodete samo gouverneur, temveč mentor, kakor ga razumeva biškop Fenelon. Vem, da ste človek odkrit, da je v vas značaja. Vidite, to jaz želim svojemu sinu. Mehak je to deček, skujte mi od njega jeklenega človeka. Brez narave nij v živenji računa, a merilo v naravi mora biti značaj; ako ne poznavate narave, slabo bodete izhajali. Vi bodete meni, mojemu snu, mojej rodbini prijatelj, in kot prijatelj bodete živeli v mojej hiši.«

Tako po priliki je govoril grof. Lovra so te besede milo genile, nov poklic mu je zarad tega bil stokrat miliši. Mladi razpop preseli se takoj v predsednikovo hišo. Tu mu se pred očmi odpre nov svet, gospodski svet. V hiši so ga imeli kakor svojega; ugodnosti in povoljnosti so mu se ponujale na vse strani, skrbem nikjer sledú. Njegov učenec nij bil razmazan gospodičič, temveč zdrav, razumen, vodljiv deček, ki se je ponašal znanjem svojega mentora. Učiteljevanje tedaj Lovra nij stalo mnogo truda, ter je pri vsej marljivosti mogel odbiti dosti časa za svoje nauke. Učil se je mnogo, čital še preveč in karkol. Duh hiter, prenicajoč, ognjen ne hodi vedno po jednem jedinem, omerjenem potu, ne kopa samo sistematično po jednej znanosti, nahajajoč zvezo mej vsemi panogami nauka in želeč njegov uspeh zvezati z živim, praktičnim živenjem, sega tak duh v vse človeško znanje, ter ga skuša objeti, kolikor mu dado njegove moči. Tak duh ne pozna mejnikov. To je znak ženijalnosti. Tak je bil tudi Lovro. Jako rad se je učil matematiko, prirodne znanosti in filozofijo; dobro je poznaval zgodovino, a posebno milo mu je bilo jezikoslovje in učenje stare in nove svetovne književnosti. Znanje jezikov — a poznaval je vse glavne evropske jezike temeljito — smatral je Lovro samo za sredstvo, kar je tudi prav, a učeč se jezikov, nij si razbijal glave premodrimi drobnostimi brez namena, temveč je študiral početek, filozofijo in naravo jezikovo. Časih je poluknil tudi v politične znanosti. Škoda, da nij globoko pogledal va-nje, njegov oster um našel bi bil mnogo hrane v tej stroki. Lovrov nauk pa nij bilo samo pusto pametenje, zmerom je stvar razmatral kritično, sodil je ostro, izvirno, razlagal jasno, kratko. Tako je prehajal čas Lovru povoljno, ugodno, brez nenaravnih steg in brez dolžnostij protivnih njegovej volji in želji. Mladi grof priljubil se je k njemu kakor k starišemu bratu, učil se je marljivo, ter lepo napredoval. Pa tudi Lovro nij smatral učenca drugače, nego svojega brata. Ž njim je po zimi zimoval v mestu, pomladoval na potu, a letoval v gradiču na kmetih.

Lovro je dihal svobodno, srečno. Še več, Lovro se je povsem redrugačil. A niti nij čudo. Kako je gledal ta svet ubogi zvonarski deček, krotko dijače, zraslo iz kmetske kolibe, znujeni mladi bogoslovec? Zvonarski deček je videl s svojega zvonika visoke gospodske strehe, ali bog ve, kaj se skriva pod temi strehami; ubogo dijače gledalo je čudom svetla visoka okna gospodskih palač in hitre bogate kočije; a nujnemu bogoslovcu odmevala je vekovita jeka sred pustih zidov: »Ti se moraš odreči sveta.« A sedaj? Sedaj je Lovro korakal po gladkem parketu v palači, sedel na mehkem gospodskem sedalu, jel s srebrnega pladnja kakor druga gospoda, gledal in užival vse gospodsko življenje, vse njegove spletke, velike malosti, resno in smešno tekmenje, učil se poznavati prazne velikane in umne pritlikavce, s kratka, sedaj je gledal v dušo ljudem, ki vladajo svet. S prva je bil nekoliko zbegan, ker nij poznaval svetskih običajev, jeden hip dremala mu je kritična moč, ali kmalu mu se duh osvesti in klical je ta novi svet pred sod svojega uma. Gospoda klanjala se mu je dvakrat: kakor prijatelju predsednika in kakor človeku vrlo umnemu. Kedar glavarji spoštujo vrline duha, padajo pred njimi mali velikani na kolena, ker se jim to gospodsko spoštovanje zdi tekar (še le) pravi pečat božjega daru.

Jednega večera je bil v predsednikovih dvorih »thé dansant«. Zbralo se je lepo društvo, ali večidel birokratično, torej nekoliko napeto. Tudi Lovro je bil na zabavi, ter gledal to mejsobno klanjanje. Ko se prikaže predsednik in mimogrede izusti nekoliko šaljivih besedi, nasmehne se društvo po dolžnosti in postano za hip živahniše. A ko predsednik Lovru stisne prijateljski roko, nastane šepetanje in gospoda je jela obletavati Lovra. V ta mah pokaže se pred njim mlad, jako nališpan gospodek. Poklonivši se polahkoma predstavi se, govoreč skoz nos: »Ferdinand N. okrajni predstojnik.«

— Sosebna mi je čast, odvrne Lovro malomarno.

— Oprostite mi mojo smelost, velespoštovani gospod! nadaljuje predstojnik igrajoč svojim očalinom, ali hotel sem vsikako priti do sreče z vami se spoznati prej, nego vas pozdravim v svojej hiši.

— V vašej hiši?

— Ah! ne veste? Tem bolje. Superbe! Njegova preuvzvišenost gospod vladin predsednik izvolil je sprejeti moj ponižni poziv, da mu mladi gospod grof pride prihodnje počitnice na moje imanje v L. Divna okolica.

— Znana mi je. Krasna je, odvrne Lovro in senca preleti njegovo čelo.

— Jel te? Krasna. Veseli me, da mi to tudi vi, velespoštovani gospod, ko znan poznavalec krasote, potrdite. Nadejam se čvrsto, da bodemo ondi preživeli vesele dneve.

— Lepa vam hvala vnaprej!

— Al ker se je naše poznanstvo tako srečno začelo, dovolite, da ga dopolnim, da vas predstavim svojej gospoji. Tudi ona ljubi sosebno umetnost.

— Bode mi velika čast. Prosim vas za to, gospod predstojnik!

Uradnik prime Lovra pod roko, ter ga povede v drugi salon. Na pragu ustavi se Lovro. Predstojnik je čutil, da mladi učenjak drhče.

— Kaj vam je? vpraša predstojnik.

— Nič, odvrne Lovro, izvolite me predstaviti.

V kotu salona na mehkem naslonjači oblečena v plavkasto svileno haljino sedela je bujna rumenolasa, črnoóka gospa. Koketno je bila spustila lepo glavo na naslon sedala, ter je hladila bele prsi pahljačem. Okoli nje je titralo nekoliko mladih uradnikov v črnem fraku in mlajših poročnikov v belej uniformi.

Gospod Lovro N., učenjak in gouverneur mladega gospoda grofa! — Moja gospa, Malvina rojena plemenita L, predstavi predstojnik Lovra svojej gospoji. No, gospod filozof, nadaljuje skoz nos, prepuščam svojo gospo vašej domišljenosti. Napadajte živo, delajte jej »cour« po volji. To jej bodi kazen za nesrečno migreno. Moram plesati četvorko s svetnico M., pa eto uže je začela godba. Adieu m' amie! Adieu monsieur le gouverneur! In oddrsnil je mladi predstojnik po gladkem podu.

Ko je Malvina ugledala Lovra, stresla se je kakor list o večernem vetru. Zatem pobesi oči in nakloni se dostojanstveno. Lovro? Prebledi kakor smrt in hipec stoji nem.

— Milostljiva gospa! vplete bo mlad poručnik, spasite nesrečnika, napravite od mene najsrečnišega človeka, plešite z meno četvorko!

— Hvala! glava me boli! odgovori v kratko predstojnica.

— Tedaj sans pardou? priskoči golobrad praktikant kazenskega soda.

— Sans pardon, odreže Malvina.

Lehkokrilo uradništvo in častništvo razprši se hitro izpred očij lepe okrutnice, iskajoč drugde plesalke.

— Oprostite milostljiva gospa! osvesti se Lovro, poklonivši se nekoliko nespretno. Zla sreča vrgla me je pred vas, in mesto zanimivega kola mlade gospode evo tu mene, da vas svojoj neveščinoj dolgočasim. No jaz temu nisem kriv. Samo sem nesrečen quid pro quo, ki ga je vaš gospod soprog izvolil postaviti semkaj, da straži vašo migreno. Odpustite mojej nespretnosti, nij še dolgo tega, kar sem prišel iz seminišča, pa tak mlad svetnik ne zna za gospodski običaj.

— Sedite k meni gospod Lovro! pregovori zbadajoče Malvina, lopkajoč pahljačem po svilenej obleki, sedite k meni; ne pomaga nikak izgovor, gospod stražar moje migrene. Moj mož poveril me je vam. Vršite svojo dolžnost. Ples, kakor vidim, vas slabo zanima. Apropos! Rekli ste, da ste se odrekli duhovništva, al vi ste, verujte, velik jezuvit.

— Jaz?

— Da, vi gospod! Svoj ognjeni duh, svojo živo domišljenost zakrivate za izmišljeno neveščino, samo da me se rešite.

— Varate se, milostljiva gospa! Vi me smatrate za slabega človeka. Tak sem. Evo sel sem do vas. Zapovedajte!

— Dobro! Povejte mi, kaj delate sedaj?

— Vzgojitelj sem grofovega sina, odvrne Lovro hladno.

— Vem. Ne prašam vas za vaš potni list, kjer je osoba natanko opisana. Prašam vas ko človeka umnega, izobraženega, komur duh nikoli ne miruje: Kaj delate sedaj?

— Učim se botaniko.

— Poznavati rastje in cvetje?

— Da.

— Kako to?

— Velik sem prijatelj prirode. Uže davno se pečam rastlinstvom; zbiram trave in cvetje in prešam jih v knjigo. Zbirka mi je sicer majhna, ali podučna.

— Ali res?

— Nedavno našel sem vijolico stisneno v tako staro knjigo. O bog kaka promena! Ko sem jo videl prvi krat, cvela je divna, sveža v zelenej travi, a sedaj stisnena, suha brez živenja.

— Čemu ta vrlo navadna rastlinarska opazka?

— Da vijolica duše nema.

Malvina prebledi, ter zakrije svoje zmeteno lice za pahljač. Za kratek hip povzdigne glavo, ko da je zbrala nove moči.

— Gospod! povzame Malvina, vi mi govorite tu o rastji, o cvetji, ali jaz čutim otrov tega rastja, samo trnje tega cvetja. Razumejem vas predobro. Čim sem vas opazila, domislila sem se takoj, da bodo mej nama razgovori o minolih dnevih. Vi ste nekako nestrpljivi. Nečete li me poslušati?

— Hočem milostljiva gospa!

— Nekdaj sva se videla, jaz nedolžna deklica, poznavajoč samo naravo, vi mlad bogoslovec, idealist. Vi ste me ljubili — a jaz? tudi jaz sem vas ljubila, a to čutstvo prema duhovniku zdelo se mi je tolik greh, da sem ga po svojej detinskej misli morala okajati (kesati) svojim življenjem. Odločila sem pojti za neljubljenega, odločila sem slediti trpé, molčé pot naših društvenih predsodkov, ki mečejo čutstvo pod noge, ter sem tako postala soproga gospoda predstojnika. Ljudje misle, da sem srečna, ali v resnici moja sreča nij, nego komedija pod svileno obleko, za finimi čipkami.

— Nemam pravice, nemam razloga, milostljiva gospa, prašat za vse, kar ste mi tu pripovedali. Obžalujem, ako sem bil povod, da ste svojo srečo zgrešili, ali ne morem, da vam se ne bi zahvalil. —

— Za kaj?

— Za čutstvo, ki ste ga v meni probudili, za čutstvo, ki me je razplamtilo do kraja, da skinem s sebe verige, ki so jih vrgli na me. Ljubeči vas strastno, slekel sem črno haljo, ter sem stopil svoboden na svet. Ali pustimo to razpravo. Čemu iskati leka rani, ki so je uže zacelila.

Malvina si vgrizne ustnice. Dobro je opazila, da jej je romantični domislek zgrešil cilj.

— Da, da! nadaljuje nekoliko hudobno. Morala se je zaceliti. Osoda je tako hotela. Ali sem morebiti jaz kriva, da sem se rodila, kakor hčerka bogatega vlastelina, a vi —

— A jaz, kakor ubogo kmetče? nasmehne se Lovro in kri razžaljenega ponosa skoči mu na lica. Nijste kriva, lepa gospa. To je čista, prosta resnica, in vaša žrtev nij, nego navaden posledek naših društvenih okolnostij. V ostalem jaz tega ne obžalujem. Romantična ta epizoda — ne morem je po vspehu drugače krstiti — opomnila me je živo, da po svojem rodu nisem nič na tem svetu, barem (vsaj) ljudje dandenes tako misle. Romantična ta epizoda spominja me, da zberem svoje lastne moči in stopim na svoje noge. Čim več je človek sam zaslužil, tem več velja. Vaš moral, lepa gospa, me zopet sili, da vam se zahvalim. Gledal bodem, da bom človek — cel človek.

— Vi ste hudobni, črez mero hudobni, gospod Lovro.

— Jaz prevajam idilo v prozo.

— Vi se samo rógate prikazni svoje prve ljubezni.

— Prvi čin te ljubovne pravljice postaje smešen, ako se človek ozre na prozaično rešitev. Ta smešnost nastaja prav iz kontrasta.

— Glej, glej! pridrsi predstojnik, gospod gouverneur leči dobro migreno moje gospe. Dozdeva mi se, da se dobro zabavljaš Malvina!

— Gospod mi pripoveduje jako zanimive črtice iz botanike, nasmehne se Malvina prisiljeno.

— O vijolicah brez duše, gospod predstojnik! doda Lovro.

— Mar ima cvetje dušo? vpraša v čudu predstojnik.

— Ima časih, odvrne Lovro.

— To vi, ko učenjak morate bolje razumeti, zajeca predstojnik.

— Ali v osatu nij duše! doda Malvina, ker zna človeka raniti do krvi.

— Osat je prosta rastlina, zaničevana od vsacega; morebiti se svojoj ostrinoj maščuje svetu, ki jo je povsem zavrgel, odvrne Lovro hitro.

— Jaz od vsega tega, tako mi duše, niti mrve ne razumejem. Ma foi, prav nič! nasmeja se skoz nos. Vaša rastlinarska razprava mi je gola zastavica. Razpravita stvar, kakor vama je drago, jaz perem roke, pa idem srknit čašico čaja. Gospoda predstojnika zmanjka.

— Bodljivi moj gospod! začne Malvina, da vidite, da se vas ni malo ne bojim, evo moje roke, povedite me k glasoviru v drugi salon. Ali se bojite?

— Bog občuvaj!t Jaz poznam samo lepo gospo predstojnico in nič druzega. Pa ker je ta dama vrlo zabavna, slast mi je prikrajšati čas kraj nje. Ona boluje na srečo od aristokratične bolezni migrene, a jaz sem kmetski rod, pa ne umejem plesati.

Les extremes se touchent. Izvolite, evo roke.

Lovro povede mlado gospo do glasovira. Malvina sede.

— Kaj čem igrati, kaj čem peti?

— Vse po vašej volji, milostljiva gospa.

— Mar Schubertovo pesem? Ne, ne! Znam, da vam Nemci nijso ljubi. Hočete li Preširnovo »Luna sije«?

— V ta mah ne bi mogel poslušati teh pesnikovih vzdihov.

— Tedaj? lopne predstojnica nekoliko srdito po glasoviru.

— Ritornel iz »Rigoletta«.

— Ha, ha, ha! Nasmeja se Malvina, oprosti vam bog ta greh! Bodi po vašem. Hitro je prebirala tipke in zapoje lepim zanesenim glasom:


La donna e mobile
Qual piuma al vento,
Muta d' accento

E di pensier!

Lovro se nasmehne in nadaljuje deklamovati poluglasno:


Sempre amabile,
Leggiadro il viso
In pianto ed in riso.

E di pensier!

— E — menzogner. — Živili! To vam gre od srca!

— Ferdinand! zavikne Malvina, skočivši srdito.

— Kaj zapoveš duša? priteče predstojnik.

— Ajdemo domov! Lehko noč, gospod Lovro! in poklonivši se lehko odide s svojim možem.

— Klanjam se gospa predstojnica! zahvali se Lovro.

V onej noči dozre v njem nova misel. Jaz da nemam moči, da duhom ne nadkrilim te velikane? Malovreden bi bil, da se poganjam za predstojnikovo srečo. Više, više leti mi, duša! Lovro je jel resno razmišljati o svojej bodočnosti, ter odloči posvetiti se višjim državnim znanostim, kedar dovrši svoj nalog v predsednikovej hiši.

V onem času pomiril se je Lovro s svojo rodbino. Predsednik je moral v uradnih poslih potovati po okolici postonjskej. Od starca kanonika je izvedel, kako in zakaj se je Lovro razprl z očetom, odločil je torej starca zopet vdobrovoljiti. Prišedši tedaj v oni kraj pokliče Lovrovega očeta predse, ter mu reče: »Moj dragi kume (boter)! Menda veste, da je Lovro v mojej hiši, da uči mojega sina. Bog vas je zares blagoslovil davši vam tacega sina, ker je pošten, umen in učen človek. Dika vam je in čast vsej vašej hiši. Vem, da vam je žal, da se je Lovro razpopil. Ali ne srdite se za to. Bog je dal človeku voljo, a vsak človek ima svojo. Verujte mi, da bode Lovro denes ali jutri tudi brez črne halje velik gospod. Upam, da bodete to njegovo srečo učakali. Pomirite se torej, poslal vam ga bodem na veliko noč. Z bogom!«

Starec razveselil se je jako. Kako se ne bi? Kedar deželni glavar pravi, da je Lovro vrl in učen, in da bode gospod, kedar je Lovro še celo toliko učen, da more podučavati sina milostljivega gospoda predsednika, potem mora biti istina. Vidiš, vidiš, reče si starec, Lovro je tedaj junak, nij mevža. Ko je svojim sosedom pripovedal, zakaj ga je predsednik poklical pred se, in kako mu je sina hvalil, govorili so kmetje: Ej lehko je Lovru, ki ima svetega Petra za kuma. A tekar v hiši. Mati malo, da se nij raztopila od radosti. Sestra in svak veselila sta se Lovrovemu dohodu.

— Vidiš mati, pravi oče, da mi je kakov kum in sosed govoril za dečka, odgovoril bi mu bil, do otrobe veže; ali ko mi je sam milostljivi gospod začel hvaliti Lovra, omehčalo se mi je srce, ter sem si mislil, pa če tudi ne bode pop, vendar more s časom biti dična glava.

— Bog daj, pa hvala bogu! odvrne starka.

— Amen mati, nasmeje se stari, če tudi ne bodeš zlate kape nosila na Lovrovej novej maši, nosila jo bodeš na gospodskem piru (ženitovanji).

O uskrsu (velikej noči) objel je Lovro od srca svoje mile. Vsi so mu se ne malo čudili. Bil je oblečen v črno, oblečen lepše, nego okrajni sodec. Čudili so se zlatej verižici, sijajnim prstenom, svetlim črevljem in visocemu klobuku. Vsacemu je Lovro prinesel kakov dar. Očetu srebrno uro z verižico, materi svilen zobunec, sestri fino obleko, celo črnoóki maliček dobil je dva trda tolarja in silo poprenjakov. Doma je imel Lovro malo miru. Ves božji dan prihajali so ljudje in povpraševali mladega modrijana o vojski, o miru, o davkih o žetvi, o vojacih, ker kako ne bi za vse to vedel človek, ki jé s predsednikom pri istej mizi. Lovrovim roditeljem je ta radovedni naval bil po volji. Ponosni so navijali siromašnega Lovra, kakor uro z muziko, naj pokaže svojo modrost. Mladenič v ostalem nij se nij malo srdil. Bil je veder, vesel. Za Malvino ga srce nij več bolelo. Nenaravna njena koketerija bila mu je celo odurna. V verjen trdo, da se bode dokopal do dičnega cilja, podal se je povsem prostodušnosti svojih ljudi, puščajoč, da se ga nauživajo do mile volje. Samo časih se je spel na samotni hrib vrh vasi. Tu je preležal po več ur sam, ter sam, tu je v svojej duši delal in gradil svojo bodočnost. Vrnivši se v mesto izve, da mu je dobri kanonik umrl. Ta glas je živo genil njegovo dušo. Več dni je bil žalosten, vrlo žalosten. No tudi ta tuga polegla se je počasi. Ali ta dogodek ga je zopet prisilil, da se spomni Malvininih besedij, da misli o svojej bodočnosti.

Da bi o tem govoril z grofom? Bilo mu je težko o tem zastaviti besedo; ali naposled si stori srce. Jednega dne prijavi se pri predsedniku. Ta ga sprejme prijazno v svojej pisarnici.

— Čim vam morem služiti, »dragi prijatelj!« pozdravi ga grof. »Imate li morebiti tožbo proti mojemu sinu?«

— Niti najmanje, gospod grof, odvrne Lovro, vaš sin je vrl mladenič. Prošnja tiče se mene.

— Izvolite mi povedati, kaj je?

— Gospod grof, nadaljuje Lovro, ne vem, ali se imam večnej previdnosti ali vašej plemenitej duši več zahvaliti, da me je sreča namestila v vašo hišo. Za mene je to vsikako sreča. Zapuščenega mladeniča sprejeli ste v svoje krilo. Ne mislim samo na vsakdanji hleb, na materijalno ugodnost, katero mi je naklonila vaša dobrota; mislim na ono svobodo, ki ste mi jo dali, da sem se, akoprem v službi, mogel čutiti svobodnega človeka, da mi se je mogla razvijati duša. Ne vpišite mi v greh, kar vam bodem sedaj povedal, ali človek svobodnjak govori zmerom po misli, po svojej duši. Za malo časa sem dovršil svoj nalog pri vašem sinu. Grešil bi proti vašemu zaupanju, da podučavam še dalje črez čas in črez moje znanje. Kmalu odbije ura in meni bode iti iz vaše hiše.

Da sem učiteljeval kakor navaden najet učitelj, poklonil bi vam se samo, pa bi šel učit se prava, da postanem uradnik, ali medicino, da bodem zdravnik, ter bi se prehranil podučavanjem druzih dijakov. Ali vaša hiša mi je bila — oprostite mi to smelo besedo — očetovska hiša. To me ohrabruje. Duša mi gori za delom, rad bi delal, da svojo bodočnost uravnam po svojej želji in volji, da ne gazim navadni pot živenja, na katerem človek nij, nego člen v dolgej vrsti ljudstva, kjer delavna moč zadremlje. Rekli bodete, da je to nekoliko drzovito, ali povem vam, gospod grof, da čutim v sebi moči, in samo ta zavest opravičuje mojo smelost. Zato utekam se k vam. Vi ste človek umen, vesten, kavalir v lepem zmislu; napotite me, pomagajte mi, recite, kaj naj storim.«

— Vaša odkritost me veseli, dragi prijatelj, ona je povsem prema vašemu duhu in kar vi imenujete drzovitost nij, nego čista istina, nij, nego vaša pravica. Zarad mojega sina hvala vam od srca. Znam, da je tacemu duhu, kakor ste vi, neprilika ukvarjati se učiteljstvom. No vi ste svoj nalog lepo rešili. Še enkrat vam hvala; vaš sem dolžnik za vso bodočnost. Vi nečete biti uradnik, varem ne navaden. Razumejem. Tvorna moč opeša pod uradnim prahom. Vaša duša bi rada razprostirala peruti v široki svet. Nečemu sem se domislil. Sosebno vešč ste jezikom. Da vidimo. Slovan ste. Gotovo vas bode zanimal iztočni svet. Jeli tako?

— Za celo, gospod grof.

— Dobro. Posvetite se diplomatičnim naukom. Imam prijatelja pri ministru Buol-Schauensteinu. Skušali bodemo, da pridete v orientalno akademijo. Jeli vam to po volji.

— Po volji, gospod grof. Tisočkrat hvala vam za to.

— Gledali bodemo tedaj, da pridete v domovino Harun ali Rašida in lepe Šeserade. Ondi bode dosti hrane vašemu duhu.

Lovro je bil presrečen zarad grofovega obečanja. Iztok! Divni, basnoviti iztok! Po noči in po dnevi je plaval pred njegovo dušo beli Carigrad sred plavkastega morja, Ninive, Memfis, Jeruzalem, Ganges; pred njegovo duše sijalo je novo solnce. Težkoj mukoj čakal je siromak, da dovrši učiteljski poklic v predsednikovej hiši. Vrstniki so mu bili uže uradniki, kapelani, častnici. Treba jih je doteči. Svet navadno ne sodi mladenča po duševnih zmožnostih, temveč po šolskih spričevalih, ali pozneje po večej ali manjšej službi. Često klanjajo se ljudje plitkej glavi, ker je uvrščena v red javne službe, često rogajo se umniku, ker je »nič«, ker ne spada v kolo društvenih kast. Sosebno v malih okolnostih vidi se to malikovalstvo. A tako očitno žalenje umnih zmožnostij boli človeka duhovitega, ako se tudi ne dá povesti za budalostjo svojega veka. Na iztok! klicala je Lovrova duša, ven iz tega kolobara nenaravnosti, previjanja in hlimbe; na iztok proti izviru večne svetlobe.

Mladi grof dovrši prve nauke. Poslali so ga na Dunaj učit se prava, da za koje leto stopi v red visocih uradnikov, akoprem so mu visokorojene tete trdile, da bi mu bolje pristajala bela obleka dragonskega poručnika. Rešen sem! vzdahne Lovro, poslovivši se po izpitu od mladega učenca. Grof v resnici ni oporekel besede. Pisal je pisma na vse strani zarad Lovra, ne bi li dobil mesto v orientalnej akademiji. Poslal je tudi samega Lovra na Dunaj na svoj strošek, da se predstavi gospodi. Plahim srcem stopi mladenič v hišo, kjer se kuje sreča države — v ministerstvo vnanjih poslov. Povsod so prostrta rakna, vsa vrata ovita zelenim suknom, da škripaje ne bi motila globocih mislij diplomatičnih glav, povsod v vratih okenca, da morejo videti tebe preje, nego ti njih. Grofovi prijatelji pozdravili so Lovra gladko in sladko, povedali mu, da jim je predsednik pisal o njegovem znanji in umu, in da se nadejajo, da mu se posreči dobiti zaželeno mesto. Lovra je to nekoliko veselilo, ali vse mu je bilo pregladko, presladko. Lovro napravi naposled izpit, da bode sprejet v akademijo, napravi ga sijajno. Rekli so mu, naj gre domov, da uže dobi odlok, sodeč po izpitu, povoljen. Poln najlepšega upanja povrne se v predsednikovo hišo, kjer mu je bilo čakati odloka. Nij najmanje nij dvomil, da bode sprejet v zavod, kjer se odgojejo mladenči za iztočno diplomacijo.

Jednega dne dá ga predsednik poklicati k sebi. Bil je nevesel. Na mizi pred njim je ležal zavitek papirja.

— Zapovedate gospod grof? pregovori Lovro prvi.

— Sedite, dragi gospod. Pišó mi prijatelji iz Dunaja, da ste si izpitom osvetlali lice, da ste bili predloženi na prvem mestu, da bodete sprejeti v akademijo. —

Neki nemir se poloti Lovra.

— Mej tem, nadaljuje grof, človek snuje, a bog boguje. Grof Buol mi je prijatelj, ali ima on še druzih prijateljev, močnejših prijateljev. Na priporočilo cesarskega poslanca v Carigradu, barona H. sprejet je drugi pitomec v akademijo, a sami veste, da je samo jedno mesto prazno bilo.

— Tedaj nič? iztisne jedva Lovro bled na smrt.

— Žalibog nič, jadni prijatelj moj! Ali ne izgubite nade. Učite se prava, bodite uradnik! Skrbel bodem za vas.

— Hvala, gospod grof, ne morem.

— A zakaj ne?

— Oprostite, da vam zopet odkrito govorim.

— Govorite svobodno.

— Utekel sem iz seminišča, da se dokopam do svobode. Nisem bil jak v tihej samoti prebiti nekoliko let. Pa da bodem zvezan za vse svoje živenje. Gledal sem to životarenje več let. Vi ste res blag in pravičen, ali so tudi drugačni glavarji. Ne morem, gospod grof, ne morem! In najboljša služba bila bi mojemu duhu, kar je Herkulu bila Nessova haljina. A sedaj tem več, ko me je lepa nadeja prevarila.

— Kaj hočete torej prijatelj?

— Kaj? Znam li sam? Vest, katero sem ravnokar čul, ošinila me je, kakor strela iz vedrega neba. Nemam moči niti misliti, ali samo to vem, da nečem biti uradnik.

— Ohrabrite se, prijatelj. Vi znate mnogo jezikov, poznate razne književnosti. Bodite učitelj. Kaj velite na to?

— Prav govorite, gospod grof! Moči mi se vračajo. Da, učitelj bodem za vse, kar sem bil za vašega sina. Obrniti hočem svojo tvorno moč v to strugo, in ker mi nij dano, da bodem sam cel človek, vzgajal bodem barem cele ljudi.

— Dobro! Napišite takoj prošnjo na ministerstvo! Sam jo bodem odpravil, da vam se podeli državna stipendija. Kar je grof rekel, to je Lovro tudi storil. Trebalo je čakati, čakati. Lovro je pisal književne slovenske razprave. Minoli so trije meseci, odgovora nij. Grof se je temu čudil. Bil je slabega zdravja. Preobračaj pripravljal se je po vsej državi. Grof odloči ostaviti službo in iti na leto dni potovat po Italiji, po Švajcarskej. Lovro je moral iti domov, nij mu se dalo brez dela živeti na tujej hrani. Stari so poslušali, kako bode Lovro profesor, in so zadovoljni bili, samo starki se je časih iz očesa izvila solzica. Vse bode dobro, tešil se je Lovrov oča. Kaj nij sam predsednik rekel, da je Lovro vrl, pošten, učen človek, a tak mora postati velik gospod. Lovro je pripovedal, da bode moral tri leta živeti na Dunaji. Stari so se čudili. Naš Lovro se bode učil v samem cesarskem mestu. Mladeniču je bilo čakanja uže odveč. Znanje mu je bilo neprilično. Kaj hoče z filozofijo, kaj z vsemi evropskimi jeziki v majhnej kolibi sred pustega kamena? Kaj hasni bogatstvo, kedar ga ne moreš potrošiti. Nujen je lazil po cele dneve po golem pečevji čitajoč po malo sedaj Byrona, sedaj Berangera, sedaj Göthea. A kaka mu je korist od tega čitanja? Bil je nemiren, jelo ga je skrbeti. Necega dné, ko se je vračal domov, prileti sestra pred njega.

— Lovro, Lovro! evo ti zavitka. Prinesel ga je uradni sluga. Poglej, kaj je.

— Naposled! vzdahne Lovro in začne hitro trgati uradni pečat. Pregleda pismo, prebledi, spusti zavitek na zemljo, pokrije si rokama lice, ter se hitrim korakom vrne v goro.

— Jezu Kriste! zaupije sestra, kaj je Lovru? mora biti zlo. Siromak se je prepal, pregledavši pismo.

Oča uzame pismo in gre naravnost v krčmo, da poišče starega sodskega pisarja, ker je pisar razumel nemški, pa da bi mu v človeškem jeziku pretolmačil zlokobno pismo.

Pisar nateknivši očale, začne skoz nos čitati nadpis na prošnji Lovrovej: »Ta prošnja vrača se prositelju, ker je ministerstvo zaprošeno podporo drugemu podelilo.«

— To bogme nij dobro, dragi kume, jame pisar tolmačiti Lovrovemu očetu, to se pravi po našem: Lovro ne dobi nič, ne more na Dunaj v velike šole.

Tako je tudi bilo. Stari državni sistem je bil pri konci, ali še so stari doglavniki vršili oblast. Lovro je bil razpop, tu nij mogel ni predsednik pomagati.

Pa kako bi tudi? Grof je potoval, nij se vedelo kje, po južnej Italiji. Starca, kakor da je vjela kača. Govoril nij nič. Nem stlači pisma v žep, namrgodi čelo, stisne ustna in stopa polaganim korakom proti svojej hiši.

— Kje je Lovro? vpraša stopivši v hišo, kjer je rodbina sedela v strahu.

— Ne vemo, oče! odgovori sestra drhčoč, ves dan ga nij bilo domu. Da si ni kaj naredil. Poslala sem moža in nekoliko pastirjev iskat ga v goro.

— Ne uvedi nas v skušnjavo! molila je starka v kotu in točila solze.

— Dobro, reče oča, kedar se sin povrne domov, povejte mi.

Starec gre v svojo kamro, ter zaključi za seboj vrata. Izvleče račune, broji, zlaga, kima glavoj. V tem preteko tri polne ure.

— Bog zna, kaj oča v kamri snuje, povzame sestra, ki je uže deseti pot šla pred hišo gledat, da li se vrača brat. Ste li čuli mati? Naj pogledam, kaj dela oča.

— Občuvaj te gospa nebeška, zaječi skoz jok starka, ali ne poznaš očeta? Ne zadiraj v njega. Nagel je. Moglo bi biti zlo.

Pod večer dovede svak Lovra. Našli so ga sedeč kraj brezdna na strmem kamenu o največej vročini, kakor brezumen je strmo gledal pred se. Blizu njega ležala je knjiga. Da so dobri ljudje znali čitati, bili bi razumeli, da je knjiga Byronov »Don Juan«. Lovro nij nič govoril. Bil je bled, tresel se je kakor šiba. Položili so ga na posteljo. Ni malo se nij branil. Na materin jok izide oča iz kamre.

— Lovro! kako je? vpraša stari nagnivši se nad sina.

— Zlo, oče! odvrne sin in zaklopi oči.

— Potrpi sinko! prišeptne mu starec, vse bode dobro.

Lovra je popala huda vročica. Čelo mu je gorelo, kakor razbeljeno železo. Žile so letele kakor blisek.

— Pojdite mi po doktorja, zapove oča. Pride doktor, to je vaški ranocelnik. A kaj zna tak človek? Skozi svoje debele očale nij videl nič. In hvala bogu za njegovo slepoto, ker drugače bi Lovro ne bil ostal živ.

— Gospod doktor! reče mu starec, ostro pazite, da mi sin ne pogine. Vaški eskulap izbrblja, teroč si modrim robcem očale, nekoliko latinskih bedarij, odredi, da bolnik ne sme vina piti, spravi trdi tolar v žep in odide.

Vročica je prihajala huja. Mladenča je trebalo držati in še kako, da ne skoči iz postelje. In oča in svak namučila sta se dosti. Kakor da bi bila skušala vsa Lovrova živa duša prodreti. Kričal je ko besen, plakal ko dete. Noži so starki srce parali, a oča je bil nem kakor kamen. Mladič je začel blesti. Črna ga je halja stezala, prihajala vse ožja in ožja, zdajci bode Lovru zadušila srce. Zraka! zraka! zarujove bolnik. In poči halja. Bilo mu je lagje. In postane orel; rastó mu peruti, zlate velike peruti. Čuj kako vršé! On leti, leti daleko, visoko! Kaj vidim? Piramide sred puste Sahare! A onde? Carigrad dviga se kakor labud iz morja! Vidiš li ono lepoto devico pod lovorikovo senco? Ah ona! Angelj! Malvina, divna, krasna. Ha! ha! ha! Glej, glej! Na vrpci obrača se! Igrača! Lesena, pisana igrača! Skoči! Skoči! In rastó mu peruti! Sedaj hoče k solncu! Joj! Tresne nebeška strela v orlovo perut — — —!

Polumrtev zruši se mladenič na posteljo. Več ga nij trebalo držati. Dremal je slabo, jedva je dihal. Ali hvala bogu! Šest dni jedva, da je živel Lovro. Živenje mu je bilo svečica, kojoj se veter poigrava. Okreval je po malem. Roke nij mogel premakniti. Jedva je na dan pregovoril dve, tri. Selski doktor bobnjal je po svetu, da je človeka rešil. Na čast mu bodi ta rešitev, mislil si je oča. Jedno leno poludne sede k sinu.

— Lovro! Jeli ti je bolje?

— Nekoliko, oče.

— S tebo mi je govoriti. Ali si dosti jak, da me poslušaš?

— Govori, oče.

— Ti pojdeš v veliko šolo na cesarski Dunaj. Bolnik odpre oči.

— Da, Lovro, na Dunaj. Tebe so od nekdaj krstili gospoda. Bodi torej. Duhovnik nijsi hotel biti. Prešlo je. Božja je volja. Učen si, pameten si, je rekel predsednik. Mora biti res. Kako bi mu drugače bil mogel uriti sina. Hotel si na Dunaj. Ne dado ti denarjev. Naj jim bodo na čast ti denarji. Jaz ti velim, ti pojdeš na Dunaj. Baš pojdeš. Glej trdi so moji žulji, trda tudi naša zemlja, ali nekaj ostane zmerom. Pa čemu sem se mučil. Star sem, toliko imam, da preživim še to malo dnij. A da jim dokažem, da ne deli dobrote samo roka milostna, tem več tudi roka delavna, dal ti bodem jaz stroška, da jaz. Skozi pol veka sem stolkel kak groš, a sosed Ivan dá mi denarjev na hišo. Treba bode plačati obresti, ali bolje tudi to, nego obijati tuji prag. Pa da vidimo, nijsmo li svoji ljudje? Da, da, vse sem izračunil. Ti greš na Dunaj!

— Oče! zašepeta bolnik poljubivši starčevo roko, nemoj, nemoj!

— Molči! Spi! Miruj, da se ne pokvariš! Jaz ti velim, ti greš na Dunaj, na moj strošek, na moj strošek, na strošek siromaka kmeta.

Tri mesece izza razgovorov z očetom napoti se Lovro na Dunaj. Bolezen, slabost nij mu dala preje kreniti od doma. Ponosno mu je utripalo srce, ko je unišel v to veliko mesto. Evo me na izviru nauka, ne po tujej milosti, tem več po dobroti mojega roditelja. Ne treba mi se nikomu vklanjati. Lovro prijel se je nauka obema rokama. Učil se je slovansko in klasično jezikoslovje, postane filolog, kakor mnogo naših mladeničev, ko bi morebiti v drugih okolnôstih izbrali drugi poklic. Čutil je Lovro jezikoslovje ko nekakov jarem, ki mu teži živo krilato dušo, ali junaški je brzdal svojega pegaza, spomnivši se, da ga podpira oča, da mora čim preje priti do kraja in do službe. Pri vsej marljivosti za nauk svojega poklica, nabiral si je Lovro tudi druzega znanja in zahajal je mej književnike. Živeti mu je bilo dakako dosti mučno. Navadno se misli, da mladenič more v svetu životariti z nekoliko goldinarji in poleg tega postati učenjak. To je nesrečna varka (zmota), katera vpropaščuje mnozega mladiča. Ljudje po velicih mestih smatrajo vsacega tujca za svoj plen, katerega smejo globiti in oglobiti do zadnjega groša. Dunajčani to sosebno dobro razumejo. Sto in sto skrbi napada na ubozega mladiča, a kraj vsega tega naj mu bode duša mirna, naj mara samo za nauk, ko često niti skorice kruha nema? Lovru je sicer oča rodovitno pošiljal novce, ali žalibog je samo kopalo, toliko, da baš ne pogineš od glada. A kdo bi to starcu mogel v greh vpisati? Kaj je on vedel za živenje po velicih mestih, njem je bil to velik kapital, kar jeden dunajski pustolov potroši za jedno noč. Tako se je Lovro učeč boril dve polni leti. Naučil se je mnogo. Nečem vam v tem času mnogo pripovedovati. Malo vam bi bilo mar zezvediti borno životarenje ubozega jezikoslovca v prestolnem mestu, jaz tudi bi vam v tej dobi Lovrovega živenja ne vedel mnogo povedati. Moj pobratim mi je o tem vrlo malo pravil. Na konci druzega leta postane zlo. Od doma mu pride pismo, v katerem mu je oča na veliko svojo žalost dal poročiti, da mu ne more več pomagati, da se je za te dve leti silno iztrošil, da je hiša globoko pala v dolg. To je bil grom z vedrega neba. Ne moči nadaljevati nauka in vendar biti povod propasti očetovske hiše, to je Lovru cepalo srce. Stal je kakor vojnik na dvorišči, kateremu so ustrelili konja, a četa mu se odmika dalje. Grofu nij hotel pisati, velika gospoda ima polne roke druzega posla, pa se težko spominja borega filologa. Kaj zedaj? Na Dunaji nij mogel dalje ostati. Na srečo je znal Lovro dobro hrvatski govoriti, mnogo se je namreč družil s hrvatskimi dijaki na Dunaji. Pojdi na hrvatsko, reče mu jeden. Pri nas so baš sedaj stirali proroke velike Germanije iz šol. Treba nam je močij veščih našemu jeziku. Pojdi v Hrvatsko. — Slabe sem sreče, odgovori Lovro. — Poskušaj! odvrne mu mladi Hrvat.

In vspelo je delo. Lovro je bil imenovan za namestnega učitelja na primorskej hrvatskej gimnaziji. Tu je učiteljeval leto dni. Naposled dovoli mu hrvatska vlada podporo, da dovrši tretji tečaj vseučilišča in da napravi učiteljske izpite. Ker se je pečal slavistikoj, izvoli si Lovro zlati Prag, kjer sva se, kakor ste uže preje čuli, soznanila in pobratila. Lovrovo pripovedovanje za naših akademičnih večerov genilo me je sosebno; cenil sem ga vse više in više. Lovro je o teh stvareh malo s kom govoril. Bil je na oko cepidlaka, satirik. Svet ga je tudi smatral za tacega, ter se ga na neki način bal. Jaz sem mu pogledal globokeje v dušo. Videl sem, da pod to bodljivo, na pol kavalirsko, na pol neuglajeno obliko gori plemenita, žarka duša, da pod to priprosto polhovo kapo stanuje velik um. Kedar je govoril o svojem živenji, o svojih prevarjenih nadah, bil mu je glas mehak, žalosten, kakor da ima na srci nezaceljivo rano.

Necega po poludne greva šetat pred mestna vrata. Šla sva vzdol Vltave. Dojdeva na gol vrh nad velikim selom, kateremu ne pamtim več imena. Diven prizor! Nad nama plavkasto nebo, pod nama zeleni griči in doline, a mej njimi se vije srebrna Vltava. Pred nama gomila starih velikanskih palač, sto šilastih tornjev, košati otoci, pred nama kameniti most Karla četvrtega, strmi Višegrad, nekdaj »solnce češko«, ovenčano kraljevskimi dvori in zlatimi stolpi, sedaj — avstrijska trdnjava, ovenčana topovi, na kojej sred pustega grobja stoji vrlo neukusna cerkev sv. Petra. To je bil zlati Prag. Sela sva na vrh griča, na katerem je, tako se pripoveduje, stal »Děvin grad«, kjer je junakinja Vlasta s svojo amazonsko četo branila svobodo ženskega spola proti nasilju moškemu. Branila je, ali nij obranila.

Sedela sva dolgo molče, čudeč se krasnemu prizoru.

— Koliko jo bilo nadej sred tega grada! povzamem jaz — koliko viharjev besnilo je v njem. To je prava kamenna elegija.

— Reci, tu se je od jada okamenila jedna velikanska duša, odvrne mi Lovro. — Živenje in neživenje se izmenjuje. Kamen dobiva dušo, a človek postaje kamen. In zopet se Lovro hipec zamisli, spustivši glavo. Povej mi nadaljuje: Nij li Jean Jaques Rousseau istino govoril, odgovorivši dijonskej akademiji, da znanosti človeku več škode, nego hasne? Je, pri mojej veri! Glej pred se, evo ti Praga, evo ti primera. Da nij bilo toliko prosvete v tem gradu (mestu), da nij bilo v njem Husa, bil bi srečniši. Bela gora ne bi bila postala črna. Tudi jaz sem živ atom te istine. Kaj je meni trebalo drevesa spoznanja? Rajši bi se znojil za očetovim plugom, nego brodil za Ahilom pred Trojo ali vzvejal prah junaka Jgora. Znanjem buditi želje v sebi, a ne doviti se čina, leteti v misli prek morja, prek zvezd, a telesom biti prikovan do groba na jedno mesto, to je prokletstvo. Blaženi so slabega uma ljudje!

— Odkod tebi denes take misli Lovro? ga vprašam.

— Tako od prilike! Odkod? Nosim jih zmerom za sebo, brate, kakor rob svoje verige. Samo jednoga bremena, da bi se mogel otresti, barem bi mi verige lakše bile.

— Kacega bremena?

— Hoče li to breme pasti z mene v vodo Vltavo, ako ti povem, kaj je?

— Ali ne pravi Rimljan, da je dobro imeti v nesreči druga?

— Ne maram za te modre izreke, večim delom so se uže iztrošile. Povem ti, kaj me peče, ker si mi prijatelj.

— Govori brate!

Dobivam pisma od doma, v katerih mi svak poroča, da je v očevej hiši velika nevolja. Podpirali so me, zadolžili so se. Dedovina, da pride zbog mene na bobenj. Veli mi svak, da se paščim, da čem preje pridem do kruha, pa da očeta rešim iz stiske. Imam i tudi sam za se dolga na Dunaji. To je, to je, lopne Lovro pestjoj o kamen. Razumeješ li? Odrekel sem se svojih visocih snov, moram se odreči ljubezni, ter gledati, da koristnoj ženitvoj rešim očeta in mater, da spasim hišo. To je, to je, brate moj, težka, pretežka nevolja. Meni je, kakor da mi zla sreča zabada razbeljeno ost v srce. Živenje mi nema več pomena. Al vidiš kasno je; ajdmo domov.

Gredoč domov, nijsva govorila besedice. Lovro je po tiho pel staro slovensko cerkveno pesem, mahajoč palicoj nemilo po grmovji kraj pota.

Najini večerni razgovori nijso se tičali zmerom našega živenja, navadno sva se razgovarjala o književnosti. Lovro je imel rešiti nálog o starej slovenščini. Poleg domače tuge mu je bil to najvažniši predmet. O tem vprašanji govoril mi je obširno. Često bi me povpraševal, da li mu je vspeh preiskavanja temeljit, logičen. Dogodilo se je ne jedenkrat, da zvečer niti sveče nijsva vžgala. Vsak je ležal na svojem divanu pušeč in v mraku razpravljajoč bodi književna, bodi socijalna vprašanja na ves glas. Lovro je često branil paradoksa. Ne vem, kakovim povodom se je enkrat mej nama začel prepir o teoriji svitlobe. Jaz sem branil Newtonovo mnenje, da svitloba postane gibanjem etera, Lovro je dokazoval besno vsoj mogočoj sofistikoj, da je svitloba tvarina. Tri polne ure sva se prepirala kričeč in ležeč v mraku o svitlobi. Druzega jutra vpraša me dekla plaho, da li sem se uže pomiril z gospodom Lovrom. Prašam jo, zakaj? No, bog vas je videl, mladi gospod, kaj se nijste sinoč hudo prepirali? A da draga moja, to je bil samo prijateljski razgovor. — V politiki mislil je Lovro zmirom na široko. Bil je živ, iskren rodoljub, a često se je srdil in smijal domačim dogodkom. — Neumnost! vzkliknil je često v kavarni, odvrgši domače časopise. To, da bi človek bral! Uvoden članek o novej čitalnici v borem selu. Mar ti ljudje nemajo boljšega posla, nego skakati in piti v slavo domovine! Sem uže sit tih malosti, marquer dajte mi »Independance belge«. Jenkrat čital sem doma »Le contrat social« od Rousseau-a. Lovro me naprosi, naj mu v kratkem povem zmisel razprave, v katerej glasoviti Francoz hoče dokazati, da država postane mejsobnim dogovorom državljanov.

— Nij res! oglasi se Lovro, Rousseau sodi krivo. Siloj postane velika država. Samo sila vstvarja velika dela, sila v roci veleumnega pojedinca. Ljudje so bedasti. Dogovarjajoč mej sebo o državi, poklali bi se. Nas taka teorija pogublja, mi smo večni pravdaši.

Največ zabavljala sva se zvečer čitajoč pesniško plodove. Pročitala sva skupaj Dantevo »božjo komedijo«, Ariostovega »besnega Orlanda«, Mickievičevega »Wallenroda«, Byrona, Heinea, Nekrasova, Berangera, Čelakovskega in mnogo druzih pesnikov. Za tacih časov bil je Lovro izven sebe; oko mu je bliskalo, na lica mu je udarila kri. Ko sem mu pročital »Alpuharo« od Mickieviča, malo da mu nij zanos pomešal uma. Meni so te razprave sosebno mile bile. Kedar se tako v dvoje čita, kedar dva zanesena prijatelja razbirata misli pesnikove, kaže ti se krasota pesme jasniše pred očmi. Lovro sam nij bil pesnik, nikdar dokler je bil živ nij napisal verza; ali globoko je čutil, bistro pronical misli pesmotvora. Radoval sem se Lovrovemu drugovanji tem več, ker je bil ob jednem tudi kritik plodovom moje vile. Odeval sem za oni čas zalubljene vzdihljaje v sonete in pisal satirične fenilletone v prozi. Nij črka nij prišla v pest zagrebškega stavca, da nij Lovro rekel »imprimatur«. Našim peroracijam največ se je srdil treči list našega trolistka — bradati ljubovnik Žigec. Skoro nisem videl toliko flegmatičnega človeka, skoro nisem videl toliko zaljubljenega »mačka«. Bil je tehnik. Dva predmeta sta osvajala njegovo dušo: kmetijska kemija in bistroóka Dragoila. Nij moral poslušati dolzih pesem. Kedar bi mu se kaka pesma dopala, pokimal bi glavoj, pomežiknil levim očesom in v kratkem zamrmral: »mhm!« A kedar mu je časa bilo odveč, rekel bi zevajoč »ajdmo spat!«

On se nij udeležil naših književnih razprav. Zavlekel se je Žiga navadno pod odejo in hrkal. Samo kedar se je debata o Ariostu ali Danteu preživo razigrala, kedar je Lovrova polhova kapa po strani stopila, znal je časih planiti izpod mehkega zaklona: Mračnjaki! Niste-li se dosti nakukurikali! Dajte besu mira! Pojdite spat! No da! Nemam-li prav?

Komičen je bil Lovro v našem gospodarstvu. Nisem nikdar videl večega pedanta. Desetkrat je znal v red postaviti knjige, duhan, pipo, mošnjo itd. Gospodinja naužila se je kraj njega dosti muke. Sedaj mu je bila kava prebela, sedaj prehladna. Jenkrat je kakor živ ogenj planil na debelasto družico opernega ravnatelja. Postavili so nam na mizo za večerjo suhe klobase. »Bar so nam mogli prideti hrena,« opazi malomarno naš Žigec. »Istina je« skoči Lovro, »to je brezobraznost. Tega ne smemo pustiti!« Po večerji sem šel z Žigom na šetnjo. Lovro pravi, da ne more z nama zarad posla. Ko se vrneva, poda nama Lovro papir. »Podpišite!« — »Kaj je to?« — povprašam. — »Ultimatum!« odvrne Lovro.

— »Komu?« — »Našej gospodinji!« —

— «Zakaj?« — »Zarad razžalitve, zarad hrena!« Zapanjil sem se, a moj Žigec je jel od strani grizti cigaro, da so mu se brki živo premikali. »Pa nemam-li prav? Nij-li to pravi škandal?« perorira moj Lovro. Začnem čitati papir, bogme polne štiri strani samih finih, domišljenih fraz, kakor da je Gorčakov pisal noto cesarju Napolenu. Lovro je v tem korakal pod polhovo kapo po sobi, a hulja Žigec zavlekel se je kradoma v posteljo. Druzega jutra dokazali smo Lovru težkoj mukoj, da je vsikako bolje položiti ultimatum ad acta.

Tačas po priliki pripovedal mi je Lovro, da je našel družino slovensko, a v njej dve ženski, goreči domorodki. Nijsem baš mnogo za to maral, kajti vsak dijak na vseučilišči ima znance, sosebno pa znanke. Niti od daleč nijsem mislil, da bi iz tega moglo biti važnih nasledkov. Lovro kakor da bi se bil odrekel ljubezni, prave ljubezni. Nij, da ne bi bil maral za ženske, ali vse to je bil amour sans consequence. Za neki čas iznenadilo me je nekaj na Lovru. Po štiri, po petkrat prihajal je na dan domov, da se počeše in pomadizira. Stal je pol ure pred zrcalom lišpajoč se. Sedaj je slekel suknjo in oblekel surko, sedaj slekel surko in oblekel suknjo. Jaz sem po poludne navadno ležeč na divanu čital pandekte, ali Lovro mi nij dal mirú.

— Avguste, zapni mi rokavice! Zapnem je. — Avguste, ali čem vzeti surko ali suknjo? — Kar koli te jo volja. — Ali reci mi svoje mnenje! — Tedaj vzemi surko! In oblekši surko odide prijatelj. Za pet minut povrne se. — »Premislil sem se, reče, oblekel bodem suknjo, bolje mi pristoji!« — In pol ure je gladil in ščetal Lovro kaput. Akademične razprave postajale so vse redše. Lovro je dohajal vse kasnejše domov. Meni se je to čudno videlo, ali nijsem ga hotel izpitavati. Kraj vsega tega gospodarili smo mirno v mejsobnej slogi. Ali na enkrat se zbere vihar nad našim mirnim stanom in strela udari.

Naši mili gospodarji bili so nekako negospodarji, to je, v hiši financije nijso bile v redu. Mi smo ta nered pri vsacem obedu, pri vsakej večerji najbolje čutili. Gospodarji dobivali so od nas redno mesečno plačo, za čudo nijsmo jim ostali niti groša dolžni, ali gospod kapelnik je bil velik čudak, sosebno kar se nas tiče. Za nas slovanske dijake je mislil ta trebuhasti germanski Orfej zmirom: človek ne živi samo o kruhu, ali za sebe znal je za naše hrvatske denarje zmetati vsaki večer pet pržolic in trikrat toliko čaš piva. To nam se je vsakako krivo videlo.

Lovro je jel ostriti pero, jaz sem začel pokašljevati, a Žigec grizti brke. Kapelnik je prihajal navadno pred zoro domov, in skoro nikdar trezen. Od njegovega stanovanja delila so nas samo vrata, in tako smo imeli ne enkrat priliko poslušat viharne dialoge mej gospodarjem in gospodinjo zarad ničevega gospodarstva. S prva smijali smo se tej komediji od srca. Jedne noči razdeval je Lovro pod polhovo kapo naravo tencega jera. Jaz in Žigec sva spala. Naenkrat probudi naji strašen ropot. V sobi naših gospodarjev je treskalo. Iz krike in vike smo razumeli, da v sosedstvu padajo debeli jeri in težke note na gospo kapelnikovo. Bil je to andante furioso iz neke peklenske simfonije, katero je kapelnik izvajal na nežnih plečih svoje zakonite družice. Lovro je šel, pisati ultimatum, Žiga je stal kakor kamen sred sobe, držeč svečo, a jaz pograbim zvezek Rotteckovega »naravnega prava«, ter primaknivši se vratom, jel sem na ves glas čitati poglavje o moralnem pomenu zakona. Na čarobne besede nemškega državnika umiri se vihar. Druzega jutra pročita nam Lovro svoj ultimatum poln hrena, podpišemo, pošljemo gospodinji in ostavimo hišo. Žigec se je oddelil od naji. Jaz in Lovro zmestiva se v sobo tretjega dvorišča in četrtega poda nekega »hotel garni« — kjer je stanoval sam učeni in umeteljniški proletarijat, kakor dijaci, uredniki, pesniki, slikarji, gledališčni igralci itd. Ne malo naji je razveselilo, ko sva čula, da nam je najbližnji sosed Hrvat, filolog, kršni Bodul, katerega hočemo imenovati Mačka Gladibradiča, ker je v resnici pomežikal, kakor maček, kedar koli je opazil kako krasotico, ter je pri tem gladil svojo lepo brado. Živeči tako osemdeset in šest stopinj nad zemeljskem površjem, sklenili smo po predlogu prijatelja Lovra vsako jutro piti čaj, tako da ga bode vsaki dan kuhal eden od nas trojice na izmeno. Ali kraj vsega dogovora postal je vendar jadni Bodul naša žrtva, naš vekovečni kuhar. Kedar je prišel red na mene ali na Lovra, ne makne se nikdo iz postelje, tem več se dela, kakor da spi in hrče, dokler ne polukne Mačkova brada v sobo. Bodul je neprestano mrmrajoč kuhal čaj, a kedar je bil gotov, skočila sva smijoč se, da posrkava svojo čašico. Pri tem je Lovro dokazival Mačku po vseh pravilih logike, da ne umeje živ na svetu skuhati čaja, razen Bodulov, a Maček se je znal mahnivši levoj rokoj otresti: »Idi reva!« No Lovro prihajal je vse bolj in bolj zamišljen; računal, računal, govoril neprestano o financijalnih operacijah. O svojej mladosti nij govoril ničesa, kesno jo dohajal domov.

— Čuj, reče mi jednoga krasnega popóludne, pridi pod večer na mestno obzidje, da vidiš!

— Dobro, pridem.

Ozidje, vijoče se okolo Prage in nasajeno drevjem in cvetjem, izza katerega se sveti kakov pavilon ali letna kavarna, prelepo je šetališče. Z njega moreš polukniti v srce mesta, z njega pregledati celo okolico zunaj mesta.

Grem na ozidje. Bila je lepa, jasna noč, zlati mesec je razgrinjal čarobno svetlobo na drevje in grmovje. Brzo najdem Lovra.

— »Ajdmo, reče, glej notri, pazi!«

Zakrenemo za jasminov grm, in eto nas pred letno kavarno. Okoli belih miz srkala je tu bolja gospoda sladoled, odzad je igrala godba ouverturo »Semiramide«. Pred jedno mizo ustavi se Lovro, pokloni se nekako prisiljeno, in predstavi me slovenski društvu. Aha, to je ona slovenska družina, pomislim si, da vidimo! Na čelu mize sedel je debel starec, belih kratkih las, topega nosa, širocega, obritega in kozičavega lica. Dolga suknja mu je bila zapeta do grla, visok klobuk pomaknil se mu je navzad, a obema rokama je držal debelo palico s zlato kito. Stariša gospa, brez sumnje mati, bila je žena malenkasta, ostrega lica, ostrih očij. Zaogrnena črnoj svilenoj beduinoj in pokrita klobukom od temnega žameta, brbljala je starica sladko, lokavo ali glasom tencim, preletečim v eno mer kimajoč glavoj, v eno mer mahajoč rokama. Naposled obrnem oči na hčer. Anti na njo je trebalo največ paziti. Bila se je tako namestila, da si jo mogel samo s strane gledati, da jej je časih mesečina posijala na lice, časih jej zopet akacijeva senca zakrila obraz. Morebiti hoté. Na prvi mah zmel sem se nekoliko. Nisem vedel, ali je mlada, ali prizrela deklica. Bila je visoka, tenka, gibka, bledega lica, krasnega profila, temnih las, spletenih v kodre, in temnih žarkih očij. Iz za širocih rokavov temne svilene haljine gledale so bele, drobne roke, a nad čelom jej je trepetala zvezda od brušenega jekla. Vprla je glavo v roko, da jej je mesečina padala na sijajne lase, in iskrami se prelivala v temnih očeh. Lepa je, pomislim v prvi hip. —

To društvece pozdravilo nas je izven reda radostno, celó preradostno. Samo hči kakor, da je po prvem veselem pozdravu bila nekako zlovoljna in zamišljena.

— Posebna mi je čast! No, kako gospod Lovro? vpraša starec zaupno, podavši roko mojemu prijatelju.

— Lepo ste nas prevarili, zabrblja stara, niste prišli po poludne; in Minka se srdi na vas. Jel-te?

— Ali mati! reče na to mlada. Kje ste bili gospod Lovro? nadaljuje mehkim glasom, ali kaj vas sprašavam, koj zahtevam računa. A vi ga nečete izdati? obrne se koketno proti meni.

Govorili smo o vsem in vsacem, kakor ljudje, ki se prvi pot vide. Mene so za čudo hvalili na veliko mojo nepriliko. Lovro je govoril mladej zmerom na pol glasa v kratkih besedah, a ona mu je odgovarjala takisto. Starci so se skrivaj drezali gledajoč po strani Lovra. Govorilo se je slovenski ali tako, da mi se je dozdevalo, da ti mili ljudje ne govore navadno svojim jezikom.

Čevrljajoč s starimi o bledskem jezeru, o bohinjskej dolini, o Preširnovem rodnem mestu, poslušal sem na jedno uho hčer. Govorila je priprosto, sramežljivo, časih je planila, časih zopet umolknila, govorila je glasom mehkim čutstvenim. Zlagal sem njen glas z divnimi zvuki Rossinijeve Semiramide. Neko mučno čutstvo mi je osvajalo srce. Čutil sem kontrast mej Minkinim glasom in vršečoj godboj. To me je mučilo. Naposled mi zasveti istina v duši. V glasu te deklice nij narave, prišeptne mi tajen glas, ta čutstvenost, ta prostota in sramežljivost je sleparija. Morebiti Minka nij drugo, nego koketa. Hipoma obrnem oko na deklico. Mesečina mi pokaže celo lice. Zdrznem se. To niso bili cvetoči obrazi mladosti. Od nosnic proti kraju usten vrezane ste bili dve črti, priči zreliših let, ustnice so bile vele, pod očmi si videl nabrano kožico; vse lice je bilo osehlo, uvelo. Ne, to nij razcvetena rožica — to je obsedela stara devica, ki kliče v pomoč mesečino, da jej pozlati uvelo lice. Minka se je prepala zarad mojega pogleda in v očesu se jej zasveti iskrica demonske ljutosti, ali hitro me vpraša smehljaje se: »Kaj ste umolkli?« ali Minkin posmeh nij bil smešek angela od šestnajst let.

Godba umolkne, svet se razide, tudi midva spremiva Minkino družino domov. Poslovivši se od njih nisem govoril do naše hiše z Lovrom niti besedice. Potem razmišljal sem o besedah Shakespearove Julije. »Ne kolni mi se mesecom, ker lažec ti je!« Doma ležem v posteljo. Lovro nasadi polhovo kapo, sede na mojo posteljo; sedi kakor kamen in ko, da mi hoče očmi prebosti dušo.

— No? vpraša me zamolklim glasom, kaj veliš?

— Sedaj nič.

— Govori, prosim te.

— Potrpi, jedva sem jo videl, skoro še govoril nisem z njo.

— Meni se — dopada. Rojakinja mi je, goreča rodoljubka — lepa je, umna je in ima štiri tisoče goldinarjev imetka — a jaz — moje stare nadloge.

— Dobro, ako je tako. — — —

— Lahko noč!

— Lahko noč Lovro!

Prebudivši se druzega jutra, ne najdem Lovra. Ostavil mi je pisemce, da je z Minkino družino šel na dva dni na selo.

Pohitim, da naznanim Mačku, kaj se tu godi z našim Lovrom. Naš Bodul je baš razdeval starca Homera na najmanjše drobce, ter je, kolikor se spominjam grdil grdobnega Terzita. Začuvši, da je Lelj obuzel Lovru glavo, nabere čelo, primakne levi kazalec rtu svojega nosa, ter odreže kakor junak Ahil: »Viš! pasja vera!«

Druzega dne zvečer šla sva jaz in Bodul na shod mladih Hrvatov. Bili smo sosebno veseli. Na splošno zahtevanje Dalmatincev pel nam je sramežljiv filolog, ki se je v našem cehu zval »osečki devec«, Tordinčevo pesem »Gdje ptičice milim glasom pjevaju« in to jasnim in zvonečim glasom, da je neki šijak zibajoč se od milja vzkliknil: Oh brate ali je to lepo, to je pri mojej duši več vredno, nego turska cigareta!« ter me je po tem vzkliku tudi objel. Baš je začel »Uskok Jve« miroljuben potomek bojaželjnih Senjanov tenkim glasom razlagati važnost senjske železnice na veliko nezadovoljnost navzočnih Rečanov in Kraljevčanov, kar se na jenkrat odpro vrata, in svečano, polahko, olimpski smehljajoč se vnide Lovro. Pozabivši senjsko železnico zagrmijo vsi »Živio Lovro!« Samo Žigec dregnil je Mačka, a ta smehljajoč se lopovski gladil si je brado.

— Kletar! zavikne glasom diplomatičnim, »Befsteak!« Tedaj, obrne se proti meni, jaz se ženim.

— V resnici?

— Vse je gotovo. Kletar še kislih krastavcev. Za štiri nedelje, nadaljuje meni, bode poroka. Ti mi bodeš drug.

Nič nisem vgovarjal. Kdo bi tudi vgovarjal v takem slučaji? Lovro je bil vesel, rekel bi prismuknen. Nikdar ga nijsem videl tacega. Iznenada skoči, pograbi čašo in začne malo ne drhčočim glasom govor dolg in širok v slavo starih hrvatskih kraljev, o katerih je v ta blaženi čas več vedel, nego stari arcidijakon Toma in hrvatska kronika. Začudil sem se ne malo, no poznavajoč njegovo čud, molčal sem rajši. Gredoč domov nij govoril besedice več o ženitbi, tem več v eno mer je peval poluglasno staro slovensko pesen o svetej Barbari.

Ko sem legel, postavi se Lovro pred mojo posteljo, se vé da pod polhovo kapo, ter mi reče:

— Stavljam ti alternativo, ali si ti blazen, ali pa jaz.

— Jaz si tega baš ne želim, odvrnem mu skoz smeh, bodi ti.

— Bedak, reče, ali sem pri vsem tem vendar pameten, ker se — ženim.

Od onega dne bival je Lovro zmerom redje doma. Zvršivši pismene izpite imel je časa po ves dan biti pri Minki. Dohajal je pozno v noč domov, in često netrezen. Hvalil mi je prijaznost Minkinih ljudij, hvalil jim dobro vino, ali sicer nič več. Ne poznavajoč s prva pobliže Minkine čudi, jel sem ugibati, da je ženska od srca, glava pametna, da si je nekoliko zreliša, po tem da je osvobojila Lovra. Moj prijatelj je v eno mer delal in delal kombinacije, kako bode sebe in očeta rešil dolga, a ta misel ga je tako obmamila, da je ta bistroumni človek popolnoma oslepil, da je v resnici mislil, da ljubi deklico. Minka in njeni roditelji snubili so me večkrat, naj jih z Lovrom često pohodim. Samo dva ali trikrat odzval sem se povabilu. Nekaj me je od njih odbijalo. Ljudje so živeli dosti povoljno. Oča je bil viši uradnik. Pri Minki nijsem našel niti iskre pravega dekliškega živenja. Ustila se je, da ljubi glasbo, a igrala je vrlo slabo, da ljubi pesništvo, a nič nij o tem razumela; da je goreča domorodka, ali zna se, da se obsedele device često iztikajo domorodstvom, kedar v ničem druzem ne morejo biti zanimive. Lovra so ti ljudje na videz božali in mazali, kakor da jim je rojeni sin, ali v resnici so ga držali železnimi kleščami. In sami si morete misliti, kako mi je bilo pri duši. Nijsem smel govoriti. Starec je večkrat Lovru pokazal državne papirje večje vrednosti, govoril o srečnej bodočnosti. Zvali so ga na kratko »gospod Lovro«. Še več. Enkrat so šli stari na kmete brez Minke, katera da nekaj boleha, Lovro se ve, da nij spremljal roditeljev. Čemu? Zvečer mi je pripovedal, da je bil pri deklici. Nikoga nij bilo doma. Minka, da je plakala, da se stvar zavlači, da nij treba čakat zadnjega izpita, vse, da naj se hitro izvrši. Lovro privoli. To je stare vrlo veselilo. In oni so rekli: Hitro! hitro! Pisali so po krstni list in druge papirje, samo da bode brzo, ker bi drugače deklico ubila tuga. Ta naglost zdela mi se je sumnjiva. Zakaj hote ti ljudje Lovra oženiti preje, nego dobi učiteljsko mesto? Lovro me popraša kacih pisem je treba za ženitev. Povem mu, kacih. Napisal sem mu tudi prošnjo, da bode oproščen od rednih cerkvenih oglasov. Vse hitro.

Necega večera šetala sva se Lovro in jaz kraj Veltave.

— Hvala bogu, reče prijatelj, skoro vse je v redu. Kar glava me boli. Bil sem denes pri župniku. Tirajo me. Kaj češ? Kedar deklica želi. In bolje je.

— Ali čemu ta teginja?

— Rekel sem ti, da deklica in roditelji žele.

— Ali je morebiti razlog, zarad katerega se navadno mora poroka hitro vršiti.

— Zaklinjam se ti, da nij.

— Oprosti brate, da te mučim vprašanji. Treba je vse premisliti, kedar se zavežeš za vse živenje.

— Hvala ti brate. Še celo drago mi je, da vprašaš. Premislil sem vse. I meni je ta teginja draga, da bodem čem preje na čistem. Znam, da bodo mnogi rekli, Lovro se je oženil z mošnjičem svojo žene. Naj reko, srce mi govori drugače. Ako iščem nekoliko denarja, je to zarad mojega očeta, zarad moje svobodo, da se otresem brige. Upniki so ščipavci, muče človeka do smrti, ne moreš spati, ne moreš delati. Bodi potem učenjak. Na zdravje. Jaz se držim Horacijevih besed: »Utilia dulci! Korist in slast!« Kdo mi more za to kaj očitati? Praktičen razum, ako imaš poleg tudi srce, nij greh. Deklica dobi 6000 goldinarjev v državnih papirjih. Pet sto namenil sem očetu, pet potrebujem jih jaz za upnike, a ostalo bode dobra pripomoč, da morem živeti brez brige, ker hočem delati, mnogo delati.

— Šest tisoč dobi deklica? Kdo ti je to rekel?

— Ali, bog naj te vidi, oča, še predno sem jo zasnubil.

— Predi? A potem?

— O tem nijsmo nič več govorili.

— Nič?

— Ali čemu? Za to bode časa tudi po poroki.

— Lovro, oprosti mi! Težko mi je govoriti, ali moram. Govorim ti kakor brat bratu, ker bolje je čuvati hišo od ognja, kakor gasiti jo, kedar gori.

— Govori jasno! Ne razumejem te.

— Je-li starec prav tebi obečal 6000 goldinarjev?

— To je, naravnost baš nij. Samo rekel je, kedar bi se enkrat Minka možila, dobila bi po priliki toliko in toliko.

— A kaj, da starec ne more Minki toliko dati?

— Ne bedari. Kajti videl sem denarje na svoje oči.

— V njegovih rokah. Minkin oča ima več dece, ima šestero dece, a kolikor sem izvedel od druzih ljudij, ne vé se nič o njegovem bogatstvu.

Lovro se zapanji. Na to nij mislil. Bil sem opazil po govoru, da Minkin oča spada v ono vrsto ljudij, s kojim je treba narediti čisto pogodbo, a pred očmi mi je bila grozna nesreča, v katero bi Lovro po nesrečnej ženitvi pasti mogel. Mislil sem, da mi je prijateljska dolžnost, delati tako.

— Prav govoriš, reče mi Lovro, za pet dnij v nedeljo ima se ženitba oglasit. Jutri pojdem k starcu; stvar se mora vsikako izvesti na čisto.

Druzega dne povrne se Lovro nemiren domov.

— Bil sem pri starem v uradu, reče prijatelj, vrgši se na divan.

— Pa kaj?

— Kaj vem jaz. Delal se je nekoliko razžaljenega. Čemu taka vprašanja, reče mi, ne kanimo li sklopiti prijateljstvo? Ali mislite, da bodem svoje dete prikratil? — Nikakor ne, odgovorim mu, ali zakon je, kakor tudi sami znate, zveza na srečo in nesrečo, na vse živenje, pa je treba o stvari resno razgovarjati. Vi veste, da nisem imovit človek, da imam celo nekoliko dolga, a učiteljska plača nij bogat vir. Za to mi morate oprostiti, da govorim odkrito. — Starec na moje te objektivne opazke nekoliko zarudi, no malo zatem udari v smeh: »Glej, odkedaj je gospod Lovro postal računar? Pojte, ne bodite dete! No, da vas mlada sliši!«

Hajdmo k meni na obed, pograbi me pod roko, jutri pri črnej kavi bodemo delali račune. In šli smo obedovat. To je vse.

Druzega dne po poludne pride Lovro še nemirniši domov. Jezno vrže klobuk na posteljo.

— K vragu! iztisne ljut.

— Kaj je?

— Kaj si mi govoril. Zblaznil bodem.

— Si govoril s starcem?

— Nisem, nij ga bilo doma. Ali govoril sem z deklico. Bila je zaplakana, kakor, da se je srdila, a ko sem stopil k njej, odbijala me je rokoj. Dosti besed je bilo treba, predno se je udobrila. Naposled mi je pokazala venec, smijoč se skozi solze, in objela me rekoč: »Kaj tako znate vjesti v srce?« Na to me je poljubila.

— Smehljala se ti je praviš? Lovro! Mar se je Minka tako smehljala, kakor se je nekdaj prvi krat Malvina?

— Malvina! Malvina? vpraša Lovro vpognivši glavo, kaj me vprašaš? Nij, nij. Sije li mesec kakor solnce? Ali zaman je govoriti. Tvoja me vprašanja vjedajo kakor kače. Kaj tacega ne morem verovati.

— Brate! Ti me imaš za satana, moje besede so ti hudičevske? Naravno. Beseda hladnega razbora velja često za hudičevo misel; razum je često mraz, ki nam opali cvetje naše domišlije. Ti o tem sedaj tudi ne moreš soditi.

Obuzelo te je. Ali veruj mi, samo bratovska ljubezen sili me, da ti govorim skozi hladni razum. Ali nemam li prav? Dom ti je v nevolji, ti v stiski. Dolgovi presedajo. Ženiti se kaniš, da sebe in hišo rešiš dolgov. Nij to gola sebičnost, ker znam, da ti je srce vrlo in vredno. Nadaš se dobiti podpore, hočeš živeti brez brige, delaš za prosveto naroda. Lepo je to, krasno. Pred tvojimi očmi sije zora. Ali Lovro, pomisli, ako se vse to izvrne proti tvojej nadi, ako namesto zore nastane noč? Ako namesto imetka dobiš siromašno ženo, navajeno živeti gospodski? Ako dobiš dece, nove brige, nove skrbi? Ako ti propade oča do kraja, a ti sam vse globokeje v dolg? Ako se ljubezen prema ženi zarad te nevolje spremeni v mržnjo, ki te do groba ne bode minula, ker si s to ženo do groba zvezan. Kaj potem brate? Noč, večna noč. A ti tega ne smeš. Bog ti je dal sijajen talent, ne za to, da ga pokoplješ v brigi, tem več, da ga množiš na korist naroda svojega.

To ti je dolžnost, a jaz ti to govorim, ker nečem, da bodeš večni rob.

Poniknene glave sedel je Lovro na divanu. Ko sem izgovoril, ustane in sede za mizo pisat. Pisal je prek tri četrti ure. Zvršivši pismo preda ga meni.

— Prav imaš, čitaj! reče mi.

Bil je to pravi ultimatum Minkinemu očetu, naj govori celo resnico; ker drugače ne bode nič od ženitbe, do četrte ure po poludne naj mu odgovori. Zlog je bil uljuden, dostojen ali tudi hladen. Služnik odnese pismo starcu.

Podvečer vrnem se od pohoda domov. Lovra nij bilo doma. Sedem čitat pri sveči. Za malo stopi Lovro v sobo. Prepal sem se. Kakor da je duh vnišel v moj stan. Bil je na smrt bled, pogled srep, ustnice modre.

— Tedaj! povzame stopivši pred mene, jaz pridem od svoje neveste. Razdrl sem venec in vrgel jej ga pred noge. Da, prav si govoril. Hteli so me vpreči za vse živenje pod jarem obsedele kokete, katera nema nič — nič. Bože, bože, ali sem bil iz uma, slep? Ka-li? Stari mi je odgovoril dolgim birokratičnim pismom, v kratko, da ima šestero dece, mej kojo je treba razdeliti imetek kacih 6000 goldinarjev in to po njegovej smrti, a dotle, da mi bode daval letno podporo od 100 goldinarjev, je-li si čul? Ubiti so me hoteli, popolnoma ubiti. Peruti so mi zlomljene, moji nekdanji sni so minuli, ali še sem ostal človek, ali sedaj so me hoteli ubiti. — — — Groza me spreleta. Šel sem k Minki, raztrgal poročni venec, vrgel jej ga pod noge. Ona se je plačoč izgovarjala, da so roditelji krivi, a jaz sem ostavil hišo na veke. Moj oče! Moj ubogi oče!

Kakor je Lovro strasten bil, bal sem se, da bode zbolil. Nij zbolil. Sosebno mu je hasnilo, da se je postarna Minka malo potem omožila z malim uradnikom iz urada njenega očeta. Pri vsem tem se je Lovro strašno porušil. Na njegovem bledem lici opazil sem časih neko nenavadno drhtanje. Ustnice so mu bile suhe, blede, oči žolte, motne. Na oblačnem čelu videlo mu se je, da ga mori tajna tuga, da mu se nij posrečilo rešiti očeta iz stiske. V društvu, celo pred meno delal se je Lovro veselega, malomarnega, ali to je bilo samo na oko. Trpka ironija, s katero je zabelil vsak svoj govor, cinične časih opazke o predmetih idealnih so izdajale globoko njegovo bol. O Mini nij bilo več govora mej nama.

Lovro zvrši srečno tudi ustne izpite, ter je čakal samo, da mu se odredi mesto na kakej hrvatskej gimnaziji. Malo mu je odleglo. Jednega lepega letnega dne — nikdar ne pozabim tega osodnega dne — sedeli smo po obedu skupaj v kavarni. Maček in Lovro prepirala sta se o nekem jezikoslovnem vprašanji ostro. Na jenkrat vnide v dvorano visok debel človek, obritega, smehljajočega se lica, šilastega nosa. Po dolgej suknji in visocih svetlih škornih smo opazili, da je ta človek duhovnik. Prišlec je v kotu nekaj šepetal s poslužnikom, naposled pokaže ta prstom na našo mizo. Tujec približa nam se, pokloni se ponižno, ter nas popraša hrvatski, odkrivši se.

— Ali so tu gospodje Hrvati!

— Smo, odgovorimo v jeden glas.

— Vrlo mi je drago, da sem tu našel svojih narodnjakov, nadaljuje pop smijoč se, ker to mesto je veliko, a jaz sem tujec. Jaz sem Anton L. učitelj iz S. v Dalmaciji. Došel sem, da napravim profesurske izpite iz hrvatskega jezika za vso gimnazijo. Ne umejem niti česki niti nemški, ter se radujem lepemu društvu našincev, pa vas prosim za vaše prijateljstvo.

Sprejeli smo popa Antona mej se. Bil je človek postaren in vrlo navadne pameti. Hrvat po imenu in po mleku govoril je precej dobro hrvatski, ali v primorskem narečji, več nego bi pismen človek smel. Časih bi se mu tudi podkrala talijanščina. Vrlo mu je mučno bilo, kedar bi govor nanesel na hrvatsko književnost, tu kakor da je moj šjor Antonio korakal po gladkem ledu. Čudil sem se, kako bode naš pop učitelj hrvaščine. Po prvem razgovoru z učiteljem hrvatskega jezika na vseučilišči uvidel je šjor Anton, da izpit iz hrvatskega jezika nij niti za Hrvata mačji kašelj. Oblike slovniške niso mu bile dosti jasne, a o hrvatski književnosti je vedel, da je po priliki pred nekoliko sto let neki Gundulič napisal neko »lipo« pesen, po imenu »Osman«. To je se vé, da pražkemu profesoru premalo bilo. Trebalo je torej Antonu vse žile napeti in pošteno vtepati. Vsi smo mu bili učitelji. Profesor Anton dobil je kacih osem profesorov. Način predavanja nam je bil nenavaden. V stanu necega Primorca pravnika sedeli smo navadno pod večer pušeč in srkajoč plzenjsko pivo okoli mize. Šjor Antonio sedel je malo dalje od nas kakor skrušen grešnik kraj peči, akoprem je leto bilo. Predavali smo hrvatsko književnost igrajoč tarok.

— Pagat ultimo! vzkliknil bi mladi Primorec; šjor Antonio! kedaj se je rodil Gundulič?

— V sedemnajstem veku.

— Ne bo dal! oglasi se Maček, rodil se je leta 1588. Tous les trois gospoda! Platite novčič.

— A kaj je pisal? vprašam ga jaz.

— Osmana.

— Kaj je Osman? vpraša ga Lovro; jaz bodem valat.

— Pesem velika, odgovori naš učenec.

— Epos, šjor Anton, epos! doda Primorec.

In tako dalje. Šjor Antonio znojil se je nemilo od same hrvaščine, ali pri vsem tem je bil veseljak. Jednega dne po obedu sedeli smo zopet za mizo v kavarni. Beseda je nanesla na deklice. Rešetali smo jih nemilo.

— Prosim vas, ne razpravljajte te stvari, povzame Lovro, mi uže preseda. Jedva sem se jedne rešil. Vsaka je ženska Evina hči.

Šjor Antonio se je jako čudil Lovrovemu neprijateljstvu proti ženskemu spolu.

— Povem vam, kaj je v stvari, odvrne mu Lovro, ter mu pripoveda Minkino varko na moje veliko čudo.

— E! nasmehne se šjor Antonio lokavo, pridite vi k nam v Dalmacijo. Tu imate kaj videti. Izvrstne deklice. Pri nas v S. je neka mladenka lepa in polna jaspre. Jedina je in sirota brez očeta in matere, samo strijca ima skrbnika, a imetka do 40.000 goldinarjev. Dojdite, a jaz bodem gledal, da bode vaša.

Lovro je jel Antona izpitavati natančneje za to bogato siroto, a mi smo se nasmijali od srca. Za malo časa vstavi nas Anton, naredivši svoj izpit za pol gimnazije. Pozabili smo na bogato Dalmatinko.

Jednega večera pride Lovro veseliši domov.

Za osem dni odhajam! reče, pokazavši mi dekret, kojim je bil imenovan za učitelja neke hrvatske gimnazije. Pred vsem grem pogledat k svojim roditeljem.

Pride ta nesrečni osmi dan. Trebalo se je ločiti. Meni je bilo mučno, mučno je bilo tudi Lovru. Kakor brata sva preživela toliko veselih in tužnih dnevov, a sedaj se ločiti! Spremil sem ga na kolodvor. Izljubiva se. — Bog daj, da bi se zopet srečna videla v našem kraji, rečem jaz.

— Da bi Bog dal! odvrne Lovro. Zvon zazvoni drugi krat in prijatelj moj odide. Za nekoliko časa mi je pisal, da je bil pri roditeljih. Malo, da se nij pokesal zarad tega pota. Mati je oslabela, onemogla. Oča je bil mrk, trd, nevesel. Žalost v hiši.

— In sam si moreš misliti, brate, pisal mi je, kako mi je pri duši bilo.

Od onega časa nisem več dobil pisma od prijatelja Lovra. Nisem se temu niti najmanje čudil. Književniki neradi pišo pisma. Najenkrat čujem o nekej novinarskej polemiki, v katero je Lovro zapleten. In o dvoboji se je govorilo. Pozvedaval sem dalje. Na novem mestu svojega poklica zagleda Lovro lepo deklico. Bila je visoka, belopoltna, črnoóka, črnolasa — pravi iztočni biser. Ali kolikor je tudi bilo v njej lepote, tako malo je imela srca. Demonska ta prikazen, obožavana od vseh, razpenjala je svoje mreže brez obzira proti vsacemu mladenču, no kedar je »mramorna ta nevesta« opazila, da mladenič blazni od ljubezni, odbila ga je hladnim posmehom. In Lovro postane žrtva te bogate neusmiljenice. Strasten, kakor je bil, zaplete se v polemiko z nekim tekmecom. Nastane škandal. Lovru nij bilo več obstanka v onem mestu.

Toliko vam povem v kratko, več nisem mogel izvedeti. Kaj bode siromak sedaj? vprašal sem se sam zabrinen. Nij prešlo dosti časa, in eto v službenem časopisu se je čitalo: »G. Lovro N. imenovan je za profesora v S. v Dalmaciji.« Zapanjil sem se. Zakaj je Lovro ostavil Hrvatsko? Zakaj? Ali da! Nij mu-li rekel šjor Antonio: »Pridite v Dalmacijo!« Lovro išče Dalmatinko, mislil sem si. In nisem se prevaril. Neki prijatelj javi mi kmalu zatem, da se Lovro ženi z ono bogato siroto, o katerej nam je govoril Anton. Nij-li to čuden slučaj? A vendar istina, cela prava istina! Dobro, mislil sem si, naposled vendar po celej Odiseji.

Povrnil sem se v Zagreb. Tretji dan po svojem dohodu srečam na ulici nekega znanca pravnika iz Postonje.

— Ali ste čuli za Lovra? vpraša me.

— Sem. Ženi se.

— Pojdite, da vam povem, prime me znanec pod roko. Kakor vidim, čuli ste, da se je v S. soznanil z bogato deklico. Stvar se je brzo razvila. Lovro je ljubil strastno, ker je našel pravo, zdravo, nepokvarjeno in naravno deklico. Ali treba je tudi bilo hiteti. Upniki so nameravali proti Lovru oglasiti konkurs, a očetu bi imela biti hiša prodana na javnej sodbenej dražbi. Stric in skrbnik je imel od srca rad mladega profesorja. Ljubil je sinovko prek mere, a ona ljubila je Lovra brez kraja. Vse je bilo uže pripravljeno za poroko. Profesor Antonio L. imel je mlade poročiti. Jednega dne sedi Lovro srečen v svojem stanu. Pisal je svoji materi o ljubezni, o sreči, o svobodi. Uprav je hotel zgeniti pismo, kar nekdo potrka na vrata.

— Svobodno! oglasi se Lovro.

Vrata se odpro naglo. Pred njim stoji bleda zaplakana zaročnica.

— Angelija? Ti! Kaj si prišla? začudi se Lovro.

— Lovro! Lovro! pregovori težkoj mukoj deklica, zlo za naji! Poročili so tajnim pismom mojemu strijcu, da si propal človek, a mene, da jemlješ, da se rešiš propasti. Strijc me ne dá. Zaklinjala sem ga. Zaman. Nijsem te imela nikdar več videti. Jutri moram parobrodom oditi v Zader. Joj nama nesrečnima!

Kakor kamen je poslušal Lovro te strašne besede.

— Čakaj! reče mirno in pohiti v drugo sobo. Za hip prileti ven.

— Na tu me imaš! zakriči mladenič divjim glasom in si prereže britvoj grlo. Brez zavesti zruši se deklica na mrtvega, krvavega zaročnika. — — — —

Toliko sem izvedel od svojega znanca.

— To je moj prijatelj Lovro, milostljiva gospa! obrnem se k črnej udovi. Človek, ki bi v velicih, srečnih okolnostih bil postal velik človek, kateri je pa v naših malih okolnostih postal žrtva, pest praha in pepela; steblo, koje bi bilo rodu nosilo zlati plod, da ga ne bi bil na tla tresnil nemil vihar. Je-li to junak za roman?«

— Je! odvrne mi udova nujna.

— Prašate me morebiti, zakaj nijsem sam napisal o njem romana? Ljudje tega nepisanega romana še žive. Še tako sem preveč povedal. Ta moja povest naj bode samo sveta solza na grobu vrlega prijatelja, nesrečnega genija. Njegovemu spominu posvečujem te besede.

Iz očesa izvila se je udovi sijajna solza niz lica.

Molčé se razidemo.

Hrvatski napisal Avgust Šenoa.