Prijatelj Šime

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prijatelj Šime
Ana Fabijan (Sonja)
Izdano: Slovenski narod 17.6. (1905)
Viri: dLib 138
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsako nedeljo je prijezdil mimo okna. Velika, širokopleča postava, košati, nekoliko osiveli brki in črne, ognjevite oči. Klobuk po strani in rdečo torbo preko rame — še zdaj ga vidim.

Zamahnil bi s klobukom v pozdrav ter izginil po cesti.

Takrat so mi bili Žumberčani sosedje.

Samoten in otožen je njih svet. Pozabljen košček slovanskega Balkana, ki je bogvedi kako zašel v naše Gorjance.

Po kamenitih bregovih te vodi pot in duša ti zasanja. Žalostne so tiste sanje, ali lepe ... In žive duše ni, ki bi jih motila. Le tupatam se oglasi pastir. Z otožnim, zateglim glasom je zapel staro narodno pesem. Ne umeješ sosed, ali v napevu je vsa žalostnolepa zgodovina njenega naroda ...

Včasih te sreča dekle. Ozek, resen obrazek gleda izpod pisanega robca in debela črna kita ji visi po hrbtu.

— Hvaljen Isus! — Zvedavo te premerijo oči in dekle gre svojo pot. Ali tistih oči ne moreš pozabiti izlepa. Črne so kot viharna noč in tudi v njih je vsa otožnolepa zgodovina narodova ...

Po osojnih brdih je zorelo grozdje in po senčnih vrtovih so višnjele slive. Tisti čas me je zanesel pot do njegovega doma. Na solnčnem bregu mu je stala hiša, in če si stopil na prag, se je odprla očem lepa slika. Nebroj zelenih gričev, nebroj belih cerkvic, a za njimi širna ravan in sinja Kolpa.

Zdajci je stal pred menoj nedeljski znanec.

— Daleč ste prišli na šetnjo! — Prijel je za klobuk ter mi segel v roko. — To je moj dom, a jaz sem Šime Bogdanović — da oprostite. —

— Lep prostor ste si izbrali gazda. —

— Lep prostor, da, bogme! Ali življenje je trudapolno. — Pokazal je preko ceste, kjer so v strmem bregu visele ozke njivice. — Tu ne opraviš z živino ničesar; vse mora obdelati tvoja roka. No, muke dosti! Ali verujte mi, da so mi hiljade oralov Banata na razpolago, ne bi je ostavil rodne zemlje! — Navdušeno si je navihal brke in čudovito so se mu zaiskrile oči. Mene pa se je lotila misel, da stoji pred menoj Uskok, ki se je bil pravkar do živega stepel s Turčinom ter ga zapodil preko Granice.

Odsihdob sva bila prijatelja in nikoli ni jezdil mimo okna, ne da bi se bil ustavil. Vselej je imel povedati kako novico.

Kadar je prijahal počasi, mirno, veselega obličja, sem vedela, da mu je pisal starejši sin iz Amerike. Polna tihe sreče so bila tista pisma ... Morda jih je pisal ob nedeljah. Solnce je sijalo skozi okno in po cesti je žvižgal nekdo veselo pesem. Sin pa je sedel za mizo, pero v roki, bel list pred seboj. — Marta, kaj naj pišem? — Pogledal bi mlado, lepo ženo, ki mu je ovila toplo roko okrog vratu, nastavil pero in duša bi mu izpregovorila ...

Včasih pa je pridirjal Šime ves razburjen iz mesta in srdito so mu gledale oči izpod košatih obrvi. No, takrat se je bil sigurno sestal s hčerjo, ki mu je bila omožena v sosednji župi. Mož jej je bil pijanec in siroti se baje ni godilo najbolje.

Ali tupatam je privihral izredno židane volje. Prepeval je na konju kot dvajsetleten mladenič.

— V žepu imate Perino pismo, gazda! —

— Odkod to znate, zlato moje? —

— No, vidim vaš obraz in čujem vašo pesem! —

Nasmejal se je zadovoljno.

Pero mu je bil mlajši sin. Študiral je na Dunaju za zdravnika. Šime ga je ljubil najbolj in o njem je govoril najraje. Podjetno bi si navihal brke, zasvetile bi se mu oči. In tedaj ne bi skoparil z besedami.

Še zdaj ga čujem, kako je razlagal sosedu promocijo svojega sina.

— V petek so imenovali mojega Perico doktorjem. Osobita čast, da znaš! — Uprl je v seljaka oči kot bi mu hotel pogledati na dno duše, dali umeje velikanski pomen tega naslova. In nadaljeval je navdušeno:

— Bila je velika slavnost. Misli si sredi Beča veliko palačo. Vsa je okičena s srebrom in zlatom. Vanjo so privedli mojega dečka na izpit. Pripeljal se je celo sam kralj, da ga posluša. Izpitavali so Perico o rečeh, ki jih ne umeje naš učitelj, niti naš pop, morda niti naš biskup. Ali vrli moj dečko je odgovarjal, da so se mu vsi čudili. To je šlo, kakor namazano z oljem. In naposled mu je izročil sam kralj — Bog ga oblagodaril — list, na katerem je bilo napisano z zlatimi črkami, kako jako je učen moj Pero. In rekel je kralj: — Zdaj idi, moj sinko, ves svet ti je odprt! Takega vrlega dečka nima vsa Hrvatska, niti vsa Avstro-Ogrska, da kratko velim: takega nima ves svet! —

Občudovala sem Šimovo bujno domišljijo. No, kadar je govoril o mlajšem sinu, je bil govornik in pesnik obenem.

Veselega obličja se ustavi nekoč pred oknom.

— Bi li čašico rakije, Šime? — ga vprašam.

— Dakako, zlato moje, ali prosim vas kasneje! —

Takoj sem znala, da pride na vrsto neizogibni doktor. In že je začel:

— Ćujte, kaj sem izvedel o Perici. Srečam doli v mestu gospoda, ki je študiral z mojim dečkom. — Dali vam kaj piše doktor? — me vpraša.

— Kje bi jemal siromak čas, da mi piše! No, pisal mi je pred tremi meseci — mu odgovorim.

— Srečal sem ga v Belemgradu — veli gospod — in dal vas je pozdraviti. Da samo vidite, kako se mu godi! Sam kralj ga je dal pozvati predse in kraljična, jedva ga je ugledala, mahoma se je zaljubila vanj.

— Oprostite Šime, ali katera kraljična je bila to ? — ga vprašam.

Toda Šime bi se bil skoro ujezil.

— No, katera bi to bila! Hči novega kralja vsekakor! — je odgovoril enostavno.

Ali nekoč se je zgodilo čudo. Šime je prijezdil iz mesta, ne da bi se bil oglasil. Ves sključen je sedel na konju in srepo je strmel predse. Pognal je konja in kakor blisk je šinil mimo okna.

— Kam tako brzo, gazda? Čujte, oj Šime ! —

Ali že je izginil za oglom.

In potem je prišla nedelja, druga, tretja, četrta — mojega znanca od nikoder.

In napotila sem se, da pogledam, kaj mi dela stari prijatelj. — Stoji v slivnjaku in obrezuje drevje.

— Da ste mi zdravi, Šime! A kje vas to para nosi, da vas ni videti več v našem selu? —

— Ej, staremu človeku zdravje ne velja! Nahladil sem se in ležal skoro mesec dni. — Okrenil se je v stran in zdi se mi, da sem mu zasačila solzo v očeh.

Po cesti je prišel človek.

— Hristos voskrese! — Odkril se je spoštljivo. Bil je teden po Uskrsu in unijati se ves teden pozdravljajo s tem vzklikom.

— Vo istinu voskrese! Odkod prihajaš, Niko? — vpraša Šime.

— Ha, bil sem doli v mestu, v lekarni. Ali čuješ, Šime, jeli istina, kar govore doli, da se ti je ustrelil sin? Pravijo, da je temu že mesec dni. —

S Šimovega obličja je izginila poslednja kapljica krvi.

— Kdo ti je to obesil na nos ? — je vprašal hripavo.

— Vprašali so me v lekarni, dali znam kaj o tem. —

— Grom jih ubil! Lažejo, ti velim. Naj gredo do tisoč vragov, nesramni lažniki! Da jih čujem jaz, ubil bi jih vse po vrsti! — Ves bled je bil in glas se mu je tresel ...

Mesec dni kasneje pa se je ustavil pred oknom voz. Stopil je z njega Šime v črni obleki in brez rdeče torbe. Na vozu pa je nekdo uravnaval rjav potni kovčeg.

— Kam, gazda? — se začudim.

— Daleč preko vode — je odgovoril Šime z zamolklim glasom.

— Eh, vam pač ne bi bilo treba, prijatelj! Deca imajo kruh, i vam se ne godi, da bi gladovali. —

— Istina ! Ali meni se je — recimo — zdajci zadolgočasilo na našem bregu. Deca so me ostavila, starca, a jaz nečem, da prebijem stare dni sam. Idem k sinu v Ameriko, naj mi vnuki kratkočasijo starost.

Podal mi je roko in se brzo okrenil v stran.

Kaj ti je, prijatelj, da ostavljaš rodno zemljo, ki je ne bi zamenil za tisoč oralov Banata? Vprašanje mi je bilo na jeziku, ali nisem imela poguma, da ga izpregovorim.

— Pa srečen pot, šime in dajte, da velim: na svidenje! —

Odkimal je molče in sedel na voz ...