Prihodnjosti obzor
| Prihodnjosti obzor Brstje (1872) Filip Haderlap |
| |||||||||||
Mladeneč bil sem, tuj na sveti,
Učenja vendar preželjan,
V prihodnjost sibilinsko zreti
Sem hrepeneval dan na dan,
Moj duh potrti, um zavzeti
Je mnogokrat bil goljufan,
Vendar sem voščil si na stran
Visoko potegniti zagrinjalo,
Ki je prihodnje dni mi zakrivalo.
Kar voščil sem, se je zgodilo
Se predno mislil sem na to.
Pretresel zemlje drob je s silo
Se do sedaj nečuteno,
Kjer prej je zagrinjalo bilo
Osode videl sem meglo,
Neskušeno pa je oko
Spoznavalo zopet podobe nove,
Nesreče, radosti prihodnje dnove.
Kako drugačni so obrazi,
Ki jih pred sabo zdaj imam!
Preč so goljufhi igrokazi
Ki sem predstavljal si jih sam;
Obupa gad se k meni plazi
Pot vzvišenim zapre željam,
Ki sem jih ljubil prej, ne znam
Prijateljev več dragih, bratov svojih —
Smrt zadobili so v duševnih bojih.
Ve božja bitja nad oblaki,
Naj Vas je več al eden le,
Naj ste vladarji zase vsaki
Al en stvaritelj vsi trije,
Poglejte name v revi taki
Besede Vaše naj store,
Da se mi pleča ohlade,
Ki mlada že obsojena nositi
Osode divje tlak so grozoviti.
Pač moji grehi so veliki,
Pa kriva jih je le mladost,
Mogočni mojih vnagov kriki
Njim delajo le veselost,
Ce pa je dobro, da mladiki
Se v mladi kal zareže ost,
O tem sem jaz predsodkov prost,
Tu vaša naj vsegavedočnost sodi,
Ki vse stvari na zemlji umno vodi.
Tako mogočnej se obrani
Mladeneč Vašej izročim,
Ko boji bodo vsi prestani
Zopet veselo prihitim
K življenja veselejšej strani
I radostno bom vžival z njim,
Kar do sedaj je goli dim,
Kar do sedaj je greh vživati bilo:
Da človek sem — to vzvišeno čutilo.