Prihod v Saint-Nazaire

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prihod v Saint-Nazaire
Morje
Tomaž Šalamun
Mana
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Misli, da me bo prepoznal, in tudi me.
Lok se dviga nad vlaki. Pokrajina je stara.
Hiše so nizke. Oba sva zainteresirana.

Takoj začneva kaditi. Takoj vzplavajo
Langhe, ozka vrata štiridesetega rojstnega
Dneva, hči et les Juifs. Pijeva se in se

kmalu potikava. Želim si ga brati, trgati,
da bi mu vrnil polne kanale krvi. Odpeljati
ga kot barbar. Mu razrezati mehkobo in

spoštovanje, žalost. Razlagam mu, kakšen
žar te oblije po teh vratih. Moč in
svetloba, amour fou zrelih let. In

sovražnik, logika in eleganca, uhojenost
popolnosti instrumenta. Razbijati ga je
treba, tako da stopaš skozi. Vse to mu

bom dal. Ga dihal, gledal, ga razpadal.
Meni manjka to, kar sem vrgel proč.
Teža odtisa. Ampak vseeno sem


močnejši, bolj divji, več mu lahko
povem, bolj ga lahko vodim in najprej
ga bom skoraj ubil na brzicah, da mu

vrnem korajžo. Rabi kake Ruse.
Nekoga, ki diši po Mehiki. Zame je
idealen ta pogled na morje. Rana bo

bajen tolmun. Pa tudi daleč je. Ladini,
marani, sefardi imamo več topega
in gostega spomina kot aškenazi.

O Bog, kdaj bo nastopil dan, ko bom
lahko svet tako oblikoval s svojo
slovenskostjo. Se šel goste, močne igre.