Pridiga na novega leta dan o preljubi pameti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vodilna misel v »Krpanu mlajšem« Pridiga na novega leta dan o preljubi pameti
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Zadeva gospoda V. Vodnika
Spisano: 1. januarja 1926
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dragi mi bratje, mile mi sestre! Bogu bodi potoženo in vam: tako se mi zdi, da vsak sleherni dan postajam bolj pameten!

Ne pijem več. — Piti ni pametno. Oziroma pijem le rogaško slatino in mleko. Pa temu se ne pravi piti. Piti se pravi tako piti, da človek vesel postane ob pijači. Rogaška slatina pa ne razveseljuje srca in mleko tudi ne. Toda kar se tiče pameti — pametni sta obe pijači jako. In ju vsakomur nesebično priporočam.

Zmernost mi je zvezda vodnica tudi v jedi. O moji bratje in sestre — že dolgo nisem bil več sit! Ni pametno se napasti dosita. Nego je najpametneje nehati tedaj, ko ti najbolj diši. Jaz vsakikrat neham, ko bi mi še dišalo najbolj. Od kraja mi je šlo težko, sedaj pa neham brez boja in premagovanja, ni mi težko nehati. Kajti mi že na mizo prinašajo pičlo in prepičlo odmerjene obroke in je lahko nehati, koder več ni.

Včasih nisem bil tako pameten.

Kaj vse sem snedel in kako in koliko! Groza me obhaja ob spominih.

Jetrne in krvave klobase, oh! — Toda morajo biti prepečene pošteno — v gostilnah niso nikoli — prepečene, da popokajo in pride na dan in se mastno opraži tudi bogata njih notranjost in nadeva — take so mi najljubše.

Oziroma jih zaničujem, ker so nespametne. In krompir spada zraven in kisla repa.

In potem pečenice z gorčico! In mlado svinjetino, lepo rjavo spečeno, da hrusta pod zobmi! Pa tudi prekajena klobasa ni slaba na zelju, zraven črn kruh, ali pa gorka gnjat z grahovim pirejem.

O, koliko take in enake nespameti je ustvaril preljubi Bog in sem je bil deležen v svoji nezreli in mračni duši!

In kadar sem mislil, da je že vsega dosti in preveč, sem popil kozarec vina ali čašo piva in potem je zopet šlo in še sem jedel in sem jedel toliko časa, da nisem mogel reči »bof«.

Niti »bof« nisem mogel reči! To ni bilo pametno in lepo!

Toda za kako malenkost je bilo vendar še prostora, za grižljaj sira, za košček potice, za kak oreh ali mandelj ali datelj ali kako suho figo.

In me ni razgnalo!

Nasprotno, jako dobro sem se počutil — joj meni, grešniku sredi grešne nezmernosti! Rožnat se mi je videl ves svet, same vsesplošne ljubezni sem se cedil in dobrote — niti muhi ne bi bil skrivil lasu! Prisrčno sem se smejal najbolj mršavim dovtipom svojih drugov in nikdar se mi ni mudilo v posteljo.

O, kolikšna je bila moje nespameti mera — polna in zvrhana! Človek je bitje, ki si ponosno trka na prsi, da le njemu gori luč pameti. Pa mu vendar lahko služi za zgled in vzor celo neizobražena krava — na najnižji stopnji stoji človeške kulture, ne trka si na prsi, ne gori ji luč pameti, pa vendar ve, kdaj ima dosti in kdaj mora v posteljo.

Nekaterim ljudem luč pameti sploh nikdar ne zagori.

Meni je zagorela na stara leta. Zgodilo se je in zdaj mi ne diši več jed ne pijača, kakor mi je dišala njega dni. Nego se me je lotila pamet. Pregledal me je zdravnik in tudi on je rekel, da je bolj pametno, ako postanem pameten.

Od dne do dne napredujem v pameti in se mi široko odpirajo oči, kako nespameten sem bil prej in kako nespameten je okoli mene svet. In sicer sploh!

Npr. zastran žensk. Kakšno reč počenja nespametni ta svet zastran žensk! In ženskam sploh ne pravi ženska, ampak nežni spol ali mucek sladki ali piška zlata mojega srca.

Kje je tod pamet?

O, jaz nisem tak, nisem več tak in sem za seboj sežgal vsa pisma iz one dobe moje brezpameti!

Preljube moje sestre, ne odrekam vam pravice živeti, nikakor ne! Toda povejte same, ali ni smešna in nespametna vsa ta prazna slama, ki se mlati zaradi vas v besedah in dejanjih!

Kako nespametno je tisto poljubovanje in ne le nespametno, nego tudi skrajno nehigienično — razen ako bi si oba poprej in pozneje očedila ustnice z dvoodstotnim lizolom. Toda si jih ne očedita nikoli! Ali ni človek končno le človek in nič drugega in je vseeno, ali je ženska ali je moški in ali je star ali je mlad. Čemu tedaj toliko nespameti zaradi vas in vaših oči in las in usten in drugih kosov človeškega trupla.

Potem so nekateri moški, ki ženskemu svetu ne rekó le mucka moja sladka in piška zlata mojega srca, nego vežejo cele dolge stavke čudnih besed in jih vežejo tako, da se na koncu vrste rimajo, in jim pravijo leposlovje.

O, kako so nespametni!

Jaz nisem več tak. Spametoval sem se. Tako sem pameten, da niti če bi hotel, ne bi mogel spisati takih rimanih reči.

Ko človeku pričenja goreti luč pameti, vidi, kako nespametno je vse to in tako početje.

Jaz sem sedaj že precej pameten.

Pa še čutim, da v pameti napredujem.

Kadar bom čisto pameten, bom pa nemara umrl. Prepameten bom za ta svet. Prepameten, da bi sploh še jedel in pil, prepameten za ženstvo. Pa tudi prepameten, gospod urednik, da bi še pisal takele listke. O, kako nespametni so ti moji listki! (Ampak zastran honorarja naj vse ostane pri starem!)

Smrt pa je vrhunec človeške pameti.

Dragi mi bratje, mile mi sestre, kako se mi smilite! Kaj vam naj povem? Mladi ste, zdravi ste, ne bi radi umrli ... Ako hočete živeti, nikar ne hrepenite po pameti!

Vrhunec pameti je smrt!

In je pamet resnično lepa reč in pohvalna. Ampak kratkočasneje je brez nje.

Dragi mi bratje, mile mi sestre, taka je ta reč, da ne vem, ali je to, čemur pravimo pamet, resnično pamet, in ali ni starost in betežnost.

In še to vam naj povem, predragi mi bratje, premile mi sestre: kar se mene tiče, skoro bi bil rajši nespameten, kakor da sem tako zelo pameten. Toda bodi potoženo vam in večnemu Bogu — ne morem, ne morem, joj meni — ne morem ...

(Jutro, 1. januarja 1926)