Pri severnih Slovanih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pri severnih Slovanih; potopisne črtice s slikami (1906)
Josip Lavtižar
Izdano: 1906, V Celovcu, Družba sv. Mohorja
Viri: http://archive.org/details/prisevernihslov00lavtgoog
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsebina

Uvod[uredi]

Dobro se spominjam, kako sem petleten deček pripravil domače v velik strah. Na dvorišču smo imeli poleg zida zložena drva. Zlezel sem na nje in od tu splezal na vrh strehe, kjer sem brezskrbno gledal okrog sebe. Kako se mi je prijetno zdelo v zračni višavi! Takrat pač nisem vedel, da bi lahko omahnil na stran, padel v globočo in obležal mrtev. Prva me je opazila teta. Začela je klicati ljudi skupaj, da bi me rešili nevarnosti. Kmalu se jih je nabralo več, ki so mi prigovarjali, naj le mirno sedim, ker me ponese eden nazaj. Potem je prišel sosed po lestvi navzgor in me spravil na tla. Neka ženska je rekla pri tej priliki: »Pomnite, da bo a fant še daleč prišel!« Jaz te prerokbe nisem slišal, povedal pa mi je o nji sosed Godec, prav tisti, ki me je prinesel s strehe.

In res sem daleč prišel po svetu.

Moj oče je imel kupčijo z žitom in ovcami. Vzel me je včasih s seboj, da sem mu pomagal drobnico goniti v Beljak. Hodila sva črez korenski prehod , in oče se je rad vlegel v senco ter se odpočil. Tačas sem pazil na živalco, da ni zašla v kako škodo. Oko mi je hitelo po koroški deželi in sanjaril sem že takrat, kako lepo mora biti v tujih krajih, ki jih vidim pred seboj.

V Beljaku sem ogledaval poštne vozove, ki so odhajali na vse strani. Vsak voz je imel napis, kam je namenjen. Eni so šli na Laško, drugi na Tirolsko ali na Zgornje Štajersko. Rekli so jim »dostavniki«. Na vrhu vozov je bilo naloženo toliko blaga, da so imeli konji dovolj vleči. Takrat namreč še ni bilo železnice v Beljaku. Ko sem stal na dravskem mostu, mi je hodilo na misel, kje je tista dežela, kjer izvira Drava. In ko sem zrl na zelene planine, sem uganjeval, kakšni ljudje prebivajo v tistih krajih. Že otroku je torej tičalo hrepenenje po neznanem svetu, ki sem si ga pa slikal mnogo lepšega, kakor je v resnici.

Doraslemu se mi je izpolnila želja. Vsake počitnice sem porabil za kak izlete po ravnini ali po gorah. Z malim denarjem in velikim pogumom sem potoval peš ter obiskoval najraje krasne planinske kraje.

Kje so ta srečna, brezskrbna leta! Kličem jih nazaj, a vrnila se ne bodo nikdar več. Kako po ceni je bilo to potovanje! Priprostemu dijaku se je kar vse smehljalo. Nikjer mu niso računali preveč, in tudi napitnine nihče ni pričakoval. Poleg tega je bil zadovoljen z gorko ali mrzlo hrano. Vse mu je bilo všeč, porabil pa še ni celega goldinarja v enem dnevu.

Sedaj je drugače. Dijaku se zdi vse lepo, ker presojuje svet z neskušenim očesom. Nikjer ne sluti slabega namena, vse mu je dobro in vsakemu človeku zaupa. V poznejših letih pa nisi z malim zadovoljen. Imaš več potreb in vsako reč moraš dražje plačati. Previdnost in trezna razsodnost stopita na mesto domišljije

Namenil sem se na pot ter odločil obisk severnim Slovanom. Zaradi daljave se je bilo treba dobro seznaniti s popotnim načrtom in poskrbeti za vse potrebno. Vsakemu, ki gre za dalj časa na tuje, bi nasvetoval sledeča navodila:

1. Za potovanje se moraš dobro pripraviti. Ako te ves mesec ne bo doma, pripravljaj se en mesec poprej; ako odrineš samo za en teden, pripravljaj se en teden. Čitaj o deželah, po katerih boš hodil. Vzemi v roke opis zgodovine tamošnjh narodov, da ti postane vse jasno ter znaš ceniti stare spominke, ki ti pridejo pred oči. Dobro je tudi, da se seznaniš že naprej z gostilnicami, v katerih boš iskal postrežbe in prenočišča. Znan ti mora biti vozni red, da porabiš pripravne vlake in ne tratiš časa z nepotrebno zamudo. »Nevednost je zelo draga reč«. Ta pregovor velja posebno na tujem.

2. Prtljage vzemi s seboj toliko, kolikor je potrebuješ. Boljše manj kot preveč. Napolnjen kovčeg ni lahek. nositi ga boš moral večkrat sam, kar ni posebno prijetno, ako je pretežek. Tudi računaj s tem, da boš težji kovčeg prinesel nazaj, kakor ga neseš od doma. Tu in tam vidiš marsikaj, kar ti všečuje, da kupiš, naj je knjiga ali kak drug spominek. Vsled tega imaš več blaga in večjo težo. Solnčnik naj ti služi za dež in za vročino, imej ga tudi mesto popotne palice.

3. Obutev mora biti prostorna. Menda ni treba omenjati, da novi čevlji niso najboljši. Najboljši so tisti, ki si jih že poprej nekaj časa nosil in jih poznaš, da se ti dobro prilegajo. Žulji se dobijo le od take obutve, ki ni prav narejena.

4. Knjig ni treba jemati s seboj, razen kratkih kažipotov, ki te opozarjajo raznih znamenitosti. Ko nam je odprt svet, mora biti knjiga zaprta, zakaj veliko več se naučimo iz ogledovanja kakor iz čitanja. Krasna priroda govori kot živa črka o vsemogočnosti in ljubezni Stvarnikovi; dela človeških rok (cerkve, palače, umotvori kiparjev in slikarjev) pa pričajo o duhovitosti, s katero je obdaril Bog človeka. Bral boš torej iz odprte svetovne knjige, ako ogleduješ dežele, mesta in vasi ter opazuješ njene prebivalce. Delaj kratke zaznamke, ki te bodo razveseljevale doma, ko se boš spominjal črez več let svojega potovanja. Morebiti se ti ne bo godilo prijetno med tujimi ljudmi, toda spomin tega, kar se ti je pripetilo, bo vendar prijeten. Rad boš pripovedoval tudi drugim, kar si izkusil.

5. Bodi vselej toliko prej na kolodvoru, da polagoma urediš potrebne reči. Naglica ni dobra. Ako čakaš do zadnjega trenutka, prideš spehan v voz, lahko se prehladiš ali pozabiš kako stvar.

6. Po leti se je prijetneje voziti v tretjem razredu nego v drugem. Poleg tega dobiš, če si prijatelj preprostega naroda, v tretjem razredu živahnejšo zabavo nego pri imoviti gospodi. Na leseni klopi boš izvedel mnogo veš kakor na mehko naslonjači. Ako je mogoče, vsedi se tako, da imaš svojo robo na nasprotni polici. Na ta način jo vedno vidiš in se ni treba bati, da bi jo kdo odnesel.

7. Ko se pripelješ do določene postaje, preštej stvari, ki jih nosiš s seboj. Hudo bi ti bilo, če bi vsled nepazljivosti kaj popustil ter ne dobil nikoli več nazaj. Bodi previden. Pregovor: »Nikoli ne zatisni obeh oči« velja vedno v življenju, toliko bolj na potovanju. Gledé denarja ti dam svèt, da ga ne kažeš pri tujih ljudeh. Bolje je, da vidijo pri tebi baker nego srebro, zlato ali papir. Lahko je navzoč nepošten človek, kateremu se obudi želja po tvojem imetju.

8. Ne izbiraj gostilnic zadnje vrste. V takih plačaš manj, toda gledé snažnosti in varnosti si na slabšem nego v velikem »hotelu«. Gospodar boljšega gostišča skrbi namreč za vzorno postrežbo gostov, ker hoče ohraniti svoji hiši dobro ime. Vratar (portir) pazi na vsakega človeka, ki prihaja ali odhaja; sumljiv skoro ne more priti v notranje prostore. Lahko se zaneseš, da boš v vsakem oziru zadovoljen. Zato brez skrbi zaupaj svoje blago uslužbencem. Uslužbenci pričakujejo sicer nekoliko večjo napitnino, toda v obče so pošteni ljudje, zakaj v takih gostiščih slepar ne dobi službe.

9. Svetovati je, da se varuješ živeža, ki mu nisi navajen. Velika nezgoda bi bila, ako bi si izpridil želodec in resno obolel. Priporoča se tečna hrana, zmerna pijača, zadostno spanje in zgodnje vstajanje. Zjutraj in dopoldne je glava bolj jasno, da opazuješ vse z večjim pridom kakor proti večeru.

10. Dandanes so se začeli popotniki zavarovati, ako bi se jim primerila na železnici kaka nezgoda. Lahko se zavaruješ, zakaj v slučaju poškodbe dobiš določeno svoto za podporo, ali jo dobé dediči vsled tvoje smrti. Na vsak način pa naredi račun gledé dušnih in posvetnih zadev. Poslednji voljo pusti doma, s seboj pa vzemi dobro vest, da si pripravljen na odhod v drugo domovino. Saj ne veš, kaj se ti primeri na poti. Nesreča nam je povsod za petami, toliko lažje nas zadene na tujem. Marsikdo je že šel od doma, a ga ni bilo več nazaj

Tako – sedaj bi bilo vse v redu. Kovček je napolnjen s potrebnimi rečmi, celó šivanke in niti nisem pozabil, da je ne bom iskal pri drugih ljudeh, ako bi bilo treba zašiti kako malenkost. Majhna stvar je to krojaško orodje, toda dobro služi.

Odkrito pripoznam, da mi je bilo nekoliko težko pri poslovu. Akoprav sem se poprej z veseljem pripravljal in komaj čakal dneva, ko odrinem, lotila se me je pri odhodu otožnost. Navadno se čutimo srečnejše v domišljiji kakor smo v resnici. Solnce je tisti dan (1. septembra 1901) sijalo tako prijazno, vendar mi ni ogrevalo duše. Zdelo se mi je, da slišim vest: Zadnjič imaš svoje prijatelje krog sebe, videl jih ne boš nikdar več. Domislil sem se davne poganske prerokbe: »Ibis, redibis non, morieris.« (Greš, vrneš se ne, umrl boš.) Toda ker je prerokba sestavljena tako, da se tolmači v dvojnem pomenu, razlagal sem si jo v boljšem smislu. Treba je samo vejico prestaviti, pa dobimo nasproten izrek, namreč: »Ibis, redibis, non morieris.« (Greš, vrneš se, ne umrješ.) Ljubše bi mi bilo, ako bi počival v domači zemlji.

Modroslovci Stoiki so rekli, da naj ravnodušno prenašamo težave, to je: naj se vdamo brez pritožbe v vsako usodo. Od Zveličarja pa smo prejeli lepši nauk, da naj se izročimo v vseh rečeh v božjo voljo. To tolažilo mi je prišlo v spomin, ko sem zapuščal dom ter se podal brez tovariša v daljni svet.

»Sam bi ne šel tako daleč,« mi je rekel marsikdo. Pač je dobro, imeti prijatelja ob strani, ki mu pomaga v potrebi. Tujec je le tujec, ki nima onega čutečega srca, kakor ga imajo znanci med seboj. A tudi ljudje, ki se prej niso nikoli videli, postanejo so domači. Akoprav jih ne veže odkritosrčno zaupanje, občudujejo vsaj v navadnih rečeh prijazno med seboj. Res je, da ne smemo zaupati tistemu, ki ga ne poznamo, toda prijazni smo lahko z vsakim. Kakršno je naše obnašanje do drugih, tako se vedejo tudi drugi do nas. Z nevljudnostjo se ne boš nikomur prikupil, z vljudnostjo pa se približajo srca eno k drugemu.

Potovanje brez tovariša ima tudi svojo dobro stran. Sam delam načrte, ki se zdijo meni pravi. Na nikogar se ne oziram. Grem, kamor hočem in kadar hočem, ravnam se edino po svojem in ne po tujem prepričanju. Moja glava – moj svet. Navezan na spremljevalca bi moral večkrat ugoditi njegovi volji, čeprav bi se meni ne zdelo umestno. Spolniti bi moral tu in tam njegovo željo, ki ni moja. Kadar bi se ne ujemali nazori obeh, nastalo bi nasprotje in celo zamera. Sam moram biti pa z vsem zadovoljen, naj mi je všeč ali ne. Odgovoren sem za se in za nobenega drugega. Ako se mi zdi po sreči, je dobro. Ako ni vse v redu, moram potrpeti, ker zadeva le mene.

V krilu božjem naprej! »Ti, Gospod, nam bodi pomoč v pripravljanju, tolažba na potu, senca v vročini, pokrivalo v dežju in mrazu, opora v utrujenosti, bramba v nesreči, palica na nevani poti, zavetje v viharju.« (»Esto nobis Domine in procinctu suffragium, in via solatium, in aestu umbraculum, in pluvia et frigore tegumentum, in lassitudine vehiculum, in adversistate praesidium, in lubrico bacalus, in naufragio portus.« -Cerkvena molitev za popotnike.

Slovo. Višarski romarji in Beljaka v Osoje. Grob poljskega kralja Boleslava[uredi]

Z Bogom, prijateljil Na veselo svidenje, ko se povrnem!

Kako neznatna stvar je človek! Komaj nekaj kilometrov od doma, pa sem že tujec med tujci. Gledam po znanem obrazu, a nikjer ga ni. Poznajo me le tam, kjer sem stalno naseljen; ako grem malo črez mejo, se ne zmeni nihče več zame. Pr™ej si domišljuješ, da si kaj, potem pa izveš, da nisi nič. Marsikdo se celo ponašša s svojo veljavo, ki jo ima v vasi, v trgu ali v me›stu, toda ko priˆde med množico ljudi, izgine enako kaplji v veliki vodi. Le malo jih je, ki so tako srečni, da so si pri­dobili vsled ugodnega slučaja ali vsled posebne zasluge slavno ime.

Na Trbižu je vstopilo v vlak več slovenskih Korošcev. Bili so na svetih Višarjih. Star možiček mi je pripovedoval, kako lepo so opravili božjo pot, ker jih je premljaj Jozi, neki cerkvenik iz celovške okolice. Omenjeni cerkvenik ima menda poseben dar za vodstvo romarjev.

"Vso pot je bilo petje in žebranje, žebranje in petje," tako je pripovedoval mož. "Dvakrat nam je Jozi celo pridigoval. Prvič pri angelu, to je tam, kjer se loči od glavne ceste stranska pot na svete Višarje, drugič pa pri tisti kapelici na vrhu, ki stoji blizu cerkve. In kako zna govoriti! Še vsakemu duhovnu ne gre tako po vrsti, kakor je šlo njemu."

"Ali ste si veliko zapomnili iz njegovega govora?" vprašam jaz.

Mož je rekel, da prav veliko. Pri angelu je Jozi govoril tako-le: "Poglejte angela, ki ima roko stegneno naravnost proti cerkvi. Kaže nam, kam se moramo obračati v svojih potrebah. Saj jih imamo dovolj, in kar jih nimamo samo, imajo jih naši prijatelji, ki niso mogli iti z nami. Zato so nas prosili, da se jih spomnimo v molitvi. Čaka nas še dve uri dolga pot, in sicer ne ravna, ampak strma pot na goro. Toda nikar se je ne ustrašimo! Kar vas je takih, ki boste danes prvič obiskali ta sveti kraj, naredite lesene križce, da jih ponesete na vrh. To vas ne bo nič otežilo. Ko jih boste odložili, zaupajte, da vam do odvzetega ali vsaj olajšanega mnogo trpljenja, ki vas čaka v tej solzni dolini. Poleg pota boste našli reveže, ki prosijo podpore. Kdor more kaj dati, naj da, ker miloščina je pripomoček, da najdemo usmiljenje pri Bogu. Vam, ki ste že večkrat obiskali višarsko Marijo, je bila vsaka pot prišteta v zasluženje, prav tako vam bo tudi današnja. Vi pa, ki ste že v letih, boste težko hodili, a nikar ne pozabite, da je morebiti to vaše zadnje romanje na sveto govor. Voljno prenašajte težave potovanja in priporočite se s posebnim zaupanjem Materi božji, da vam mirno potekó določeni dnevi življenja in da učakate srečno zadnjo uro."

"Vi imate dober spomin," opomnim jaz, ko izgovarja pripovedovavec zadnje besede in si briše solze iz oči.

"Kako ne, saj je pridigoval Jozi tako prisrčno, da smo se, posebno kar nas je starih, vsi jokali."

Potem je mož pravil, kako ginljivo je govoril Jozi pri kapelici na gori. Rekel je: "Sedaj se bodo izpolnile vaše želje, da vidimo preblaženo Devico, ki si je izbrala pred več kakor 500 leti v tej viini svoj sedež. Kdo bi mogel prešteti trume, ki so bile tukaj zbrane! Koliko je bilo uslišanih, da so šli potolaženi domov! Tudi mi bomo prejeli potrebnih milosti. Poslušajte zvonove, kako milo nas vabijo v cerkev."

Zopet je možu zastajala beseda. Da bi dobil kratek oddihljej pristavim opazko: "Tudi vreme ste imeli ugodno in razgled na okrog. V gromenju in dežju ni prijetno hoditi po takih gorah."

"Da, prav lepo je bilo. Naj še to povem, da smo se razvrstili v procesijo in pevajoč litanije prišli v cerkev. Jozi je šel na kor, se vsedel k orglam in tako lepo igral, kakor zna samo on. Dali smo mu vsak nekaj za njegov trud, toda vsega mu ne moremo povrniti, naj mu Bog povrne."

V prijetnem pogovoru je minil čas do postaje Brnca, kjer sem se poslovil od Korošcev. Odšli so proti Rožu, mene je pa hlapon odnesel proti Beljaku.

Tukaj sem čakal skoro celo uro brzovlaka. Časa je bilo dovolj, da pogledam v mesto. Ko grem opoldne po velikem trgu, zazvoni angelovo češčenje. Zvon je s svojim mogočim c-glasom krepko odmeval iz visokih lin. Srečeval sem mnogo ljudi, večinoma gosposkega stanu, pa nobenega ni bilo odkritega. Iz tega bi sklepal, da nimajo navade moliti. Morebiti mislijo, da se daje opoldne le "signal" za kosilo. Zgodovina nam pa poroča drugače. Trikratno dnevno zvonjenje je azpovedal že papež Urban II., ko so se začele leta 1096 križarske vojske. Še bolj določno se omenja ta navada v 15. stoletju, zakaj takrat so bili kristjani v velikih stiskah. Turki so dobli prestolnico grškega cesarstva, Carigrad, v svojo oblast, in odprta jim je bila pot v Evropo (1453). Kmalu so pridrli pred Belgrad. Papež Kalikst III. je zaukazal, naj se povsod zvoni opoldne in moli v namen, da bi bili kristjani rešeni sovražnikov svete vere. Ta navada se je ohranila do današnjega dne.

Beljačani naj ne pozabijo, da je zakleti sovrag krščanstva leta 1476 stikoval tudi po Koroškem. Rad bi bil spravil deželo v svojo sužnost, vrgli so ga nazaj. Spomnim se, da sem videl pred več leti nad mestnimi vrati vzidanih nekaj krogel, ki so priletele v beljaško zidovje. Ne vem, ali so bile iz turških ali iz francoskih topov ob Napoleonovem času. Ta zgodovinsko važna vrata je dal mestni zbor podreti, in sicer zato, da se je podaljšal glavni trg. Tako se dela s starimi spominki! Samo zaradi tega, da postane mesto novošegno, mora pasti nad vse znamenita bramba iz davne preteklosti. To je omikana surovost sedanjih časov. Kje imajo sedaj hranjene tiste krogle, mi ni znano. Bržkone so v kakem muzeju, da jih nihče ne vidi.

Odpeljali smo se iz Beljaka. Ob severni strani nas spremlja planina Grlica, ki je visoka 1910 metrov, ob jugu pa se lesketa podolgovati osojsko jezero. Kjer je jezero najbolj ozko, pripelješ se v desetih minutah na nasprotno južno stran. Tukaj se vzdiguje velika četverooglata zgradba, nekdanji benediktinski samostan Osoje. Poleg njega pa stoji župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja. Zakaj sem se tukaj oglasil?

Pravijo, da je dobil samostan ime Osoje (Ossiach) po grofu Ozius, ki ima v cerkeven tlaku grobni spominek. Boljša razlaga se nam zdi iz besede "osoje", kajti stari benediktinski dom stoji na osojah, t. j. obrnjen od solnca. Akoprav govori sedanji rod nemški jezik, smemo trditi za gotovo, da so prebivali nekdanji Slovenci v teh krajih, saj govoré njih sosedje ob Dravi še dandanes slovenščino. Če ima bližnja planina Grlica slovensko ime, zakaj bi tudi Osoje ne bile slovenske korenine?

Ustanovitev samostana sega v predavne čase nazaj, zakaj opatija Osoje je obhajala že v 17. stoletju tisočletnico svojega obstanka. Ako pomislimo, da je bil vpeljan benediktinski red leta 529, lahko verjamemo, da os se že kakih sto let pozneje naselili benediktinci na Osojah. Prem imenovani koroški grof Ozius jim je bil poseben dobrotnik, njegov sin Popo pa je vladal od 1019 do 1042 oglejski patriarhat. Žal, da so se morali menihi v dobi cesarja Josipa II. (1780-1790) izseliti in prepustiti poslopje drugim stanovalcem. Iz samostana se je napravila vojašnica. Tudi župnišče in šola imata tukaj svoje prostore.

Kakšna je cerkev? Lepa in primerna zgradba meri 31 metrov po dolgosti in 14 metrov po širjavi. Zidana je v renesanškem slogu s trojno ladjo in okrašena z osmimi oltarji. Stene so poslikane z raznimi podobami. Omeniti moramo bogat izrezljano leco in velike, dobro ohranjene stare orgle. Znameniti so spominki opatov, pokopanih pod cerkvijo. Gotski zvonik se ponosno vzpenja nad hišo božjo.

Nekaj izrednega je grob poljskega kralja Boleslava II. O poljskih kraljih bomo govorili več pri opisu mesta Krakov. Boleslava pa omenjamo že sedaj, ker je tukaj pokopan. Prav to je bilo povod, da sem obiskal Osoje ter v ondotih zapisnikih poizvedel o čudni zgodbi njegovega življenja. Med resnico je pomešane morebiti nekoliko ljudske pravljice, toda glavni dogodki so zgodovinski.

Boleslav II. je podedoval poljsko krono po svojem očetu Kazimiru ter vladal od 1058 do 1080. Bil je pogumen, a predrzen vladar, odtod njegov priimek "Śmiałi", t. j. Predrzni. Njegovo zasebno življenje ni bilo posebno zgledno, toda nihče mu ni upal očitati napak, ker so se ga vsi bali. Le krakovski škof sv. Stanoslav je stopil pogumno pred njega, proseč ga, naj ne dela očitnega pohujšanja. Ne enkrat, ampak večkrat je opozoril Boleslava, naj premaguje strasti. Žal, da so bili opomini brezuspešni. Kralj ni poskušal škofovega dobrega sveta, temveč seje še bolj raztogotil. Oholost pokaže s tem, da izda ukaz: "V Krakovu ne sme noben duhovnik brati sv. maše." Ker se škof ni zmenil za krivično prepoved, je poslal Boleslav vojake v cerkev sv. Mihaela, kjer je Stanislav maševal. Tu naj ga ubijejo. Vojaki prideró v cerkev, a noben si ne upa bliže njega. Slednjič pride kralj sam in zamahne z mečem po škofu. Stanislav se zgrudi z veliko rano na glavi mrtev pred oltarjem. To se je zgodilo 11. majnika 1079. Ko je izvedel papež Gregorij VII. o groznem hudodelstvu, je izobčil kralja iz cerkve. Poljski narod kralja ni več hotel pripoznati za svojega vladarja, in Boleslav, nikjer varen življenja, je begal sem ter tja. Ker mu huda vesta ne da pokoja, napravi se v Rim, da bi dobil ondi odpuščenje svojega hudodelstva. Na povratku iz Rima pride Boleslav na Osoje. Tu si izbere tihi benediktinski samostan poleg jezera za nadaljno bivanje. Pravljica govori, da se je kralj delal gluhomutastega in prosil le z vnanjimi znamenji, naj ga vzamejo kot hlapca v službo. Takratni opat Tevho je sprejel neznanega moža za hlapca. Kot tak je Boleslav napravljal drva in donašal vodo za samostan. Nobeno delo se mu ni zdelo pretežavno. Poleg tega je bil zaradi stroge pokore vsi družini lep zgled. Menihi bi bili radi zvedeli, kje je ta človek doma, toda nobene besede niso mogli spraviti iz njega. Šele na smrtni postelji je razodel Boleslav skrivnost, kdo je in kako zločinstvo je učinil. V dokaz resnice pokaže kraljevi prstan, po katerem so se vsi prepričali, da je Boleslav res poljski kralj. Spravljen z Bogom je sklenil leta 1089 svoje življenje, ko se je osem let pokoril na Osojah. Menihi so v slovesnem pogrebu pokopali truplo v cerkvi. Poljaki, osobito zgodovinarji, pa obiskujejo še dandanes grob "Boleslava Śmiałego, króla-pokutnika" (Boleslava Predrznega, kralja-spokornika). Vpisujejo se v spominsko knjigo, ki je hranjena med farnimi knjigami. Ondi jo lahko vsak pogleda, če bi prišel na Osoje.

Grob se nahaja v temeljnem zidu na severni strani cerkve, t. j. med oltarjema evangelijske ladje. Prej je bil pokrit z navadno opeko, sedaj so vložili nanj kamenito ploščo z napisom: "BOLESLAUS REX POLONIAE" (Boleslav, kralj poljski). Da je grob bolj očiten, napravili so Poljaki na vnanji cerkveni steni spominek, ki naznanja, kdo tukaj počiva. Boleslava vidimo opravljenega v kraljevi obleki. Okoli njega je sedmero slik, kazočih vso dogodbo, kakor smo jo opisali. Nižje opazimo osedlanega konja brez jezdeca, kar pomenja, da je izgubila žival svojega gospodarja. Na spominku se bere napis:

Occidit, Romam pergit, placet Ossiach illi,
Ignotus servit, notus pia lumina claudit,
Ossiach hinc placat tibi, Stanislae, tyrannum
Mitem, quod factum coelestibus intulit astris.

Prosto poslovenjeno bi se glasilo: "Po umoru je popotoval v Rim, všeč so mu bile Osoje, kjer je služil nepoznan, znan pa je zaprl spokorne oči. Osoje so ga pomirile s teboj, o Stanislav. Trinoga so vkrotile in ga pripeljale v nebeško luč."

Veliko je bilo hudodelstvo, katero je storil nesrečni kralj, velika pa je bila tudi pokora, ki jo je prostovoljno prevzel in delal do zadnje ure. Omadeževal je s svojim zločinom domovino, toda izpral je ta madež s solzami kesanja.

Poljaki pa naj napravijo Boleslavu dostojnejši spominek, kakor je sedanji s poslikanimi deskami. Ako so v krakovski škofijski cerkvi postavili svojim kraljem tako krasne nagrobnike, naj bi dobil kaj boljšega tudi "nemi spokornik".

Tu dostavimo pesem, ki jo je zložil slovenski pesnik Anton Aškerc v spomin kralju Boleslavu.

Osojski mutec

"Pozdravljam te, oj temni, stoletni samostan,
pozdravljam te te, zelena jezerska, tiha plan!
Prelepi, skriti biser koroške ti zemljé,
bi li miru kraj tebe tu našlo mi srce?"

Popotnik kdo si tuji, ki sam s seboj golčiš,
ob jezeru Osojskem po cesti mi hitiš?
Junaška ti je hoja in plemeniti je stas,
oči žare ti živo, a bled je tvoj obraz.

Priromal je pod goro do samostanskih vrat,
pred samostanom sivi sprehaja se opat.
A romar ta je mutec, nagovora ne zna,
odgovor on menihu na listu pisan da.

"Kaj čitam v pismu tvojem? Iz Rima si prispel?
In tu pri nas ostati, počiti bi se htel?
Le z mano, mož pobožni! Če srce ti zvesto,
za hlapca nam očetom boš služil ti lehko!"

Molče gre za opatom črez samostanski prag.
Najnižje posle v hiši on dan opravlja vsak.
Najprvi je na nogah, ko jutro se rodi,
poslednjemu na večer sen stisne mu oči.

In nihče več ne vpraša, kdo on je ter odkod,
kje zibelka mu tekla in kje njegov je rod;
neznan, kot bil je prišel, in tuj ostane vsem -
kdo pač bi z njim se menil - saj mož je tih in nem!

*

Bolnika dnes previdet osojski gre opat,
tam v celici tesnobni leži mu nemi brat.
Na postelji ubožni je mutasti bolnik,
s popotnico približa se mu izpovednik.

"Oh, oče moj častiti, poslušajte me zdaj!"
Čuj, govori li mutec? Godi se čudo - kaj?
Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let?
In zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred!

Počasi govoré si razbremenjuje vest,
o dneh preteklih burnih - oj, dolga je povest!
Povest o škofu svetem - Stanisla mu ime -
ki z mečem on je nekdaj prebodel mu srce ...

*

In ko je na Osojah napočil tretji zor,
mrtvaške pesmi v cerkvi menih pel je zbor.
Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal,
za njega v plašču črnem opat je mašo bral.

Pel mašo oča Tevho in molil je tako:
"Naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo!
Glej, delal je pokoro naš nemi samotar,
brat Boleslav, kralj poljski ... zavreči ga nikar!"

Oče in hči. Breže. Skozi zgornje Štajersko. Črez Semernik (Semmering). Dunajski izletniki[uredi]

Bolj ko sem se oddaljeval od doma, lažje mi je bilo pri srcu. Človek pride iz enoličnosti domačega življenja med šumno vrvenje, da pozabi vsakdanje skrbi ter se razvedruje ob vedno novih prizorih.

Ozka dolina, ki oklepa osojsko jezero, začne se polagoma širiti. V okolici Šentvida, nekdanjega glavnega mesta Koroške, je že razgrnjena pred nami lepo obdelana planjava. Tu dobim za tovariša prijaznega gospoda in njegovo trinajstletno hčerko Kristino. Deklica je imela belo obleko, in okoli vratu ovito leskečo verižico z zlatim križcem. Okus glede barv je sicer različen, toda nežnejše barve menda ni od bele. Škoda, ker ima tako hudega sovražnika - madež. Vsak madež, ki se drugod težko zasledi, se takoj pozna na beli obleki. Treba je skrbno paziti, da se ne onesnaži. Onesnažena bela obleka je namreč grja kakor vsaka druga. Tudi dekličin obrazek se je dobro skladal z njeno opravo. To bledo, zdravo lice in vsa vnanjost je odsev nedolžnega srca. Nimam navade, da bi tujega človeka izprašal, odkod pride in kam gre, a tukaj se mi je govorjenje odvezalo kar samo po sebi. Dekle mi je odgovarjalo tako zaupno kakor staremu znancu. Spoznal sem, da se je to tudi očetu dobro zdelo. Pogledoval je sedaj otroka, sedaj mene, ter smehljale dostavljal svoje opazke. Pové mi, da mu je edino dete zapustila ljubljena žena, katero je spremil pred tremi leti v zgodnji grob. On je sedaj brez tovarišice na svetu, Kristina pa brez matere. Lahko umemo, s kako ljubeznijo je navezano srce zapuščenega očeta na hčerko, in kakšno rano bi mu zadala smrt, ako mu vzame še tega otroka. Prav žal mi je bilo, da sta se poslovila že v Brežah od mene. Rekla sta, da imata s postaje eno uro od doma.

Breže (Friesach) so izmed najstarejših mest koroške dežele. S svojimi podrtimi gradovi delajo nenavaden vtis na popotnika. Kje so oni davni časi, ko so med tem močnim zidovjem stanovali in okolici gospodovali vitezi srednjega veka! Iznad porušenih gradov štrlí nekaj sivih stolpov nakvišku. Razvaline stoje na bližnjih gričih, ki jim pravijo Gayersberg, Petersberg in Virgilienberg. Tudi solnograški in lavantinski škofje so imeli tu svoje graščine. Med mestnimi cerkvami omenjam dominikansko, zgrajeno v gotskem slogu. Pod leco se bere v tlak vsekani napis: "Hic stabat Thomas ab Aquino". (Tukaj je stal Tomaž Akvinski.) Svetnik, ki ga prištevamo prvim krščanskim modroslovcem, je živel od 1226 do 1274 ter se mudil na svojem potovanju v tukajšnjem samostanu pol leta.

Železnica se vije skozi ozko sotesko navzgor. Kmalu smo na {razprto|zgornještajerskih tleh}}. Na obeh straneh se prikazujejo visoke planine, pod njimi pa se širijo temni gozdi. V njih imajo dom jeleni, katerih je dovolj v tem gorovju.

V Neumarktu se nam je pridružil sin planin v zelenih nogavicah in irhastih hlačah. Za klobukom je imel pripeto običajno brado divje koze, črez ramo pa obešen nahrbtnik. Obraz kaže, da je preživel mož že marsikatero zimo, vkljub temu je mladeniške volje in voditelj živahne zabave. Imel ga je nekoliko v glavi, a ne smem reči, da nam je bil nadležen, celo radi smo ga poslušali. S krepkim glasom je pripovedoval o dogodkih svojega življenja. Vsega mu seveda nismo verjeli, ker dobro poznamo bujno domišljijo starih lovcev. V Judenburgu nas je zapustil s pozdravom: "B'hüt euch Gott olle zomm!" (Obvaruj vas Bog vse skupaj!) Pogledal sem za njim, kako bo kaj stopal. Videlo se je, da so noge v nasprotju z evropskim ravnotežjem, in da se mu še bolj zapletajo kakor jezik.

Peljemo se pod vznožjem rotenmanskih planin. Tovarišica nam je zelenkasta Mura, ki obrne svoj tok poleg mesta Bruck na južno stran, naša vožnja pa gre ob vodi Murici višje in višje proti Semerniku. V Műrzzuschlagu so vpregli velikansko lokomotivo, ki nas je potegnila črez prehod. Nekateri so jo šli gledat, a jaz sem si v vozu predstavljal velikost in moč stroja, ki bo moral vleči sebe in ves vlak črez goro.

Semernik loči Štajersko od Spodnje Avstrijske. Črezenj so speljali v letih 1848-1854 gorsko železnico, ki se začenja v Mürzuschlagu in končuje v Gloggnitzu. Dolga je 57 kilometrov ter ima 15 predorov in 16 mostov. Najhujša strmina je 1:40, to se pravi; na 40 metrov dajlave se vzpne železnica en meter višje. Da so se izognili vrhu Semernika, prevrtali so goro nekoliko nižje in naredili 1434 metrov dolg predor. Vlak ga prevozi v treh minutah. In prav v tem predoru doseže železnica najvišjo lego 896 metrov. Ako primerjamo to višino z drugimi prehodi, vidimo, da je Smernik izmed bolj nizkih gorskih železnic. Proga črez Arlberg na Tirolskem je na primer speljana 1303, črez Brenner pa 1370 metrov visoko.

Dan se je začel nagibati proti večeru. Oblaki so se rdečili od zahajajočega solnca in zlatili gore. "Schau die schönen Rosenwolken!" (Glej lepe rožnate oblake!) je rekla pesniško navdahnjena gospica svoji prijateljici. Občudovali sta krasni prizor toliko časa, da je živa barva obledela. Sledil ji je mrak in za mrakom je nastopila noč. Vsak dan se končuje s temo. Prav tako se bo dokončal večer našega življenja. Ko se začuje poleg tega še večerni zvon, vabeč k molitvi in počitku, zdi se, kakor da bi nas spominjal onega pokoja, ki ga dobimo kdaj v družbi spečih na blagoslovljeni njivi.

V Payerbachu so se napolnili vozovi z veselimi Dunajčani, ki so se vračali z nedeljskega izleta. Večina je imela turistovsko opravo. Pogovor se jim je sukaj o prestanem trudu na planini Rax, o žeji, ki je sedaj potolažena, o krasnem vremenu, katero so imeli danes itd. Eden si je pretegnil nogo v gležnju. Težko se je opiral na njo ter tožil, da ga zelo boli. Dva sta bila pa precej hudo opraskana po rokah. Tovariši so jih tolažili, da za to malenkost ne bo treba iskati zdravnika, ker izgine sama po sebi.

Hoja po gorah se je razvila dandanes v pravo strast, dasi je sama po sebi koristna in blažilna. Narava s svojim veličastnim skalovjem vpliva s posebno močjo na človeka. Hribolazec se zaveda, da je premagal neko težavo, težavo namreč, da je srečno priplezal na višino. Stoječ velikanu na glavi, ima nad seboj nepregledni višnjevi obok. Spominja se Stvarnika, čigar dom so nebesa, zemlja pa podnožje njegovih nog. On je vsemogočen, človeško bitje pa tako majhno, da zgine pred njim v prah. Kako se razveseliš v skalnati puščavi, kjer je skoro vse zamrlo, nežne cvetke! Nikogar nima, da bi ji stregel, pa vendar dobiva rose in solnčnih žarkov, da se razgrinja krasneje kot dobro gojena cvetica na vrtu. In kako lep je razgled, ki ga imaš na visokem vršacu! Tu pozabiš morilnih skrbi, ki te spremljajo v nižavi. Tu postaneš zopet sin prirode in se ne ponašaš s svojo častjo, temveč spoznaš, da si to, kar si - umrjoč človek.

Na Dunaju[uredi]

V pozni noči smo prišli na Dunaj. Kakor vseh svetnikov večer na pokopališču, tako miglja vse polno lučic na južnem kolodvoru. Ob tirih in menjalnikih gorijo pritlične svetiljke, ki dajejo vlakom znamenje, kje je njihova pot. Tudi mesto je sijajno razsvetljeno po mogočnih žarnicah, ki vsipajo luč na okrog. A nikamor me ni veselilo več, in nobene druge zabave nisem želel kakor počitka, ki naj me okrepča za prihodnji dan.

Opisovanje Dunaja sicer ni namen naši knjigi, a popolno ne smemo prezreti cesarske prestolice in kar brez sledu izginiti proti severu. Toda cenjeni bralec naj se ne boji, da bi ga mulili dolgo časa z rečmi, katere je že sam videl ali vsaj čital o njih.

Prva pot me je pripeljala v cerkev sv. Štefana, ki je najstarejši spominek nekdanjih časov. Pred to krasno, osivelo stavbo se vsakdo ustavi in jo ogleduje. Znano je, da se nahaja na Dunaju le malo srednjeveških ostankov. Nekaj je bilo pokončanega, nekaj predrugačenega, vse je postalo novodobno. Zato je cerkev sv. Štefana, ta častita starina, toliko večji ponos celemu mestu. Zgradili so jo v 14. stoletju iz četverooglatega kamenja. Prvotna cerkev je bila delana v romanskem slogu, a sedanja se odlikuje po leti gotiki. Svetišče je bilo posvečeno leta 1340, trojno ladjo pa so dozidali pozneje. Hiša božja meri po dolgosti 108, po širjavi 28, po višini 27 metrov. Gotsko-mrežaste oboke podpira 18 močnih stebrov, ob stebrih in stenah stoji 38 oltarjev. Poleg tega jo krasi mnogo starih spominkov, kakor na pr. nagrobnik cesarja Friderika III. († 1493), spominek rešenja Dunaja ob času turškega nasilstva leta 1683, spominki dunajskih škofov itd.

Na evangeljski strani povprečne ladje je klečalo veliko mladega ljudstva pred Marijino podobo. Vsak je naredil pri poslovu tri križe z roko na železno mrežo, s katero je slika zavarovana. Mikalo me je, izvedeti kaj več o tej stvari, in izvedel sem sledeče:

Podobo je dal leta 1676 na les slikati ogrski kmet Cigri. Ker mu je pa slikar preveč računil in mu ni nič jenjal na ceni, Cigri ni hotel vzeti slike. Vzel jo je neki drugi kmet, plačal za njo šest goldinarjev ter jo daroval grško-katoliški cerkvi Peč v erlavski škofiji na Ogrskem. Tukaj je visela slika dvajset let in nihče se ni zmenil dosti za njo. Kar zapazijo 4. novembra 1696 solze v Marijinih očeh. Čudovita prikazen se je z malimi presledki še parkrat ponovila. Očbe se je govorilo, da pridejo solze odtod, ker je bila podoba tako zapuščena. Leta 1697 so jo dobili na Dunaj, kjer so jo razpostavili v več cerkvah v češčenje. Slednjič je našla stalni prostor v cerkvi sv. Štefana. Dali so ji ime "rosa mystica" (Skrivnostna roža). Cesarica Eleonora, soproga cesarja Leopolda I., ji je oskrbela dragocene okraske.

Tudi ob vnanjih cerkvenih stenah je vzidanih mnogo važnih starin. Med njimi sem ogledoval kamenito leco, raz katero je pridioval glasoviti frančiškanski oče Ivan Kapistran (1385-1456). Rojen v Kapistranu na Neapolitanskem si je po dovršenih šolah izbral sodnijski stan, toda prišel je vsled ljudske vstaje v zapor. Tukaj mu je dozorela misel, da se bo posvetil duhovski službi. Rešen ječe je stopil Kapistran po smrti svoje žene v samostan sv. Frančiška ter postal eden izmed najslavnejših govornikov 15. stoletja. Zaradi njegovih posebnih zmožnosti so ga pošiljali papeži na razne kraje kot posredovalca v cerkvenih zadevah. Leta 1447 ga je poslal papež Nikolaj V. kot komisarja na Avstrijsko. Sedaj se je začelo njegovo delovanje v teh deželah. Ko so dobili Turki leta 1453 Carigrad v svojo oblast, je prišel sultan Mohamed II. z mogočno vojsko do trdnjave Belgrad. V tej stiski veli papež Kapistranu, naj oznanjuje sveto vojsko zoper nevernike. Kapistran je navduševal kneze za boj ter pridobil v kratkem veliko tisoč vojakov, s katerimi je šel v Belgrad. S križem v roki je klical armadi: "Pogum! Borite se za Kristusa in njegovo cerkev!" Akoprav majhna po številu, premagala je vendar krščanska vojska mnogoštevilnega sovraga in ga zagnala nazaj. Turki, ki so imeli kristjanom v zasmeh ogrnjene svoje konje z mašnimi plašči, iskali so sedaj pota, po katerem bi bolj varno in hitro odšli.

Kmalu po tej zmagi zboli Kapistran na mrzlici v belgrajskem vojaškem taboru. Prepeljejo ga v neki samostan na Ogrskem, kjer dokonča slavo in sveto življenje 23. oktobra 1456. Slikajo ga s križem v eni in z zastavo v drugi roki.

Cerkvi sv. Štefana je prizidan na južni strani veličasten stolp visok 136,8 metrov. Zdi se, kakor bi bil sam zrasel iz tal. Spodaj širok, postaja proti vrhu vedno ožji ter se končuje v vitko piramido, ki se vidi daleč okrog. Stolp, dozidan leta 1433, bi najlažje primerjal velikanski jelki, ki razprostira spodnje veje široko na okoli, zgornje pa stiska bolj in bolj skupaj, dokler se ne izgubi celo deblo v tankem vršičku.

Čakaj, ker si tako ponosen, te obiščem v gornjem nadstropju! Čemu bi se pehal med ljudmi in letal iz ulic v ulice, mar bom gledal na Dunaj od zgoraj doli. Glavni cerkvenih, ki je jako imeniten gospod, odloči enega svojih služabnikov, da me spremlja na stolp in mi pove, kar bi ga vprašal. Dunajčani so zelo vljudni ljudje, tak je bil tudi moj spremljevalec. Nagovarjal me je s častitim naslovom "Euer Gnaden" (Vaša milost). S takim naslovom me do sedaj še ni nihče počastil. Razume se, da mi je bila ta odlika prikupljiva, kakor bi bila tudi vsakemu mojih čitateljev. A tako preprost zoper nisem, da bi ne spoznal, kam meri ta naslov. Treba je namreč seči bolj globoko v denarnico, ako me kdo imenuje "milostljivega gospoda".

Prilezla sva po 533 stopnicah v zračno višavo in pregledala staremu Štefeljnu obisti. Zanimal me je osobito veliko zvon. Ljudje pravijo, da ima toliko stotov, kolikor je dni v letu. Drugi govoré, da drži deset velikih kadi kislega zelja. "Die große Bummerin" - tako ga imenujejo - poje le o največjih praznikih. Spodaj, kjer je zvon najbolj širok, mu znaša premer tri metre in pol. Toliko meri namreč ravna črta skozi sredo zvona od enega roba do drugega. Vlil ga je iz uplenjenih turških topov na povelje cesarja Jožefa I. zvonar Janez Achmer leta 1711. Ker tehta velikan 19.800 kilogramov, ne gonijo vsega sem in tja, ampak štirje možaki zaganjajo samo kembelj, da udarja ob zvon. Prej omenjeni zvonar Achamer je umrl 9. decembra 1712. Takrat je vsled ljudske pravljice zvon sam z mogočnim glasom naznanil njegovo smrt.

Sedaj se ozrimo okrog sebe. Ves Dunaj s svojimi cerkvami in z nebrojem palač se širi pred očmi. V roki držim papirnati načrt mesta, pod seboj pa gledam Dunaj, kakršen je v resnici. Iz ulic se čuje zvonjenje, pisk, troma, ropot, kratko vsi mogoči glasovi. Po tlaku tekajo dvonožne mravlje ter hité ena mimo druge, kakor bi se skušale v hitrosti. O uboga človeška stvar, kako si majhna, a kako slovit je tvoj duh, ki je izumil toliko čudovitega!

Kot prijatelj gotskim stavbam sem obiskal še {razprto|votivno ali obljubno cerkev}}. S svojima dvema stolpoma ni le kras Maksimilijanovemu trgu, temveč vsemu Dunaju. Postavili so jo v zahvalo srečne rešitve cesarja Franca Jožefa I. iz morivčeve roke. Krojač Libeny je napadel 18. februarja 1853 takrat še le dvaindvajset let starega vladarja. Cesarjev spremljevavec O´Donell je zagrabil hudodelnika in ga vrgel ob tla. Na pomoč mu je priskočil meščan Ettenreich, in Libeny se ni mogel nikamor več ganiti. Rana, katero je zadal morivec cesarju zadaj na vratu, k sreči ni bila smrtno nevarna. Lahko si mislimo, kako veselje je zavladalo ob novici, da je bil cesar rešen iz velike nevarnosti. V vedni spomin tega dogodka so zgradili prelepo votivno Izveličarjevo cerkev, za katero so skladali denar vsi avstrijski narodi. Izmed 75 načrtov se je sprele načrt mladega stavbenika Henrika Ferstel, kateremu je služil kot vzorec slog najstarejših gostskih cerkvâ na Francoskem. Gotski slog namreč nima svojega izvira pri Nemcih, ampak pri Francozih. Stavbo so gradili od 1856 do 1879. Nad glavnim vhodom se vzdigujeta vitka zvonika, izmed katerih ima vsak 99 metrov visočine.

Kakor pri sv. Štefanu, tako imajo tudi tukaj varno zavetje mnogoštevilni golobje. Ta pisana perutnina dela mestnemu oskrbništvu ne malo preglavice. Živalica se je tako namnožila, da se sprehaja v velikih trumah po raznih trgih ter pobira brez strahu ostanke žita in drugih drobtinic. Domači so dunajski golobje kakor naši piški, vendar se znajo toliko varovati, da nisem mogel nobenega ujeti z roko. A vse bi se potrpelo, ako bi ne delali nesnage. Golobje nam stavijo v zgled krotkosti in snažnosti, toda ne po pravici. Kdor ji je opazoval, dobro ve, da so si zelo sovražni. Zaradi gnezda se pipljejo tako neusmiljeno, da odletava perje po njih, in velikokrat imajo krvave dvoboje med seboj. Poleg tega onesnažujejo zidovje, okna itd. Znano je tudi, da kmetje ne vidijo radi, ako ima kdo v bližini njihovega posestva veliko golobov.

Tudi dunajski mestni zbor premišljuje, kaj bi bilo storiti z njimi. Cerkve, očitni spominki, državna in zasebna poslopja - vse jim služi v prijetno stanovanje. Kjer je pripravljen kotiček, naj je svetnikov rokav, ali prostor za junakovim vratom, gube obleke in drugo - povsod nanosijo slame, na kateri prebivajo stari in mladi. Golobje so torej, ako ne šiba, vendar nadlogaza Dunaj. Vprašanje je, na kak način bi se omejilo njihovo število. Streljati jih nihče ne sme, to se v tako obljudenem mestu razume samo po sebi, zakaj namesto goloba bi bil lahko zadet kak človek. Nekateri svetujejo, naj se jim uničijo gnezda. Toda velikokrat se pride težko do njih, ali se sploh ne more priti. Zoper ta predlog se je oglasilo tudi društvo za varstvo živali, češ, da bi bilo razdiranje gnezd in pobiranje mladega zaroda trpinčenje. Drugi predlagajo, naj se izumi naprava, s katero se bodo golobje živi lovili in potem dajali revežem za hrano. Dandanes, ko so ljudje tako modri, se bo že dobila kaka bistra glava, ki bo kos tej nalogi. Menda ne bo treba čakati, da bi se še le rodil kak veleum za to iznajdbo.

Naj omenim še neznano stavbo, zidano v barok-slogu 17. stoletja. To je kapucinska cerkev v notranjem mestu na trgu "Neuer Markt". V bližnji okolici je vse veliko in imenitno, le ta cerkev nima po vnanji podobi nobenega posebnega okraska. Skozi preprost glavni vhod prideš v hišo božjo, ki ima eno ladjo in na vsaki strani eno kapelo. Pa vendar je važnega pomena v avstrijski vladarski rodovini. Pod cerkvijo so namreč obsežni prostori, kjer spé slavni mrtveci habsburške hiše. Napis "Kaisergruft" ti pové, da je tukaj cesarsko pokopališče. Na obeh straneh dolgega obokanega hodnika so postavljene rakve, nad 120 vseh skupaj. V njih počivajo telesni ostanki tistih, ki jim je bila določena visoka čast na zemlji; toda ni jih obvarovala smrti. V tem podzemeljskem hramu je dobil prvi stanovanje cesar Matija, ki je umrl l. 1619, ob času, ko je pravkar izbruhnila tridesetletna vojska.

Zamišljen stopaš poleg krasno izdelanih rakev, ki so opletene z dragocenimi venci, a znotraj prebiva trohnoba.

Pri ruskem poslanstvu. Odhod z Dunaja. Wagram. Na Moravskem. Slovaki[uredi]

Na Dunaju sem se zglasil pri ruskem poslanstvu, da mi potrdi popotni list v Rusijo. Vratar mojega gostišča "pri zlati raci" mi je povedal, da se nahaja dotična pisarna v tretjem okraju (Landstraße), Reisnerjeve ulice št. 47. Po dolgem iskanju sem dobil imenovano poslopje. Blizu njega stoji lepa zgradba, ki se spozna po kupolah kot ruska cerkev.

Po hišniku izvem, da pisarna dopoldne ni odprta, ampak samo od pol dveh do pol treh popoldne, naj pridem torej ob onem času. Tega naznanila se nisem razveselil, ker sem bil namenjen takoj odriniti z Dunaja. Vendar sem hotel poskusiti, da me sprejmejo že sedaj. Če imajo uradniki le eno uro službe na dan, jim gotovo ne bom preveč nadležen.

"Morebiti se me pa gospodje vseeno usmilijo?" vprašam hišnika. "Mudi se mi naprej."

Mož je bil tako prijazen, da je sporočil mojo željo načelniku, in ta mi je dovolil vstopiti.

Akoprav me ne prištevajo med male ljudi, je vendar pred mano stoječi ruski uradnik za dobro glavo večji od mene. Njegov prijazni obraz kaže, da ima gospod tudi dobro srce. Naznanim mu zadevo, ki meje semkaj pripeljala. Potem mu podam popotni list, katerega mi je v imenu deželne vlade dalo okrajno glavarstvo v Radovljici. Pazljivo ga prečita in primerja mojo osebo z ono, ki je opisana v popotnem listu.

"Vse dobro, toda Vi se katoliški duhovnik, morebiti celo jezuit?"

Take opazke nisem pričakoval. Bržkone mi bo še trda hodila zaradi tega zadržka.

"Jezuit nisem," odgovorim, "ampak sveten duhovnik."

"To je že skoro tisto," odvrne poslanec. "Po naši postavi iz leta 1863 morajo imeti vsi katoliški duhovniki, ako hočejo potovati na Rusko, dovoljenje od ruskega ministrstva. Brez tega dovoljenja ni mogoče podpisati popotnega lista. Res je sicer, da zadeva omenjena postava le jezuite, a raztegnila se je na vse duhovnike rimske cerkve. Obžalujem, da ne morem ustreči."

Že sem imel pripravljene besede: "In zakaj?" toda zatrl sem vprašanje. Saj mi poslanec ni dolžan, razlagati vzrokov. Tudi se ne spodobi, vpraševati kaj takega. Postava je postava.

"Ali odpotujete sedaj nazaj?" me vpraša.

"Nazaj ne grem, ker želim obiskati severne dežele našega cesarstva. Ob tej priliki bi bil seveda rad pogledal na Rusko, a kakor se kaže, ne bo mogoče. Oprostite, je-li v Lvovu tudi rusko poslanstvo ali vsaj konzulat?"

"Da," odgovori poslanec smeje. "Mislite, da boste ondi bolj srečni? Le se oglasite, upanje in pogum človeka ne smeta zapustiti."

S temi besedami mi je podal roko, in odšel sem. Akoprav je bila pot brezuspešna, me je vendarle razveselilo prijazno občevanje visokega ruskega uradnika.

Na severnem kolodvoru Ferdinandove železnice je bilo še dovolj časa za okrepčilo. Glavni natakar z zardelim nosom in s kratkimi ščetinastimi brkami pod nosom se je kazal prav pozornega na mojo malenkost. Pozna se mu, da je že marsikatero noč prečul v pivnicah in stregel že mnogim gostom. Z oblastnim glasom in s kratkimi besedami je veleval malemu strežniku, naj hitro odnese, česar zahtevam.

Tem malim fantom pravijo "piccolo". Ker se še le vadijo v natakarski službi, morajo biti najmanjšemu povelju pokorni, in ne smejo besedice nazaj odgovoriti. Pripravljeni so vselej in za vsak posel, sploh poljubno orodje v rokah višjih natakarjev, svojih predstojnikov. Koliko stopinj mora "picollo" narediti vsak dan! In če se ne suče naglo, ga obkladajo z raznimi, ne prav lepimi priimki. Vrh tega ga doseže še tu in tam kaka zaušnica.

Pri mizi, kjer sem sedel, si je izbrala prostor neka dama. Ali je bila gospa ali gospodična, mi ni znano. Videti je v takih letih, da bi ne povedala rada, koliko je stara. V začetku sva oba molčala, kakor je pri neznanih ljudeh navada. Pozneje sva začela govoriti, in povod najinemu znanju je bil njen črni psiček. Zadišala mu je tista okusna stvar, ki se izredi v svinjakih, pa je vendar vsakemu všeč. Psiček je zaupno postopal okrog mene, skočil na bližnji stol in pokazal, da zna tudi prosti. Dami se je dobro zdelo, da se zanimam za njenega malega tovariša. Razvil se je sledeči pogovor:

Jaz: "Kako je ime Vašemu spremljevavcu?2

Ona: "Cukerl se imenuje."

Potem ga pogladi po hrbtu z besedami: "Nicht wahr, Zuckerl?" Pes pogleduje z živahnimi očmi sedaj mene, sedaj svojo gospodinjo.

Jaz: "Brihtna stvarica."

Ona: "Ne morete si predstavljati njegove razumnosti. Mnogokrat sem že pričakovala, da bo kar spregovoril. In kako mi je zvest! Nikamor ne gre od mene, sumljivega človeka pa kar ne pusti blizu. Zato ga vzamem vselej s seboj, kadar kam potujem. Enega imam še doma, toda ta mi je mnogo ljubši."

Cukerl je menda vedel, da ga gospa hvali, zato je samega veselja parkrat kihnil. Tudi z ušesi je migal in z repom pahljal sem ter tja, a ni mogel veliko, ker je imel oboje precej pristriženo.

Jaz: "Nikakor se ne čudim, da tako ljubite žival. Mački ni zaupati, a na psa se brez skrbi zanesemo. Celo zgled bi nam bil lahko glede poštenega in odkritega značaja."

Ona: "Veseli me, da ste mojih misli. V Gradcu, kjer prebivam, so nam tako podražili pasji davek, da moramo plačevati od vsakega psa 16 kron na leto. No, naj bo, koliko pa je zabava vredna!"

Sedaj začne klicati vratar: "Nach Floridsdorf, Wagram, Lundenburg, Ungarisch-Hradisch ... einsteigen." Moja znanka je rekla, da odide s poznejšim vlakom obiskat neke sorodnike. Poslovila sva se torej, želeč eden drugemu srečno pot.

Hlapon me odpelje črez dolg železen most. Pod njim se vali mogočni Dunav. Prestolno mesto izginjuje iz pogleda, kakor bi se pogrezovalo v zemljo. Le stari Štefelj dviga svojo špičasto os v zračne višave.

V Wagramu prisopiha v naš voz kmetič, kateremu se je poznalo, da je moral zelo hiteti. Ves razgret in kipeč od vročine ni mogel spregovoriti nobene besede, le pot si je brisal z obraza. A videti je bil dobre volje, da je samega veselja ponavljal zapored "hi-hi-hi!" Drugega ni mogel v hudi sapi spraviti iz sebe, Ko se nekoliko umiri, začne pripovedovati, akoprav ga ni nihče vprašal: "Der Zug hat schon gepfiffen, hi hi-hi, bin aber doch eingestiegen, hi-hi-hi!" (Vlak je že žvižga, pa sem vendar vstopil). To je govoril v tako rezkem, visokem glasu, kakor bi bil posnemal pisk vlaka. "Und hab´ ihn doch erwisch - hi-hi-hi!" pove še enkrat. (Pa sem ga vendarle ujel.) Ves prizor je bil jako smešen in nenavadno zanimiv. Poprej smo sedeli molče eden poleg drugega, a sedaj nas je spravil veseli možiček v izredno dobro voljo. Mislil je, da se mi z njim veselimo in smejimo zato, ker je prišel še o pravem času v voz, toda smejali smo se iz drugega vzroka. Njegova izreka v visokem glasu se je kakor nalašč prilegala strojevemu pisku, odtod naša zabava. Tako razvedrilo, ko se človek prav od srca nasmeje, da mu stopijo skoro solze v oči, se ne dobi vsak dan.

Ker smo ravno v Wagramu, moram omeniti nekaj bolj resnega. Tu je bila 5. in 6. julija 1809 vojska med Avstrijci in Francozi. Naši armadi je načeloval nadvojvoda Karol, brat cesarja Franca I. Dasi je bila Avstrija takrat brez zaveznikov in je šla edino s svojimi vojščaki zoper močnega sovražnika v boj, so se morali vendar Francozi prvi dan umakniti nazaj. Toda zviti Napoleon se ni dal kar tako ugnati. Čez noč je pomnožil vojsko za več tisoč moč ter prišel Črez Dunav na popolno drugem kraju, kakor so naši pričakovali. Drugi dan (6. julija) je pričel zoper boj. Bitka je trajala le do poldneva, a bila je mnogo hujša mimo poprejšnje. Nadvojvoda Karol je pričakoval, da mu pride o pravem času njegov brat, nadvojvoda Ivan, s svojo vojsko na pomoč. Tudi z Ogrskega se je nadejal podpore, pa nikogar ni bilo. Zato se je moral umakniti proti Moravskemu. Izgube so bile na obeh straneh skoro enake, a končni uspeh je bil ugoden za Napoleona. Avstrija mu je morala vsled sklenjenega premirja v Schönbrunu, gradu poleg Dunaja, 14. oktobra 1809 prepustiti več svojih dežel. Prav tega leta je pripadla tudi kranjska dežela s sosednimi pokrajinami Francozom in ostala v njihovi oblasti do leta 1813.

V okolici Wagrama in daleč naprej se razteguje obširna planjava. Povsod samo polje in skoro nikjer drevja. Kar na prostem so naloženi velikanski kupi slame, ki jo kmetje sproti vozijo domov, kadar jo potrebujejo. Ker so njive zelo oddaljene od hiš, imajo gospodarji na polju zidane pristave, kamor shranjujejo potrebno orodje in poljske pridelke. Ceste niso bele kakor pri nas, ampak temnosive. Tukaj bi namreč zaman iskal kamenja apnenca, ki ga imamo v julijskih planinah kolikor hočemo. Po reki Móravi, ki se vije v mnogih ovinkih proti svojemu iztoku v Dunav, je dobila vsa ravnina ime Moravsko polje (Marchfeld). Hribovcu se zdi tak kraj dolgočasen in bi se mu težko privadil.

Ko smo prestopili Moravin desni pritok Dije (Thaya) zapustili smo Spodnje Avstrijsko in prišli na Moravsko. Da bivamo na slovanskem ozemlju, nas spominjajo imena postaj: Nova ves, Lužice, Rohanec itd. Kako sem bil prijetno iznenaden, ker sem slišal in čital do sedaj samo nemščino! Prav tako nam kaže ljudska noša, da smo med drugim narodom, med moravskimi Slovaki. Možaki imajo predpasnike. Glavo jim pokriva okrogel klobuček z ozkimi krajci, ovit s pisanimi trakovi in mnogokrat okinčan s šopki. Črez obleko jim je ogrnjen plašč iz sivkasto-belega močnega blaga s širokimi rokavi. Namesto prostornih belih hlač oblačijo po zimi ozke hlače, narejene iz višnjevkastega sukna. Ženske nosijo kratka krila iz temnega ali črnega blaga, bele predpasnike in kratke jopiče. Lase prevezujejo z belim, pisano prešitim trakom. Dekleta spletajo lase v dve kiti, ki jim visita po hrbtu navzdol.

Slovaki prebivajo v južno-vzhodnem delu Moravskega. Njihov rod pa sega tudi črez deželno mejo, ker je naseljen onstran malih, takozvanih belih Karpat na severnem Ogrskem. premožnejši so marljivi poljedelci, prebivajoči po rodovitnih ravninah na obeh straneh južne Mórave. Revnejši stanujejo v vzhodnih hribovitih krajih. Ljudstvo je krepko razvitega telesa in živahne narave. Slovaki imajo posebno veselje do petja. Med njimi je ohranjenih veliko narodnih pesmi, katere radi prepevajo doma in na polju.

Velegrad[uredi]

Kdo vé, koliko bo izstopilo romarjev! Tako sem mislil, ko smo se ustavili na postaj Ogrsko Gradišče. In glej, bil sem sam.

Kdor gre v slavno-zgodovinski Velegrad, kjer sta bivala naša sv. apostola {{razprto|Ciril in Metod, pelje se do Ogrskega Gradišča. Od tu je še pičlo uro pešhoje do Velegrada. Kolodvorskemu vratarju sem izročil kovčeg, da ga je shranil do povrnitve. Izvoščik, čakajoč tujcev, je vpil od daleč nad menoj in kazal z roko, naj se vsedem v kočijo. Pa še to edino upanje mu je splavalo po vodi. Ako bi bil mož vedel, da hodim tako rad peš, bi me bil gotovo pustil v miru. Izvoščikom sem dal še bore malo zaslužiti. Brez nujne sile so mi vedno dobro služile zdrave noge, na katere se najbolj zanesem.

Potovanje je najlepše in najpoučnejše, če hodiš peš. Veliko srečaš ljudi, od katerih izveš marsikaj, ako se ti poljubi z njimi govoriti. Ker ne greš hitro, ti ostane vsaka reč dalj časa pred očmi, da si jo lahko ogledaš od več strani. Prav zato se ti okolica, skozi katero potuješ, vtisne v spomin, da jo težko kdaj pozabiš. Na železnici pa vse drvi mimo tebe. Vsled tega imaš popolno temne pojme o krajih, katere si na nji prevozil. Seveda je pešpotovanje večkrat težavno, posebno ako nosiš kako težjo reč s seboj, zakaj za daljni svet ne potrebuješ samo denarja, temveč še kaj drugega. Mnogokrat pripeka solnce, obleka je vsa premočena, oglaša se žeja, žgo te noge, cesta postaja vedno bolj trda. Zato je dandanes zelo malo pešcev. Brez truda, hitro in dober kup se pride po železnici v najbolj oddaljene kraje. In vendar še nisem slišal, da bi bil kdo opeval vožnjo na železnici, opevali pa se je, in se še opeva - pešpotovanje.

Ako se kdaj napotiš v Velegrad, ti ni treba hoditi v Ogrsko Gradišče. Le v slučaju, če bi rad ogledal to slovaško mestece, pojdeš tja. Oddaljeno od kolodvora več kot četrt ure proti vzhodu, na Velegrad se gre pa proti zapadu. V suhem vremenu lahko zapustiš glavno cesto in greš v Velegrad po bližnici.

Tako polnih češpelj še nisem videl, kakor tod okoli. Več je viselo na njih sadja nego perja. Da se obvarujejo tatov, imajo gospodarji nočne čuvaje, ki prebivajo pod drevjem v majhni kolibi, iz desk zabiti in s slamo nastlani. Pot te vodi ob njivah, na katerih je videti preveč pese in krompirja. Pred teboj se vzdiguje poraščeno gorovje, venčano s starim buhlovskim gradom. Ko si korakal kake pol ure, sprejme te prijazen gozdiček. V njem dobiš hladilno senco, ki jo dajejo gabri, breze, lipe in hrasti, pomešani eden med drugim.

Od daleč zaslišim veselo petje, ki prihaja vedno bliže. Kmalu se srečamo z živahno družbo. Bili so dijaki, vračujoči se iz Velegrada. V večjih in manjših gručah so šli mimo ter vljudno pozdravljali. Tudi jaz sem vihtel klobuk v odzdrav. Kako je prav, da zahaja mladina v Slovanom toli časitit kraj! Kje bi se mogla bolj navduševati za naše svetinje, za vero in materino besedo, kakor tukaj? Sveta blagosvetnika Ciril in Metod naj jih izpodbujata k vsemu dobremu, da bodo koristili narodu, in tudi trpeli zanj, ako bi bilo treba.

Stopivši iz gozda ugledam v dolini veličastno dvostolpno cerkev, poleg nje pa obširno poslopje. Velegrad! Pozdravljena mi bodi starodavna častitljiva nadškofijska stolnica sv. Metoda! Tukaj torej počivajo tvoje koščice! Tukaj je središče, katero sta si izbrala sveta solunska brata za apostolsko delovanje. Odtod so se razhajali oznanovalci krščanske vere k raznim slovanskim narodom. Tukaj so imeli svoj sedež velikomoravski knezi.

Ko se je knez Rastislav v svetem oziru otresel Nemcev, želel je, da bi dobil tudi slovanskih duhovnikov. Zato je poslal pooblaščence v Carigrad, da bi izprosili pri grškem cesarju Mihaelu III. verskih učenikov, ki bi razumeli jezik Moravanov. Cesar je izročil to važno službo Cirilu in Metodu, ki sta bila v Solunu doma ter dobro znala slovanski govoriti. Z velikim veseljem je sprejel Rastislav božja poslanca, ki sta došla leta 863 v Velegrad. Sveta moža sta zbirala krog sebe ljudstvo in oznanjevala verske resnice v domačem jeziku. Cirilova bistra glava je iznašla tudi črke za pisavo ter ustanovila slovansko abecedo. Večjega posvetnega daru pač ni mogoče podeliti kakemu narodu, kakor če se mu z iznajdbo pismenk položi temelj za slovstvo. S pomočjo nove pisave sta preložila sv. evangelij v slovanščino in obhajala božjo službo v tem jeziku.

Toda hud vihar je nastal zoper slovansko bogoslužje. Nasprotniki so trdili, da se sme Bog častiti le v treh jezikih, to je v judovskem, grškem in latinskem. Sveta brata se morata iti zaradi tega v Rimu zagovarjat, a papež Hadrijan II. ju prijazno sprejme, občuduje njuno vnemo in potrudi slovanske cerkvene knjige, položivši jih na oltar sv. Petra (868). Žal, da Ciril ni več prišel na Moravsko nazaj, ker je umrl v Rimu 14. februarja 869. Metod bi bil rad poslal truplo materi v Solunu, toda Rimljani so prosili, naj ostane pri njih telo tako svetega moža. Nato so ga slovesno pokopali v cerkvi sv. Klemena.

Metod prejme (869) od Hadrijana II. palij v znamenje nadškofijske časti in se vrne v Velegrad. Tu deluje goreče v višjepastirski službi. Pa nasprotniki ga tudi sedaj ne puste pri miru. Sumničili so ga, da oznanuje krivoverstvo, ter ga imeli na Nemškem več kot dve leti zaprtega v ječi (872-874). Ko izve papež o tej krivici, zabičala nemškim škofom, da ne smejo več opravljati svoje službe, ako ne izpusté Metoda iz ječe. To je pomagalo. Metod dobi posest, toda preganjanja še ni konec. Vdrugič se mora iti v Rim opravičevat in opraviči se tako sijajno, da ga papež Ivan VIII. objame in razglasi za pravovernega (880).

Vesel se poda Metod k ljubim Slovanom nazaj, kjer deluje do svoje blažene smrti. Cvetno nedeljo leta 885 je šel zadnjič v velegrajsko cerkev. Čuteč, da ne bo več dolgo, poslovi se od vernikov ter jim priporoči, da naj bo Gorazd, rojen Moravan, njegov naslednik. V jutro tretjega dne je zaspal v Gospodu (6. aprila 885).

Tretje že zasvitalo je rano,
a nebo zmrači se od jadú,
čuj Metoda: "Delo dokončano!
Vidimo se, deca, pri Bogú."
In že duh v nadzvezdne plava kraje,
lipa slavska se od bóli maje.
Plakaj, deca, plakaj bedni rod,
oča umrl, apostol je - Metod.

Kakor je nad smrtjo njegovega brata, sv. Cirila, žaloval Rim, tako - in še bolj - so žalovale slovanske pokrajine nad zgubo Metodovo. Truplo so položili v cerkvi k zadnjemu počitku, a še danes ni znan prostor, kje pravzaprav počiva. Posvečena je sicer sv. Metodu kapela na listni strani ladje (glej načrt cerkve), toda kje bi bil pristni grob, se ne more dognati. Srečen tisti, kdor bi ga našel, akoprav skoro nobenega upanja ni, da bi prišel kdaj grob na dan.

Cenjeni čitatelj si bo najlažje predstavljal velegrajsko cerkev, ako mu jo pokažemo v načrtu. Tako-le izgleda:

Načrt cerkve v Velegradu

Cerkev, posvečena Marijinemu vnebovzetju, je 86 m dolga, 24 m široka in 18 m visoka. Povprečna ladja ima 34 m širjave, visokost do kupole znaša 25 m. Dolgost 86 m kaže, da bi utegnila biti velegrajska cerkev najdaljša na Moravskem. Veliki oltar je umotvor, delan v romanskem slogu iz kararskega mramorja v Rimu leta 1864. Daroval ga je olomuški nadškof kardinal Friderik Fürstenberg. Knežje darilo ima vrednost 72.000 kron. Glavno sliko, predstavljajočo Marijino vnebovzetje, je izvršil jezuit Ignacija Raab (umrl v Velegradu 2. februarja 1787). Tudi druge slike so večinoma njegovega čopiča. Ob straneh velikega oltarja stoje kipi sv. Ivana Krstnika, sv. Ivana Evangelista, sv. Ljudmile in sv. Vaclava. Oltarna miza je izklesana iz enega kamena. Njen spodnji del krasijo sledeči trije prizori iz življenja sv. bratov.

1. Na evangelijski strani se umirajoči Ciril v Rimu poslavlja od Metoda z besedami: "Neopouštěj, bratrě, Moravany, dobré." (Ne zapusti, brat, dobrih Moravanov.)

2. Na listni strani kleči Metod pred papežem Hadrijanom II., ki mu izročuje palij v znamenje nadškofijske časti (869).

3. V sredi spodnje oltarne mize blagoslavlja Metod na svetno nedeljo leta 885 učence in vernike. Obrnjen proti njim z razprostrtimi rokami govori jim v slovo besede: "Děti, bdete u mne až do trětiho dne!" (Otroci, čujte pri meni do tretjega dne.) Tretji dan potem je umrl.

Svetniki, ki se časté v šestnajsterih kapelah, označeni so v načrtu. Med njimi sta zgodovinsko najvažnejši kapeli sv. Cirila in Metoda. Stojita si tako nasproti, da je ena na evangelijski strani, ena na listni strani ladje.

Za oltarjem sv. Benedikta v poprečni ladji se nahaja kraljeva kapela. Tu je pokopan moravski mejni grof Vladislav Henrik, ustanovnik velegrajskega samostana. Dalje počivajo tukaj razni cerkveni dobrotniki, med njimi praška škofa Daniel in Andrej.

Korne klopi segajo od prve do tretje kapele na obeh straneh ladje. Znamenite so ne samo glede starosti, ampak še bolj glede umetnega dela. Izrezljali so jih leta 1695 menihi sami in okrasili z mnogoštevilnimi kipi svetnikov. V teh kornih klopeh, ki imajo na vsaki strani 18 sedežev, opravljali so cistercijani svoje molitve.

Na onem mestu, kjer se vzpenja kupola, je stal nekdaj tako visok zvonik, da mu menda ni bilo enakega daleč okoli. Sedaj ga ni več, ker so postavili ob glavnem cerkvenem vhodu dva stolpa, izmed katerih ima vsak 60 m višine. Veliki zvon tehta 68 stotov in 54 funtov ali 3838 kilogramov.

Preden se ločimo od Velegrada, ne smemo prezreti cerkvice, ki jej pravijo Cirilka. Cirilka stoji prav blizu glavne cerkve, in je bila - kakor se obče misli - postavljena ob času sv. Cirila in Metoda. Pozneje so popolno pozabili na njo ter jo rabili za shrambo sena in slame. Začela je že razpadati, toda blagi olomuški kardinal Friderik Fürstenberg jo je dal leta 1863 temeljito popraviti v gotskem slogu. Sedaj se vidi kakor novo zidana. Oltar je posvečen svetim trem kraljem, ob straneh stojita sv. Ciril in Metod.

Omenili smo že, da se ne more najti truplo sv. Metoda. Vsled tega nimamo po njem nobenega dragega ostanka. Ohranile so se pa koščice sv. Cirila, pokopanega v cerkvi sv. Klemena v Rimu. Spodnji del Cirilove desne roke je dobila škofijska cerkev v Brnu, glavnem mestu moravske dežele. Košček te desne roke je prinesel leta 1881 moravski zgodovinopisec dr. Beda Dudik v Rim ter ga predložil Leonu XIII. Ko se je dokazala pristnost ostanka, ga je sv. oče razdelil v pet delov in en del poslal v Velegrad. Tu so sveti ostanek slovesno sprejeli in shranili v srebrni monštranci. Ob določenih dnevih ga izpostavljajo v Cirilki ter dajejo poljubovat. Na spodnjem robu monštrance beremo besede: "Reliquiae S. Cyrilli, Slavorum apostoli, a P. P. Leone XIII. missae Velehradium. Roma XXI. VII. MDCCCLXXXI." (Koščice sv. Cirila, apostola Slovanov, poslane od papeža Leona XIII. iz Rima v Velegrad 21. julija 1881.)

Jezuitski red. Přerovo. Ivan Amos Komenski. Ponesrečeni delavec. Grad v razvalinah. Dobrovoljci[uredi]

Ostrovski premog. Železovar v Vitkovicah. Noč v Bohuminu. Visla[uredi]

Galicija in njeni prebivalci[uredi]

Poljski židje[uredi]

Prihod v Krakov. Iz starih časov. Sedanje mesto. Wawel s škofijsko cerkvijo in s krajevnim gradom[uredi]

Marijina cerkev v Krakovu. Druge hiše božje. Skalka in samostan Pavlincev. Grobi zaslužnih. Sv. Stanislav[uredi]

Sukiennice v Krakovu. Narodni muzej. Na trgu med kmečkim ljudstvom. Jagelonsko vseučilišče. Zvezdoslovec Nikolaj Kopernik. Židovski okraj Kazimierz[uredi]

Izlet v Vieličko[uredi]

Bohnija in Tarnov. Ljubezen Poljakov do rodne zemlje. Mane, tekel, fares. Medika. Poljski jezik[uredi]

Lvov. Zemljepisne in zgodovinske črtice. Jezuitski vrt. Mestna svetovalnica. Tri nadškofijske stolice. Vlaška cerkev[uredi]

Dominikanska, jezuitska in bernardinska cerkev v Lvovu. Blaženi Jan Duklan. Kmetje in židje. Deželni muzej. Nanošeni hrib[uredi]

Na policiji in pri ruskem konzulatu v Lvovu. Slovo od Angleža[uredi]

V južni Galiciji. Mestece Hodorov. Reka Dnjestr. Božja pot v Kohavini[uredi]

Židova molitev. Przemyśl. Gvardijan Kristinow Szykowski. Vojaštvo[uredi]

Na Rusko? V zapadni Galiciji. Oswiecim. Kalvarija. Prodajalci, prosjaki in žepni tatovi[uredi]

Wadowice in Kenty. Sv. Jan Kentski. Slovo Galiciji. V avstrijski Šleziji. Tešin[uredi]

Na obrežju Morave. Hanaki. Olomuc. Nadškofijska stolica. Sv. Ivan Sarkander. Astronomična ura. Cerkev sv. Mavricija. Na pokopališču[uredi]

Sveta gora. Odhod iz Olomuca. Vojska pri Slavkovicah. Njiva Cesarja Jožefa II. Kultura in narava[uredi]

Izprehodi po Brnu. Zgodovinski podatki. Grad Spilberk. Ječe pod zemljo. Stolica sv. Petra in Pavla. Cerkev sv. Jakoba[uredi]

Cerkev sv. Tomaža v Brnu. Mejni grof Jošt. Nemška pridiga. Živali v kletkah. Brnska predmestja. Avstrijski Manchester[uredi]

Brno – z Bogom!. Trgovski agentje. Podzemejske jame in prepad Mačoha. Prihod na Češko[uredi]

Reka Laba. Bojno polje pri Kraljevem Gradcu. Kolin. Cerkev v Sedlecu. Praga![uredi]

Pri Pardubicah smo došli do Labe. Laba izvira v krkonoških gorah ob avstrijsko-pruski meji. V začetku teče z naglim padcem proti jugu, pri Pardubicah se zasuče na zapadno stran, potem pa si izbere severno-zapadno smer, katero obdrži do svojega izliva v severno morje. Večja mesta, ki leže ob Labi, so: Litomerice na Češkem, Draždane na Saksonskem, Magdeburgu in Hamburg v Prusiji.

Pardubice so precej veliko obrtnijsko mesto, broječe nad 12.000 prebivavcev. Severno do mesta se razgrinja bojno polje žalostnega spomina. Tu se je izvojevala odločilna vojska med Avstrijo in Prusijo. Komu ni znano ime Kraljevi Gradec? Bilo je 3. julija 1866. Na gričastem svetu med Labo in njenim dotokom Bistrico, zapadno od Kraljevega Gradca, stalo si je nasproti 420.000 vojakov (200.000 Avstrijcev in 220.000 Prusov). Avstrijki armadi je zapovedoval vojskovodja Benedek. Bitka se je pričela ob osmih zjutraj. Prusi so se pomikali naprej, toda naši topničarji so se jim ustavljali tako krepko, da je moral sovražnik opoldne opustiti prodiranje. Proti dvem popoldne se je naskok ponovil in Prusi so ostali zmagovavci. Naše žrtve so iznašale z ujetimi vred 1313 častnikov in 41.499 mož. Prusi so izgubili samo 360 častnikov in 8812 mož.

Marsikdo bi znal vprašati: Odkod ta veliki razloček? Kako je mogoče, da so bile pruske izgube v primeri z avstrijskimi tako majhne? Odgovor ni težek, ako pomislimo kakovost orožja, s katerim se je bojevalo. Pomisli, dragi moj, da je bil sovražnik oskrbljen s puškami, ki so streljale mnogo hitreje, nego naše zastarele. Prusi so imeli puške na iglo, ki se brzo nabijajo in dobro služijo bodisi v suhem ali deževnem vremenu. In Avstrijci? Rabili so tiste stare "podpihalnike", ki so glede nabijanja jako zamudni, v mokrem vremenu pa celo niso za rabo. Da je bila nesreča še večja, je ravno tisti dan možno deževalo. Tu imamo en vzrok našega poraza.

A vplivale so tudi druge okoliščine na žalostni izid vojske. Napake se spoznajo seveda šele takrat, ko je prepozno. Glavni poveljnik Benedek ni postavil armade pravočasno v bojni red. Zbiral jo je pri Olomucu, ko je sovražnik od pruske Šlezije prodiral že proti Češkemu. Avstrijski general Gablenc ga je sicer pri Trutnovu vrgel nazaj, toda ta zmaga ni bila merodajna. Prusi so prihajali vedno bližje, in v okolici Kraljevega Gradca je prišlo do glavnega spopada. O Benedeku se splošno sodi, da ni imel zmožnosti načelovati celi vojski. Ker se je izkazal leta 1859 na Laškem kot spretnega poveljnika, mislili so, da bo tudi tukaj kos svoji nalogi. A mož ni imel odločnosti. Pravijo, da je bil nekako boječ in da je obupaval že poprej, preden se je spustil v odločilno bitko. Ni čuda, da so bili zbegani vsled tega tudi drugi generali in slednjič vsa armada. Ako velja pri vsakem važnem dejanju pravilo: "Pogumne podpira sreča" - koliko bolj pri tako velikanskem podjetju!

Najlepše mesto Avstrije. Hradčani – ponos Prage. Katedrala sv. Vida. Kraljevi grad. Karlov most. Sv. Ivan Nepomuk. Vseučilišče[uredi]

Predmestje Kraljevi Vinohradi. Vaclovov trg. Cerkev in samostan Emavs. Višehrad. Na pokopališču. Črez Francev most na »Malo stran«.[uredi]

Praga – Tabor. Sázava. Ivan Hus in Ivan Žiška. Na obrežju Lužnice[uredi]

Budjejevice[uredi]

Najstarejša železnica v Avstriji. Zopet med Nemci. Domá![uredi]