Pri oknu

Pri oknu Zofka Kveder

Ljubljanski zvon, letnik 2, številka 12

Spisano:	Postavila in uredila Petra Cuder
Viri:	http://www.dlib.si/results/?query=%27keywords%3dzofka+kveder+pri+oknu%27&pageSize=25
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pri oknu sedim in gledam venkaj v mrzli zimski dan. Knjiga mi leži v roki a ne berem je ; v sosedni sobi igra Marija glaso- vir, a meni udarjajo ti tožni akordi kakor iz velike daljave na uho. Pod oknom stoje drevesa a za temi teče reka. Barva jej je ze- lenkasta in iz nje vstajajo sivi kolabarji in zavijajo hiše onostran obrežja v siva prozorna meglena krila. Ivje obroblja drevesne veje in vejice ; žalostno poskakuje nekaj ptic po lesenej ograji na obrežju. Mimo pride dekletce, majhno, ljubko dekletce; trese se od mraza, krilce ji je tenko, oguljeno, rokavci prekratki a male ročice višnjav-^ kasto rudeče, sope v trdo, mrzlo peščico, drgne premrzle prstke a zobe jo vendar. Počasi stopicajo male nožice v strganih, luknjastih Čeveljčkih, malo rosno očesce se plaho ozira okrog sebe, a ozka usteca raztezavajo se bolestno — tako ji je mraz.

Dekletce je odšlo naprej ; mimo pride dama, divna, dražestno opravljena. Dragocena bibrovina ji obroblja obleko, glavo ji krije čepica, koketno pomaknjena malo na stran a ob roki ji skače otroče, zavito v kožušček, da se mu komaj vidi obrazek. Sreča ju gospod v elegantnej zimskej suknji. Odkrije in pokloni se, a ustavijo se mi prav pod oknom. Razgovarjajo se, gospa se smehlja a gospod jo gleda, kreta se, pripoveduje. Malo, prav malo odprem okno. Vidim, kako se gospod pripogne k otroku in mu pravi: »O revče, zebe te« in skrbno mu popravlja kožušček.

Zamislim se in mislim o teh ljudeh. Poznala sem vse : gospod je stanoval v drugem, ona gospa z dekletcem v prvem nadstropju iste hiše, kjer je bil oče revne deklice boren vratar.

Akordi na glasovirju so se zlivali v žalostne melodije, solze so mi stopile v oči ne vsled melodij, ampak zato, ker je gospod ogo-voril bogato dekletce, revne deklice pa ne, dasi je poznal drugo kakor prvo.

More-li odličen gospod pozdravljati in nagovarjati vratarjevega otroka ?