Pri ljubi teti
| Pri ljubi teti Rado Murnik |
| |||||||||||||
Že dva tedna nisem doprinesel nobenega hudodelstva; zato so me po dovršeni prvi šoli poslali starši k bogati gorenjski teti Kristini na počitnice.
Teta Kristina je bila sitna in pusta stara devica. Njen obraz je bil podoben žalostno zamišljeni kozi. Zmeraj jo je vse bolelo, enomer je javkala, da je bolna. Pripravljala se je že deset let na smrt in valila tajinstveno jajce svojega testamenta. Okoli nje se je smukalo vse polno lačne žlahte. Vsi so se ji sladkali in klanjali in ji ministrirali; skrivaj pa so šlatali, če ji že res kaj slabeje bije žila.
Med vso to sebično drhaljo je bila edina izjema nečakinja in moja sestrična Milka. Bila je kakih osem let starejša od mene in prav imenitna punca.
Še sladkeje kakor vsiljiva žlahta se je sukljal okoli tete gospod Artur Piepsl. Nikomur ni bil ta možic tako podoben kakor slabo ponarejeni opici. Stanoval je v tetini hiši in se ji znal tako prilizniti, da je smel upati na roko uboge Milke, ki pa je bila zamaknjena v mladega pravnika.
Že drugi dan sem se naveličal zoprne vloge pridnega angela. Nakradel sem trdih, še zelenih orehov in jih izza podstrehe metal na mimoidoče, kateri mi niso bili po godu. Najhuje sem bombardiral cilinder gospoda Piepsla. Ubil sem tudi par oken in naredil mnogo nepričakovane zgage. Teta Kristina pa je natančno zabeležila vse moje pregrehe.
Posebno piko sem imel na požrešno žlahto, ki je mučila Milko in mene. Nekega popoldne sem zlezel bos čez vrtno ograjo k sosedovim. Tam je prijazen dimnikar nekaj popravljal v dimniku. Hitro sem porabil ugodno priložnost in sem se namazal po obrazu, vratu, nogah in rokah s sajami. Dimnikar mi je rekel, da tako lepega zamorčka še ni bilo na Gorenjskem!
Dobro zamazan sem se skrivaj splazil v hladno obednico. Tam je bilo že vse pripravljeno za popoldansko kofedro. Skril sem se za bele gardine ob oknu. Kmalu so prišli tetini ministranti. Bile so večinoma moje stare sestrične, vsaka s kupom razvajenih kričavih otrok. Milke in tete ni bilo.
»Danes je naša stara maškara že zopet črno oblečena!« je dejala prva. »U, ta naša teta! Toliko je že stara, pa je še zmeraj tako neumna!«
»Pa res!« je pritegnila druga. »Trdno je preverjena, da se je njen častilec, tisti lajtnant, res ustrelil zaradi nje.«
»U, pa jo zebe!« je hitela prva. »Zaradi dolgov se je.«
»Ne,« je trdila tretja. »Defravdiral je.«
»U, ta stara gos!«
Tedaj pa sem skočil nenadoma izza gardin sredi mednje. Oh, kako so se prestrašile nedolžnega zamorčka! Prevrnile so mizo, krožniki, skledice in kozarci so padali na tla. Lep kup črepinj je bilo tukaj videti! Sestrične so kričale in javkale, otroci so cvilili, jaz pa sem skakal kakor mlad satan po sobi! Prestrašene so se gnetle pri vratih, jaz pa med njimi, da so bile hkrati njih bele obleke vse marogaste.
Prekmalu je prisopihala teta Kristina in moja veseloigra je bila pri kraju. Sajasta žlahta pa je vpila nad mano in me tožila teti. In vsaka pritožba je imela refren: »U, ta Žiga! Spodite ga nazaj v Ljubljano! U, ta falot!«
»Žiga, Žiga!« mi je zažugala teta, ko je videla omarogane sorodnike in žalostne razvaline na tleh. »To si zapišem! Škoda, da hodiš že v prvo gimnazijo.«
»Prosim, v drugo!«
Teta je menda hotela kihniti, tako je raztegnila obraz; pa ni bilo nič. Zapela je samo skozi nos: »Mhm!«
Jaz pa se nisem dal kar tako ugnati v kozji rog in sem ji povedal vse, kar so govorile prej o njej in o tistem lajtnantu. Teta je hotela zopet kihniti, pa se ji ni posrečilo. Rekla je samo »Mhm!« Jaz pa sem šel zamorčka prat.
V moji odsotnosti se je menda šele razvil najlepši vihar. Teta Kristina je zapodila vso obrekljivo in dediščine lačno žlahto od hiše. Ostala sva le Milka in jaz.
»Žiga,« mi je rekla teta, ko sem se vrnil lepo umit, »mera tvojih hudobij je polna! Pisala bom papanu, da pride pote!«
Ob teh besedah me je izpreletel mraz, dasi smo živeli v vročih pasjih dneh. Videl sem že jeznega papana s palico pred sabo. Oh, in s sabo sem imel same tenke poletenske hlačice! Poparjen sem se splazil na vrt.
»Eh,« sem si mislil, »tepen bom tako ali tako! Alea est iacta. Zakaj ne bi še gospodu Piepslu naredil nekoliko zgage!«
Gospod Piepsl je stanoval v prvem nadstropju. Okno na vrt je bilo odprto. Pri sosedu sem izmaknil lestvico in po njej srečno splezal v Piepslovo sobo. Komaj sem bil notri, že je zarožljal ključ; jaz pa naglo pod posteljo.
Piepsl je sedel za mizo in jel nekaj pisati. Kar ga je nekdo zdolaj na ulici poklical. Odšel je in zaklenil za sabo.
Neutegoma sem skočil izpod postelje, vzel Piepslovo pismo in se podvizal zopet skozi okno. Srečno sem shranil tudi lestvo pri sosedu. Med fižolom skrit sem bral Piepslov list:
»Ljubi brat! Srečen slučaj je odpodil nevarno žlahto. Milka mi je obljubljena in dobi vse po starem krokodilu. Da bi bila le že neumna kamela tam, kjer muh ni. V kratkem kaj več. Tvoj Artur.«
Tako nekako je pisal Piepsl. Pismo sem nesel takoj Milki.
Ne vem, kako je bilo to — kar naenkrat se je vrnila k meni in klicala: »Žiga, ti si me rešil! Žiga, kako sem srečna!«
Teta me ni zatožila papanu. Gospod Piepsl je izginil kakor kafra in Milka je — čez nekaj let — dobila svojega izvoljenca. Moja preljuba teta pa še vedno živi in ima vso žlahto za norca. Vsak mesec jo prosim na posodo. In teta mi pumpa vsak mesec.
Bog ji daj doseči Metuzalemova leta!