Pri lesenem križu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pri lesenem križu
Izdano: Amerikanski Slovenec 27. marec 1908 (17/16), 6
Viri: dLib 16
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

Vsa zbegana je prisopihala zgodaj zjutraj Mohoričeva Neža v vas ter hitela v prvo hišo. Ljudje so jo začudeno gledali in vpraševali, kaj se je vendar zgodilo, a ona ni mogla niti odgovoriti. Mahala je z rokama, brisala si potne kaplje s čela ter kričala: »Moj Bog — moj Bog, tam — v gozdu — pri lesenem križu — Jezus — za božjo voljo — strašno, strašno!«

Ljudje so mislili, da se jej je zmešalo v glavi in so jo začudeno gledali. Ko si je malo oddahnila in je začela spet prav misliti, je še le mogla povedati, kaj se je zgodilo. »Tam — tam v gozdu pri lesenem križu leži nekdo — ves krvav, ubit. Grozno, strašno. Ko sem šla zjutraj v cerkev in ko sem grede molila rožni venec, ga nisem videla prej, da sem trčila z nogo vanj.«

»Kdo je ubit?« vprašali so vsi. — »Kdo? Tega ne vem. Nisem ga spoznala, ker je tako krvav!« In spet je začela sopsti in si brisati pot s čela.

Kmalu potem se je raznesla novica po celi vasi. Trumoma so leteli ljudje proti gozdu na kraj zločina. Strašen pogled se jim je pokazal. Mož v najboljših letih je ležal znak pod lesenim križem. Kri mu je tekla iz dveh globokih ran na prsih ter barvala zeleno travo in cvetlice. Roka se je krčevito oprijemala križa. Oči so bile obrnjene v podobo Zveličarja. Ustna so bila pol odprta, kakor bi šepetala zadnjo molitev. Med prihajajočimi je bila tudi Katra, ki se je omožila pred kratkim s Podlipnikovim Tomažem. Od daleč je napenjala oči, da bi videla ubitega. A kako se je prestrašila, ko je videla zraven njega ležati koš, ki je bil jako podoben Tomaževemu. Strašna slutnja se ji je vzbudila. Hitela je, kolikor je mogla. Ko je prišla h križu, spoznala je takoj Tomaža, — svojega moža. Bolestno je vskliknila ter se vrgla z razpetimi rokami na mrliča. Hripavo je dihala. Omedlela je. Druge ženske so jo vzdignile ter jo skušale spet oživiti. Močile so rute v rosi, ki je v svetlih kapljicah visela po travi, ter jej pokladale na čelo in jo drgale. Nekateri možje so skrbeli za Tomaža. Naredili so nosilnico ter ga položili nanjo. Stari Marka se je prekrižal ter glasno molil za dušo nesrečnega. Ko se je ženam posrečilo spraviti Katro po koncu, vzdignili so nosila ter nesli Tomaža proti vasi. Katra je stopala počasi in potrto, oprta na dve sosedi za možem, s katerim je uživala tako kratko srečo. Nikdar ni mislila, da bo postala tako naglo vdova. Čudna go pota Gospodova! — Žalostno so doneli drugi dan zvonovi iz cerkvenega stolpa po vasi, ko so nesli Tomaža k zadnjemu počitku. Zbralo se je jako mnogo ljudij, ki so skazali spoštovanemu možu, kateri je našel tako naglo in neprevideno smrt, zadnjo čast.

Kdo ga je ubil, tega nihče ni vedel. Ljudje so ugibali sem in tja, sumničili tega in onega, gotovega pa nihče ni vedel.

II.[uredi]

Podlipnikov Tomaž je bil mož v najboljših letih, spoštovan od vseh radi svoje pridnosti. Že v zgodnji mladosti ni pohajal z drugimi fantalini in tudi v poznejših letih je hodil sam svoja pota. Delal je pridno in si je prislužil malo svotico. Ob nedeljah ni zahajali popivat, ampak po sveti maši vselej šel mirno domov. Po očetu je podedoval malo bajtico. Imel je krave in nekaj svinj. Delo na polju mu je vršila njegova mati, on pa je hodil k drvarjem v planino. Le kedar je bilo doma mnoga opravka, pomagal je materi.

Ko pa je mati umrla, ostal je sam. Moral je sam delati na polju, in vendar bi si bil rad služil denar pri drvarstvu. Zato je sklenit oženiti se. Nobena deklica mu ni ugajala tako, kakor Katra. Bila je sicer samo dekla, a bila je poštena, pridna in delavna. Denarja ni imela skoro nič, pa saj Tomaž ni potreboval drugega, kot pridne roke, ki bi mu doma obdelovale polje. Kar je sklenil, je tudi storil.

Niso se malo čudili ljudje, ko so slišali neko nedeljo prvi oklic. Vendar so vsi želeli novozaročenima dobro in srečo, ker so vedeli, da sta poštena in pridna. Le jednega je zadela ta novica kakor strela z jasnega neba, namreč Zagotnikovega Matevža. Ta je namreč že dolgo mislil na Katro, a ona ga ni hotela. Matevž pa je bil tudi človek, katerega nihče ni maral. Jako jezast in strasten, k temu še velik pijanec. Pri vsakem tepežu je bil on prvi. Na vsakem semnju je bil ter iskal priložnosti, pokazati svojo moč. Hodil je za Katro in jo vselej spravljal s seboj v gostilno, a ona ni marala zanj. Škripal je z zobmi, ko je slišal oklic, in na tihem preklinjal ženina pa tudi nevesto. — Pri ženitvi, ki je bila jako preprosta, se je zmiraj plazil okoli neveste, a ona je vedno pazila, da je ni dobil same. Ko so se popoldne razšli, šla sta ženin in nevesta peš domov. Ko sta prišla do lesenega križa v gozdu, je ravno zazvonilo večernico. Pokleknila sta pred znamenje ter iskreno molila za srečo v novem stanu.

Matevž se je takoj po odhodu drugih gostov spravil domov. Šel je skoz gozd po krajši poti. Ko pa se je približal križu, zagledal je klečajoča zaročenca. Solnce je ravno skozi drevje pošiljalo zadnje žarke, ki so obsevali dva srečna človeka. Matevž bi bil skoro od jeze zatulil, ko je videl, da je njegova sreča, Katra, zanj za vedno izgubljena. Želja, zmaščevati se nad Tomažem, ki mu je ugrabil to srečo, se ga je polastila in sklenil je na vsak način ga spraviti s pota.

Skočil bi bil takoj nad njega in mu zasadil nož v grlo, da bi si odstranil neljubega tekmeca, ako bi novoporočenca ne bila takoj vstala ter se hitro podala naprej.

III.[uredi]

Sklep, umoriti Tomaža, je bil gotov; čakal je le še prilike, dobiti ga v svojo pest. Prihodnjo nedeljo se je Matevž napil ter prišel pozno domov. Mati ga je prosila, naj se vendar poboljša. A on ji je osorno odgovoril »Imejte le še nekaj časa potrpljenje z menoj, ker me ne boste videli več dolgo.«

Mati se je prestrašila, slišavši take besede. Skušala je zvedeti, kaj ima v mislih, a Matevž ni odgovarjal na njena vprašanja. Zvrnil se je oblečen v postelj in v kratkem času začel glasno smrčati. Mati je pokleknila in dolgo molila za svojega spačenega sina.

Ko je v pondeljek zjutraj šel Matevž zopet na delo, ustavil se je v gostilni in se do dobrega navlekel žganja. Rekel je, da ga čaka jako težko delo, in da si mora zato utrditi žile. Prišedši v gozd, skril se je grmovje pri potu, po katerem je šel navadno Tomaž na delo. Ni trajalo dolgo, ko je prišel Tomaž, obložen s košem, naglih korakov po potu. Matevž je stopil izza grma, ga prijazno pozdravil ter šel na njegovi strani. Vprašal ga je, kako se mu godi v novem stanu. Tomaž mu je prijazno odgovarjal na vsa vprašanja in ni ne najmanj slutil, kako nakano ima Matevž.

Ko sta prišla do križa je Matevž naglo zgrabil Tomaža, ga vrgel na hrbet, pokleknil na prsi, potegnil velik nož ter divje kriknil: »Srečo mojega življenja si mi odvzel, zato sprejmi sedaj plačilo iz moje roke!«

Pri teh besedah mu je zasadil nož do držaja v prsi in ga spet potegnil iz rane, da je kri bruhnila liki studencu iz zadetih prsij nedolžnega Tomaža. Še enkrat ga je pahnil, potem pa je odletel kakor nastreljena zver po cesti, Bog ve kam. Nož je zagnal daleč od sebe na bližnjo njivo med zrelo rž.

Tomaž pa je med strašnimi bolečinami bojeval zadnji boj. Globoko je vzdihnil, povzdignil roko in jo oprl na steblo križa. Oči je obrnil v sveto razpelo in zašepetal komaj slišno: »Jezus, Jezus pomagaj!« Potem je zarohnel in izdihnil svojo dušo.

IV.[uredi]

Od tega časa ni nihče vedel za Matevža. Vsakdo je sumničil, da je on storil strašni zločin. Orožniki so ga iskali povsod in vsakega vpraševali po njem, a nihče j im ni mogel povoljno odgovoriti.

Tretji dan po groznem umoru so žele žanjice na njivi pri križu. S strahom so se ozirale proti znamenju in so se bale, da bi ne prišel nazaj duh Tomažev. — Jedna je pri žetvi našla velik nož, na katerem se je še držala otrpljena kri. Poklicala je druge tovarišice, ki so radovedno obračale nož in ga ogledovale od vseh stranij. Nekatere izmed njih so takoj spoznale znani, veliki nož Matevžev, katerega so oddale orožnikom, ki so brez uspeha iskali zločinca.

Nekega večera je Matevževa mati samovala v svoji koči ter bridko jokala za sinom, o katerem ni vedela ničesar, kar stopi v izbo Matevž ter zahteval s trdo besedo jesti. Mati se je prestrašila ter takoj hitela pripravljati večerjo.

»Ne pripravljajte dolgo. Hitro mi dajte kaj mrzlega, meni se mudi, orožniki so mi za petami!«

Mati se je zadnjih besed tako prestrašila, da so jej roke otrpnile. — »Tedaj si ga umoril ti!« je rekla polglasno, potem pa se je začela na glas jokati.

»Ne tulite, ampak jesti mi dajte,« je kričal Matevž. — Pri tej priči je videl skozi okno, da se je zunaj v mesečini zasvital orožnikov bajonet. Takoj je skočil skoz vrata, pustil jih odprta ter tekel čez polje. Ko ga je zagledal orožnik, spustil se je v dir za njim ter klical, naj obstoji. A zaman. Matevž je tekel, kakor srna, akoravno je bil sestradan kakor volk. Bližal se je že gozdu, orožnik je napel vse moči, da bi ga dohitel. Bila sta že v gozdu. Orožnik je zgubil upanje, da bi ga dobil, zato mu je še enkrat zaklical, naj obstane, če ne, bo ustrelil. Matevž se ni zmenil za opomin, ampak tekel je naprej, kakor je mogel. Bil je že pri znanem križu. Zdaj sproži orožnik puško. Matevž je glasno zakriknil, ter telebnil težko pod leseni križ. Bil je — mrtev.