Pri krznarju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pri krznarju
Juliusz Kaden-Bandrowski
Prevajalec: France Vodnik
Izdano: Modra ptica , 1/1 (1930), 9–15
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

 
Iz črtice »Pri krznarju« boš sklepal,
da iščemo navadno sreče daleč, medtem
ko čaka na nas blizu, a mi nočemo
vedeti zanjo.
Iz pisateljevega Uvoda.

Čeprav smo se vedno veselili snega, drsanja, sankanja ali božičnih praznikov, je zima prišla »za dom« vedno prezgodaj in dom se je pripravil zanjo prepozno.

»Ali imate že premog, mama?« je vprašala naša mama babico v oktobru, v tem prekrasnem mesecu odpadajočih kostanjev. Nekaj dni pozneje je potegnil oče po obedu iz denarnice denar, ga položil kraj mamine servijete, ga svečano pokril z roko in rekel: »Glej, tule je za premog in naj ne slišim nobene besede več o tem.« Kmalu po tem denarju se je pojavil voz premoga s črnimi premogarji, ki so vedno prišli takrat, ko smo imeli pranje. Mama se je prijela za glavo in kriknila: »Ljudje, saj nimate Boga v srcu!«

Bolj debel in že starejši premogar je zavpil v odgovor, tako glasno, kot da bi bil na neobljudenem otoku: »Vsi odlašate na zadnji hip. Ti pa vozi in vozi. Saj premogar se tudi ne pretrga!« Po premogu je sledilo okisovanje zelja in vkuhavanje nekaterih sadežev. Ne vem zakaj, največkrat so se skisali najboljši, to je paradižniki.

Pozneje je šele prišlo na vrsto to, o čemer je mama govorila, da – presega človeški razum: zavarovanje vseh oken in vrat. Sedaj so se pojavili doma neprešteti kilometri vatastih paskov, tu in tam je prišla vmes celo očetova zdravniška vata. Tedaj se je pojavil tudi najbližji prijatelj najinih, mojih in bratovih takratnih iger, masten rumenkast klej. Z njim sva si zamašila ušesa in bila sva ponosna, da ne slišiva, kaj govore do naju.

Ko so bila okna zavarovana, je sedla mama z babico v salonu k peči in ko sta si obe odpočili, je zaklicala: »Ali mislite, mama, da je žekonec? Zdaj se šele začenja! Saj jih vendar moram za zimo – tu je pokazala na naju – obleči od a do z.«

Izraz »od a do z« sva smatrala za dosti nespreten. Prvič zato, ker kaj ima oblačenje opraviti s črkami, drugič zato, ker se črke tičejo abecede, ki sva jo že davno znala na pamet, tretjič zato, ker se je vsako oblačenje vedno družilo s pomerjanjem. V to zadevo se je vmešal celo oče. »Imata še vse v najboljšem stanju,« je rekel, »od lanske zime.«

Na to mama: »Le poglej, kaj imata. Vse sta že davno prerastla.« Pred naslonjačem se je, da nisi videl odkod, pojavil cel kup stare obleke. Iz žepov toplih oblek sva presipavala »zatajene« kepice naftalina v nalašč za to narejene zavitke iz papirja.

»Samo da govoriš,« se je pritoževala mama, pomerjajoč nama »od zunaj« stare obleke.

»Takoj uredim vse to.« Oče si je zataknil svinčnik za uho, postavil naju pokonci s petami k steni, a z glavo sva bila obrnjena k prepleskanim vratom. S svinčnikom je zaznamoval višino rasti, a mama se je pogovarjala dalje že brez očeta, kakor bi bil pri vsem tem popolnoma nepotreben.

Odločila se je, da nama to zimo naredi zimske plašče. Narejenih, takih, da bi nama bilo dobro v njih, ni bilo nikjer v mestu.

»Za kožuhe,« je rekla, »nimam. Toda, ako sama dam vatolino, bom vsaj vedela, kaj sem dala. A narejeno kupljena reč – tam je vedno vse z vetrom podšito.«

Babica je zmignila z rameni, češ to je vse preveč teh kapric, a mama je odvrnila: »Ampak, mamica moja!« Oče na to: »Delajte zase, kar hočete.« In pričelo se je urezovanje, šivanje in pomerjanje.

Na tleh so ležale preračunane oblike, obilica tankega, voščenega papirja, na katerega sva prežale že davno. Nastopilo je urezovanje blaga. Dobila sva veliko imenitnih odrezkov, iz katerih sva delala zastave, obleke za najine vojake, iz trde »mere« pa prvovrstne ornate.

Šivanje je predrugačilo vso geografijo do nepoznanja. Kosom plaščev, ležečim na tleh, ki so bila za naju morje, sva se imela zahvaliti, da je nastal niz »suknenih otokov.« Vatolina je predstavljala ledene gore, ki so plule k tečaju z divjo hitrostjo 150 stopinj na uro. Na te gore so plule najine papirnate ladje in tu, na tečaju, sva zatikala, prva Evropca, zastavo Poljske.

V resnici neprijetno pa je bilo pomerjanje. Treba je stati negibno v za pomerjanje sešitih pernicah zimskega plašča, treba je držati glavo pokoncu, medtem ko topli mamini prsti spenjajo na vratu ostro, hrapavo mero. To je vedno trajalo predolgo. Obračala sva se na vse strani in načine, dokler nama ni mama obljubila, da nama bo, ako bova stala mirno, kupila do teh plaščev ovratnike iz prave kožuhovine pri gospodu Jackowskem.

Gospod Jackowski – krznar!!

Čeprav še nikoli nisva videla njega samega, je spadal po najinih mislih med najsrečnejše ljudi v celem mestu.

Tam mimo sva hodila vsak dan v šolo. Imel je v izložbi resničnega nažokanega leva, s steklenimi očmi, vendar so bile kot žive, z odprtim žrelom, v njem pa je na strašnih oklih ležal debel, rdeče pobarvan jezik.

Jackowski je imel leva, ob zabitem kolu prav tako nažokanega medveda in posebej tigra. Postavala sva tamkaj vsak dan, ogledujoč, kaj imajo katerega dne te zveri na sebi. Kajti vedno so ležale na njih kake nove kože.

Tega, da bomo šli h gospodu Jackowskemu, sva se silno veselila. Upala sva, da se nama bo posrečilo, dotakniti se dlake teh divjih zveri. Od tega vendar gospod Jackovvski ne bo imel škode?!

»Pomni,« me je opozoril Irzek – od veselja, da bomo šli k gospodu Jackowskemu, sva skakala v sobi po eni nogi – »lev ima žrelo, a tiger golt. Da ne boš pozabil potem!«

Seveda sva odslej pri pomerjanju stala brezhibno. Vse je bilo odvisno od tega, kdaj se naposled konča s plašči. Medtem pa se je mami vedno slabše godilo z njimi.

Babica je venomer ponavljala, da je to sploh odveč – toliko otrok hodi v narejenih, mogla bi i midva.

Tudi midva bi si želela narejenih.

Iz vatoline so se naredile gube. Irzku na ramenih in meni na trebuhu. Spenjanje in šivanje – brez konca. Pomerjali smo skoraj vsak dan. Stala sva vedno bolj nestrpno v teh – ornatih, mama je klečala na tleh. Videlo se je, da pri tem veliko misli, kajti sinji blisk žilice na sencih ji je poskakoval kakor pri muziki.

Irzek se je zdolgočasil prvi. Stoječ v vatiranem »predniku«, se je nenaravno potezal nazaj. Mama se je, da bi neovirano delala, pomikala po kolenih naprej. On spet nazaj, mama znova naprej po kolenih, vedno hitreje, naposled je vzdihnila: »Prav res si malopriden fantek!«

Ne le on – tudi jaz sem delal tako, dokler ni nekoč zapazil oče.

Nagubančil je čelo – in takoj nama je prešla volja do vsega.

»Zime bo konec,« se je nato obrnil do mame, »a ti še vedno ne boš gotova.«

Na to ni odgovorila ne očetu ne babici, nikomur ne, ampak je šivala begajoč z očmi po beli niti, po šivu in po zraku pred šivalnim strojem. Končno je bilo že skoraj vse dodelano in prišel je popoldan, ko smo imeli iti do krznarja.

Vsi smo imeli opravek. Oče si je hotel izbrati drugo čepico. Mama naj bi dobila kožic do kožuhovinastega ogrtača.

Midva – ovratnike.

Šli smo, vsa družina, – padal je sneg.

Ko smo prišli tja, je bila izložba gospoda Jackowskega že razsvetljena. Tigru je visel s hrbta prav do medvedovih tac lep »kaven« kožuh. Mama je vzdihnila, češ da so to gotovo bobri. Oče je na to menil, da mu je to vseeno.

Lev je imel v gobcu bel kožušček. Plaval mu je med zobmi, po rdečem jeziku – kakor smetana s črnimi vejicami.

»Imam pa že rajši,« – oče je pokazal s palico – »te hermeline. To je vsaj kaj!«

Sodeč po levu, tigru in medvedu bi bil moral biti pri gospodu Jackowskem ne vem kakšen krik in vrišč. Toda ne – bilo je vse tiho.

Povsod kožuhi. Viseli so s stropa, v ogradah, ležali so v dolgih predalih, do samega vrha.

O tem, da bi se dotaknila leva, tigra ali medveda, najsi bi bilo samo v rep – ni moglo biti govora. Bili so zavarovani tudi od znotraj s steklom. Pritisnila sva nanj nosove in vohala.

»Kar prijetno diše takele zveri,« sem šepnil Irzku.

Posmehnil se mi je. To sploh ni bil vonj divjih zveri, ampak enostavno duh nažokanja.« Irzek je trdil, da se »nažokanje« vedno čuti kot zastrupljeni metulji.

Dalje nisva mogla razpravljati o tem, poklicali so naju v notranjost trgovine. Plinova svetloba se je odbijala na gladki glavi gospoda Jackowskega, kakor na kljub raznim gostim kožuhom, ki so tu, v drugi sobi, viseli od vseh strani. Ker gospod Jackowski ni imel las, nisva mogla spoznati, ali je star ali je mlad.

Na mamo in na naju ni obračal nobene pozornosti. Govoril je le do očeta. Radostno je sprejel cigareto in rekel: »Gotovo kak kožušček za gospoda svetnika?«

Nihče ni znal odgovarjati na taka vprašanja tako, kakor oče. Potegnil je dim vase in veselo odvrnil: »Kaj še – nič podobnega!«

Nastala je tišina.

Gospod Jackowski je zamižal, se zamislil in se obrnil k mami. Pojasnila mu je, za kaj gre. Dve kožici bi k ogrtaču, morebiti čepico za očeta, predvsem pa ovratnike za naju, k plaščem.

Gospod Jackowski je pričel pri ogrtaču. Nasvetoval je mami, naj zavrže starega in izbere kaj popolnoma novega.

Oče se je usedel kraj pulta in vprašal: »Na primer kaj?«

Gospod Jackowski je bil v začetku nekako v zadregi. »Ah, gospod doktor,« je vzdihnil, nakar se je pričelo pokazovanje.

Ne spominjam se, kako so se imenovali kožuhi. Bili so prelepi. Svetlo in temno, prelivajoče se drugo v drugo – tako so sijali. Starši so se pazno dotikali kožic. Gospod Jackowski je mežikal z očmi in pihal do same srede, govoreč: »Ta dlaka vedno stopi narazen kot puh.«

Pokazovanje je dalo razgovor. Starši so sedeli tiho, gospodu Jackowskemu je luč bežala po pleši. Pripovedoval je in že so se začele, tako se je zdelo, po vsem svetu gibati in premikati prečudne zveri. Pripovedoval je o koničastih bobrih, velikih kot konji, o sokolih, o belih in sinjih lisicah, o belih zajcih in hermelinih nad bregovi Lene v Sibiriji.

Takoj sva si zapomnila, da ima hermelin poleti pepelnato dlako, zato mu nastavljajo zanke le pozimi.

Gospod Jackowski je moral zelo ljubiti te zveri, ker se je vseh spominjal. Vedel je, na primer, za nekakega cibeta, ki ima na črnem hrbtu natančno liro s strunami. Poznal je sibirskega rosomaha. Ljubil je opossum, celo naše domače lisice, kožice in merkače.

Morda ga je postalo nekoliko sram pri kraljičkih. »Kraljiček, gospod doktor,« je rekel gospod Jackowski, »ni nikoli on sam, vedno nam služi v vsakovrstne imitacije …«

»Ali o chinchille niste ničesar omenili, gospod?« se je vmešala mama.

Gospod Jackowski se je zresnil. »Chinchilla,« je dejal, »nosijo le zelo zelo bogati ljudje.«

Oče je menil, da ga »ta gospoda« nič ne briga. Hotel je zvedeti morebiti le še to, kako se »vse to« godi.

To, kar je pripovedoval gospod Jackowski o lovu na zveri, sva razumela izvrstno. Da se na morske pse podajajo posebni čolni, da originalnega chinchilla love v Kordiljerih in Andah in da so soboti že skoraj iztrebljeni.

Ko pa je začel pripovedovati o izdelovanju, nisva razumela ničesar. Kako močijo kože, jih skobljajo na kosah, jih barvajo, sušijo, strižejo in puščajo čez nekakšne bobne z žaganjem in pilnikom. Barvajo vse, celo najbolj prave, od najstarejših časov. »Ljudje se vedno pehajo za videzom.«

Gospod Jackowski se je nasmehnil, zapihal v malo puhasto kožico in rekel: »Rodila se je kje pod tečajem, sedaj pa leži pred nami tukaj na pultu. V eni taki kožici, spoštovana gospa, imate življenje, delo, smrt – ves svet.«

Nato je zamahnil z roko in dejal: »Sicer pa – kakor v vsaki dovršeni stvari.«

»To razumem, gospod Jackowski, se je oče udaril ob čelo, »to razumem, modro je povedano.«

Izbrali so nam ovratnike – kakšne? Skunksove! [1] Irzek si je takoj ovil s tem kožuščkom vrat in se posmejal mami: »Pomerjali smo in pomerjali, ali se nam je izplačalo!«

»Skunksi izvirajo menda s kraja sveta,« sem dodal in stekla sva z Irzkom pred ogledalo.

Mama je hotela videti, kako nama bo v teh skunksih. Ali »v danem primeru« zadostujeta dve kožici?! Klicala je na naju: »Pridita sem k meni za trenutek!«

Nisva imela časa. Irzek z novim kožuščkom na vratu se je delal kamčatskega bobra s pomočjo miganja z obrvmi, jaz sem napihoval lice, ponavljajoč sam sebi.:

»Opossum – opossum – opossum.«

Mama naju je še nekajkrat poklicala, nenadoma pa je bil oče poleg naju.

»Zdi se mi,« je rekel, »da bi brez plaščev kot takih nikdar ne prišlo do teh ovratnikov?«

»Seveda ne,« sva zaklicala oba naenkrat.

»No torej?« 

»No torej – kaj?« Z Irzkom sva vrgla glave kvišku, da bi z očetovega pogleda spoznala, za kaj se mu gre.

»No torej – da se je mama toliko našivala, navbadala, naklečala pri vaju? To ni kar nič?«

Stekla sva k njej, močno osramočena, prijela sva jo naglo za rook … Saj tako je v življenju … Treba je obletati ves svet, preko Kamčatke, Kordiljerov, And, da razumemo najpreprostejše stvari …

Ves svet obletati, da razumemo, da je največ luči najbolj blizu! Ne v skunksovem, bobrovem, soboljevem, hermelinovem ovratniku, marveč v tej drobni, drobni niti, s katero je ljubljeno bitje všilo v našo obleko svojo ljubezen.

  1. Krzno sevrnoameriškega dihurja, nazvanega chinga (Zool. Mepfitis).