Pri kapelici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pri kapelici
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 14 (20. julija) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pri krčmarju Balantu v vasi Zabukovje na Gorenjskem imeli ao tujca. Sicer je bil tujec redka prikazen v vasi, vendar se danea ljudje niso nič zmenili ta to, imeli ao dovolj drutega opravila. Bil je namreč prvi mejnik in vsakdo ae ga je veaelil iu delal priprave, kako bi bolj spodobno počastil Kraljico majnikovo. Tudi krčmarjevi a« n so za tujca več brigali, kakor je bilo ravno neobhodno potrebno in tako je bil tujec celo popoludue sam. Gledal je skozi okuo kraje, kjer je bil preiivel srečno mladost, a sedaj zdelo se mu j« vse kakor ie sanje. Vzbujal M mu je spomin, kako je letal po lah hribih okoli brez vse skrbi in paael živino i toda ta doliuica, v kateri je tako srečno preiivel avoja otročja leta, poatala je tanj in za njegovo domišljijo preozka, teki ai je dalje po svetu, iu uii ga ni moglo več brzdati iu driati v domačiji, zlasti uo, ko so mu pomrli stariii. V svojem sedemnajstem letu odšel ja v Ameriko. Sreča mu jedila tam mila io ker je bil tndi priden, pridobil ai je precej premoženja. Toda, kar je bilo največ vredno, bilo je to, da ai ja v teku tolikih let in med tolikimi alabimi tovariši vendar le š« ohranil avoje poštenje in dobro srce.

Pač bi se bila marsikatera mlada gospodična v Ameriki rad« aaročila i njim, a on je dobro vedel, da jevsak bolj za njegov denar, ko ta njega io skl-nil je domu se vrniti iu si doma poiskati svojo zakonsko srečo Kako je hrepenel po .domu! A aedaj vendar ui vesel.

In sedaj je v avoji domačiji! Se zmirom je tujec in sicer domačinom, kakor je bil poprej v Ameriki. Nihče ga ui spozual, tako zelo se je bil namreč spremenil v teku mnogih let. Stariši ao mu bili umrli že v mladosti, drugih sorodnikov tudi že oi več imel. Ko se je mučil s taciiui mislimi io gledal skozi okno, videl je, kako ljudje hiie v cerkev. Spomui se, da je danea prvi majuik, in ne da bi dolgo premišljeval vzame klobuk io odide tudi on v cerkev. Slišal je župnika, kako je priporočal svojim vernikom, naj celi mesec Mariji posvele in uaj v la nameu tudi svoje Marijiue podobe okrase io pogosto pred ujimi molijo k nebeški Devici. Vsakdo premišljal je pri teh beaedalt župnikovih, kako bi zamogel po svojih močeh dostojno okrasiti Marijino podobo doma. Tudi uaš tujec je to premišljal. .Toda kje naj ai okrasim Marijino podobo, ko je nimam nikjer", premišijeval je iu v tem treuotku šine mu misel v glavo. Spomnil se jo kapelica tam v hribih, v kateri je stala Marijina podoba iu kateru ja bil on v svoji mladosti rad obiskoval. Tudi sedaj sklene njo obiskati. .Njo moram prvo pozdravili v svoji domoviuij ako me drugi več ue poznajo, morda me vsaj oua spozna, ker človeka nimam nobeuega zuauega tukaj iu »j**"0 podobo hočem jat okrasiti."

Takoj dragi dan se tja napoti. Dobro uro moral je hodili, predoo je prilel do kapelice Btopivii v kapelico videl lo je tapuičeno. kakor je bila pred dvajsetimi leti. liarv« na Marijini podobi, ki je znotraj stala, bile so ie jako obledele in stene bile so popissne z imeni obiskovalcev. Ko jo on vse to ogledaval, hotel je moliti, toda poprej ie hotel storiti je nekaj druzega. Sel je it kapelice in jel nabirali po hribu evetlice in vejice, s temi je potem okrasil Marijino podobo, in ko je vse dovriil in jel ogledovati, kako lepo je vse napravljeno, občutil je prvič zopet odkar se je bil vrnil v svojo domovino neko veselje nad seboj. Kavno ee je hotel na kolena spustiti in zahvaliti nebeiko Kraljico, ko nenadoma zaeliii veselo petje dveh deklie po gori; vsak tlog aliial je on natanko in spoznal je takoj, da greste deklici semkaj. Rad bi se bil umaknil, ker je nerad videl, da bi kdo dobil njega tukaj pri delu; toda ven iti ni bilo več mogoče ozre se okoli n zagleda v ozadju kapelice majhen vzviien prostor po doben koru. Hitro skoči po ozkih stopnicah gori in posrečilo se mu je skriti ee na ozkem prostora, kjer bi ztmoglo biti komaj kacih ieet oseb, tako, da bi ga iz cerkve nihče ne mogel videti.

Kmalu na to ste deklici vstopili. Neizmerno ste se čudili, ko ste bliže stopile in zagledale, da je oltar te ves okraien. Nai znanec, ki je tičal na koru, slftal je natanko, kaj ste se deklici menili in videl, kako je starejia, čvrsta, kaciu devetnajst let stara deklica njegove cvetke popravljala ia jih lepfie uredila io vmes vpletalaone, ki jih je bila sama nabrala; niena mlajia sestrica pa ji je pri tem delu pomagala in ji podajala evetlice. Kako se je bil hitro spremenil olUr! Četudi je bil poprej ves zapuičen, bil je sedaj ve« lepo urejen. Nai znanec Ludovik, ki je na koru tičal, se ni mogel dovolj oagledati. kako lep je bil sedaj oltar in kako krasna je bila podoba Marijina sredi njega.

.Kdo je neki danes ie krasil olUr?" sliial je lepe- Uti Ludovik mlajio deklico svoji starejii sestrici aa abo.

.Bog vedi, kdo bi bil naju prehitel*, odgovorila je U z nekako srčno zadovoljnostjo.

To so bile prve besede, ki jih je sliial Ludovik govoriti v svoji domovioi z veselim srcem in pri katerih je občutil neko prijetno notranje veselje. Kmalu na to zaslii>, kako je jedna izmed deklic vzkliknila: Ali vidi! noi na oltarju ? Začudeno je gledal, kaj to pomeni io videl, kako je sUrejia vzela noi, ki ga je bil on poprej v naglici pozabil, v roke in ga svoji sestrici kazala.

.Poglej, Anica", rekla je, .kako lep je U noi io ie celo z zlatom okovan."

.Čudno to", odgovorila je mlajia, .ta noi gotovo ni od nikogar iz naie vasi!"

.Gotovo ne!" odgovori sestra. „ta not ne morebiti od nikogar druzega, kakor od tujca, ki stanuje v krčmi, o katerem mi je bila pravila krčmarjeva Jerica."

.Kaj je ta tako poboien?" čudi se mlajia.

„£e mora biti, vsaj je gotovo on tako okrasil olUr, ker je bil noi med cvetlicami!* odgovori ji seetrica..No, Mati Božja mu bode pač poplačala to dobro delo", pravi Aoica, .vaaj je menda bogat!*

.Menda pa vse jedoo ni Bog vedi kako zadovoljen*, odvrne starejša Marijea, .pa naj bode, kakor hoče, ta nož mora dobiti ie danes."

Po teh beaedah ste deklici poklekuili in t vidao poboioostjo molili. Ludovik bil je presrečen, zdelo e« mu je, da se deklici v tvoji priprosti molitvi gotovo tudi uanj spominjate.

Ko ate odmolili, šli ate it kapelice vuo iu postali pred pragom.

.Aaka, kaj bi ti storila, ako bi dobila sedaj kol plačilo ta najdeni nož tisoč goldinarjev?" vpraša Marijea svojo sestrico.

.Očetove dolge bi poplačala, potem pa iak<*j šla v samostan, vaaj jat tako čutim v sebi, da sem le za tja, in gotovo bom prišla 4ja vkljub temu, da sem sedaj revna. Kaj bi pa li napravila, Marijea?"

.No kaj, j u bi doma ostala pri aUriših; s samim denarjem jim š« ni pomagano."

.No in pozneje — a kom bi ae omožila?" vpraša Anica.

.Molči no o tem!"

.No le povej mi! Koga bi vzela, ali kruljavega kovača ali pa bogatega Amerikaoca, ki atauuje v gostilni ?" draži jo Aaiea.

.Tieto bi mi bilo vse jedno, ako bi se omožila. Jat bi n v no Uko vtela kovača zaradi njegove kruljeve noge,kakor Amenkabca zaradi ujegevega denarja ! Zaradi dnarja se ne bodem nikoli molila!" odgovorila je Man« odločno.

Po teh besedah šli ate proti domu. Ludovik j« M it cerkve in poslušal njujino petie po hribu in presit pni boaede, ki ate jih bite govorile, ne da bi vedele, da kal« posluša.

Ko ja vse to premišljeval, ni ee keeal, da j« vatip domovini najprvo pozdravil Marijo, adelo se as j«, so se tanj to pet pričeli vseeh doeii.

Ko je drugi dan svoj nož eepet dobil od dstlie « se seznanil t njih pošteno drakaoo. poaUl je Ladov* IHN in veeel. kakor nekdaj. In nekega ded poprw.il je tarok' Marijčino ia ker ao ga aUriii spoznali ket poštenega nov jo je tudi dufcil.

i'o poroki še-le je povedal Ludovik, kako je bil lakm poslušal v kapelici pogovor eeetri in nje želje. Tessbši sedsj deklicama izpolnjene.

Ludovik js poplačal sUrišea dolgove ia Aoiea j« dobila dote za samoaUa. Predno pa je o<<"a v S*HIO*»«. šli so se še jedenkrat vai ekapaj sahvalit k M«nji M goro, ki je bils vsem nsklonita Uko srečo Marijea je e»dsj iena Ludovikove in živi srsčs« f sUriših; Aaica pa je v eamoeUau in je ismed usjsrečnejša, kakor pogosto ssma zatrjuje.