Pri hrastu na levo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pri hrastu na levo
Določena poglavja iz knjige
Milena Miklavčič
Spisano: Maja Dobrajc
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Pri hrastu na levo

Potovanje v Zakajčovo ulico

Tanja, Blaž, Gašper, Tomaž, Tadej, Lidija in Nika živijo v Zakajčkovi ulici.

Ne veste, kje je ta ulica?

Nerodna reč.

Kako naj vam razložim?

Aha.

Najbolje bo, da zaprete oči in položite prst na zemljevid. Potem podrsajte malo na levo in pet centimetrov na desno, zavijte proti vzhodu in nato še proti zahodu.

Stop!

Pazite, da ne boste zgrešili!

Tudi na hrast bodite pozorni. Njega sicer ne boste našli na zemljevidu, temveč si ga morate narisati v mislih.

Kajti pri tem hrastu že zaslišite vik in krik, smeh in jok, čebljanje in kričanje ter petje ptic. Zaduhali boste cvetlice in opazili milne mehurčke, ki jih otroci spuščajo v nebo.

Zakajčkova ulica je samo ena na svetu.

Zakaj?

Zato, ker se v njej kar naprej nekaj dogaja.

Zato, ker so napodili dolgčas in slabo voljo.

Zato, ker se imajo radi in so med seboj prijatelji.

Zato, ker v Zakajčkovi ulici živi teta Mica, ki zna peči, mmm, najboljše in najslajše piškote pod soncem.

Kaj pa očetje in mame?

Ne vem, kaj bi rekla.

So nekaj posebnega.

Kričijo, ko jih nihče ne prosi, da to počnejo.

Tečnarijo, ko gre že tako in tako vse narobe.

Nikoli niso zadovoljni in redkokdaj se spomnijo, da so bili tudi sami kdaj majhni.

Otroci imajo z njimi cel kup težav, ki jim sami velikokrat niso kos.

Tanja si je zadnjič ostrigla lase. Na nosu so se ji zarisale pegice z drobnimi zlatimi pikicami v sredi.

Toda tu so še zobčki...

Ne vem, če bi vam že na tem mestu pripovedovala o Tanjinih zobčkih.

Nekaj so se skujali in niso hoteli ubogati. Pričeli so rasti križem kražem iz dlesni. Včasih se Tanja pogleda v ogledalo in pri tem ji je strašno hudo pri srcu. Zato se le redkokdaj smeje, je z zaprtimi usti in če slučajno želi kaj povedati, si skrije obraz v dlani.

Blaž?

On je še prav tak kot je bil lansko leto ali še kakšno leto poprej. Mogoče je le za spoznanje bolj nagajiv in vedno pripravljen za smeh in neumnosti. Toda to bi lahko opazil le tisti, ki ga zelo dobro pozna. Če ne bi bilo Blaža, bi se tisti zoprni dolgčas že zdavnaj naselil v Zakajčkovi ulici.

Tadej je prepričan, da bo nekoč odkril otok, na katerem bodo živeli dinozavri. Strašno rad bi kakšnega ujel in ga pripeljal domov. Tomaž je znani lovec na čričke. Z nekaterimi prijateljuje že vrsto let.

Nika ima dolge črne lase in se redkokdaj smeji.

Lidija je drobna deklica s skodranimi lasmi. Rada opazuje, kako se zjutraj prebuja ulica. Ponavadi stiska v naročju medvedka. Drugače je zelo radovedna. Vse vidi, tudi tisto, kar kdo poskuša skriti. In potem, ko se očetje in mame vrnejo iz službe vsakemu posebej natanko poroča, kaj se je zgodilo.

Zato mame niso nikoli v skrbeh, da česa ne bi izvedele.

»Saj imamo Lidijo!« pravijo.

O teti Mici nihče ne ve nič natančnega. Nekega lepega dne je izstopila iz avtobusa, prijazno pokimala mimoidočim in se napotila proti majceni hiši, ki je že dlje časa samevala prazna na koncu ulice. Iz žepa je potegnila šop ključev in skrbno izbrala pravega. Tanja, Blaž, Tomaž in Lidija so se skrivali za grmovjem in jo opazovali.

Že naslednji dan je teta Mica sklicala vso ulico in svečano razglasila, da misli ostati, ker ji je hišica všeč. Potem je od nekod pričarala polne pladnje sladkih piškotov, ki so strašno dobro teknili skupaj z doma narejenim malinovcem. Otroci so kaj hitro ugotovili, da je teta Mica nekaj najboljšega, kar je v zadnjem času doletelo Zakajčkovo ulico.

Nekaj pa jim je vendarle ostalo skrito.

Teta Mica je imela v svoji potovalki čudežno skrinjico. V njej so bile shranjene zgodbe, ki so pripovedovale o čisto običajnih deklicah in o čisto običajnih dečkih.

Vsak večer, ko je skrinjico odprla, se je skozi ozko režo izmuznila ena zgodba.

Široko je zazehala, se pretegnila in potem po prstih izginila na ulici. Zgodba je skakala z ene okenske police na drugo in vsakič, ko je v sobi zagledala kakšnega otroka, je stresla z glavo in drobcene, skorajda nevidne čarobne paličice so se dotaknile vzglavja. Vse, kar so otroci doživeli čez dan, se je spremenilo v eno samo nepozabno dogodivščino.

Tako, kakršno si je vredno zapomniti.

Ali pa jo pripovedovati še drugim?

Prej, preden so zgradili Zakajčkovo ulico, je v luknjici pod hrastom že živel čriček Matiček. Že od mladih nog je igral na čričjih svatbah. Z violino na rami je najraje razveseljeval miško Tilčko, ki je bila njegova najljubša prijateljica.

V Zakajčkovi ulici se je največkrat govorilo o Blaževi mami. Bila je res nekaj posebnega. Ni marala likati, tudi pomivanje posode ji ni najbolj dišalo. Blažu je povzročala nemalo preglavic.

O Spančku Zaspančku ni kaj povedati. Pride, ko že vsi spijo, zato so se o njem razširile najrazličnejše govorice, nihče pa ne ve, kaj je res in kaj ne.

Tudi Strahec se velikokrat nagajivo in skrivnostno smeji. Njega še nihče ni videl, le slišali so, da rad nagaja, kadar ga trka Luna.

Ponavadi je s seboj prenašal seznam na katerem je imel zapisana imena vseh prebivalcev Zakajčkove ulice. Potem je razmišljal in razmišljal, komu bi jo zagodel. Toda kaj, ko se je bilo o tako pomembni stvari težko odločiti.

Čemerno je pogledal skozi okno in pogled se mu je za trenutek ustavil na vrtu, kjer je rasla češnja. Veje so se šibile pod težo sladkih, rdečih dobrot.

»Hehehehe, dobra ideja!« si reče in se lopne po glavi, da je votlo zabobnelo.

Iz torbe potegne mrežo za lovljenje metuljev. Zaviha si ovratnik in se prihuljeno splazi na vrt. Tam je bilo svetlo kot podnevi. Vsaj njemu se je zdelo tako. Na milijone kresničk je plavalo po zraku in ko so se po nesreči zadevale druga ob drugo, se je zdelo, kot da bodo zdaj zdaj razbile vse svetilke.

Strahec je zavihtel mrežo. Kresničke so kar same poletele v nastavljeno past.

Potem se je trudil več ur, da je vsako posebej pripel na češnjevo drevo. Malo po polnoči je bil s svojim delom silno zadovoljen. Pomljaskal je z jezikom in prikimal.

»Teta Mica bo zazijala od presenečenja,« se je namuznil.

Kot blisk je švignil do njene hiše, se splazil skozi ključavnico ter precej nerodno pristal na Micini postelji. Čez glavo si je ogrnil belo rjuho in začel skakati po ubogi teti, ki je, utrujena od spomladanskega dela na vrtu, pošteno vlekla dreto.

Nazadnje se le predrami.

Pa ne zato, ker bi jo bilo strah, temveč zato, ker je postala žejna. Pomela si je oči in se presenečeno zazrla skozi okno. Na češnji sredi vrta je žarelo na milijone lučk.

»Kaj takega!« je zašepetala in sklenila roki na prsih.

Strahec se je na ves glas krohotal in se držal za trebuh.

»Kje imam fotoaparat, da naredim vsaj en posnetek?« je zaspano zamrmrala v brado.

Strahec jo je slišal, zato je urno skočil na okno.

Fotoaparat je škljocnil najmanj trikrat.

»To bodo otroci veseli, ko jim pokažem fotografije!« je bila teta Mica navdušena.

Naslednjega dne je nestrpno čakala, da ji je fotograf prinesel fotografije. Potem je poklicala otroke, ki so se igrali na dvorišču.

»Pridite, pokazala vam bom češnjo, kako se je prejšnjo noč svetila v tisočerih lučeh,« jim je zaklicala.

»Ah!« so se razočarano spogledali otroci.

Na vseh fotografijah niso videli drugega kot veliko belo rjuho, ki je bila razpeta čez okno.

Teta Mica je takoj spoznala za kaj gre.

»Le počakaj, da te dobim v roke, Strahec, strahasti!« je požugala s prstom.

Potem pa je otroke povabila na češnjev kolač, ki so ga pojedli do zadnje drobtinice.


Angina

V Zakajčkovo ulico je prišla Angina.

»Lepo je tukaj,« je rekla in sedla na klop.

»Zdi se mi, da bom kar malo ostala,« je še dodala in se zahihitala.

»Nikar!« se je ustrašila mama.

»Naša ulica je pusta in dolgočasna.«

»Nobene zabave se ne bo našlo zate,« se je razjezil očka in vlekel pipo.

»Spečem ti najslajše kolačke,« se je ponudila teta Mica.

«Samo odidi, prosim.«

»Toliko težav prinašaš, da jim še jaz nisem kos,« je dodalo še Sonce in Angino frcnilo po licu.

»Le počakajte, še žal vam bo, ker ste tako negostoljubni!« je ta požugala s prstom in odprla torbo z bacili.

Potem je neopazno smuknila v Tanjino sobo. Bacili so poskakali na posteljo.

»Jo že imamo!« so zavpili.

»Vročina? Kaj narašča?« je vprašala Angina.

»Narašča,« so prikimali bacili.

»Kaj pa grlo? Ali je že rdeče, zagnojeno in boleče?«

»Seveda!« so zacvilili bacili.

»Kaj še manjka?« se je vprašala raztresena Angina.

»Aha, še ščepec glavobola, kanček slabe volje, kozarec joka in zavitek slabega počutja.«

Tanja je v spanju tiho zaječala.

Njena mama je imela tanek sluh, zato jo je takoj slišala.

»Poklicala bom zdravnika,» je rekla, ko ji je na čelo položila dlan.

Ko je to slišala Angina, se je silno prestrašila. Zdravnika se je zelo bala, saj mu je vedno uspelo, da jo je napodil stran.

Mama je ostala doma pri Tanji. Sedela je ob njej in ji prebirala pravljice.

Spanček-Zaspanček ji je hladil čelo s pravljičnimi obkladki. Nagajivi škratje so prilezli iz svojih lukenj in ji peli pesmice.

Bacili so se drug za drugim vračali v Anginino torbo.

Angina je jezno zacepetala.

»Nisem še rekla zadnje besede!«

Potem se je pokrila s čarobno ruto in izginila iz Tanjine sobe.


Torta za Blažev rojstni dan

Blaž je imel rojstni dan.

»Ali mi boš spekla torto?«je vprašal mamo.

»Bom, seveda bom,« mu je odgovorila zaspano in se pokrila z blazino.

»Torta mora biti takooooooooooooooo velika!« je navdušeno pričel razlagati deček. Z rokami je motovilil po zraku, toda kaj, ko mami ni niti na kraj pameti padlo, da bi vstala in se lotila dela.

Blaž je nekaj časa čakal pri vratih, toda ko se je mama za povrh obrnila še na drugo stran, je kar sam stekel v kuhinjo. Splezal je na omaro in na polici poiskal kuharsko knjigo.

Listal je po njej in ko je nekje na sredi našel fotografijo velike torte oblite s čokolado, je veselo zamljaskal.

»Upam, da je v hladilniku kaj koristnega« je še dejal.

Na pult je položil jajca, maslo, moko, pecilni prašek in čokolado. Spomnil se je, da je zadnjič, ko je iskal piškote, v spodnjem predalu opazil mešalec.

Posoda z dvema velikima ročajema je bila zelo težka, zato jo je komaj izvlekel iz omare.

Ves zadihan se je sesedel na stol.

»Uf, nisem vedel, da je to delo tako naporno!« si je dejal.

Na klopi je našel mamine naočnike. Nataknil si jih je na nos, da bi bolje videl. Pred očmi mu je migetalo na tisoče zvezdic, toda to ga ni preveč motilo. S prstkom se je sprehodil od besede do besede.

»Zmešaj pet beljakov in jim dodaj pet rumenjakov,« je pisalo v knjigi.

»To je vendar čisto enostavno!« je vzkliknil.

Bil je prepričan, da bi še dojenčki znali speči torto, kaj šele fant od fare, kot je bil on.

Mešal je in mešal, da je beljakov sneg frčal na vse strani. Lovil ga je s prstki in ga tlačil v usta.

»Mmm, kako je dobro!« se je oblizoval in potem dodal dvakrat toliko sladkorja, kot je pisalo v receptu.

Poskusil je še enkrat.

Jajčna pena se mu je zdela fantastična.

»Kaj, če bi tole pojedel? Torto bo že mama spekla,« se je v hipu odločil.

Zunaj je bilo še zmeraj temno in tudi Veter je pihal z vso močjo. Na strehi je ropotal z opeko in loputal z vrati in na pol odprtimi okni.

Nenadoma je, ne da bi vedel kdaj, odkril majcena vratca.

»Ooo, teh pa še nikoli nisem videl!« je zapihal Veter in se radovedno naslonil na bližnji grm.

Še enkrat se jim je previdno približal.

Z vso močjo je butnil vanje svojo sapo, toda niti za ped se niso premaknila.

Zapihal je še močneje.

Končno je utrujeno omagal in močno lovil sapo.

»Le kdo bi mi priskočil na pomoč?« je zagodrnjal in hušknil kvišku.

Pognal se je v krošnje dreves, zaokrožil nad streho in se nato spustil po dimniku v kuhinjo.

Blaž je še zmeraj sedel na tleh in se sladkal z jajčno peno.

»Uuuuuuuuuu, kakšno razdejanje!« je zacvilil Veter in švignil po kuhinji sem in tja.

Deček se ni kaj dosti menil zanj. Bil je zelo ponosen nase, saj mu je skoraj uspelo speči torto.

»Uuuuuuuuuuu, tvoja mama bo jezna, ko bo videla zavese«, se je zahihital Veter.

Nekaj jajčne pene je po nesreči obtičalo na volančkih, ki so poplesavali, medtem ko je Veter pihal vanje.

»Mama bo kvečjemu vesela, ko bo videla, da znam tudi peči,« se je pohvalil Blaž.

Veter je od nejevere dvakrat zavil okoli mize in po nesreči prevrnil tri stole.

»Pazi, kod hodiš,« ga je opomnil sladkosnednež.

Veter se je počasi umiril in se po turško usedel na tla.

»Na vašem vrtu sem odkril vratca, ki se niso hotela odpreti. Ali slučajno veš, kam vodijo?« je Veter radovedno pobaral dečka. Blaž se je z rokavom obrisal po obrazu. Potem je prstke, drugega za drugim, vtaknil v usta in jih skrbno polizal. Zdelo se mu je škoda, da bi jajčna pena šla v nič.

»Nimam pojma o čem govoriš. Nikoli še nisem slišal o teh vratcih,« je odkritosrčno odgovoril čez nekaj časa.

Potem je počasi vstal, se pretegnil, previdno stopil do vrat in prisluhnil.

Veter ga je začudeno opazoval.

»Mama še spi,« je Blaž čez čas veselo oznanil.

»Lahko grem s teboj in si bova vrata skupaj ogledala.«

Ne da bi počakal, kaj mu bo Veter odgovoril, je poiskal očkove copate in si jih nataknil.

Veter je sunkovito odprl okno, se sklonil, da se mu je Blaž usedel na hrbet, potem pa se je počasi spustil na tla.

Visoko nad njima so ugašale zvezde in za vrhovi bližnjih hribov se je že rojeval dan.

Blaž je z vso previdnostjo dvigoval noge, da ga rosa ne bi preveč zmočila.

»Kje so tista vratca?« je nazadnje nestrpno vprašal, medtem ko se je povsem po nepotrebnem zapletel v šipkov grm.

Veter je hušknil mimo njega in z vso močjo pihnil v veje, ki so jima zastirale pogled.

Pokazala so se vrata z neštetimi metulji, ki so frfotali okoli prižgane luči nad njimi.

»Ta vrata pa poznam!« je vzkliknil Blaž in stekel bliže.

Veter se je pognal za njim, presenečeno je pihal in se mrščil od presenečenja.

»Mar res nisi vedel, da vodijo v Pravljično deželo?«

Veter je odkimal.

»Nikoli še nisem slišal,« je dejal žalostno.

Blaž je stopil bliže, zajel sapo in trikrat zapored pihnil v ključavnico.

Zaslišala sta, kako je zaropotal zapah, potem je na drugi strani nekdo obrnil ključ v ključavnici in že naslednji trenutek so se vrata na stežaj odprla.

Na pragu je stala Rdeča kapica in si brisala roke ob predpasnik.

»O, poglej ga, junaka, kdo je prišel na obisk!« je dejala prisrčno in objela Blaža okoli vratu.

»Danes nisem sam. Tudi Veter je prišel z menoj,« se je Blaž izvil iz objema.

Rdeča kapica ju je spustila naprej.

»S Sneguljčico ravno pečeva torto,«je dejala opravičujoče, ko je hitela po ozki stezici, posuti z belim kamenjem.

»Kaj res?« se je razveselil Blaž in pomežiknil Vetru, ki se mu je motovilil pod nogami.

Sneguljčica je mešala po velikanski skledi. Dolge črne lase je imela spete v rep, da jo pri delu niso ovirali.

Škratje so skakali po mizi in prinašali vse potrebno iz omar, ki so se šibile od najrazličnejših dobrot.

»Slišali smo, da imaš danes rojstni dan,« je dejal Škratek Lučka.

»Pa ga imam res«, se je nasmehnil Blaž.

Od nekod se je prikazalo sedem palčkov. Igrali so na orglice in poskakovali v ritmu poskočnega napeva.

»Vse najboljše!« so hkrati zaklicali prebivalci Pravljične dežele.

Veter se je postavil na glavo in predel od zadovoljstva.

Ko je Sneguljčica postavila torto sredi mize, je bil prvi, ki se je usedel na stol.

»Ti si še bolj sladkosneden kot jaz!« se mu je nasmehnil Blaž.

V torti se je skrivalo polno zrelih rdečih jagod, ki so šle vsem še posebno v slast.

»Tako dobre še nikoli nisem jedel,« je s polnimi usti zamljaskal Veter.

Rdeča kapica je na skrivaj odrezala velik kos in ga stisnila Blažu v torbo.

Ko so že vsi vstali od mize, je Vetra premagala radovednost.

»Že ves čas se sprašujem, kako to, da je Blaž z lahkoto odprl vrata, jaz jih pa nisem mogel?«

Vsi so se v zadregi začudeno spogledali.

Potem je Sneguljčica pobrskala po predalu in iz njega izvlekla veliko rdeče srce.

»Ključ v Pravljično deželo se zmeraj skriva v srcu,« je dejala in ga pripela Vetru na prsi.

Še dolgo potem, ko sta Veter in Blaž stekla po stezi, so prebivalci Pravljične dežele stali na pragu in jima mahali.

Blaževa mama, ki je medtem že bila pokonci, je presenečeno opazovala nered v kuhinji.

»Le kaj je počel, ta presneti fant?!« je jezno mrmrala.

Vedela je, da je tudi sama kriva, ker se ji zjutraj ni ljubilo vstati.

Nenadoma so se vrata odprla in v kuhinjo je planil Blaž.

»Mami, danes ti ne bo treba peči torte«, je zaklical.

Mama ga je začudeno pogledala.

Blaž je postavil na mizo košček torte, ki ga je prinesel iz Pravljične dežele.

Mama je ganjena stisnila dečka k sebi.

Veter, ki je kukal skozi okno, si je obliznil ustnice.

»Mogoče bo kakšen košček ostal še zame,« je zabrundal.

Potem je švignil proti dimniku in pričel nagajati dimu, ki se je počasi in lenobno valil pod nebo.


Domača naloga

Blaž je hrupno odprl kuhinjska vrata.

»Za domačo nalogo moram napisati deset povedi o tebi,« je rekel mami, ko je vrgel torbo na klop.

»Prav,« je odgovorila mama. Bila je prepričana, da bo Blaž to naredil brez težav.

»Povej mi, kaj rada delaš?« je čez čas vprašal Blaž in jezno vrtel med prsti svinčnik.

»Saj veš,« je mehko odgovorila mama in se nasmehnila.

»Ali rada pomivaš posodo?« je poskusil Blaž.

»Ne, to mi ni preveč pri srcu,« je odkrito povedala mama.

»Potem si srečna, če lahko zlikaš perilo, pospravljaš in spečeš kaj dobrega?« je nestrpno nadaljeval deček.

»Pravzaprav…,« je oklevaje odgovorila mama….«tudi to ni tisto, kar bi mi bilo v posebno veselje.«

»Ampak…saj si vendar mama!« se je tokrat na ves glas razburil Blaž.

»Vse mame to rade delajo. Zakaj si ravno ti izjema?!«

»Kdo to trdi?« se je razjezila mama in se postavila pred Blaža.

»Ja…vsi so to rekli: Boštjan, pa Miha, Nika, Tadej…ves razred.«

»Zakaj ne bi ti napisal nekaj drugega kot ostali?« je predlagala mama, ker se ni želela prepirati.

»Nočem, da je moja mama drugačna,« je zajecljal deček in v očeh so se mu pričele nabirati solze.

»Zmeraj moraš napisati resnico,« je poskusila mama in pobožala Blaža po licu.

»Napiši, da tvoja mama rada bere, se pogovarja, rada gre na sprehod…«

»Misliš, da mi bodo verjeli?« je nejeverno pobaral Blaž in si obrisal solze.

»Seveda,« ga je potolažila mama.

»Imam boljšo idejo! Napisal bom, da moja mama rada kuha, pere šiva in pospravlja, če ji pri tem pomagam.«

«Pa naj bo tako,« se je vdala mama.


Strašni lovec na dinozavre

»Ali se hočeš igrati z mano?« je dejal Blaž in zlezel teti Mici na kolena.

»Saj vidiš, da nimam časa!« se je namrščila in glasno zaropotala s pletilkami.

»Samo pet minut?« je po tihem ponovil deček in Mici pogledal naravnost v oči.

»Pa naj bo!« je vzdihnila in odložila pletenje.

»Kaj se bova igrala?«

Blažu so zažarele oči.

»Ti boš dinozaver, jaz pa neustrašni lovec. V divjem pragozdu te bom potem ujel in te odpeljal v živalski vrt.«

»Ne morem biti dinozaver, saj sem majhna in zelo nebogljena,« je zastokala teta Mica.

Potem je razširila roki, ker je hotela pokazati, kako veliki in ogromni so nekoč bili dinozavri.

» Ah, teta Mica, ti si pa res nemogoča!« je Blaž skoraj zajokal.

»Midva se bova samo igrala. To, da boš dinozaver, si moraš le domišljati. Ali razumeš?«

Odkimala je.

»Kaj ti še ni jasno?« je nestrpno nadaljeval deček. »Še to mi povej, če so vsi dinozavri hudobni in nevarni. Vedeti moram, če te na koncu lahko pojem.«

Teti Mici so se nagajivo zasvetile oči.

»Saj sploh nisi resna!« ji je vzvišeno odgovoril Blaž.

»Mar nisi še nikoli slišala, da sem jaz najboljši in najbolj neustrašeni lovec na dinozavre?«

»Ne,« se je teta še enkrat namuznila.

Pogledala je na uro.

»Še malo, pa bo strašni lovec moral v posteljo,« je pomislila.

»Spusti se na tla,«ji je ukazal strašni lovec.

Teta Mica je le s težavo ubogala, saj jo je v kolenu že ves teden pošteno trgalo. Toda, če je obljubila, da bo igrala dinozavra, se je morala vdati v usodo.

»Sedaj moraš še renčati,« ji je ukazal lovec.

»Saj ne znam!« se je uprla teta Mica, kajti bala se je, da bi jo kdo slišal in pritekel na pomoč.

»Moraš! Vsi dinozavri renčijo,« je ostal Blaž neizprosen.

»Kako to veš? Saj te ni bilo zraven, ko so živeli,« se je teta Mica še zmeraj upirala.

»Pa vem. Povedali so mi.«

»Za nos me vlečeš!«

»Spanček Zaspanček mi je zaupal to skrivnost, »je na kratko pribil, medtem ko je v kuhinjskem predalu izbiral najdaljšo kuhalnico za boj z dinozavrom.

Teta Mica je umolknila.

Spančku Zaspančku je tudi sama marsikaj verjela.

»Sedaj pa hitro! Strašni lovec bo vsak čas odšel po svežih dinozavrovih sledeh!«je zavpil Blaž.

»Kam naj grem?« je čez čas vprašala teta Mica, ki se v pragozdu ni ravno dobro znašla.

Strašni lovec ni bil pripravljen na šalo. Prst je uprl v kot, kjer so bile rože.

»Tam je najbolj neprehoden pragozd,« je razlagal.

Teta Mica je vdano prikimala.

Pri tem je oponašala dinozavrove glasove, kakor je vedela in znala in z enim očesom opazovala, kaj bo naredil neustrašni lovec.

Ta si je medtem opasal kuhalnico, si popravil ruto, ki si jo je ovil okoli glave in se s prepričljivim korakom podal v goščavo.

Počepnil je na tla in iskal upognjene vejice.

»Cela čreda dinozavrov je pravkar tekla mimo,«  je brundal. Prislonil je roko k očem in strmel v daljavo, da bi razločil, kaj se dogaja.

»Tu sem, mar me ne vidiš, strašni lovec?« se je oglasila teta Mica, ki se je že pošteno naveličala igrati dinozavra.

»Bodi tiho!« ji je ukazal Blaž.

»Kje si že slišala, da dinozavri govorijo?«

Deček je skočil na mizo, se prevalil preko kavča in splezal pod stoli, ki so bili postavljeni sredi sobe.

»Kakšna neprehodna džungla!« se je na glas jezil in mahal s kuhalnico po zraku.

»O, tukaj vidim pitona, tigra, čredo slonov! Kakšen krasen ulov bo danes!« se je na ves glas zasmejal in tlačil plišaste medvedke v potovalko, ki jo je imel obešeno čez ramo.

Strašni lovec se je vedno bolj približeval dinozavru, ki se je mirno pasel na jasi.

Dinozavrsko srce, ki se je skrivalo v prsih tete Mice, je zajel preplah.

»Kaj, če me lovi?«je pomislila.

»Mogoče sem zadnji dinozaver na zemlji?«

Potem je ugotovila, da je že skrajni čas, da se dinozavri začnejo braniti, če nočejo izumreti.

Medtem, ko je Blaž blodil po neprehodni džungli, se je skrila v omaro v veži.

Nenadoma je zaslišala jok.

»Mar se je mojemu junaškemu zasledovalcu zgodilo kaj hudega?«je pomislila in odškrtnila vrata, da je bolje videla v pragozd.

Blaž je sedel na tleh in hlipal.

»Mama, kje si? Dinozaver se mi je izgubil in ga ne morem najti. Mama, pomagaj mi!«

Mama je pritekla iz kuhinje in vzela strašnega lovca v naročje.

»Kaj se je zgodilo, ljubček?« ga je zaskrbljeno vprašala.

»Dinozavra sem izgubil…ni ga več. Izginil je! Ne morem ga ujeti in ti ga pripeljati domov!«

»Se bova že kaj izmislila«, ga je poskušala potolažiti mama, hkrati pa je jezno ošvrknila z očmi teto Mico, ki se je hihitala v veži.

V tistem trenutku je dinozaver glasno zarjovel.

Blaž planil pokonci.

»Hura, tukaj si moj preljubi dinozaver,« je veselo zaklical in teto Mico objel okoli vratu.

»Mislil sem že, da te nikoli več ne bom videl,« ji je zašepetal na uho.

Teta Mica je od silnega presenečenja pozabila zapreti usta.

Mama je k licu prislonila fotoaparat.

»Strašni lovec, pozor! Položi roko na dinozavara!« je zaklicala.

Naslednji dan so vsi trije družno obesili uokvirjeno fotografijo na steno.

Blaž je sijal od sreče.

»Pa naj še kdo reče, da nisem najboljši lovec pod soncem!«