Pri grajski kapelici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pri grajski kapelici
Iv. Baloh
Izdano: Slovenec 229/45 (6. 10. 1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ob poznem majnikovem večeru je vzel graščak svojo srebrno palico ter šel na sprehod po navadni poti grajskega gozda. Iz daljave se je slišal zvon, ki je klical skupaj k majnikovi pobožnosti.

Redoma, ako je bilo lepo vreme, je iskal po večerji večernega hladila med svežim zelenjem, iskal zdravila svojemu bolnemu telesu in svoji — duši.

Gospod grof je bil mož v najlepših letih — a soditi po njegovih sivih lasek — bi mu jih vsakdo prisodil še enkrat toliko. Njegova mladost je hitro minula. Graščina je bila zadolžena in stric njegov, ki je umrl brez otrok, mu je zapustil veliko, lepo, obširno posestvo, a z velikim dolgom, pod pogojem, da vzame v zakon nevesto, katero bo predlagal — on. Bila je bogata. Stric je upal, da bo bogata nevesta odvzela sramoto dolga graščini in rodbini. Poroka se je izvršila z vsem sijajem.

Zakona pa ni sklenila ljubezen — in osrečila ga ni. Že prvi dan po poroki sta se novoporočenca sprla. Zakaj, tega ni vedel nihče v hiši. Sklepala je to grajska družina le iz občevanja novoporočencev.

Posli so na tihem govorili tako: Nevesta je prinesla bogastvo v graščino, a ne sreče, ne blagoslova.

Po smrti rajnkega strica so se v graščini izvršile velike spremembe. Vse se je prenovilo. Vse hišno osebje skoro je bilo prenovljeno. Spodobilo se je, da se cel grad in okolica prenovita na čast mladi grofici-nevesti. Vrt se je pomladil. Iz najdražjih cvetličnjakov so prišle južne palme in poleg vseh z belim peskom posutih stezic so v najzgodnejši spomladi zaduhteli najlepši tulipani m najbolj duhteče hijacinte. Kraljevo okrašen in nebeško duhteč vrt je bil poročno darilo — nevesti. Za gradom se je razprostiral obširen, skoro nepregleden gozd. Stoletni hrasti in stare s svojimi velikimi, širnimi kronami okrašene lipe so bile ponos in bogastva stare graščine. Popreje so bile zapuščene, in mah in plevel sta motila belo pot.

Novi grajski vrtnar je vse popravil in očistil. Zasadil je nova drevesca ob grajskih poteh, potrebil stare, trhljeno drevje, napravil nove klopi za počitek sprehajajoče se grajske gospode in gostov.

Bili so časi, ko je bilo v gradu zelo živahno in veselo pozno v noč. Vsa okna so bila razsvetljena, da je odsevala luč daleč v dolino, v tihotno, temno kmečko vas.

Povabljeni so bili sosedje iz bližnje graščine, da bi videli vso srečo, ves sijaj in bogastvo. Pa ti časi so kmalu minuli.

Mlada gospa je bila že ob svojem prihodu na grad bolehna — in to je bil baje — vzrok nesporazumljenja.

Vsled svoje bolehnosti ni nič marala za šumne veselice in obiske, najdrajže je sedela ob svojem šivalnem stroju in delala, ali vezla umetne vezenine. Njene nege niso bile zdrave. Hud revmalizem je bila prinesla seboj z bogato doto. Ta je pa ni zapustil, četudi je iskal zdravila in pomoči pri vseh mogočih zdravnikih in v letoviščih

Tako sta se privadila vsak na svojo samoto — on in ona.

Ona je bila večinoma v svoji sobi — on pa na vrtu, ali v gozdu.

Le še enkrat je zopet zasijala vsa sreča grajske družine. Gospa je dobila sina. In sina zdravega in krepkega. Tedaj se je pomladil grajski gospod. In grad je ob krstu prvorojenca grofovega zaduhtel v vonju cvetja, kakor niti na dan poroke ne.

Mladi grajski vrtnar Janez je vzel vse cvetje in zelenje vrtovem in gozdovom. Ko so pripeljali iz cerkve prvorojenca v grad, je bila njegova pot pravi slavnostni sprevod — po grofovi želji. Saj je bil on njegov ponos, up, sreča in nada za daljno bodočnost.

Njegov rod ne bo izmrl — to je imel vedno pred očmi — in tako je odmevalo ob vsakem kamnu stoletnega gradu. —

Sin — edini — je tvoril vez ljubezni med očetom in-materjo. Zdelo se je, da je prejšnje nasprotstvo minulo in da se je v grad naselila res prava družinska sreča.

Grajski sin je rastel in dorastel v kavalirja. Bil je na visoki šoli.

Odkar se je sin ločil od rodne hiše, je nastala zopet stara napetost v graščini. Gospa sama v svoji sobi, on na vrtu, ali v gozdu. Vezi je manjkalo.

Zelo je bolelo očeta, da se je edini njegov sin tako ogibal doma, da jo celo v počitnicah bival rajši drugodi, kot pri starih. Nekaj nemarnega ga je vleklo drugam,v tuja mesta, med svet. —

»Mlad je, bo že modrejši, ko bo starejši« —. to so bile tihe očetove besede.

In računi — ti so ga skrbeli, ki so prihajal na očeta dan za dnem.

Pošiljal je, odpovedal, svaril, prosil — nič ni pomagalo, saj je vedel, če ne bo poslal on, bo poslala ona, mati, saj je edini sin — in dedič graščine.

Hodil je po grajskih potih vedno bolj s sklonjeno glavo in mislil, mislil . . .

Tedaj je prišlo povelje, da mora — Emil — v vojsko.

Mladostno se je stari grof vzravnal pri slovesu svojega sina, rekoč mu, da ga bo vojna naučila resnosti življenja.

Lepo so se vsi trije ločili oče, mati in sin; lepo, kot še nikdar poprej.

Z grajskim sinom pa je šel tudi grajski vrtnar Janez. Bil je družinski oče in služil je zvesto gospodu od svojih mladih let pri graščini. Petero otrok je jokalo ob slovesu. V vrtnarski hiši je ostala samo ona — in pet nedoraslih otrok.

Od vojne naprej je bilo dolgočasno v grajskih sobanah in v skromni vrtnarjevi hišici. Enega je manjkalo — v obeh. Pa prihajala so poročila tudi od — obeh. In ljubezen je rastla in z njo hrepenjenje.

Poročila grofovega sina so postala vedno redkejša ni naposled so popolnoma izostala.

Ves trud očetov in materin, da bi zvedela, kje se nahaja njihov edini sin, je bil zastonj. Vrtnar Janez pa je pisal svoji ženi in svojim malim vedno isto: Zdrav sem in dobro se mi godi. Molite zame! —

In kedar je zjutraj, ko je zalivala rože, vrtnarjeva žena srečala graščaka, tedaj ga je pozdravila z besedami: »Naš je zopet pisal. Zdrav je, pravi, in dobro se mu godi.«

»Tako,« odgovoril je graščak, srce pa ga je vprašalo: »In kje je tvoj sin?« 

Šel je nemo in tiho naprej.

In vrstili so se tedni in meseci.

In pozdravljali so ga vedno isti pozdravi: »Naš je zopet pisal.« 

Graščak pa je obmolknil. Ni rekel več: »Tako!«, nekaj časa je molčal, potem pa dal ukaz, naj na vrtu vse lepo pospravijo in gredo k počitku.

Zvedelo sc je, da grajski sin ne piše nič več, da se o njem nič več ne ve in da je vse prizadevanje gospodovo zastonj, da bi zvedel, kje je njegov edini sin.

Otožno in počasi je odšel grof zjutraj po vrtovih,

V rosni slani je trgala vrtnarica bele cvetice za grajsko kapelo.

Z nekim strahom je nagovorila gospoda; »Oh, gospod, zdaj pa tudi naš nič več ne piše.« 

In čez dolgo časa je odprl svoja usta: »Tako, morda je pa ujet, ali izgubljen, ali mrtev, kakor naš.« —

»Oh« — in zakrila si je oči.

Otroku, ki je stal poleg matere, so padle bele šmarnice iz košare na tla. Prestrašil se je, ko je zaslišal materin jok, prijel jo za krilo in vrgel bel cvet na tla . . .

Graščak je šel po svoji navadni poti. Šel je in šel vedno naprej. Šel je po potih, po katerih je hodil le redkokdaj, a za njim so šla vprašanja: Če bo on padel, ali sc izgubil, čigavo bo vse? In če se izgubi, čigavo? Zakaj si se poročil in izreči! vse negotovosti? In če umrješ ti popreje, vpraševali so ga kamni, ob katere se je spodtikal, čegavo bo vse? Njeno? Je zaslužila? «

In palica, trdo udarjena v zemljo, je odgovorila: Ne!

Gozd je zašumel nad njim ter ga vprašal: In čigav bom jaz, stoletja že čakam in vprašam: Kdo me poseka? —

Utrujen je po dolgih ovinkih prišel graščak nazaj do grajske kapelice.

Odkar se je sin izgubil, je tam vedno gorela na grofov ukaz — luč.

Minule so hude misli in graščak se je hotel pri kapelici na klopici odpočiti, Tedaj pa zasliši znan glas vrtnarjevih otrok. Cvetje neso v kapelico — rekel mu je glas, in molit hodijo vsak večer za vrnitev očeta — —

Skril se je in šel proč.

Za gostimi smrekami je videl, kako je pokleknilo pet otrok pred podobo Marijino in sredi njih njihova mati, Okrasili so oltar in molili . . .

Zadrhtelo je njegovo srce in zdelo se mu je, da je slišal polglasno tole molitev: O Mati, glej nas sirote! Izgubili smo ga, kot ti svojega sina. Iščemo in vprašujemo, pa ne vemo, kje je. O Mati, ti veš, kaj je ločitev, kaj izguba. In zdaj čujemo, da bomo še pregnani iz graščine, ker smo otroci, ker ne moremo delati. O Mati, usmili se nas! Kam hočemo?

In nagnila je mati svojo glavo in rekla: Otroci, molimo za ateta in za grajskega sina!

In molili so na glas, da se je slišalo na okrog in — v nebesa.

Odšli so.

Šmarnice so zaduhtele,

Graščak je vstal in šel mimo kapelice. Obstal je. Lučka je drhtela in ga vprašala: Tudi ti tukaj?

Strah ga je bilo. Bil je sam.

In kot kelih rdeče rože ob jutranjem solncu, se je odprla tudi njegova duša in je molila tako: Še jaz! O vem, da sem samoten romar in da redkokedaj počakam na tem kraju. Toda ti si Mati — edinega sina, kot jaz. In moj edinec se je izgubil, ta vrtnarica jih ima pa več. —

O Mati, ti imaš srce, in jaz tudi — vse pozabim, vse odpustim. Samo vrni mi ga! In teh sirot ne bom zapustil, ne, osrečil jih bom. — lin njegova duša je molila v tiho — noč.

Veter je zapihnil in luč je ugasnila.

Strah ga je prevzel in misel, da prošnja ne bo uslišana.

Prišel je pozno v noč domov, kot še nikoli.

Ponočne sanje so ga vodile v daljne kraje. Ko se je prebudil, ni vedel, ali so resnične bile sanje ali prejšnji večer . . .

Proti poldnevu je prišla pošta.

Navajen je bil, da je mehanično hitro vse pregledal in za trenotek vse vrgel proč. To pot pa ga je presenetila vojna dopisnica s kratko vsebino: Sporočam po dolgem času, da sem v ujetništvu zdrav in zadovoljen. Pozdrav obema. — Vaš Emil.

Graščak je vstal mlad in vesel in prvi korak je bil v sobano svoje soproge.

Še isti dan je poslal polno košaro najboljših jedil vrtnarici in njenim otrokom v znamenje vesele novice in z obljubo, da ostanejo pri hiši do njegove smrti . . .