Pri belem medvedu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pri belem medvedu.
Rudolf Maister
Izdano: Slovan let. 12, št. 1, 1914
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kempčanje so pivci po vragu bili
in menda še nikdar zgodilo se ni,
da tujec užugal bi z vinom
to žejno gospodo.

To vedelo ljudstvo je sirom okrog,
da v Kemptnu najboljši bil trtni je sok
v gostilni pri belem medvedu
za tremi kostanji.

Že zbrali so gostje se stalni nocoj
in vsaki imel je bokal pred seboj
in vsaki vesel je bil v srcu
porenske starine.

Tedaj pa se hrastova vrata odpro
in s čelom ponosnim in s čilo nogo
naš Trubar pristopi med goste,
za njim dva meniha.

To vžge se veselje po sobi okrog
in petdeset dviga se k Primožu rok,
ko sivi župan ga povabi
za mizico v kotu.

Meniha pa drugi postavni možje
ob steni leseni med se posade,
potem pa od semintam nanja
vsujo se vprašanja.

Vesel in beseden je mlajši menih,
starejši pa, pust in čmerikav in tih,
z očesom le meri Kempčane
in zvito mežika.

Od pota pač žejen ta tihi je brat
in kapljo to mora imeti res rad,
ker čudno izginja mu v grlu
bokal za bokalom.

"Kaj nimaš jezika? Glej, kutarja, glej!
O turških mustačarjih nam kaj povej!"
ga starec objestno podraži in čelo nakremži.
"In Turkinje mlade!"

"Ti, to je kaj, to!
O teh nam natrosi kaj v staro uho!« 
mencaje še mestni pisarček
doda hudomušno.

Menih pa kar trdno molči in molči,
z obrazov na vino mu gredo oči.
Le kadar spet vrč mu je prazen
pokliče krčmarja:

"Kaj dobra je kapljica nemška, krčmar!
Sam bog vam ustvaril ta krepki je dar.
Prinesi mi še ga bokalič,
a zvrhom natoči!"

Naenkrat poskoči krznar ves razgret:
"Jaz štel sem! Bokalov popil si deset!
Kaj nimaš ne dna in ne vrha,
ti sodeč bosanski?!"

Kak vrči zeleni sladko zapojo!
Veselo vse stiska menihu roko,
razgreti krznar pa potisne
črez glavo mu kučmo.

Le Trubar z županom se stiska v kotič,
za hrup in porenca ne briga se nič,
brado posivelo si gladi
in misli in dvomi:
  
»Požirek res Popovič dober ima!
Bog ve, če enako prestavljati
zna gospodovo sveto besedo
na jezik hrvaški?