Pri baronessi Beatrice Monti della Corte von Rezzori

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pri baronessi Beatrice Monti della Corte von Rezzori
Sinji stolp
Tomaž Šalamun
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Radiranka, lepa bela radiranka, si brez človeštva, brez teles. Kaj, če bi se zavihrali, ali začeli obračati kot propeler tudi žabe, murčke, slivje bi povabili,
da bi ne bilo preredko v zraku ali tja, kamor gremo. Bo akcija? Se bo bliskalo? Bodo fantazme? Razsipavanje dreves, samo žice, hitro navite v klobčič? Frank!
Jem te, po dolgem času, po, recimo, Primoževem posredovanju in to, kar pravi John, kam zabiti kole. John tega ne reče, jaz pravim temu tako,
John bi rad prišel v Slovenijo, ampak ostali smo med brstičjem, resjem, travico, bukovim listjem, Maximiliana Dornerja bi skoraj zarinil v trdo bukev, glej ga, kako je
bled, se ne zavedaš, da si preveč pil, pravi Metka, vedno nastopi in me reši, odkar imam njo, sem miren, dom imam, nič se ne bo več raztrgalo, umrli, že,
ampak vsi umremo, to je ta lepši del, seveda ko je čas, ne zdaj, evo, tukaj manjka metafor, metafore so kljun potopitve, nabrekli ud, diseminacija

Flamcev, oni so se res dvignili, ampak kje smo mi, še vedno vrtim tisti propeler, klicanje muze, jasno, ker sem sredi noči vstal, pretipkaval,
(v disk vnašal) kar sva počela s Petrom. Hodil po sobah kot jastreb in šepetal, boš že? boš že? Bil sem žival, trgal sem ga od Tanye,
Tanya posluša Rufusa, jaz ga obožujem, tudi ko sem Joshuo peljal v Lucco, stalno sva ga poslušala, po mojem že letimo, ali vsaj tako se dozdeva mojemu jaz,
tu sem zdaj, Beatrice, res besen, da sem zapravljal ure in ure s tistim povprečnim profesorjem, Claudio Magris, res prenapihnjena slava, in komaj slišal za
Grišo. Beatrice je bila najlepša ženska ob svojem času in če bi se potepal po Milanu takrat, nič Tatjana, nič Nina, komaj Monica Vitti, pa še
ta, prilepljena ob Antonionija, se je zasušila, evo, tu ni nič metafor, Jure bi bil zadovoljen, ne bi bil, bilo bi mu preveč frivolno, ostali smo, kjer
smo ostali, ostajamo, imeli lepo življenje,
imamo ga. Ker sem videl pajka, ko sem se bril,
le matin le chagrin, moram res nekaj hitro spraviti ven,

če me še danes gor pokličejo, da bo ostalo kaj za ljudi. Kako, me neprestano sprašujejo nadarjeni, kako? Evo, Beatrice se kopa, slišim pljuskanje vode.