Pri baronessi Beatrice Monti della Corte von Rezzori
| ← Čudne sanje | Pri baronessi Beatrice Monti della Corte von Rezzori Sinji stolp Tomaž Šalamun |
Ne maram Prousta, ni dovolj seksal → |
| |||||||
Radiranka, lepa bela radiranka, si brez človeštva, brez
teles. Kaj, če bi se zavihrali, ali začeli obračati kot
propeler tudi žabe, murčke, slivje bi povabili,
da bi ne bilo preredko v zraku ali tja, kamor gremo. Bo
akcija? Se bo bliskalo? Bodo fantazme? Razsipavanje
dreves, samo žice hitro navite v klobčič? Frank!
Jem te, po dolgem času, po, recimo, Primoževem
posredovanju in to, kar pravi John, kam zabiti kole.
John tega ne reče, jaz pravim temu tako,
John bi rad prišel v Slovenijo, ampak ostali smo med
brstičjem, resjem, travico, bukovim listjem, Maximiliana
Dornerja bi skoraj zarinil v trdo bukev, glej ga, kako je
bled, se ne zavedaš, da si preveč pil, pravi Metka,
vedno nastopi in me reši, odkar imam njo sem miren,
dom imam, nič se ne bo več raztrgalo, umrli, že,
ampak vsi umremo, to je ta lepši del, seveda ko je čas,
ne zdaj, evo, tukaj manjka metafor, metafore so
kljun potopitve, nabrekli ud, diseminacija
Flamcev, oni so se res dvignili, ampak kje smo mi, še
vedno vrtim tisti propeler, klicanje muze,
jasno, ker sem sredi noči vstal, pretipkaval
(v disk vnašal) kar sva počela s Petrom. Hodil
po sobah kot jastreb in šepetal, boš že? boš
že? Bil sem žival, trgal sem ga od Tanye,
Tanya posluša Rufusa, jaz ga obožujem, tudi ko sem
Joshuo peljal v Lucco, stalno sva ga poslušala, po
mojem že letimo, ali vsaj tako se dozdeva mojemu jaz,
tu sem zdaj, Beatrice, res besen, da sem zapravljal
ure in ure s tistim povprečnim profesorjem, Claudio
Magris, res prenapihnjena slava in komaj slišal za
Grišo. Beatrice je bila najlepša ženska ob svojem
času in če bi se potepal po Milanu takrat,
nič Tatjana, nič Nina, komaj Monica Vitti, pa še
ta, prilepljena ob Antonionija se je zasušila,
evo, tu ni nič metafor, Jure bi bil zadovoljen,
ne bi bil, bilo bi mu preveč frivolno, ostali smo, kjer
smo ostali, ostajamo, imeli lepo življenje,
imamo ga. Ker sem videl pajka, ko sem se bril,
le matin le chagrin, moram res nekaj hitro spraviti ven,
če me še danes gor pokličejo, da bo ostalo kaj za
ljudi. Kako, me neprestano sprašujejo nadarjeni,
kako? Evo, Beatrice se kopa, slišim pljuskanje vode.