Pri Lectarju v Radovljici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pri "Lectarju" v Radovljici
Anton Danilo
Viri: Predtržani, Prešeren in drugi "svetniki" v gramofonu! Spisal in govoril C. Danilo, član slovenskega gledališča v Ljubljani. Ljubljana, 1911.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Matevž zbija po citrah, ko je vesela družba s Šoržom na čelu nastopila; eden skriva lončen lonec pod pazduho.

Kunstel: Kelnarca, hiter prnes' ga en liter! – Na, Matevž, še ti en kozarec, ti žejna kajna …

Matevž: Na zdravje vseh teh, ki imajo noge na tleh.

(Pije) In nomine patre,
to ni za ene kvatre,
to ni za en bart,
je noter do smrt.

Johana natoči Matevžu kozarec: Matevž, le pij in citraj; dam tudi jest za en liter; jutri pa na Laško!

Matevž: Le hodi na Laško, ke b mesto Turin; Prišla nazaj boš – brez kocin.

Johana: Ti mrha grda …

Matevž: Kaj grd; sej jo je Prešern zlužu in tebe ne bum okužu.

Johana: Pa še katero zapoj!

Matevž:

Ena bovha me grize,
ena uška me je,
eno dekle me ljubi,
pa sam ne vem, kje?

Šorš: Matevž, zacitraj in zapoj tisto od Cokelburgarjev!

Matevž poje:

Blagor teb' Škomarska fara,
tam je še navada stara.
Tista vas je Cokelburg,
tja nikdar ne pride Turk.

Tud Francozov se ni bati,
jel' bi cokle v nje metati,
in če prišel tje bi Rus –
gvišno ni coklarjem kus.

Tam je dosti pintermanov,
tišlarjev in cimpermanov,
vsaki farman je kolar,
vsaki purgar pa coklar.

Javor tam za cokle raste
pa ga znajo tudi krasti;
Vitre imajo meceslove,
Vorpanke pa čereslove.

Imajo pa za podkovala
stare klinje in kresala,
ogenj jim s pod nog leti,
jim ga kresat treba ni.

Tud v farovž v coklah grejo,
se že zunaj napovejo;
s coklami klopočejo,
gor po pragu tolčejo.

Fajmošter pa dobro vejo,
da zamerit jim ne smejo;
da je Cokelburgar fajn,
jim ni treba rečt herajn.

Če se mu en fant rodi,
mu že cokle naredi –
ga požene ovce past,
kak bo mogu srota rast.

Kunstel: Dobro jo znaš, pa še zacitraj, ali o Prešernu katero povej!

Šorš: Johana, še dva litra!

Johana: Kam ga devijete?

Kunstel: Johana, ti kar vlač, pa ne vprašuj!

Matevž: K je biv Prešern v Bohinj, tam na štengah pri mlinu, je za mlinarco tole pesem zlužu:

Mam žago in malen
pa lepo ženo –
pa žagam in melem
pa skočim za njo …
– Tiridirajsa, tiridirajsa …

Al' je hvaležen pogledala mlinarca Prešerna!

Oče Lectarjev: Jest bom pa tebe, ko pojdeš spat …

Matevž: Oče, saj še ni poldne.

Oče Lectarjev: Bom pa jest zazvunu!

Šorš: Ga imamo še cel lonc! (Postavi Ionec vina na mizo.)

Oče Lectarjev: Od hdiča ste, saj sem djav, da tok hitr ne spijete.

Johana: Petrolja bo zmankal v lamp.

Matevž: Teb' pa jezika. Pa pojd ke k Homan ponj, k tistmu kumi, k smo na pirhe zapisava:

– Po golih kolenih
grem rada za njim,
na žganih polenih,
če reče – klečim …

Johana: Ti grdavž; ti si pa vidu, ko si slep.

Matevž: Vidu nisem, ampak pošvatu sem, pošvatu ... Pretner: Pejma na zofe.

Matevž: Lahko noč, oče Lectarjev!

Vsa družba z loncem se napoti k Homan na zofe.

Johana pospravlja in poje:

Mädel du hast tancen …