Pri Lectarju v Radovljici
| Pri "Lectarju" v Radovljici Anton Danilo |
| |||||||||||
Matevž zbija po citrah, ko je vesela družba s Šoržom na čelu nastopila; eden skriva lončen lonec pod pazduho.
Kunstel: Kelnarca, hiter prnes' ga en liter! – Na, Matevž, še ti en kozarec, ti žejna kajna …
Matevž: Na zdravje vseh teh, ki imajo noge na tleh.
(Pije) In nomine patre,
to ni za ene kvatre,
to ni za en bart,
je noter do smrt.
Johana natoči Matevžu kozarec: Matevž, le pij in citraj; dam tudi jest za en liter; jutri pa na Laško!
Matevž: Le hodi na Laško, ke b mesto Turin; Prišla nazaj boš – brez kocin.
Johana: Ti mrha grda …
Matevž: Kaj grd; sej jo je Prešern zlužu in tebe ne bum okužu.
Johana: Pa še katero zapoj!
Matevž:
Ena bovha me grize,
ena uška me je,
eno dekle me ljubi,
pa sam ne vem, kje?
Šorš: Matevž, zacitraj in zapoj tisto od Cokelburgarjev!
Matevž poje:
Blagor teb' Škomarska fara,
tam je še navada stara.
Tista vas je Cokelburg,
tja nikdar ne pride Turk.
Tud Francozov se ni bati,
jel' bi cokle v nje metati,
in če prišel tje bi Rus –
gvišno ni coklarjem kus.
Tam je dosti pintermanov,
tišlarjev in cimpermanov,
vsaki farman je kolar,
vsaki purgar pa coklar.
Javor tam za cokle raste
pa ga znajo tudi krasti;
Vitre imajo meceslove,
Vorpanke pa čereslove.
Imajo pa za podkovala
stare klinje in kresala,
ogenj jim s pod nog leti,
jim ga kresat treba ni.
Tud v farovž v coklah grejo,
se že zunaj napovejo;
s coklami klopočejo,
gor po pragu tolčejo.
Fajmošter pa dobro vejo,
da zamerit jim ne smejo;
da je Cokelburgar fajn,
jim ni treba rečt herajn.
Če se mu en fant rodi,
mu že cokle naredi –
ga požene ovce past,
kak bo mogu srota rast.
Kunstel: Dobro jo znaš, pa še zacitraj, ali o Prešernu katero povej!
Šorš: Johana, še dva litra!
Johana: Kam ga devijete?
Kunstel: Johana, ti kar vlač, pa ne vprašuj!
Matevž: K je biv Prešern v Bohinj, tam na štengah pri mlinu, je za mlinarco tole pesem zlužu:
Mam žago in malen
pa lepo ženo –
pa žagam in melem
pa skočim za njo …
– Tiridirajsa, tiridirajsa …
Al' je hvaležen pogledala mlinarca Prešerna!
Oče Lectarjev: Jest bom pa tebe, ko pojdeš spat …
Matevž: Oče, saj še ni poldne.
Oče Lectarjev: Bom pa jest zazvunu!
Šorš: Ga imamo še cel lonc! (Postavi Ionec vina na mizo.)
Oče Lectarjev: Od hdiča ste, saj sem djav, da tok hitr ne spijete.
Johana: Petrolja bo zmankal v lamp.
Matevž: Teb' pa jezika. Pa pojd ke k Homan ponj, k tistmu kumi, k smo na pirhe zapisava:
– Po golih kolenih
grem rada za njim,
na žganih polenih,
če reče – klečim …
Johana: Ti grdavž; ti si pa vidu, ko si slep.
Matevž: Vidu nisem, ampak pošvatu sem, pošvatu ... Pretner: Pejma na zofe.
Matevž: Lahko noč, oče Lectarjev!
Vsa družba z loncem se napoti k Homan na zofe.
Johana pospravlja in poje:
Mädel du hast tancen …