Pri župniku
| Pri župniku Manica Koman |
| |||||||||||||
Mnogo hudega je prestala Frnadova mati, predno se je njen edinec Tonče preril do visokih šol. E, študije stanejo denar, to občuti marsikak trden posestnik, kaj še le Frnadovka, ki je bila revna kmetska gostja in si je od svojih ust morala pritrgovati že itak pičli košček kruha. Sicer si je znala pridna ženica na vse načine pomagati, da si je zaslužila kak krajcar. Včeraj se je pekla na vročem solncu in žela gospodarjevo pšenico, danes si jo našel v gozdu, ko je pobirala želod in nabirala gobe, a jutri bo že romala s polnim košem na hrbtu proti Ljubljani.
A vendar je bil ves njen zaslužek mnogo prepičel, da bi z njim vzdrževala sina in sebe. Sebe, no kaj sebe, ona ni veliko potrebovala. V obleki je bila zelo skromna in varčna, v jedi pa tudi ne bogvekaj izbirčna. Za kosilo nekaj krompirjev, zvečer pa kos črnega kruha, a kadar tudi tega ni bilo, zadostoval je sveti križ in vlegla se je v posteljo.
A s sinom Tončetom pa ni moglo biti tako. On se je moral čedno oblačiti in tudi njegov želodec ni hotel biti kar tako z malim zadovoljen, kakor materin. Poleg tega je bilo treba kupiti knjige, plačati stanovanje in bogve kaj še vse. Ej, dokler je živel blagi nadučitelj Gregorec – on namreč je provzročil, da je dala Frnadovka nadarjenega Tončka študirat – je že še šlo, Gregorec je skrbel za Tončeta kakor za svojega. Enkrat mu je pri svojih prijateljih izprosil brezplačno kosilo, drugikrat zopet potrebnih knjig, a včasih, ko je videl, da dečku sila prede, posegel je v lastni žep, da mu je pomogel iz zadrege. Ko pa je Tončetov dobrotnik zatisnil oči, navalila se je vsa skrb na materine rame, ki je dostikrat obupavala, bo li mogla pri vsej svoji revščini spraviti kedaj sina do boljšega kruha.
Toda, najhujše je le en čas trpelo. Tonček je bil priden dečko, ki je vkljub svoji mladosti prav dobro vedel, koliko se trudi, trpi in strada dobra mamica zanj. Ljubezen do nje ga je podžigala, da se je marljivo učil in vestno pazil na vsak krajcar. O kolikokrat legel počivat brez večerje, samo da ni bilo treba nadlegovati matere za denar.
Ko je vstopil v peto gimnazijo, posrečilo se mu je dobiti pri neki bogati rodbini mesto inštruktorja. Dobil je tam v pouk dva dečka, ki sta svojega ljubeznjivega hišnega učitelja kmalu srčno ljubila. Oče teh dveh dečkov, ugleden mož, priporočil je mladega učitelja svojim prijateljem in kmalu je dobil Tonček toliko inštrukcij, da mu poslej ni bilo treba več stradati in da si je nakupil najpotrebnejše. Sedaj se je tudi njegovi materi obrnilo mnogo na bolje, kajti odslej jo pridni sinko ni več nadlegoval s kakimi prošnjami.
Po dobro dovršeni maturi se je Tonče odločil, da se posveti zdravniškemu stanu. Šel je na Dunaj nadaljevat svoje učenje, ter študirat medicino.
S tem se je svojim sosedom v domači vasi, zlasti pa župniku, zelo zameril. Vsi namreč so bili trdno prepričani, da ga potisnejo v semenišče, a ptiček jim je zletel iz gnezda.
Po navadi vsem kmetskim materam kar poka srce od žalosti, ako se njihov ljubljenec ne posveti duhovskemu stanu.
A Tončkova mati – čudo – ni bila ena izmed tistih.
»Moj Tonče še ni nikoli kaj takega ukrenil, o čemur ne bi bil vsaj dvakrat premislil in se dobro prepričal, da je to dobro zanj. Vsi ne morejo biti duhovniki. Sicer je pa še vedno boljši dober zdravnik, kakor pa slab, prisiljen duhovnik.«
Tako je Frnadovka zavrnila vsakogar, kdorkoli se je drznil govoriti o Tončetovem »napačnem« ukrepu.
Kakor prej na gimnaziji, tako je Tonče tudi na visokih šolah izvrstno napredoval. Vse je šlo po sreči in ni bil več daleč oni zaželjeni čas, ko bi bil Frnadovkin Tonče promoviran doktorjem zdravilstva, da ni poseglo vmes nekaj, kar je zadelo Tončeta in njegovo mater, kakor bi ju zadela strela z jasnega neba.
Izbruhnila je svetovna vojna, ta strašna, nenasitna zver, ki je pogoltnila v svoje peklensko žrelo stotisoče slovanskih mož in mladeničev, ugonobila tisoče srečnih družin in končala nebroj človeških domov.
Tudi Tonče je moral na mah prekiniti svoje študije, ter zameniti knjige z ostrim mečem.
Čemu bi popisovali nad vse žalostno slovo, ki se je vršilo med materjo in sinom. Tonče je solznih oči tolažil obupano mater, ki pa se kar ni mogla utolažiti.
»Torej zato sem trpela zate vse svoje žive dni, da te zdaj ubijejo,« je vzdihovala pomilovanja vredna starka.
»Umirite se mati! Kdo pravi, da bodo ravno mene ubili? Le verujte mi, da se bom kmalu vrnil! In potem mati, bom skušal s podvojno marljivostjo nadomestiti vse, kolikor me bo zdaj zamudila ta nesrečna vojna.«
To rekši, je poljubil vrli Tonče svojo staro mamico na čelo in se ločil od nje s smehljajem na obrazu, a z bridkostjo v srcu. Čuval se je, da ne izda svoje notranje bolečine pred materjo, ki že itak toliko trpi radi njega ...
V neprestani skrbi, katero ima le mati do svojega otroka, živela je poslej Frnadovka, ter vedno računala in preštevala, koliko dni je že minulo, odkar jo je moral zapustiti njen dobri Tonče.
Spočetka je Tonče večkrat materi poslal kako razglednico, na kateri so bila slikana tuja mesta, kanoni, ogromne ladje in marsikaj druzega še, kar je bilo starki doslej še popolnoma neznano. Poleg običajnega pozdrava jo je vsakikrat tolažil, da naj ne skrbi preveč zanj, ker se bo itak kmalu vrnil.
Mati je sprejemala in hranila te sinove kartice kakor pristno zlato. In kadar ji je postalo silno hudo po odsotnem jedincu, je izvlekla iz dna stare skrinje robec, v katerem je imela zavite dragocene razglednice. Skrbno razgrnivša robec, je ogledovala zdaj eno, zdaj drugo in lažje ji je postalo pri srcu.
Kmalu pa so Tončetove razglednice izostale in mater je začelo resno skrbeti, kaj se je zgodilo s sinom.
Podala se je k svoji sosedi ter jej bridko tožila, da so sinova poročila zadnji čas popolnoma izostala.
»Veš kaj napravi,« začne pridigovati klepetava soseda, mahaje z glavo in rokami, »ti kar k gospodu župniku pojdi, pa boš vse zvedela, kaj je s Tončetom. Takole ti povem, dobrega ne more nič biti. Prav gotovo je hudo ranjen, ali pa še celo mrtev. Ali pa – kar Bog ne daj – so ga ujeli Rusi. Huj, Rusi, te živine! Oči mu bodo iztaknili, oči. In če bodo lačni, ga bodo še spekli in pojedli. Pojedli ga bodo, veš. Saj pravim, hvaležna bodi, če je umrl, zadet od kroglje!«
»Beži, beži, čenča, kdo te bo poslušal. Sicer si že stara, a pametna si še presneto malo. Še svoj živ dan nisem slišala, da bi Rusi ljudi jedli.«
»Kaj, kaj, no potem si pa res še malo slišala«, reglja soseda in pači svoj, že itak precej skremženi obraz. »Pa vprašaj gospoda župnika, če meni ne verjameš. Gospod župnik so učen mož, ki so nekaj preštudirali. O, oni dobro vedo.«
»Že vedo, kar vedo. Ampak kdo drugi je tudi še študiral in celo več kakor pa župnik. Na primer moj Tonče je že eden izmed tistih. Toda Tonče še ni nikoli rekel, da so Rusi take zverine, kakor ti čvekaš«, se je odrezala Frnadovka.
»O ti brezbožna razuzdanost, kako si upa govoriti o našem dobrem gospodu župniku. In kako predrzno mu primerja tistega svojega nevernega študenta! Huj! Le čakaj, kazen božja te bo zadela, prav gotovo te bo. Pa saj te je že, le poslušaj me! Tvojega brezverca so Rusi že ujeli in pojedli. Da veš, da so ga!«
»O ko bi se našel kdo, ki bi tebe pohrustal, ta bi gotovo zadobil veliko zasluženje pred Bogom«, reče razjarjena Frnadovka in se hitro obrne proti domu, ne slušaje ragljajoče sosede, ki je klicala nanjo vse mogoče, nebeške in peklenske kazni.
Vendar je pa Frnadovka sklenila, da vseeno stopi do župnika. Čula je namreč, da vojaška oblast pošilja sezname ranjenih in mrtvih vojakov na okrajno glavarstvo, isto pa potem naprej, na razna županstva. In ker je vedela, da župnik vedno vtika svoj nos v županske posle, je bila prepričana, da bo župnik bolj vedel, kakor pa župan sam, ako je došlo kako obvestilo o njenem sinu.
Šla je v župnišče.
Župnik, vnet šušteršijanec kakih petdeset let star možakar, obilen, rdečeličen, z zlatoobrobljenimi naočniki na nekoliko zakrivljenem nosu, se je ravno dvignil z mehkega fotelja, ko je vstopila Frnadovka. Z nekam prezirljivim pogledom je premeril vstopivšo ženo, ki pravzaprav ni vedela, kako hoče ogovoriti oholega župnika.
»No žena, kaj hočete«, jo vpraša nič kaj prijazno.
»Veste, gospod župnik, jaz bi vas rada vprašala, če bi kaj vedeli za mojega sina, za Tončeta. Zadnji čas mi kar nič ne piše in skrbi me –«
»Skrbi vas, o seveda vas skrbi«, jej seže župnik hlastno v besedo. »Ampak žena, ta skrb bi vas nikoli ne morila, ko bi bil vaš Tonče pameten, ter bi takrat vstopil v semenišče.«
Frnadovki se je začela kri po žilah burneje pretakati.
»Da bi moj Tonče ne bil pameten, no mislim, da tega do sedaj še noben pameten človek ni mogel trditi. Kaj tacega se tudi govoriti ne more o človeku, ki je pri vsej svoji revščini z odliko dovršil visoke šole. Da bi pa moral vsak, ki študira, iti v semenišče, kdo bi se pa potem vojskoval? Že mora tako biti!«
»Žena, veste li s kom govorite? Odkod ta vaša ošabnost? Sicer pa že vem, kakšna ste vi. Neka vaša soseda, razumna, dobra in pobožna ženska, mi je danes zjutraj pravila, kako vi zagovarjate in cenite naše najhujše sovražnike, brezverske Ruse. Ali morete trditi, da to ni res, a?«
»Da bi Ruse zagovarjala, no to pač nima bogvekaj pomena, kajti Rusi prav nič ne potrebujejo mojih zagovorov. Res sva se s sosedo menili o Rusih. Ona je rekla, da so Rusi strašne zverine, ki ljudi jedo. Jaz pa sem dejala, da tega ne verujem in res tudi nikoli verovala ne bom takih budalosti.«
»No, saj tisto tudi jaz ne trdim, da bi bili Rusi ravno ljudožrci, ampak –«
»A vendar mi je soseda rekla, da ste ravno vi trdili, da Rusi ljudi pečejo in jedo. Ko sem ji jaz to budalost oporekala, me je pa še silila, naj grem kar k vam, češ: gospod župnik ti bodo že povedali, če je res ali ne.«
»Hm, hm, potem me soseda ni dobro razumela. Da so pa Rusi v pravem pomenu besede živine, to sem pa res rekel in pri tem tudi ostanem. Meni se li čudno zdi, zakaj vi žena zagovarjate te poživinjene Ruse, ki so vam morda vašega Tončeta ubili.«
»Bo-li Tonče ubit, ali se bo zdrav vrnil, to je v božjih rokah. In če ga tudi res v vojni končajo, bodo li mar temu Rusi krivi? Kaj pa morejo oni za to? Nič! Radi ali neradi, boriti se morajo, kakor se morajo boriti naši vojaki. Vsi so nedolžni, prav vsi, ki se morajo vojskovati. O saj oni, ki so res krivi tega mesarskega klanja, pa ne bodo šli na bojišče, prav gotovo ne. Sedeli bodo lepo na gorkem, ter si polnili svoje, že itak debele trebuhe. Kaj je njim za to, če naši vojaki stradajo kakor psi, da so le oni siti. Ko bi bilo po mojem, vsi tisti, ki so provzročili to nesrečno vojsko, morali bi kar po vrsti viseti na vejah.«
»Žena, molčite! Če vas naznanim, bodete sedeli najmanj leto dni!«
»Le kar naznanite me, le! Pa recite, da ne samo zapro, ampak kar ustrele me naj! V slučaju, da bi mi pokončali sina, pač tudi moje življenje ni piškavega oreha vredno. Torej, sem li zato stradala in trpela za svojega sina, da mi ga zdaj umorijo ko divjo zver? Žival je za pobiti, ne pa človek!«
Starki se je tresel glas razburjenja, a tudi župnik se je vedno bolj razvnemal nad toliko predrznostjo kmetske žene. Ni bil vajen, da bi mu kedo izmed njegovih, v obče tako pokornih ovčic, upal tako odločno in brez strahu povedati svoje mnenje. Jezno je zavpil nad starko:
»Vi ste izdajalka, nič vredna ženska ste! Glejte, še celo Nemci, ki so čisto en tuj narod, so se združili z nami, da nam pomagajo zatreti sovražnika. A vi –?«
»Da, da, gospod župnik, še celo Nemci nam pomagajo pobijati lastne brate, to je res. Nemci – ha, od njih, ki so nas vedno zatirali, pa nikar ne pričakujmo nobene poštene pomoči. In menda so prav Nemci tisti, ki so vojsko nahujskali. A meni se zdi, da bodo to hujskanje presneto drago plačali!«
Župnik je prebledel. Od kod ve ženska vse to? Z nekoliko mirnejšim glasom je začel:
»Motite se žena! Kaj takega vam je morda pravil vaš sin, a to ni res. Nemci so nedolžni. Vojska je morala priti in sicer zato, ker so Srbi, katere vi imenujete brate, umorili našega prestolonaslednika in njegovo blago soprogo. To, edino to je pravi vzrok vojske. Na vsezadnje boste vi še rekli, da so Srbi prav storili, ker so umorili prestolonaslednika.«
»Bog varuj! Morilec, ki je položil svojo zločinsko roko nanj, je vreden smrti. Pa samo morilec, pravim, drugi pa ne. Sicer mi pa ne gre v glavo, da bi se zaradi smrti dveh ljudi moralo napovedati tako grozovito klanje. Pomislite nekoliko nazaj. Ni še posebno dolgo, ko je neki laški zločinec umoril našo cesarico Elizabeto. Morilca so zaprli. Nikomur pa ni prišlo na misel, da bi zato, ker je bil morilec slučajno Italijan, napadli Italijo kar s celo vojsko. Kaj pravite vi k temu? Ali je bila cesarica Elizabeta toliko manj vredna?«
»Hm, hm, tisto je bilo pa zopet drugače. Takrat – pa kaj bi vam razlagal, vi bi tega itak ne razumeli. Sedanji umor se je pa moral maščevati.«
»No dobro, naj se pa maščuje. A povejte mi, gospod župnik, kdo bo pa maščeval vse one milijone ljudi, ki bodo v strahotni vojski po nedolžnem umorjeni? Otroci umorjenega prestolonaslednika se bodo vkljub temu, da nimajo starišev, kopali v milijonih. A kaj bodo pa počele tisočere siromašne sirote, katerim so pobili očete, kaj bodo počele zapuščene žene in kaj uboge matere? Kedo bo te maščeval, kedo? Kedo bo maščeval mojega dobrega Tončeta, če ga mi ubijejo, kedo –.«
Dalje starka ni več mogla. Iz oči so ji pritekle grenke solze. Ne čakaje na župnikov odgovor, se je hitro zaobrnila in brez pozdrava zapustila župnišče.
Župnik je obstal sredi sobe, kakor okamenel.
»Torej tako daleč smo že«, sikal je med zobmi. »Huj, naznanil bi baburo. Pa kaj, slutim že, da imam več takih, ki jej slično mislijo. Če ji preskrbim ričeta, me bodo pa drugi začeli sovražiti. Huj, ne bomo strigli dolgo te kmetske druhali ne. In zdaj še ta bojna smola na vseh koncih in krajih. Propadli bomo, to je kakor pribito. Potem pa, o adijo srečni časi!«
Razburjeni župnik bi bil še nadalje prerokoval sam sebi nesrečne dneve, da ga ni zmotila kuharica, ki je pokukala v sobo, hoteč pogledati, kaj neki se je vendar zgodilo, da se »gospod« sami s seboj tako glasno kregajo.
Po dežju prisveti solnce. Tudi v temne dneve revne Fernadovke je posijalo žarko solnce in še mnogo prej, nego je ona sama pričakovala.
Takoj ko je prišla iz župnišča domov, ji je prinesel železniški uslužbenec neki brzojav.
Z mrzlično naglostjo je razvila papir in urno preletela z očmi kratke vrstice:
»Sem lahko ranjen. Pridem jutri z vlakom domov. Vaš Tonče.«
Stara ženica se je zasukala kakor vrtalka in prav malo je manjkalo, da ni glasno zavriskala.
»Pride, pride, pride«, je klicala kakor v omotici ter hitela poljubovat papir, ki ji je prinesel to veselo novico ...
Še tisti večer je srečna mati naprosila pri svojem sosedu voz in konja, drugo jutro se je pa na vse zgodaj odpeljala na kolodvor po sina.
In Tonče je res prišel. Bil je še vedno tisti ljubeznivi in dobrovoljni Tonče kakor prej, le v lice je bil precej shujšan in na desno nogo je šepal. Z materino pomočjo se je vsedel na voz, na kar sta se odpeljala proti domu.
Med potjo nista mnogo govorila. Bila sta preveč srečna. Zmanjkalo jima je besed ...
Ko sta se peljala mimo župnišča, je stal župnik pri oknu, a dočim je spoznal naša znanca, se je hitro umaknil.
Mati in sin sta ga zapazila.
»Glej ga glej«, se je razhudila mati, »namesto da bi nama privoščil prijazno besedo in se z nama vred poveselil, se pa skrije. Nima mirne vesti ta človek.«
Tonček je dejal smehljaje:
»I kaj mu pa hočete, mati. On živi le zase in za svoj žep. Kaj ga briga vse drugo. In kakor prej ni čutil vašega gorja, prav tako tudi ne more občutiti one blažene sreče, katere sva sedaj deležna midva.«
Po teh besedah je vrli sin objel svojo drago mamico, ter jo krepko stisnil na svoje ljubeče sinovsko srce ...