Pojdi na vsebino

Prišel sem o mraku k svoji ljubici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
5. Pod oblačnim, sivim nebom 6. Prišel sem o mraku k svoji ljubici
(Erotika)
Ivan Cankar
7. In dvíga in širi se vroče obzorje
Napisano v prozi.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Prišel sem o mraku k svoji ljubici. Po preprogah in tapetah so se tresli tenki, ozki žarki oranžne barve. Okno je bilo odprto. Zunaj na vrtu so se priklanjale temne veje kostanjev in listje je trepetalo kakor mrzlično. Od daleč se je slišalo melanholično zvonjenje, ki je prihajalo za trenotek bliže in bliže, potem pa se polagoma izgubljalo v daljavi.

Ona je ležala na divanu s polzatisnjenimi očmi in naslanjala je glavo na rdečo blazinico. Gola, mramorna levica je visela mrtvo navzdol, da so se dvigale izza belega ozadja tenke, plave žile. Lasje so ji padali globoko čez senca in se leno igrali po ramah in lahtéh.

Ko sem vstopil, je dvignila glavo, pogledala me boječe s svojimi velikimi, temnoobrobljenimi očmí ter se prisiljeno nasmehnila. Potem pa se je obrnila v steno.

Sèl sem za okroglo mizico pred divanom. Po nji so ležala raztresena rožnata, parfumirana pisma poleg drobnih kuvert. Nekateri listi so bili razstrti, kakor šele pol prečitani, krog drugih pa se je vil razvezan omot bledosinje barve.

Malomarno sem vzel v roko najbližje pismo … Zdi se mi, da je pisava moja, — moj slog iz tistih časov …

»Lahka in svobodna mi je duša, kadar sanjam o Tebi, — kakor škrjančeva pesem o jutranji zori. Vzdramil sem se iz težke noči in jasna, vesela gorkota mi je zasijala v obraz. Kakó sem se otresel pozemskega prahú, kakó sem vrgel raz sebe zarjavele okove! … Pred mano ni ničesar in ne za menój, v tej čisti ljubezni leží neizmerna večnost … Ali je ne čutiš, ljubica? Ali ne vidijo bogá Tvoje nedolžne očí, kakor ga vidim jaz? …«

In moja ljubica je ležala na divanu in gledala v steno …

»Velik je najin svet in krasen … Najina duša plava visoko nad belimi oblaki, nad šumečimi gozdovi … in tam globoko doli se klanjajo lilije, in rože trepečejo v tihi bojazni … Ali ne čuješ akordov oddaljene harfe? Ali ne čuješ v teh glasovih jasno in odkrito vse one brezkončne, čudovite lepote, o kateri sanjajo tam doli z bolnim srcem in zastrtimi pogledi? … Velik je najin svet in krasen! …«

Postajal sem nervozen in nezadovoljen. In kakor sem se jih branil, prihajali so tisti dnevi z vso silo prédme, bližali se mi od vseh strani, kakor bi se me dotikale po udih mrzle, mokre róke. Nisem jih maral gledati, a postajali so vsak trenotek jásnejši in živéjši. Rogale so se mi moje tedanje besede z vsemi akcenti in vzdihi vred; slišal sem jih takó razločno, kakor bi jih nehoté ponavljal sam. In videl sem njene velike, vprašujoče oči, polne sreče in ljubezni; slišal sem njen otroški smeh, kakor bi padali kristali na srebrn krožnik …

Dà, — »velik je najin svet in krasen …« Dvoje pierotov na pepelnično jutro … Preveč je bilo šampanjca! … Od telesa visé samó še raztrgane pisane cunje; lica so zamolkla in v prsih je prazno … Dvignila je glavo, da so se ji vsuli lasje raz rámen čez prsa. Zdelo se mi je, da vidim nocoj prvikrat njen rumenkastobledi, od strasti in življenja upali obraz, njene globoke, meglene oči, polne sramú in utrujenosti, — da čutim prvikrat njeno zoprno mehko, opolzko teló, njene mokre, težke lase, — da slišim njen tihi, boječi, odživeli glas in njene poludušene vzdihe …

Odšel sem tiho po mehki preprogi, v zrcalu pa sem videl, da je ležala na divanu mirno, kakor ob mojem prihodu, s polzatisnjenimi očmi in povešeno golo roko.