Pričetek Mengša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pričetek Mengša
Janez Trdina
Spisano: Andreja Tomc
Viri: Po Zbranem delu Janeza Trdine.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Slovenci so se trdovratno starih bogov držali. Krščansko vero so črtili, mislili so, da je le zanka, v katero jih sovražniki ujeti mislijo. Malo jih je bilo, ki so jo nase vzeli, in še ti so bili silno preganjeno. Toda počasi je vendar tudi Slovencem resnica te vere dopadla. Večina jo je trditi začela. Malikovalni Slovenci so se sicer zoperstavljali, ali premalo jih je bilo. Boj so večkrat ponovili, pa vselej so omagali, akoravno so se ko pravi Slovani bili.

Srdit zbere Draho, veliki duhoven, celo vojno malikovalcev, ali stare bogove zopet v čast pripraviti ali pa smrt storiti. Valjhuna, knez kristjanskih Slovencev prežene – in še večkrat se viha prosto bandero Radegastega na savskih bregovih. Ali pregnan Valjhun kmalu pride nazaj, toda ne sam, ampak z veliko armado Bavarov.

Hud boj se vname, Draho se umakne, boj zopet začne, ali smrt ga na borišču zasači. Tudi Avril, Samo in drugi malikovalski knezi so padli. Le malo jih je ubegnilo. Med majhno trumo rešenih je bil tudi starešina (mali vojvoda) Mengo. Od tega tukaj:

Vedel je Mengo, da zoperstava več ne pomaga, torej je porabil noč, s svojimi sinovi in prijatelji v begu rešenje iskati. Dva dni gredo in dve noči. Tretji dan pridejo v gozd; ustrele nekatere živali in se pokrepčajo. Eden pa zleze na visoko drevo pogledat, kje da so in ako jih vražnik preganja. Ta ugleda daleč strm, akoravno ne zelo velik hrib. Bil je z jelkami obraščen. Črne skale so ga krog in krog obdajale. Tudi vrh hriba so se grozne skale vzdigovale.

Na ta hrib gre Mengo s tovariši, tu si novo varno selo zidati ali zelo se začuda, ko tukaj dva krščanska puščavnika najde. Razkačen ju pusti popasti in zvezati. Pri zidanju trdnjave sta morala strašne muke prestati. Najtežja dela in tovori so bili njima naloženi. Ko je bil grad narejen, sta bila v temno ječo vržena. Iz trdnjave je pa Mengo krščanske popotnike napadoval, oropal in moril. Okoli hrbta so se pa njegovi tovariši naselili, da bi vsako nevarnost zapazili in ji hitro v okom prišli.

Tista dva puščavnika pa vend ar Mengo ni usmrtil. Ta dva moža sta trpljenje voljno prestajala, da je zadnjič celo hlapec, ki jima je jest v ječo nosil, ginjen sam kristjan postal. Pripomogel jima je k ubegu in ju je, ker se je gospoda bal, tudi sam spremil. Strašno se Mengo, ko to zasliši, srdi in še bolj ko prej po krščanskih popotnikih streže.

Pripeti se enkrat, da se je na lovu daleč od svojih tovarišev zgubil, kar se dva divja merjasca vanj zaženeta. Prvega Mengo s sulico prebode, ali drugi ga s konja vrže in mu globoke rane useka. Ko se iz medlevic prebudi, vidi, da leži na slami v črni skalni luknji in strah in čudenje ga prevzameta, ko zraven sebe ugleda svojega nekdanjega hlapca in tista dva puščavnika, katera je v hudi ječi zaprta držal. Nju eden mu reče: »Ne boj se, Mengo, nič žalega se ti ne bo zgodilo, naša vera veli ljubezen.

Tudi ne čudi se ne! Ko smo s tvojega gradu ušli, smo v tem zakotu zavetje našli. Ako je ravno tvoje selo na hribu, pod katerim je luknja, v katerim smo zdaj, smo bili vendar pred tabo zavarovani. Zdaj po dnevi ni nas nihče stopinje ven storil, ponoči smo si živež iskali. Tudi več popotnikov, katere še nisi ti popolnoma ubil, smo našli, jih sem prinesli in nekatere srečno ozdravili. Mrtve smo pa pokopali. Tudi tebe je tvoj prejšnji hlapec našel, pritirali smo te v ta zakot in te ozdravljali.«

Silno se Mengo zavzame, da sta puščavnika namesto se naščevati, tako dobrotna, proti njemu bila. »Vidim,« zavpije, »vaju vera je prava!« Ko se je ozdravil, je zares tudi kristaja postal in se je dal krstiti z vsemi svojimi tovariši.

V pokoro krivici, ki jo je tolikanj kristjanom naklonil je zidal pod hribom hišo v kateri je popotnike ljubeznivo sprejemal in jim vse potrebno daril. Pozneje je tudi ta hiša grad postala, ki še zdaj stoji. Prijateljem Menga se je pa še veliko drugih kristjanov pridružilo, tako da je bila vas čedalje večja. Še dandanašnji je imenovana Mengeš, po starešinu Mengu.