Pričakovanje in resnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pričakovanje in resnica
Lea Faturjeva
Izdano: Ženski svet, letnik II, 1924.
Viri: Ženski svet, letnik II, 1924.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»Mojo hišo na trgu poznate že tako, kdo je ne pozna? Vse vasi naokoli kupujejo tkano robo pri meni. Do zdaj se mi ni bilo treba ženiti – eh, mati so še čvrsta žena. Mislim pa že več let, da bi začel s tovarno. Meni gre samo kupčija po glavi, prašek za umivanje in pranje bom izdeloval. To bo treba dosti rok in oči, stroški so v začetku tudi veliki, treba mi je žene, ki mi pomore z doto. In tako sva se pripeljala z očetom in sva se dogovorila z vašimi: Vi postanete gospodinja pri nas, vaš brat pa družabnik v podjetju.« Z modrimi očmi je strmelo šibko osemnajstletno dekletce v nepričakovanega snubca. Osuplost ji je zgenila ustnice v stresljaj, tenak nos se je nekako povesil, vsa njena notranjost se je očividno vzvalovila, mrzli srhi so ji naježili kožo: preletelo jo je bridko spoznanje: Taka je torej snubitev premožnih deklet. Kupčija je: Ne bi se ženil, ima čvrsto mater. Potrebuje dote bolj kot žene. Rdeč je, velik, samozavesten, loden je oblekel in škornje obul in prišel snubit – pa je še ne vpraša, če ga mara... Vse drugače je pisano v povestih, vse drugače se sliši iz pravljic: Vitezi ubivajo zmaje, prehodijo gore in dole, se tepejo s tekmecem, izkazujejo junaštva, gorijo ljubezni in hrepenenja. Deklice čakajo leta in leta, ustavljajo se čarobnikom, bežijo z doma, iščejo izvoljenca. Junaki v knjigah govore v vročih besedah o svojih čustvih, trepečejo, kadar zagledajo izvoljenko, ji pišejo pisma polna strastnih besed, vabijo na sestanke. Luna in solnce, mraz in vročina, in dež in prah ne vstavijo zaljubljenca, kadar gre na sestanek. In ona, hči kmeta trgovca z vasi, poslana v mestno šolo zaradi trgovine, je prebirala bolj hlastno ljubezenske spletke in dogodke kakor trgovske knjige. Hrepenela je silno po takem doživljaju – ko bi jo čakal ljubljeni nekje na visokem in bi šla ona k njemu... Srce bi ji razbijalo hrepenenja, želja sladkih besed, po katerih gori ženska duša... Na tisoče jih ne zapelje zlo nagnjenje, zapelje jih samo sladka beseda. A zdaj... Nikdar ga ni videla in ni zaželela po njem, pa govori, kakor da je sklenjeno in končano vse, kakor da nima ona prav nobene besede v tako važni stvari. Izbruhnilo je iz nje v odgovor: »Saj me ne poznate – kako me morete snubiti?« V srčnem smehu je pokazal močne zdrave zobe: »Že vidim, da živite v domišljijah, prišli ste iz mesta in ste porabili svoj čas tam v čitanje povesti in pesmi. Oh! To vam vse napišejo, ker vedo, da ženske bero rade take limonade, in oni, ki pišejo, morajo živeti. Tudi jaz, pomislite, » - se je sklonil k njej, - »tudi jaz sem zagrešil pesmico, ko sem hodil v šolo... Pa to se vse skadi, se bo vam kakor se je meni; kadar bo treba zgodaj vstajati, biti ves dan na nogah, loviti čas in denar, pozabite na povesti. Preneumne se vam bodo zdele, še brali jih ne boste. Kupčija, denar, to je prava ljubezen in roman, to je, kar giblje svet. Saj ne rečem, živeti morajo tudi oni, ki pišejo, saj kupujem, da jih podpiram – ali ne berem tistih reči... Prosim vas, hodil je z menoj v šolo, scefrane hlače, oguljen klobuk, pošepane pete – pa naj berem, kar tak napiše!« Kamen so bile besede snubilčeve in padale so težke na belo dekličino čelo, odkrile so ji prihodnjost in razkrile sedanjost, podrle so ji čaroben cvet dekliških sanj.