Prevarani norec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prevarani norec
Arkadij Timofejevič Averčenko
Izdano: Slovenski narod 74/110 (1941)
Viri: 110
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pred dvema letoma sem preživljal poletje na enem svojih posestev. Reka, senožet, park, velik sadni vrt — prekrasno . Obiskat me je prišel prijatelj, kandidat prava — Zubčinski. Sedela sva skupaj na verandi, oviti z divjo trto. Igrala sva šah — oba sva bila strastna šahista. Kraj sebe sva imela mizico, na nji belo vino z ledom, jagode, piškote — godilo se nama je dobro. Premikala sva figure ter kramljala o tem in onem. Kar se je po posrečeni potezi moj prijatelj za hip zamislil, me nekam čudno pogledal in dejal: Kaj če bi šahovskega konja nakrmila s senom? Ali bi lahko potem dobil partijo?

Neokusna šala. Skomignil sem za rameni in se pomilovalno nasmehnil rekoč: Kakšna neumna misel ti je pa šinila v glavo?

— Prav nič neumna, — je odgovoril in me čudno pogledal, — seno je imenitna reč. Če bi krmili tenorje s senom, bi peli kakor slavčki. Tebi se zdi menda vsega škoda. Tvoji konji žive brez sena. To je sramota.

— Nikolaj Platonič, — sem dejal prestrašeno, — kaj ti pa je, za božjo voljo? — Iztrezni se vendar. Divje, rezko je zažvižgal.

— Tega ne bom več trpel. Na petih hektarjih ima seno, njegovi konji so pa lačni. Morda imam v sebi konjsko dušo in tudi jaz trpim lakoto. Lopovi …

Njegovi lasje so postali vlažni in naježili so se. Prijel sem ga pod roko, on je pa kakor zbesnel odskočil, zakričal, preskočil ograjo verande in jel skakati po cvetličnih gredicah, kakor žrebe ...

— Poteza s konjem je zaklical od spodaj, potegni lopov.

Skakal je in skakal, dokler ni končno napad minil. Utrujen je obmolknil, legel na stopnice verande in tiho, bridko zaplakal. Dolgo sem stal nad njim v zadregi. Bil je kočljiv položaj. Da je moj Zubčinski zblaznel o tem seveda nisem dvomil. Toda kaj storiti? Zvezati ga in zapreti v klet nisem mogel, ker se mi je smilil, saj je vendar moj prijatelj. Do najbližjega zdravnika je 20 km, do gubernijskega mesta, kjer je bila tudi umobolnica, okrog trideset. Toda kako spraviti ga tja? Norci so silno nezaupljivi in prebrisani. Moj prijatelj bi seveda takoj uganil, kam ga peljem. In če bi uganil, bi mi jo lahko pošteno zagodel. Norci so tudi izredno močni.

Ko sem stal tako v zadregi, se mi je približal moj upravitelj, sivolas mož, bivši gledališki igralec, ki je bil prišel za menoj v božjo naravo. Skozi svoje okno je videl, kako moj kandidat prava skače po cvetličnih gredicah in pohitel mi je na pomoč. Odvedel sem ga bil vstran in mu povedal vso neprijetno zgodbo. Kaj storiti, sem ga vprašal?

— Nič drugega, nego odpeljati ga v norišnico.

— Kako naj ga pa odpeljem? Saj bo vse tu polomil in pobil.

— Tu je potrebna prebrisanost, zvijača.

Zamislil sem se in naenkrat mi je šinila v glavo srečna misel.

— Čujte — sem dejal, ali bi mogli štiri ure igrati norca?

Upravitelj me je začudeno pogledal in se nasmehnil.

— Seveda, saj nisem bil slab igralec.

— No, dobro. Poskusim ujeti na to tega nesrečneža. Sedite tjale za mizo in delajte se norca. Nataknite si čim bolj idijotsko norčavo krinko, jaz pa ta čas izpregovorim z njim.

Nikolaj Platonič je pa ta čas bridko plakal. Sedel sem kraj njega in ga prijel za ramo: Nikolaj Platonič.

Dvignil je glavo in vprašal: Kaj hočeš?

– Čuj … Težka nesreča me je zadela, bratec moj.

— Kaj se je pa zgodilo?

— Moj upravitelj je zblaznel.

V njegovih motnih očeh se je zaiskrilo zanimanje.

— Kaj poveš? Gavrilov? Zblaznel je? Od česa pa?

— Vrag vedi. Naenkrat mu je šinila davi v glavo misel, da je požrl podgano.

— Tepec neumni. Kako more človek požreti podgano.

— Saj mu tudi jaz pravim tako. On pa odklanja vsako pametno besedo, češ, da čepi v njegovem trebuhu podgana in konec besedi.

— Veš kaj, izpregovoriti hočem z njim. Morda ga prepričam, da se moti.

Stopil je k upravitelju. Ogledoval ga je z velikim zanimanjem in sočutjem.

— Čujte, kaj se je vam zgodilo?

— Podgana čepi v mojem trebuhu, pravkar sem jo požrl.

— No, Gavrilov, fant moj, to je vendar neumnost. Kako more človek požreti pod¬gano? Saj ste vendar inteligenten človek, saj veste kakšen je goltanec.

Gavrilov je imel tako topo idijotski izraz obraza, da je bilo zoperno gledati ga.

— Saj sem vam že povedal, da imam v trebuhu podgano. Položite roko na moj trebuh. Ali čutite kako praska v njem.

— Razumite, da nobeno živo bitje ne prenese toplote želodca …

— Ne mešajte mi glave … Nevednež ste.

Nikolaj Platonič je pljunil in stopil k meni.

— Popoln norec. Logično mu dokazujem, da živa podgana ne more živeti v človeškem želodcu. Čuj ... Začniva ga lečiti.

— Kako pa?

— Dajva mu sena. Živi soki v gebelcih svežega sena utegnejo ugodno vplivati na možgane. Ali razumeš, sočno seno. Nakrmiva ga.

Delal sem se, kakor da razmišljam.

— Seno je seveda zelo koristno, toda koliko naj mu ga dava. Prevelika porcija bi ga lahko pogubila. Tu brez zdravnika ne bova ničesar opravila.

— Pa ga odpelji v norišnico, tam ga postavijo na noge.

— Saj bi ga odpeljal, toda en človek tega ne zmore. Prijatelj Nikolaj Platonič, odpeljiva ga skupaj.

— Čuj … saj bo takoj uganil, kam ga peljeva.

— Izpregovori ti z njim. Zlaži se mu.

Nikolaj Platonič je prikimal z glavo in stopil h Gavrilu rekoč: Ej, prijatelj Gavrilov, pretehtala sva problem glede podgane in sklenila odpeljati vas v mesto na operacijo. Podgana je v želodcu, treba jo je odstraniti iz njega, potem vas bom pa še lečil s senom. Ste zadovoljni?

— Bojim se zdravnikov. Imam pa prijatelja zdravnika, ki je zaposlen v umobolnici.

Norčeve oči so se radostno zaiskrile.

— No, torej k njemu vas odpeljem. Na znanega zdravnika se človek vedno lažje obrne.

Po prstih je stopil k meni, Gavrilova je pa ošinil z vražje lokavim pogledom.

— Vse gre kakor po maslu. Ta bedak s podgano v trebuhu leze sam psihijatrom v kremplje. Naroči, naj zaprežejo konje.

In ko smo sedli v kočijo, sem videl, kako skrbno se suče pravi norec okrog dozdevnega. Pokrival mu je noge z odejo in mu skrbno potiskal za telovnik šop sena. Zdaj pa zdaj se obrnil h Gavrilovu z vprašanjem: No, kako je Gavrilov, ali se je podgana pomirila?

— Ne, še vedno se obrača mrha grda.

— No, le potrpi dragec moj, kmalu bomo v mestu in po operaciji bo zopet vse dobro.

Prispeli smo v mesto. Pred vrati umobolnice je Zubčinski skrbno pomagal Gavrilovu izstopiti. Prijel ga je pod roko in odšel z njim po stopnicah. Stopil sem za njima in srce se mi je krčilo od strahu. K sreči je bil zdravnik z asistentom in dvema krepkima strežajema v sprejemnici.

— Kaj bi radi? — je vprašal hladno.

Stoječ na pragu sem skrivaj namignil zdravniku rekoč:

— Moj prijatelj je zbolel ali bi ga mogli pregledati?

— Veste doktore, mi je posegel v besedo Zubčinski, vtepel si je v glavo, da ima v trebuh u podgano in ...

— Vse to se prav za prav ne tiče mene

– je dejal Gavrilov prijazno. Stopil je naprej in pomežiknil zdravniku.

— Pripeljali smo k vam gospoda Zubčinskega.

Zdravnik se je z izkušenim pogledom ozrl na oba in takoj je spoznal za kaj gre.

— On se šali,

— je dejal Zubčinski,

— če ima res podgano v trebuhu, bi mu preparat svežega sena …

— Dobro, dobro. Vi, gospod Zubčinski si ta čas malo odpočijte, pot je vas utrudila. Odvedite tega gospoda na številko osem.

Oči Zubčinskega so se čudno obrnile, zdrznil se je in hotel skočiti naprej, toda štiri krepke roke so ga že držale kakor klešče. Z divjim pogledom je ošinil vse: Gavrilova, hladno nekaj šepetajočega zdravniku na uho in mene, ki sem mu bil v zadregi obrnil hrbet, mene, ki sem ga bil poklical na pomoč, mene, ki sem bil že prijel za kljuko, da bi odšel in ga zapustil. Kar je grozno zastokal.

— Prevaral me je ... Doktore, prevarala sta me. Pogubljen sem.

Liki blaznež sem planil iz sprejemnice in zavedel sem se šele, ko me je Gavrilov dohitel na ulici in me posadil v kočijo, da sva so odpeljala nazaj. Gavrilov je vso pot molčal, pa tudi, če bi bil govoril, bi ne bil slišal njegovih besed. V ušesih mi je neprestano zvenel blaznežev krik: Prevarala sta me!