Prevara
| Prevara. Pankracij Gregorc |
Dogodba iz lovskega življenja, zapisal y.
| |||||||||||
Pri nas ima svoj sedež glavna županija, ali bolje rečeno pisarna glavne županije je pri nas. Navadno je sicer, kjer župan stanuje, da tam je tudi pisarna. Pri nas pa ni tako, župan stanuje eno uro daleč v stran. V pisarni pa se mučita — ne ravno v potu svojega obraza — županova podložnika: občinski tajnik in sluga. Ljudje, ki imajo kaj pri županu opraviti, pridejo le v županijo, ali njeno pisarno, tu se jim že vse preskrbi.
So pa gotovi dnevi, ko primahajo prav častitljivo naš oče župan v pisarno, tù v svesti si svoje sodnijske oblasti razsojujejo med različnimi strankami, ne sicer vselej z modrostjo kralja Salomona, pa vendar tako, da se prepiri vsaj za silo poravnajo.
Kedar pa so opravila občne važnosti, skličejo se tudi srenjski očetje v pisarno k posvetovanju in takrat priromajo odborniki z vseh štirih vetrov, večinoma uro, ali še več daleč. Naša županija ne obsega samo prostrane fare, celo (dve) veliki vasi sosedne župnije imate pri nas župana. Tako skrbni očetje zgube skoraj celi dan, kedar pride določeni čas. In zakaj bi tudi ne? Čast občinskega odbornika, ali celo županovega svetovalca ni kar si bodi! Da pa tudi zastonj ni, ne pozabijo očetje v svoji občni skrbi sami sebe. Zakaj pa imajo odločilen glas pri posvetovanji? Če si tudi pot in trud nekoliko zaračunijo, kedo se bo temu čudil? Saj je tudi prav malo. Le bori goldinar se izplača tistemu, ki je izvoljen za tri leta, da mu je občni blagor pri srci in ima tudi toliko dobre volje, priti k seji, kedar je klican.
In debata se vname takrat obširna, temeljita, glasna, celo preveč glasna. Od devete do ene ure je pa tudi časa dovolj, da vsak lahko pove, kaj mu ravno srce teži. Ko je stvar v pisarni končana, je že tudi preskrbljeno, da se potem vrsti: „utile cum dulci“. Precej zraven je namreč dobra gostilna, kjer se ni potreba posebno truditi, da se tisti zasluženi goldinar spravi med svet.
Ravno tù se včasih še debata nadaljuje. Kolikor glav, toliko misli, pravi pregovor. Če tudi so naši očetje prebrisane glave, vendar se jim vselej ne posreči nasprotno mnenje ovreči in slehernega prepričati: le jaz imam prav. Takrat so tudi naši očetje popolnoma na svojem mestu. Le pustiti jih moraš, da sami med seboj vojsko končajo. Ko bi kateri nepoklican hotel posredovati, kmalu bi jo skupil.
To jo enkrat poskusil naš g. Matija. Dva očeta sta se še vedno prepirala. Eden trdi, da tu v mapi je pot na tej strani zapisana, drugi hoče vedeti, da kar ljudje pomnijo, so le po tej stezi hodili. Gosp. Matija da enemu prav, in hoče razloge navesti, da bi nasprotnika prepričal. Pa veste kak odgovor je dobil od istega, kateremu je prav dal? Ravno tak, kakor oni kapelan blizo Vrhnike, ko je hotel moža pomiriti, ki je ravno svojo ženo pretepaval. — Pa da me bodete bolje umeli, hočem to dogodbico povedati.
Torej g. kapelan šel je enkrat od sv. obhajila domov. Potoma pride do samotne hiše, iz katero sliši glasen vek in ropot. Zdelo se mu je, da tù nekdo nalaga drugemu nekaj na pleča, s čemur pa eden ni nič kaj zadovoljen. Ker je bilo ravno v fari, kjer je on služboval, misli si duhovnik, da je njegova dolžnost posredovati. Stopi torej v hišo in tu zapazi primitivno domačo veselico. Mož namreč udriha s polenom po ženi, ona pa se brani, joka in zmerja svojo zakonsko polovico, da tega ni zaslužila.
Koncert v hiši je prenehal, ko se obličje domačega gospoda pokaže pri odprtih durih. Ko pa gospod kapelan možu prigovarja, naj vendar tako neusmiljeno ne ravna s svojo ženo, odreže se ona g. kapelanu: „Kaj pa njim mar, če moj mož svoj snop mlati?“
„A tako?“ pravi duhovnik, „torej Tone pa le udri!“ Od takrat se pa tudi gospod nikoli več ni vtikal v enake prepire.
Isto je skusil tudi naš g. Matija, ko je hotel srenjska odbornika pomiriti. Prav nič se ni prikupil onemu, kateremu je pravico prisodil. Mesto zahvale dobil je zasoljen odgovor: „Vejo kaj, gospod! Če so oni tudi več študirali, kakor midva oba skupaj, vendar nimajo polovice toliko praktične skušnje, kakor tisti od naju, ki najmanj razume.“
Mož je bil razžaljen, da mu drugi pomaga, ker je sam čutil v sebi toliko moči, da bi nasprotnika prepričal.
G. Matija pa je rekel: „Bene, basta! Pa se sama lasajta!“
Od tistega dne šel je v družbo gg. srenjskih očetov še le takrat, ko so v gostilni le noži in vilice po krožnikih ropotali in drugih glasov ni bilo več čuti.
Tudi pri zadnji seji počakali smo nepoklicani, da se je debata v gostilni skončala. Ko je že vino malo poplaknilo in poravnalo vse zapreke in ostrine po grlu odbornikom, šli smo tudi mi v njih družbo. Prav prijetno je nekaj časa posedeti med njimi. Človek se ravno od kmeta kaj nauči. Slišiš v razgovoru tako dovtipna vprašanja, šaljive odgovore in zbadljive kratke opombe, da bi jih zastonj iskal v tiskani knjigi.
Da je bil med srenjskimi odborniki tudi gosp. nadlogar, je naravno. Imela je namreč graščina toliko posestva v naši srenji, da so ji prisodili zastopnika. Tako je bil g. nadlogar brez kake volitve že srenjski odbornik. Tudi za županovega svetovalca je bil izvoljen, pa ne za prvega. Mož se je rodil tam na češkem, pri nas pa vedno več domačin veljá, kakor tujec. Zato je bil on še le tretji ali četrti mož v srenjskem odboru.
Naj je bil pa tudi naš starina zelo prileten, došel je vselej redno k sejam. Spodobilo se je, da graščina da dober vzgled tudi v takih slučajih. Njegov voz je vselej že pred deveto uro obstal pred županijsko pisarno. V debato se on ni veliko mešal, posebno še takrat ne, ko so nekateri prišli že preveč v ogenj. Če je bil pa za mnenje vprašan, tedaj je mirno svoje povedal, in ponehalo je tudi vse govorjenje. Odborniki so vedeli, da jih ta mož, kar se učenosti, ali tudi praktične skušnje tiče, daleč presega. Zato je največkrat njegova obveljala. Sicer pa je le bolj pustil drugim besedo. Če se je kaj obravnavalo, kar bi zadelo graščino, bil je mož odločen in vnet za svojega gospodarja, da bi ne bil z lepa od njega kaj tacega pričakoval. Da bi graščina kake dolžnosti sprejemala, branil se je, kar le moči. To se mu je tudi večkrat privatno očitalo. „Kaj hočete?“ je odgovoril, „za-se bi že odjenjal, a ker zastopam koristi druzega, smem le v skrajni sili kaj privoliti“.
Zadnja seja vršila se je prav mirno. Opoludne zapuščali so že nekateri odborniki pisarno. Kateri so imeli še kaj posebnega, ostali se še nekaj časa, pa okoli polu ene bili so že tudi ti na poti, poiskat si kaj za telo. Bližnji srenjski očetje šli so na svoj dom, daljni bolj premožni so pa hoteli pokazati, da jim ni toliko za tisti danes zasluženi goldinar. Šli so v krčmo obedovat..
Glavne seje vršile so se navadno ob četrtkih. Tako je domača gospoda imela čas vdeležiti se družbe naših očetov.
„Kaj, gremo pogledat, kaj počno?“ praša eden, ko je že polu dveh odbila.
„Zakaj ne! Po kosilu kozarec vina ne škodi. Danes ni šole, naj se človek malo razvedri. Opomnim pa Vas, gosp. Miha, nikar se ne vtikajte, če kak prepir nastane, znate kaj tacega dobiti, kakor jaz. Že veste, kaj mislim“ — opomni g. Matija.
„Bodite brez skrbi! Le poslušal bom in opazoval.“
Osem gostov dobimo v sobi. Ravno s pečenko končavali so obed. Pogovarjali so se še o nekaterih rečeh, katerih menda še niso končali pri seji. Pa kmalu se je zasukal pogovor na Bolgarijo, bolezen nemškega prestolonaslednika in tudi na slovenske razmere. Ko bi bila takrat nam dana oblast, ali zamotano štreno v Bolgariji rešiti, ali dognati srečno operacijo imenitnemu bolniku, ali ko bi bile nam izročene slovenske razmere — člen XIX. imel je glavno vlogo — gotovo bi ne bilo bolj pretkanih diplomatov, ne spretnejših zdravnikov, pa tudi ne boljših in nesebičnejših prvakov in voditeljev slovenskega naroda, kakor smo bili mi takrat z jezikom.
Pogovor je prešel na letino, na zadnje na lov. Bili so v družbi štirje izvrstni lovci, in vsak je vedel kaj zanimivega povedati. Tako nam je eden natvezel, da je zajca ustrelil kar tri metre visoko na drevesu. V vejah je čepel in lušil skorjo od debla.
„Ta jo pa že predebela za nas!“ oglasi se eden. „Še nikoli nisem videl zajca plezati na drevo, kakor kako mačko ali veverico.“
„Saj tudi ta ni znal te umetnosti. Prav lahko je v vejevje zašel in še danes Vam lahko ono drevo pokažem.“
Neverjetno gledamo vsi bahatega lovca.
„Gospodje, kaj ne veste, kaka zima je pri nas in kake žamete burja napravi? Ono leto je padlo obilno snega. Pokličem svojega psa in grem dopoludne na lov. Kmalu dobiva zajčji sled in hajdi za njim! Pes je korakal počasi pred menoj, jaz sem pa le gledal po tleh, kje se razgube dolgouha stopinje. Do onega drevesa jih sledim, naprej ne. Burja je pa ravno tam napravila visok zamet gori do vej. Ko malo postojim, razločim v megli, da se nekaj debla tišči in malo premika. Pes je postal nemiren, ko sem ga pridržal, takoj sem spoznal, koga imam pred seboj.“
„Da sem le enkrat sprožil, mi boste lahko verjeli, blizo je bilo in na vzvišeni prostor sem meril. Ko stopim k drevesu, ležal je na snegu velik zajec. Pomladi, ko je sneg skopnil, zmeril sem visočino, kjer ga je dohitela smrt, in dobre tri metre je bilo do vej.“
„To je lahko mogoče, verjamemo, če tudi nismo bili zraven, sicer pa lovci tako pretirate, da bi človek tudi lahko zmeril, za koliko nas je nadelal“, oglasi se eden iz družbe.
„Vas, g. nadlogar, bi pa ne mogel z lepa oslepariti, kaj ne?“ vpraša g. župnik.
„Mene? O me je, me je! Še dandanes sem hud, ko se na to spomnim. Star človek veliko poskusi.“
„Kako pa je bilo?“ vprašam g. nadlogarja.
„O prav naravno! Pa peljal sem se takrat tako dobro, kakor ne prej, ne pozneje.“
„Pa vendar nam povejte!“ opomni gospod župan.
„Preveč se boste smejali staremu možu, potem me imate še Vi za norca, kakor me je oni takrat imel; ne povem rad kaj tacega.“
„No pa vendar nam! Saj šalo razumemo.“
„Do zdaj sem samo svoji ženi povedal. Najprvo je bila huda na malopridneža, potem pa se je še moji lahkovernosti začela smejati, in še dandanes me draži, kedar pridem z lova: če nisem morda sivega medveda streljal.“
„Kaj, s sivim medvedom ste imeli opraviti? Šaj jih tù ni!“
„Jaz ne, pač pa tisti, ki me je takrat speljal na limanice.“
„Povejte, povejte nam! prosi g. župnik, saj se Vam še tako ne mudi domov in Vi svoje dogodke tako na kratko poveste.“
„Kaj ne? Vi se boste pozneje z menoj norčevali, ali pa zopet v kaki časopis pisali, kar Vam tukaj bolj zaupno povem.“ Pri zadnjih besedah se pomenljivo ozre na mene.
Naj mi pa nobeden ne očita, da zlorabim g. nadlogarjevo odkritosrčnost. Kadar nam je kaj pravil o svojem lovskem življenji, mi ni nikoli prepovedal, da ne smem porabiti za kratek „listek“. Tudi če sem ga naravnost vprašal, smem li kaj objaviti, mi je le rekel: „Naredite, kar hočete, Vi ste odgovorni!“
Tudi danes se je udal.
„Povedal Vam bom, kedaj sem se prav fino peljal. Deset let je tega, kar so mi pravili lovski in gozdarski pomočniki, da so v velikem hribu J. dobili sled medvedov. Tem ljudem pa ni vsega verjeti; moral sem se sam prepričati. Dve uri daleč od mojega stanovanja je bil tisti kraj, in zdaj v snegu potrebovali smo dobre tri ure. Ono jesen je skoro ves mesec neprenehoma deževalo. Voda stala je po senožetih, divjih rac pa je bilo kar na trope. Lazil sem za njimi, tudi jih precej postrelil, pa prehladil sem se bil hudo. Ker sem vedno gazil po vodi, dobil sem trganje po nogah, kakor prej še nikoli ne. Zdaj sem raje pri peči tičal, kakor pa po gozdu stikal. Vendar pa, medved v našem lovskem okraji, to ni kaj navadnega ! Naš knez bi bil neznano hud, če bi zvedel to novico, pa bi on ne bil na lovu. Grem tedaj s svojimi hlapci v gozd. Res dobimo sled. Tudi smo nekako uganili, kje ima zver ležišče.
Domov gredé srečam nekaj kmetov iz naše okolice. Bili so sicer polu drugo uro daleč doma, pa poznal sem jih, ker so vozili les iz graščinskih gozdov. Eden mi pove, da so pred enim tednom, ko je bilo še kopno, videli blizo vasi medveda. Neki mož je prišel potoma mimo drobnice in slišal je na drevesu neko praskanje. Ni bil še popolnoma dan, zato je mislil, da je kak človek. Pa postava bila je za človeka prekratka, preokorna, in dolge kocine je imela. Ko pa tista čudna stvar na hruški nekaj zagodrnja, spoznal je mož, da so sami stric medved na drobnici. Pihal jo je v stran, kar so ga noge nesle.
Drugi je zopet pravil, da je neki gospodar šel na vse zgodaj v bližnjo vas delavca iskat. Da bi prej prišel, ubere pot čez travnike ob vodi. Kar na drugi strani zagleda medveda. Neznansko mu je predla. Ni pogledal, kam se je medved obrnil, tudi dobro jutro mu je pozabil voščiti, tekel je pa domu po najkrajši poti in še le takrat se je čutil varnega in si globoko oddahnil, ko je že duri domače hiše dobro zapahnil za seboj.
„Zakaj mi niste to vse prej sporočili?“ prašam.
„Gospod, daleč je do vas, tudi možaka nista precej povedala. Ali ju je bilo še vedno strah pred medvedom, ali pa sta se sramovala povedati, kako urno sta tekla pred njim.“
Zdaj sem vedel za gotovo, da se je v onem hribu medved udomačil. Ko je bilo še kopno, prišel je blizu vasi; zdaj v prvem snegu odtegnil so je v samoto.
Domu prišedši pošljem sela do kneza z naznanilom, da je medved v hribu J. Pošlje mi po istem selu pismen ukaz, naj vse pripravim, da ga gremo počakat. Dve noči naj nastavim vado v tisti kraj in čez dan naj pogledam. Ako je prvo noč prišel na vado, naj se hitro pripravijo uto na čakališči. Imenitnega gosta bo seboj na medvedov lov pripeljal.
Pozabil sem Vam preje dostaviti, da na tisti kraj je medved rad zahajal. Zato ste bili tudi tam že več let dve uti napravljeni, kjer se je prenočilo in kamor se je v obližje postavila vada. Medved je navadno proti jutru vstal in šel na vse zgodaj poiskat si zajuterka.
Ko je knez mojega sela odpravil, hitel je njegov strežaj na bližnjo brzojavno postajo naznanit knezovemu prijatelju, nekemu baronu, da so lovci dobili medvedov sled, naj pride na lov.
Bil je tisti baron strasten lovec. Dobil si je za spremljevalca na lovu nekega lovskega strežaja daleč tam z Nemškega. Pravili so v gradu, da je dotični sluga spremljal prej nekega bogatina tje v Indijo na love tigrov, levov in druzih zverin. Bil je baje izvrsten strelec; in če je bil lov bolj nevaren, bolj je bil pogumen in neustrašen. Baron mu neki plačuje veliko svoto na leto, na vsak lov ga tisti strežaj spremlja, in če tudi nič ne dobita, ve pa lovski sluga tolikanj več pripovedovati lovskih dogodeb in nevarnosti iz svojega življenja. Bil sem slednjič bolj radoveden spoznati tega lovskega pomagača, kakor medveda samega.
Hitim torej zopet sam na tisti kraj in nastavim vado. Drugi dan grem zopet sam pogledat, kaj je. In res medved je na jutro prišel in se poživil z nastavljeno hrano. Drugi sel je hitel to novico povedat v grad in iz grada zopet drugi strežaj z brzojavko na postajo, da g. baron lahko takoj pride, čez dva dni bo vse pripravljeno, lov bode zanimiv. Kar precej tù dostavim, da je povabljeni g. baron še tisti večer vsedel se na železnico in drugi dan že zjutraj prej potrkal na vrata v gradu, kakor je gospoda vstala. Kaj pa da svojega spremljevalca pripeljal je seboj. Kdo bi ga na potu kratkočasil? Ta pa je imel neizčrpljiv vir lovskih dogodeb.
To se je meni precej dalo na znanje. Še enkrat naj pogledam, če ste uti dobro preskrbljeni in če je drugo vse v redu. Odločil je knez, da na lovu bomo samo štirje. On in g. baron bodeta pospala nekoliko v eni uti, jaz in pa baronov lovski strežaj skupaj v drugi uti. Več ut tako ni bilo mogoče tam napraviti, pa četrt ure stran bodeta čakala dva hlapca, da spravita ustreljenega medveda v graščino.
Mislite si sedaj, koliko trpljenja je ta medved meni napravil. Prej sem čutil že trganje v nogah, zdaj sem moral kar tri dni zapored na tisti kraj. Prišel sem vselej ves premočen in utrujen že pozno zvečer domov. Nisem se mogel ne peljati ne jahati; bili so sem pa tija zametje in stranska pota za voz še ne pretrgana. Po noči bi si bil rad odpočil, pa kako? Vselej sem moral še človeka poslati v grad z naznanilom, kaj sem opazil. Sel se je še po noči vračal s pismom in ukazom, kaj naj drugi dan že zgodaj pripravim. Tako nisem skoraj že dve noči nič spal in tudi nisom mogel, ker bolezen v nogah še ni nič ponehala. Kakor je lov na medveda zanimiv, in sem jaz strasten lovec, vendar bi bil zdaj rad nekaj dal, da bi bil ta mrcina še raje ostal kje tam doli v bosanskih gozdih. Ker sem pa vedel, da knez želi mene imeti v spremstvu, ni bilo drugače, kakor: Ivan, le pripravi se na pot.
Žena mi je prigovarjala, naj se kako izgovorim. Saj lahko spremlja kneza logar M., on je tudi dober lovec. Pa veste, višje je treba ubogati. Ko je videla, da ne odjenjam, rekla je, naj vzamem toplo odejo seboj, tako imam vsaj po noči nogi na gorkem, in si bolezni še bolj ne nakopljem. Na to sem sam že zdavnej mislil. Imam izvrsten kožuh, sešit iz lesičjih kož. Sam sem bil v dveh letih toliko lesic nastrelil, da sem nekaj kož lahko za-se obdržal. Iz teh sem si napravil široko suknjo, ki mi na vozu v mrzli burji izvrstno služi. To sem tedaj izročil gozdnemu pazniku, naj jo nese v uto, zraven tega še eno plahto, da si nogi dobro zavijem. To je paznik vse dobro izvršil.
Popoludne ob treh se snidemo s knezom. Barona sem že enkrat videl, nikoli pa še ne njegovega lovskega strežaja. Bil je komaj 30 let star, pa na prvi pogled ne preveč prikupljiv. Baronu je pa moral ta človek zelo biti všeč; pogovarjal in šalil se je ž njim, kakor s svojim vrstnikom.
Gospoda je bila za lov precej gorko oblečena. Tudi se je po glavni cesti v kočiji pripeljala. Baronov lovec pa ni bil kaj posebno za zimo preskrbljen. Ko ga na to opomnim, reče mi, naj se za njega ne bojim. Še lahkeje oblečen bil je na lovih v hudi ruski zimi, pa če je tudi po več ur stal v snegu, še nahoda pri tem ni staknil.
„Vi pač ne veste še, g. nadlogar, kaj je lov za pravega strelca. Človek ne čuti ne lakote, ne žeje, ne pozni mraza in dolzega časa, da ima le dobro puško pri sebi in vé, da je v obližji zverina. Lahko tako dva dni in dve noči nepremično čaka“.
„Ko boš moje starosti in tudi že toliko trpel po gozdih, kakor jaz, boš drugače govoril“, sem si mislil. Opomnil sem le, da bo sam kriv, če ga bode zeblo, saj bi se bil v gradu lahko z vsem preskrbel.
„O je že vse preskrbljeno za mene in za gosp. barona. Da ste le Vi za medveda toliko poskrbeli, potem bo izvrstna zabava.“
V mraku dospemo k utama. Knez daje še različna povelja, ostale ljudi odpravi drugam, mi štirje pa ostanemo na tistem kraji, kamor ima medved priti. Knez in baron se nastanita v eni uti. Ob dveh zjutraj naj jih zbudim; do takrat lahko vsi malo zaspimo.
Jaz in lovec se napotiva za dober streljaj stran v drugo uto. Na eni strani bilo je za me toliko pripravljeno, da bi se lahko vlegel, tudi plahto in kožuh sem tam dobil. V drugem kraji je bila za mojega tovariša tudi postelja, le odeje ni bilo nič, ker je bilo določeno, da bo vsak za-se posebej prinesel, kar bo potreboval.
Odloživa puški. Jaz se vsedem na svojo posteljo, hočem še izkaditi, potem pa malo zadremati, saj že dve noči nisem nič spal. Prav truden sem že bil, in zebsti me je začelo v nogi.
Moj tovariš se vsede na mojo levico tudi na posteljo. Ne mudi se mu še nič spati. „Malo še pokadiva, ako pravi lovec le dve uri zatisne oči, ima že dovolj spanja“. Ponudi mi celó eno smodko.
„Hvala Vam! mi je iz pipe ljubše.“
„Kakor drago, to so fine smodke, gospod baron mi vedno postreže ž njimi, posebno še, kedar greva na lov.“
Pa menda lovec ni bil tako radodaren s smodkami, kajti bolj je bil zadovoljen, ko je smodko zopet spravljal v žep, kakor takrat, ko mi jo je ponujal. Tudi mi ni bilo všeč, ko je on plahto potegnil čez svoji nogi in le manjšo polovico meni prepustil, da sem si nogi nekoliko pokril. Z gorkim kožuhom sem se bil ogrnil, pa tudi tega je jeden del potegnil sebi na ramo. Vse to je pa znal tako spretno uravnati, in zraven tega neprenehoma govoriti, da celo zapazil nisem. Govoril je pa le o sebi, koliko je prepotoval, na koliko nevarnih lovih je že bil itd., da sem začetkoma kar strmel. Dobro mi je delo, da se tako olikan in skušen moj tovariš ne sramuje mene, navadnega nadlogarja. Ko se je še bolj stisnil k meni in si malo bolj popravil gorko suknjo čez pleča, bi mu bil kmalu vso odstopil, pa na drugi strani me je zebsti začelo, zato sem opustil tako usmiljeno delo. Pravijo, da človek je sam sebi vedno najbližji, tudi je on še mlad in navajen zime, kakor mi je zatrjeval, jaz pa že star 50 let, zraven tega ves utrujen in premrazen.
Skadil sem že iz pipe, rad bi se vlegel na posteljo, pa on še vedno tik mene sedi in ga ni še nič kaj volja iti na svoje počivališče.
„Ker ravno čakamo medveda, potrpite še toliko, da jaz smodko dokončam, povem Vam zato, kako sem jaz ustrelil velicega sivega medveda.“
„Sivega medveda? Kje neki?“
„Tam na Ruskem je bilo. „Sivega“ medveda ni sicer pravi izraz, bolje bi bilo „belega“ medveda. Zverina je morala biti vsaj že 100 let stara, in kakor pri človeku lasje na starost obledé, tako tudi dolga dlaka medvedu v poznih letih osivi.“
Nasmejal sem se. Spoznal sem, da se norčuje, vendar sem bil radoveden, kako bo on to izpeljal. Na koncu govora sem mu pa hotel pokazati, da staremu lovcu ne natveze vsak mladič kake neumnosti.
„Sem pač radoveden, kako se je to vršilo! Pa prosim bolj na kratko povejte, ker sem počitka zelo potreben!“ odgovorim.
„Poglejte! Le še malo smodke imam, pa ko zadnji ostanek proč vržem, je že tudi povest končana.“
„Nekaj let je tega — spominjam se ne natanko, ker dogodeb enake vrste doživel sem preveč, da bi tudi zapomnil leto in dan — tedaj nekaj let je že minulo, odkar sem spremljal bogatega Angleža na potovanji. Imeli so v Londonu neki lovski klub, se vé le bogataši. Tam se je vsak lahko bahal, koliko divjačine je nastrelil doma ali kje v Indiji. Moj novi gospodar se ni mogel s takim kaj ponašati, vendar pri klubu je le bil, da se je potem lahko šopiril ali na vizitke si podaljšal naslov: član tega društva, odbornik onega kluba itd. Ker so pa drugi člani le preveč govorili, sklene oditi v tuje dežela na love, da se tudi on pozneje skaže kot vrednega uda lovskega kluba. Pozveduje za dobrega spremljevalca, in ker sem bil jaz v Londonu znan že tako kot najboljši strelec, povabi me, naj se pridružim njemu na potovanji. Rad sem ustregel njegovi želji, soj potovati je bilo daleč, in čim več človek vidi in skusi, tem bolje je.
Moj novi gospodar bil je pa posebna glava. Svetoval sem mu Indijo, pa bilo je zastonj. O Indiji so že v klubu preveč govorili. On vé že tù v Londonu skoraj na pamet, v katerem skrivališči počiva lev, v kateri samoti je tiger, kje jaguar itd. „Na južno Rusko odpotujva, tam je lov prost in zveri obilno!“
Edina napaka mojega Angleža je bila ta, da je predolgo zjutraj ostajal v postelji, če je ob enajsti uri vstal, bil je celi dan dobre volje; če je pa moral par ur prej biti na nogah, bil je čmeren skoraj celi dan. Prav težko sem ga takrat zabaval. Na ladiji je to še šlo, ali ko stopiva iz ladije na suho, ni bilo niti pripravne postelje zanj. Začetkoma je godrnjal, pozneje se je še precej vdal. Kaj vse ne stori pri človeku nečimernost! Nada, da bo kaj posebnega doživel na lovu in potem v klubu pravil svoje dogodbe, spravila ga je večkrat zgodaj iz postelje. Kedar pa le ni bil pri volji, šel sem sam na lov.
Bila sva v kavkaških gorah. Nekega jutra bil sem zelo srečen. Komaj pol ure lazim ob nekem skalovji, kar zagledam visoko nad seboj divjo kozo, stoječo prav na kraji pečine. Puško urno na lice potegnem, in divja koza leži ravno pred menoj. V takih slučajih mora človek vse naglo opraviti. Moja roka in moje oči so tako gotove, da se še nobena zver ni vrnila k svojim bratom ali sestram s sporočilom: lovec Brenndorf je na-me streljal, a me ni zadel.
Ko pa še divjo kozo opazujem, obrnem nehote svoje oči malo na stran, in kaj zagledam? Velikanskega sivega medveda komaj sto korakov od mene. Prav mirno stoji in nepremično me gleda. Pravili so mi prej ljudje, da se tu v obližji klati že več let medved, ki je provzročil veliko škode, še več pa strahu. Že parkrat so napravili lov, pa končal se je vselej nesrečno. Upili in razgrajali so po gozdu, da bi medveda prestrašili in pripodili k lovcem. Pa včasi se je obrnil na nasprotno stran in kaka dva gonjača tako ljubeznjivo objel, da se nista več vrnila na svoj dom; če pa je šel proti lovcem, takrat je sicer dobil na kosmati kožuh svinčenko, pa le malo se je otresel, in kroglja celo kože ni prevotlila. Posvetil je pa potem lovcu veliko bolj, kakor pa on njemu. Če je kdo preblizo prišel brlogu, kjer je on dremal, nikoli se ni dobro končalo za dotičnega. Ako ga je preveč motil v spanji, kmalu ga je dotekel in podrl. Neki jezdec je zašel v gozdu. Iskaje pravo pot, dospel je k staremu stricu. Gotovo je bil takrat slabe volje, ker zagnal se je na konja in ga hitro razmesaril. Jezdec ušel je sicer na drevo, pa si je le za par minut podaljšal življenje. Medved je plezal kot veverica. Kmalu je na vrhu drevesa dosegel moža, dal mu par krepkih zaušnic, da je omahnil na tla. Če ni bil že mrtev, ko ga je medved telebnil, je pa gotovo pozneje umrl vsled padca.
Drugi pot se je sprehajal medved ob bregu reke. Zdaj privesla v malem čolnu nekaj delavcev. To je zopet našega znanca motilo v samotnem šetanji. Plane v vodo in precej je pri čolnu. Le enkrat je vzdignil prednjo nogo in jo ne preveč rahlo položil na čoln, in vsi možaki so se prevrnili v reko. Dva je pobil do mrtvega, drugi so ubežali.
To in več druzega so mi pravili ljudje. Sedaj, ko zagledam zver tako blizu, spomnil sem se naenkrat vseh nesreč, katere je medved napravil. Kakor neka megla se je vleklo za malo časa pred mojimi očmi, pa to le za trenotek. Pravi lovec ne sme zgubiti ne razuma, ne poguma, naj mu tudi gre za življenje.
Hitro nabijem puško. Dve kroglji mu lahko pošljem za pozdrav, če se me loti, in gotovo kaj tacega še ni dobil nobeno jutro. Vendar tako daleč streljati si še ne upam. Prepustim mu raje divjo kozo, zato se obrnem po tisti poti nazaj, kakor sem prišel. Da sem pa večkrat po strani pogledal, ali medved še stoji na tistem mestu, ali je šel stran, si lahko mislite.
Pa kakor sem jaz pot ubral nazaj, jo tudi on pocedi za menoj. Tolažilo me je še to, da se bo ustavil pri divji kozi in bo ž njo zadovoljen to jutro. Pa varal sem se. Grede mimo ubite živali se je pač ozrl na stran, pa hitel je le za menoj. Zdaj se je tudi mene polotil strah. — Zakaj imaš pa nabito dvocevko? Ustavim se. Medved je le še kakih šestdeset korakov od mene. Dobro pomerim, dvakrat poči, pa obe kroglji spodrsnete na debelih in dolgih kocinah. Medved se je le malo ustavil, otresel, potem pa še urneje vdrl za menoj. Kako sem jaz zdaj tekel proti vasi! Nikoli bi ne bil si mislil, da imam tako urni nogi. Prišel sem že do gozdiča, za tem je bila vas. Pa medved mi je bil že tako blizu za petami, da do hiš mu ne morem več uteči. — „Ste li že videli katerikrat mačko bežočo pred psom, kako vam urno smukne na drevo?“
„Včasih sem imel priliko kaj tacega opozovati“, odgovorim se smejaje. Še nisem slišal lovca tako debelo se lagati, kakor je znal ta Brenndorf.
„No glejte! Tako urno sem tudi jaz splezal na prvo smreko. Puško vrgel sem na stran, in tako naglo bi ne bil prišel nobeden telovadec do vej, kakor jaz takrat. Seveda je bilo to ravnanje nespametno. Kaj pomaga ubežati na drevo, medved te tako dohiti. Pa veste, kedar človeka prede, takrat je vsaka prilika dobra, da se le še za par trenotkov ohrani. Tudi jaz nisem imel časa premišljevati, kam naj se obrnem. Da me te medvedove tace tako hitro ne dosežejo, je že nekaj.
Zver je tudi prišla do drevesa. Prav počasi in varno pleza na drevo. Vsako vejo prej nekoliko poskusi, je-li dovolj močna za njegovo težo ali ne. Jaz pa prav v vrhu opazujem, kako se ta mrcina, če tudi polagoma, pa čedalje bolj približuje. Lahko bi bil zračunil, koliko sekund mi je še živeti, pa pozabil sem na uro.
Nehote posežem z roko v žep. Imel sem pri sebi veliko tobačnico napolnjeno z močnim duhanom. Zakaj si ne bi človek zadnje trenotke še malo posladil?
Kedar si razburjen, kadi tobak in umiril se boš, kedar si pa v zadregi za kako dobro misel, moraš ga duhati. In glejte! Komaj sem jaz začutil šegetajočo moč svojega duhana, spreleti naenkrat nekaj prav izvrstnega mojo glavo.
Kaj ko bi pa medvedu ponudil malo duhana? Puške tako nimaš, da bi se branil, morda to kaj izdá. Ravno pod menoj že čepi na veji. Naglo vzamem v desnico polu pesti tobaka, z levico se dobro oprimem debla in vsujem skoraj vse zverini v levo oko. Za zdaj se še ni bilo bati kakega napada, stric so se držali z vsemi štirimi za vejo.
Neznansko je zatulil. Z levo nogo si je začel mesti oko, pa skelelo ga je še bolj, ko si je še na dlako padle drobtine potisnil v oko.
Zdaj veljá! Naglo vzamem še eno pest duhana in tudi tega mu zapršim v desno oko. To je pomagalo za en čas. Sede si je zdaj z obema nogama brisal zdaj levo, zdaj desno oko. Opravljal je pa ta posel tako spretno, kakor kaka mucka, ko je posrebala mleko, pa nima robca, da bi se očedila. Prav prijetno pa ravno to delo zanj ni bilo.
Godrnjal je vedno, včasih tudi zamolklo zatulil, kedar ga je le preveč zaskelelo. Jaz bi se bil zdaj pač lahko rešil, ko bi le mogel z drevesa. Pa bila sva previsoko, po kratkih vejah se ni dalo spuščati navzdol in pri deblu mimo medveda ni bilo varno.
Zopet se mi povrne pogum. Gledam zver, kako jezno si trebi oči. Vedel je tudi, da sem mu to nezgodo jaz napravil. Sklonil se je namreč večkrat po konci, kakor bi se hotel prepričati, če sem še nad njim ali ne.
Kakor hitro bodo prosto kako oko, dam mu zopet peščico. Zopet zatuli, obrne glavo proti meni in pokaže strašno žrelo. Roka moja se zopet zavihti navzdol in malo stlačou duhan pade naravnost v žrelo. Zdaj je pozabil na oči, briše so okoli ust, in sicer tako silovito, da sem pričakoval, zdaj pa zdaj bode omahnil na tla. Pa sedel je bolj varno na veji, kakor kak mehkužneš v naslonjači. Kar naenkrat nekaj zahršči močno, da se smreka strese in bi jaz sam kmalu omahnil. Kaj je bilo? — Medved je kihnil.
Sivi stric zdaj poskušajo z drevesa. Nič več se jim varno ne zdi na ozki veji, moj duhan je za njih nosnice le prehud. Pa nazaj gre bolj počasi, kakor navzgor. Zdaj morajo stric potegniti na levo oko, zdaj na desno, in okoli ust tudi ni vse v redu, vedno si popraskavajo konec glave. Kdo se bo tedaj čudil, če je na zadnje prišel na vejo, ki je bila le prešibka za našega junaka. Premalo je poskusil, kako je trdna, zadnji nogi so le preokorni, prednji pa imate danes drugo važno opravilo. Veja se ulomi pod njim in sivi stric pade na tla. Nekako čudno votlo je zadonelo po zemlji, in medved jo bolestno zastokal, kakor bi si rebra polomil. Pa kmalu se zopet spravi na noge. Nima sicer več veselja plezati na drevo, a stran se še ne spravi. Z novega si začne snažiti zdaj oči, zdaj usta.
Sedaj pa le pogum. Urno se spravim s smreke, naglo poberem puško in jo za drevesom dobro nabijem. Že hočem pomeriti, kar nekaj zabobni, in kakor bi kdo iz možnarja ustrelil, tako odmeva jekod skalovja nazaj. Kaj je to? Medved je zopet močno kihnil. Je že dovolj te igre; pomerim, sprožim in v tistem trenotku ste že obe kroglji iz moje puške v njegovi glavi. Še enkrat strašno zatuli, potem se pa zvrne mrtev na zemljo.
Vsak lovec, ki se rad baha, bi zdaj-le končal. A jaz govorim le resnico, zato Vam še povem, kaj se je potem zgodilo.
Nevarnost je bila za-me pri kraji. Kolikor časa mi je smrt pretila, je ravno ta zadrega jačila moči. Ko pa zdaj spoznam, koliko sem prestal, čutim naenkrat slabost po vseh udih. V glavi se mi stemni, omahnem nezavesten na tla. Koliko časa sem tako blizu mrtvega medveda tudi sam skoraj mrtev ležal, ne vem, pa moral sem se kmalu prebuditi.
Mogoče, da ima sivi stric kakega tovariša v obližji. Lahko mu pride na pomoč, saj kihanje in tulenje čulo se je gotovo četrt ure na okrog. Hitim torej po divjo kozo, zadenem jo na rame, in brzih korakov se bližam vasi. Tam povem, kaj sem vse storil, pa ljudje niso hoteli verjeti. Na zadnje se vendar odpravi kar cela truma možakov na tisti kraj, in kmalu se povrnejo z medvedom.
Mojega Angleža je glasno vpitje vračajočih se ljudi prebudilo. Skoči iz postelje pogledat, če morda kar cela vas ne gori. Na vsak način je hotel on kožo imeti in dal mi je za-njo 30 šterlingov v zlatu, to je avstrijske veljave okoli 300 gld. Mene pa ljudje v tistem kraji še dandanes slave kot najboljšega lovca in svojega velikega dobrotnika.
„A-a-a-a!“
Pri tem zdihljeji je že vrgel moj tovariš ostanek smodke na stran, in se za mojim hrbtom stegnil po postelji. Pri tem je z nogama meni vzel plahto in še bolj spretno si podvil gorki kožuh pod svoj život. Ob enem jo začel tako glasno smrčati, da sam sivi medved bi bolj ne mogel.
Začetkoma sem kar strmel. Tako predrznega si pač nisem mislil tega Brenndorfa. On si prilasti mojo posteljo, vzame mi gorki kožuh za odejo in nogi si dobro zavi je v mojo plahto. Jaz pa naj v mrazu, že ves prehlajen, v slabi obleki celo noč prebudim.
Da mi je prej debelo lagal, sem dobro vedel, a da bi bilo to le povod, kako mi bo uzmal suknjo in plahto, o tem niti mislil nisem.
Tako se še nisem nikoli peljal!
Zgrabila me je jeza. Strgati hočem ž njega kožuh in plahto. Pa premislil sem si. Nočem, da bi mi on očital, da sem še bolj neotesan, kakor pa on.
Stal sem celo noč v uti, cepetal sem z nogama, pa ne za kratek čas; on pa je smrčal. Kaj ne bo pod tako gorko odejo!
Prižgal sem si pipo in kadil. Umirilo me je nekoliko, na zadnje sem se celo smejal lovcu, ki me je tako opeharil.
Na jutro je res naš knez ustrelil medveda. Tudi v časopisih se je to bralo. Pa zraven ni bilo tiskano, koliko je zaradi tistega medveda prestal g. nadlogar. Štirinajst dni sem potem ležal v postelji, nogi imel vedno v gorkih povojih; naš spreten zdravnik mi je vendar še kmalu pomagal.
A kedar se še dandanes vračam z lova prazen, ali sem se kaj prehladil, da mi nagaja kašelj ali nahod, takrat me pa žena ošteva:
„Si pa gotovo streljal na sivega medveda, kaj ne?“