Prevaljška legenda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prevaljška legenda
Franc Sušnik
Številka časopisa s prvim podlistkom ni skenirana.
Izdano: Slovenec, 61/44-48, 50-52 1933.
Viri: 44, 45a, 46, 47a, 48, 50, 51, 52,
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

3. Mrtvi kličejo.[uredi]

Okoli cerkve je završalo, beli okostnjaki so vstali iz jam in mahedrali z mrtvaškimi prti.

Ko vihra so drveli okoli cerkve: rajni župniki in kaplani, kmetje in kočarji, drvarji in rudarji, žene in otroci, trgovci in krčmarji, morilci in tatovi, sveti in prekleti; bilo jih je tisoč in tisoč.

Kakor vešče so butali ob svetla okna in begali in se gubili čez polje in travnike, skozi gozdove in na hribe. Šklepetali so in zijali z votlimi očmi, na križiščih postajali, za hip počivali in zahteli.

Tožili so okoli domov, trkali na okna in piskali z vetrom:

»Gospod je med nami!«

Cin – cin – cin!

Trk – trk – trk!

»Gospod –! Gospod –!«

Okna so plaho odmevala.

Kakor vešče so se zaganjali in vračali kakor vihar in butali ob cerkev in ihteli.

Pri župniku so trkali;

»Gospod je tu!«

Po krčmah in pri trgovcih:

»Gospod je tu!« 

Na kočah in mlinih in žagah:

»Gospod je tu!«

Pri rudarjih, jeklarjih, železničarjih in drvarjih:

»Gospod je tu!«

Kakor vešče so plavali in se zaganjali in vračali k cerkvi. Beli okostnjaki so šklepetali in ihteli tožili in budili:

Cin – cin – cin!

»Gospod je tu!«

Trk – trk – trk!

Ko je izza Pohorja zora zardela, so se poskrili v črne grobove.


4. »Ali niste vedeli?«[uredi]

Zjutraj so prve prišle pobožne ženice. Začudeno so obstale, ker so bila vrata od kraja odprta, notri pa je gorelo polno luči.

»Nikogar ni!« so so ustrašile in poslušale. »Pa luči in vse odprto!«

Niso si upale čez prag.

»Morda so kradli?«

Ko strela je udarila misel med nje.

»Po gospoda pojdimo!«

Majavo so stopicljale v župnišče. Tedaj je priletel še organist in kar na pragu zavpil:

»Kje so gospod?«

»Kaj pa je?« je pritekla kuharica.

»V cerkvi je narobe.«

»Kaj?« je silila in hotela vedeti.

»Veste, ko smo prišle –« so ženske zaklepetale in druga drugi besedo križale.

»Kaj se je zgodilo?« je prišel župnik od zgoraj.

Organist je komaj zasopihal iz sebe, potegnil gospoda za seboj, za njima so šle ženske in vreščale.

Pri glavnih vratih so vstopili. Komaj se je razgledal, je župnik prebledel in se prijel za klop. Kdo je bil pred oltarjem? Tam pred –

Gorje! Tabernakelj je bil odprt!

Opotekal se je naprej, za klopi se je prijemal, razklepal oči, omahnil in se zgrudil v strašnem spoznanju:

»Gospod!« je zajecljal.

»Gospod Ježeš!« so kriknile za njim in si zakrile lica.

Jezus pa je stopil k njim in jim rekel:

»Ne bojte se! Ali niste vedeli da sem tu?«

5. »Jezus je med nami.«[uredi]

Niti sonce še ni vzšlo, že so vedeli do Guštanja in do Kotelj pod Uršljo goro in do Leš in Poljan:

»Jezus je med nami!«

Dekle so pustile krave, niti trave jim niso dale, niti pomolzle jih niso.

Gospodarji so komaj hlače nataknili, rožne vence poiskali in hiteli v cerkev.

Otroci so leteli za materami in kadar so do sape prišli, so se zajokali.

Delavci so zapustili peči in železo v ognju in pritekli.

Z Leš so rudarji prišli umazani, z njimi žene in otroci.

Trgovci so odprli trgovine, čeprav je bilo še davno prezgodaj in so drveli za drugimi. Gostilničarji niti kleti niso zaklenili za seboj, niti blagajn ne.

Niti jedel ni nihče, niti ni bil lačen. Tešč so hiteli kakor k svetemu obhajilu.

Komaj je ura minila, jih je valovilo vse črno pred cerkvijo. Otroci so bili še v srajcah, žene komaj napol oblečene, pa se zavedle niso. Na glas so molili kar so znali, stegovali glave in klicali:

»Jezus usmili se nas!«

Nekateri so pokleknili in se tako prerivali; bolni so hiteli do Njega, kruljavi, pohabljeni, slepi.

Vse hiše na vasi so bile prazne, nihče se tatov ni bal, ne ognja.

Vedno novi so prihajali, z avtomobili in na kolesih, na konjih in vozovih – in vse polje je bilo kakor ogromno taborišče.

Zvonovi so brez prenehanja pozvanjali, ljudstvo pa je pelo in molilo.

Neke ženske so se jokale, kakor blazne so vpile, druge so medlele: možje so trepetali, marsikateremu je drsela rosa po obrazu, pa ni vedel zanjo in je ni obrisal.

Tedaj so se začeli iz cerkve obračati in usipati.

»Ni Ga več!« so vpili pa jih je šum preglasil.

»Ni Ga več!«

Le počasi se je raznašala vest in znova je zavalevala množica kakor jezero.

Priril se je župnik, dvignili so ga, in ko so utihnili, je hotel govoriti. Toda glas se mu je zataknil, da je komaj zajecljal:

»Jezus je med nami!«

Ljudstvo pa se ni moglo umiriti. Zopet je zabučalo, kakor iz globin je zavpilo:

»Jezus usmili se nas!«

6. Janez s Poljane jim pridiga[uredi]

Zdajci pa je stal sredi med njimi Janez s Poljane, za glavo jim je bil višji, palica mu je štrlela visoko nad ljudi; bradat je bil in kuštrav. Z očmi jih je ukrotil, z mogočnim glasom jim je spregovoril:

»Mar Ga niste imeli že doslej med seboj?«

»Imeli ste Ga, pa ste se Ga navadili kakor suknje. Pri sebi ste govorili: Kristus nas je odrešil, nič se nam ne more zgoditi.« »Povem vam pa, da je sekira že nastavljena drevesom na korenino; vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu se bo posekalo in vrglo v ogenj.«

Tedaj so ga ljudje vprašali:

»Kdo si, ki nam tako govoriš?«

Janez jim je odgovoril:

»Glas sem, ki vpije v puščavi: Pripravite pot Gospodu! Izravnajte Mu steze, vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib naj se zniža! Kar je krivo naj bo ravno, kar je hrapavo, naj postane gladka pot: in vse človeštvo bo videlo zveličanje božje.«

Ljudje pa so ga vprašali: »Kaj naj torej storimo?«

Odgovoril jim je:

»Kdor ima dve suknji naj eno podeli tistemu, ki je nima! Kdor ima jedi, naj ravna pravtako!«

Tisti pa, ki so imeli po dve suknji in jedi za deset, so previdno spraševali:

»Ali je prišel konec sveta.«

Janez pa je šel med njimi umikali so se mu in stikali glave za njim, ki je zavil po cesti.

»Ali je res?«

Otroci so se mu podili za petami, nekaj siromakov se je podalo za njim, modri pa so stali in dvomili:

»Ali te res?«

7. Satanov zbor.[uredi]

Tisto uro se je zbrala v Suhem grabnu četa hudičev; bilo jih je sedem in še. Rezgetali so in nemirno stopicali.

Tedaj je zabučalo pod goro, stari javor je zahreščal, zemlja se je razklala, rdeči zublji so zašvigljali, ugasnili in zasmrdeli: med njimi je stal Satan poglavar.

»Vsi?«

»Vsi.«

»Prvi!«

Zameketal je in se priklonil gospodarju pa zacingljal, kakor da šteje denar.

»Drugi!«

S kopitom je lopnil trikrat, zavihtel nogo okrog pa je zašumelo pod njo kakor papir.

»Tretji!«

Zakrilil je z rokami in pačil besedo, kakor da govori z odra.

»Četrti!«

Zakrulil je kakor pijan in se opotekel in zvrnil pred poglavarja.

»Peti!«

Zvijal je oči kakor zaljubljen spak in se režal pohotno.

»Šesti!«

Prikorakal je strumno, vzbočil trebuh, dostojanstveno pokimal z brado in se obrnil.

»Sedmi!«

Suh je bil in zelen od mrinje, oči sta mu zbadali kakor igli, usta so se mu rumeno penila.

»Vsi?« je siknil poglavar.

»Vsi!«

Hi-i-i-ju!

Zapiskalo je, zacvrčalo, gozd se je zgrozil in vzdihnil, smreko so medlele, črniv se je zvijal, brinje se je parilo.

Hudiči so zamahedrali, spremenili se in zahehetali.

Hiii-i-i-ju!

»Vsi?«

»Vsi!«

Satan se je v plamenu udrl, tropa pa se je razlezla iz Suhega grabna po dolini.

8. Ljudje so postali lačni in žejni.[uredi]

Cerkev je bila še vedno polna.

Pred praznim oltarjem je klečal župnik in bil podoben kipu. Pobožne žene so na glas molile, ljudstvo je odgovarjalo, da je odmeval ves hram.

Po pokopališču in sejmišču, po travniku in vrtu so se razposadile množice.

Pred župnišče je pripeljal nekdo voz.

»Lačni so in žejni,« je dejal, razgrnil klobas in kruha ter nabil sod piva.

»Glejte ga!« so se zgrozili.

»Kdo pa je?« so vprašali, ker ni bil znan.

»Ali ima pravico?« se je razkuril domač gostilničar.

»Pojdi, pripelji še ti!« je velel svojemu, ko je videl, da hodijo jest in pit.

»Plačamo naj?« so se ljudje branili. »Dajte nam od obilja svojega in Bog vam bo povrnil!«

»Ha–ha–ha!« se je režal neznani. »Ali ste res znoreli?«

Ni še minila ura, pa je prihajal voz za vozom, kozarci so romali od ust do ust, krčmarji so zadovoljno pobirali denarje.

»Če bo konec sveta, je itak vseeno, ali imamo denar mi ali vi,« so tolažili goste.

Neki trgovec se je spomnil:

»Rožne vence imam, svete podobe in molitvenike. Prinesel jih bom in lepo bom skupil, povrh bom še dobro storil.«

Prihajali pa so vedno novi od daleč in spraševali:

»Kaj se je zgodilo?«

Ko so jim pripovedovali, so nekateri zmajali:

»Ali ste sami videli?«

Mnogi so dvomili in dejali:

»Vašemu župniku se je zmešalo.«

9. Marija je po polju šla.[uredi]

Kakor sladek vonj je dehtela nad brazdami in ko sinja megla je plavala nad tratami.

Mavrica jo je kronala, sonce jo je ogrinjalo z zlatim pajčolanom.

Ko nevesta se je odela in si tiho pela:

»Glej, moj ljubi je pravkar prišel,
čez gore, čez hribe prišel.
Kakor srna je bil in kakor mlad jelen;
za naš zid je stopil, gledal skozi okno,
zrl skozi mreže.
Potem je pričel in govoril:
,Vstani, prijateljica! Lepa moja, pridi!
Zima je prešla, dež je prenehal.
Cvetlice so se prikazale, ptiči zapeli, sadje zori.
Vstani prijateljica! Lepa moja pridi!
Ti golobica v skalovju!
Naj te gledam in poslušam!
Zakaj glas ti je sladek
in ljubek tvoj pogled.'« –

Kakor sinja megla je lebdela nad poljem, zamikala se v besede svoje, dekliško se smehljala in povešala oči.

»Od vekomaj me je postavil Gospod in izdavna, ko še ni bilo zemlje.

»Ni bilo še morja in jaz sem bila spočeta, ko še niso izvirali studenci.

»Ko še ni bilo ne gor ne hribov, sem se jaz rodila.

»Ni bil še naredil zemlje, ne rek, a jaz sem bila že pri Njem.«

»Razveseljevala sem Ga dan za dnem in igrala pred Njim ves čas;

»Igrala sem se na zemlji in razveseljevala otroke človeške.

»Zdaj torej, otroci poslušajte me: Blagor njim, ki mi pri vratih čujejo vsak dan! Našli bodo Gospoda in prejeli zveličanje.« –

Kakor sinja megla je plavala nad poljem, smehljala se nevesta angelom, ki so ji pri nogah lebdeli in jo poslušali.

10. Ženska, ki je znorela.[uredi]

Med ljudstvo, ki je čepelo okoli cerkve, se je spotekla žena, zarigala, zahropla in se zavalila čez bližnji grob.

Ko so jo dvignili, je zabuljila pred se, usta so se ji zapenila, z orjaško močjo se jih je otresla, ki so ji hoteli pomagati, z blaznim krohotom se je zarežala, mahnila po sebi, trgala obleko in se zapodila.

Cunje so plapolale za njo, galila se je in pijano majala.

»Ha–ha–ha–ha–ha!«

Zgrabila se je za boke in se zibala, da je bilo ljudi sram.

»Ha–ha–ha–ha–ha! – Ti! – Ti! Ti ti – ti!« jih je s prstom kazala.

Kakor zver jim je ušla, ko so jo hoteli zgrabiti; na grob je stopila, sklenila roki in spačila obraz:

»Zdaj sveto zavijate oči! Ha–ha–ha–ha! Hinavci! Hinavci! Hinavci!«

Žene so vpile:

»Saj je znorela!«

Možje so se razburili:

»Odpeljite jo!«

Izmikala se jim je pljuvala po njih:

»Hinavci! Zdaj se plazite po kolenih! Ker vas je strah! Da, strah, strah vas je.«

Kakor žival je zatulila, ko so jo prijeli:

»Pustite me, hudiči! Saj vas poznam! Iz oči vam migljajo! Hu – u – u!«

Padla je in bila kakor mrtva. S cunjami so pokrili in si obrisli pot s čela.

11. Župnik pridiga.[uredi]

Ko so se utrudili od molitve, je šel župnik na prižnico, odprl Evangelij in prečital, kar je zapisal evangelist Matej v petindvajsetem poglavju od enaintridesete tlo sedeminštiridesete vrste.

Ko je prečital, mu je bil obraz bled, glas zamolkel in hripav. Stresel se je po vsem životu, oprijel se od strahu, du se bo zrušil.

»Otroci božji! Jezus je prišel med nas. Ura se je izpolnila in čas je dozorel.

»Ko pa je prišel, smo se Ga prestrašili, ker smo ovce blodne, ki po zemlji pobešajo oči.

»Kaj porečemo Pastirju, kaj Mu porečemo, otroci božji,«

»Ali naj mu cerkev pokažemo: zlato monštranco in svilene prte in nove slike?«

»Ali naj Ga peljemo na domove: glej, skrbeli smo in pridelali za pozne rodove,«

»Otroci božji, kaj Mu porečete?«

Glas mu je zastokal in se razlil. Kakor da je ostal sam z Bogom, je izpovedoval: Gospod!

»Čisti smo bili, pa smo grešne prezirali in zaničevali.«

»Krotki smo bili, kadar nam je tako kazalo.« »Dobrotljivi smo bili, kadar smo se ubogih bali ali pa, da bi nas hvalili in nam dali čast in oblast.«

»Za Tvoje kraljestvo smo se borili, da bi vladali in gospodovali mi.«  »Gospod! Gospod! Kaj nam porečeš?« 

Zakril si je obraz, zaječal in se zgrudil na kolena. Po cerkvi je šel ihtež in ni odnehal, ko se je duhovni na prižnici zopet vzravnal in z močnim trlasom velel:

»Lačne nasičajte!«

»Žejne napajajte!«

»Popotne sprejemajte!«

»Oblačite jih, ki so potrebni!«

»Bolne obiskujte!«

»V ječe hodite k njim! – Kajti za tem bo vprašal in za ničimer drugim.«

»Ne ločite svojih bližnjih in nikar pretkani ne bodite in besed evangeljsklh ne sprevračajte, da nas ne bo tudi Gospod ločil na zadnji dan, ampak sprejel v Svoje kraljestvo. Amen.«

12. Razgovor s križem.[uredi]

Ko se je privlekel domov, je sedel za mizo, uprl glavo v dlan in odrinil krožnik.

»Ne bom!«

»Vsaj da toplo dobite!« je prosila kuharica. Župnik pa je niti ni čul.

Zagledal je pisma pred seboj in se začudil, kakor da prej še nikoli nobenega ni dobil. Strmel je v oblastne pečate na njih pa prijel prvo:

»Apage!«

Segel je po vžigalice in ga prižgal.

»Mar sem pisar?«

Plamen je gorel, papir se je zvijal in črnel.

»O, Jezus usmiljeni! Pisar sem, nikar pastir!«

»Apage!« je zgrabil drugo in tretje in ni videl ženske, ki si od strahu ni upala ziniti.

»Še ti!« je segel za zadnjim. »Ali sem za Judeža med apostoli in bom kupčeval in denarje prešteval in obresti računal?«

Papir je plamenel, od dima je zasmrdelo.

»O Jezus usmiljeni! Kak bi bil Ti fajmošter prevaljški?«

Bridko se je nasmehnil, ogenj je pojemal in mu lizal palec in kazalec.

»Žgi! Le žgi! Naj bosta čista za presveto hostijo!«

Ko se mu je papir od bolečine ves zvil in omahnil, je odpihnil pepel in zagledal kuharico:

»Kaj čakaš? – Na, spravi!«

V prgišče je pomedla z mize in solzna oddrsala. Župnik pa se je z glavo zaril v dlani in drgetal:

»Jezus, Jezus! Kak bi bil Ti fajmošter prevaljški? O!«

Na glas je zastokal, tla so ga ženske pred vrati zaslišale:

»Ubogi, dobri naš gospod! Kako jih je prevzelo!«

Župnik pa si je snel razpelo, ga s prsti objel in govoril z njim kakor z bratom:

»Kako si gol, Gospod, in križ je trd in robovi ostri! Jaz pa sem si ga naložil za zmagovit spomin in sem baržun oblekel in si z volno ramena podložil, da bi me ne tiščal. Votlega sem si izbral in vej nisem oklestil, da bi mogel opoldne v senci počivali. Žebljev si nisem železnih v dlani zabil, ampak bleščeče in od dragih kamnov krvave med prste zavil. Ali sem Te goljufal, Gospod, in si radi tega šel mimo mene?«

»Gospod, težko je hoditi v neskončni stoletni procesiji za Teboj na Golgoto! Ali sem hodil po položnem ovinku in Te zategadelj nisem srečal, ampak si prvega vzel razbojnika s Seboj in si se prvi prikazal grešnici Magdaleni?«

»Gospod, Gospod! Pridi in me sleci in me na križ pribij z bolečimi rjavimi žeblji in mi prebodi srce, da se Ti bo v trpljenju odprlo in razlilo. Amen.«

13. Ljudstvo se razhaja.[uredi]

»Od jutra smo že tu in čakamo, pa nič ni.«

Tako so govorili in se vedno bolj zbirali okoli sodov in klobas.

»Župniku se je zmešalo: kaj bo drugega!«

»Domov pojdem. Saj ne bomo nič pričakali.«

»Kaj pa hočeš pričakati?«

»Menda čudež iz Kane Galilejske?«

»Da bi mu doma vino iz vodnjaka teklo!«

»Jaz še ostanem.«

»Ti lahko! Kravam pa ne morem dopovedati, da se godijo bojda čudeži.«

»Prav praviš!« je potrdil tuji, ki je točil žganje.

»Jutri bo v novinah: ,Prevalje so znorele! Trgovci so pozabili na denar, kmetje na živino, žene na otroke.' Delavci pa že sploh mislijo, tla je prišlo kraljestvo zanje. Ha–ha–ha! Režal se je, da so ljudje okoli hipoma utihnili in se zresnili.

»Kdo je?« so se vpraševali; kajti nihče ga ni poznal.

»Pijte! jih je vabil. »Če je konec, pijte za korajžo! Če pa ni, pijte za veselje!«

»Ti si hudič!« ga je spoznal možak, ki se je že opotekel. in mu molil kozarec, da mu ga znovič natoči. »Hudič, ti rečem.«

Tuji se je režal, točil in šušljal z denarji.

Mračilo se je že. Okna na cerkvi so gorela, zvonilo je večno luč. Ljudje so hodili sem in tja; nekateri so odhajali, kj jih je zaskrbel hlev in hiša in denar.

»Še večerje ne bo nocoj,« jih je dražil neznani. »Ženske vam bodo vso noč prečepele v cerkvi.«

Trgovci so odhajali in se menili:

»Ko bi človek le vedel, ali je res!«

»Za tisoč dinarjev sem zastonj razdal!«

»Jaz še več!«

»Škoda, če bo res zastonj!«

Za njimi so se razšli še kmetje po svojih hribih, stresali glavo in se razveselili, ko jih je obdal zopet vonj hleva in se jim je zjasnila glava od kadila in molitve.

Tisti pa, ki so bili nemniči, siromaki in žalostni, so se še dolgo smukali okoli cerkve in Ga iskali po izgubljenih stezah in temnih potih.

Večer je bil. Izza Rifljevega vrha je gorela velika zvezda.


14. Jezus se jim je umaknil.[uredi]

Na Rifljevem vrhu, na trdem kamnu, je sedel Gospod.

Na desnici Mu je klečala preblažena Marija, na levici sv. Ana, pred Njim sv. Barbara, za njo v vrsti: sv. Lenart, sv. Volbenk, sv. Kozma in Damijan.

Gospod je gledal na Prevalje in bil otožen.

Iznad vasi je puhtel dim; tam so si kuhali večerje in sedeli za mizami.

Siva megla se je vlekla nad strehami in jih tlačila. Samo zvonik je strmel iznad nje.

Sveti so gledali Gospoda in molili v tihem zboru kakor za vigilije:

»Gospod! Gospod!«

»Ne sodi jih po slabostih, usmili sel«

»Otroci so in skrbi so jim stotero drobne.«

»Navadili so se Te kakor otroci igrače, ki se je naveličajo in jo hranijo v kotu; in se je ne spomnijo, dokler brat ne seže po njej.«

»Kakor otroci so, ki na očeta in mater pozabijo, s peskom se igrajo, za metulji skačejo in cvetice trgajo, ki ovenijo«.

»Gospod! Gospod!«

»V zlatem sijaju Te ljubijo in zvonove Ti kupujejo v svojo čast in obširne cerkve, da je prostora za udobne klopi.«

»Na križiščih Ti postavljajo znamenja, križajo se Ti in dremavo blebečejo.«

»Kakor otroci so; misli jim skačejo kakor razposajeni jagnjiči, nad prepadi plešejo in prešerno bingljajo z nogami nad brezdni. Modre naočnike si natikajo in krone iz papirja.«

»Gospod! Gospod!«

»Kakor ovce so in briga jim je, da se nakrmijo in zagrejejo.«

»Usmili se jih in jih stori iz telesnikov duhovnike in brate nam, o Gospod!«

Jezus pa je dvignil glavo, dve kaplji sta mu črnili iz oči in padli na pesek.

15. Hudičevo seme.[uredi]

Tistih eden pa iz Suhega grabna si je naložil papirja in šel po vasi.

»Čitajte–e–e!«

Razdajal je novine, ljudje so jih radovedno ogledovali in vpraševali:

»Kaj bomo z njimi?«

»Čitajte–e–e!«

Možje so posedli, žene z otroki so posluhnile:

»Ali je o Jezusu kaj?«

»Čitajte –e–e!« je meketalo od sosedov. »Vojska na Japonskem! Čitajte–e–e!«

»Kaj nas briga!« so neki godrnjali. »Ali ni Jezus na Prevaljah,« 

»Čitajte–e–-e! Umor pri Mariboru!«

»Umor?« so se ljudje ustrašili.

»Tatovi ukradli milijon! Čitajte–e–e!«

»Joj, joj! Kak je postal svet!« so zdihovali.

»Včasih kaj takega ni bilo čuti.«

Tekal je po dolini, na hribe, do samotnih koč:

»Čitajle–e– e! Vojska! Morilci! Tatovi! Goljufi! Nesreča v Pragi! Čitajte–e – e!«

Tihi gozdovi so trepetali, ljudje so na pragih zijali.

»Čitajte–e–e! Burja v Ljubljani! Punt na Ruskem! Vlak zletel v zrak! Sto mrtvih! Sto mrtvih! Čitajte–e–e!«

Ploha se mu je usipala iz ust in kar si je nabral po mestnih beznicah in bolnicah in ječah in mrtvašnicah in navrtel na peklenskih strojih, to je tulil po nedeljskih hribih, jih plašil in trosil nemir in strah.

»Kaj se je zgodilo na svetu čez noč, joj!« se je križala starka.

»Ni se čez noč,« je vedel sin. »Vedno je bilo tako.«

»Nikoli!« je trdila mati.

»Vedno!« je kljuboval sin, »Ampak vedeli niste.«

Tisti z novinarni je hitel, vpil:

»Čitajte–e–e! Povodenj na Angleškem! VoIitve v Ameriki! Volitve–e–e!«

Težko je legalo ljudem na duše, ves svet jih je zaskrbel, blodno jim je bežala misel do Maribora in Ljubljane in Belega grada in do Japonske in do Rima in do Amerike in Ruske: joj! O joj!

Blodno je bežala misel, še Jezusa s Prevalj izgubila, bala se mraka in tatov in morilcev in razbojnikov. Joj! O joj!

Hudič pa je dirjal in rjovel in tulil, da so se skrili ptiči v veje in lisice v jame. Nebo je zakril ogromen siv oblak, iznad vasi in raztresenih domačij se je dvignila jata belih golobov in utonila vanj. Črni vrani so jih podili, se vrnili, pošastno zakrakali in sedli na slemena.

Potem je usekal blisk, hudič se je kvišku zakrohotal, da je zagrmelo od Brinjeve do Uršlje gore in se je na Šmohorci utrgal kamen in se zdrobil nizdol.

16. Antikrist.[uredi]

Ko pa so minili dnevi in se je med ljudmi poleglo, je prišel po cesti človek z znamenjem na čelu, in nihče ga ni poznal.

»Pojdite za menoj!« je vabil.

Dolgo pastirsko palico je veličastno postavljal predse in korakal, kakor kdor ima oblast.

»Pridite!«

Otroci so drli za njim, pritekle so žene, počasi še možje. Sredi vasi je obstal in čakal.

»Pridite, otroci! Pridite!«

Z vseh strani so se zgrinjali, da se jih je kmalu vse trlo.

Neznani je razširil roki, dvignil oči in slovesno zaklical:

»Jaz sem Kristus!«

Ljudstvo je padlo na zemljo, z glavami so se dotikali tal.

»Jaz sem, ki ste me očakovali – in bom poteptal nasprotnike Vaše, da boste vladali z menoj in bo kraljestvo na Prevaljah in po vsej zemlji vaše in vaših pajdašev na vekomaj.«

»Molite me!«

Iz rokava jim je usul bankovcev, da so zaplesali nad njimi kakor metulji. Hlastno so jih grabili, gladili in poljubovali.

Do zemlje so se sklanjali in zopet jim jih je vrgel šop, da so jih lovili. Neke ženske zadaj so začele:

»Svet, svet...«

Ko pa so dvignili glave, ga ni bilo več.

»Ni ga več!«

Vstajali so, še niso vedeli besede, srečno so gledali pisane papirje, ozirali se po tleh, veselo se razpršili in oznanili:

»Jezus nam je denar delil!«

»Denar! Denar!«

»Tega ne smemo zapraviti!«

»Čemu nam potem bo?«

»Denar! Denar!«

»Prišel je, da bomo z njim kraljevali na Prevaljah in po vsej zemlji.«

»Zdaj nam bo oblast in čast in moč, ki sme zapisani v knjigah njegovih.«

»Glej, tam onale jih je ulovila pet.«

»Kaj? Ta? Požrešnica stara! Kaj njej treba!«

»Onile je bil tudi zraven.«

»Jaz nisem nič dobil.«

»Trgovci so vsi dobili.«

»Ali je bogatim namenil?«

»Reveži smo zadaj zijali in se v prahu valjali.«

»Naš je ta denar!«

»Vrnejo naj ga nam! Požrešneži! Vse bi po grabili.«

Kar na mah se jih je nabrala tropa; šli so pred bele hiše in rogovilili;

»Denar nazaj! Naš je!«

»Denar! Denar!«

»Sram vas bodi, oderuhi!«

Prišli so orožniki in razgnali razjarjene.

»Kak Jezus, ki bogatim daje!« 

»Hudič je!«

»Le branite ga, hudiča!« so se umikali orožnikom.

Izza vogla pa se je režal tisti z znamenjem na čelu.


17. Hudič skuša župnika.[uredi]

Za klečalnikom je slonel in tonil v molitvi.

Pozno ponoči je bilo.

»G–sp–d!« je zdajci šepnilo izza peči.

»G–sssp–d !« je zapisalo.

Ni čul. Tiščal si je ušesa, vse misli je bil izpregel do ene same, božje.

Od peči sem je prištorkljal kosmat hudič, z levico si je držal rep, z desnico je rožljal z mošnjo cekinov.

»Gospod! He!«

Za suknjo ga je potegnil kakor poreden paglavec in odskočil.

Župnik se je obrnil in očem ni verjel. Za klečalnik se je prijel in sapo pridržal.

»Gospod!« je dejal hudič kar sramežljivo, vsul zlatnikov na roko, jih vrgel v zrak in zopet ujel.

Cingljali so in zveneli.

»Gospo-o-od!« je zapel. »Nate, gospod!«

Vrgel jih je župniku, pa so se mu povrnili.

»Ali jih ne marate, ker sem hudič kosmat in ne obrit?«

Zopet jih je zagnal, da so se zvili duhovnu okoli glave kakor žareča kača, pa so se mu povrnili.

»Za dobro stvar, gospod! Za kraljestvo božje, gospod!«

Zlodej se je hehetal in metal zlatnike, vmes modre in rdeče in zelene bankovce, da so rajali pod stropom, pa se mu vračali.

»Oj, rumene hostije za dediče kraljestva na zemlji! Podobice ljubice – nate!«

Silil je vanj, zarohnel.

»Ne!« je planil župnik, roki posilil in sklenil. »Ne!« je izbruhnil.

Hudič pa se je razblinil v vijoličasto meglo, iz nje se je srebrno zasmejalo kakor od ženske, belo in vitko z rožno tenčico je zadišalo, gospodu lačne oči prikovalo, da jih je sunkoma moral obrniti: vse telo mu je bilo plamen, z muko je mahnil kropilnik s stene, ga treščil od sebe, da je voda zabrizgala po vsej sobi, skrižem in počez; in namah je bilo vsega konec.

Šele zdaj je župnik zatrepetal, užgal vse luči po sobah in na hodniku:

O, da bi le že bilo jutro in sonce in svetlo! In konec noči, ki je razklenila še pekel!

18. Neznani.[uredi]

Ob cesti je sedel na kupu kamenja sredi med njimi in ga niso spoznali. »Saj nam pride vsak dan kateri in pravi: Jaz sem, so se opravičevali. Poslušali pa so ga, ker so bili radovedni: morebiti je vendarle.

Najbliže so mu čepeli nekateri taki, ki so bili na glasu, da nič nimajo in so bili grešni. Kajti reveži so pogostokrat tatovi in prešuštniki. Potem so stale vaščanke, ta z otrokom, druga s košaro mimogrede. Kmečkih ni bilo; ti niso imeli časa, ker so imeli za delavnike grunt in živino.

Na kraju so bili listi, ki so se imeli za pravičnike. Bili so modreci – in ti niso grešni kakor nevedneži; kajti imajo opravičilo. Bili so bogati – in ti niso grešni; kajti trgujejo in ne kradejo, ljubijo in ne prešuštujejo.

Tako so stali in vsak svoje oprezovali. Neznani jih je pogledal in rekel:

»Jaz sem. Kdor pa hoče za menoj, naj se odpove sebi in naj vzame križ in naj hodi za menoj!

Za trenutek je pobesil glavo in molčal.

»Nič novega!« so ugotovili modreci.

»Križev dosti!« so vzdihnile žene. »Naj bi si jih še nalagali?«

In mu niso odprli src.

Zopet je dejal:

»Resnično, povem vam: Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.«

Zopet je utihnil.

»Stare besede ponavlja!« so vedeli modri.

»Otroci? Mar bedaki in krotki bomo zle duhove premagali?«

»Ne boste jih drugače ko z molitvijo in s postom,« jim je odgovoril.

»Prav: molitev in post!« so mu ugovarjali. »Toda pokončali jih ne bomo kakor z bojem zoper ljudi, ki so v njih, in zakraljevali v imenu božjem.«

Neznani pa je vstal in rekel:

»Ne bo so vam dalo znamenje, kakor ga pričakujete znamenje kraljevanja, ampak znamenje trpljenja.«

Ko so to čuli, se jih je odtrgala gruča in glasno govoreč odšla.

Tistim, ki so ostali, je rekel:

»Vam, ki poslušate, pravim: Ljubite svoje sovražnike! Dobro delajte tem, ki vas črtijo. Kdor te bije po enem licu, mu nastavi še drugo! Ne sodite jih in ne obsojajte in jim ne iščite iveri v očesu!«

»To se nam bi smejali!« je zinil neki.

»Saj smo to že v cerkvi čuli! Kaj nam ponavlja? Pojdimo!«

Neznani jim je dejal:

»Seme je padlo med trnje; besedo poslušate, pa vam jo posvetne skrbi in zapeljivost bogastva dušijo, da ostaja brez sadu. Z ušesi poslušate, pa ne razumete; z očmi gledate, pa ne vidite; zakaj otopelo vam je srce in težko slišite na ušesa in oči si zatiskate.«

»Kdo je, da nam tako govori?« so se neki razhudil. »Mar smo brezverci?«

»Saj ta je, ki je po Lešah rudarje hujskal!«

»Z grešniki se druži!«

Zakrknili so se in ga gledali zeleno.

»Kdo jo torej?« je zarezal nekdo.

Neznani pa je sedel, nagnil glavo in dejal:

»Jaz sem Dobri pastir. Devetindevetdeset jih puščam in hodim za eno izgubljeno. Kajti nisem prišel zdravit zdrave, ampak bolne; ne klical pravične ampak grešnike. Resnično, povem vam: cestninarji in nečistnice pojdejo v božje kraljestvo prej ko vi.«

»Tako!« je pobesnel nekdo. »Ali tako?« S komolci se je pognal, da bi udrl do njega, pa so ga bližnji odrinili.

»Takega poslušate?? Hujskača! Ki zmedo seje! Zaprejo ga naj! Pojdimo!«

Zopet so je odcepila gruča in odšla. Neznani pa je dejal:

»Hinavci! Z ustnicami častijo Gospoda, njih srce pa je daleč od Njega. Toda zaman ga častijo, ker učijo človeško nauke in zapovedi.«

Na cesli so se zbirali tisti, ki so se imeli za pravične in modre, in se dogovarjali. Večina se jih je zopet približala, nekateri pa so odšli.

Neznani pa je govoril:

»Za učeniško stolico so sedli pismarji in farizeji. Vse, kar vam porečejo, držite, po njih delih pa so ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo tako. Svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli; napravljajo si dolge molitve in na oblekah si povečujejo obeske; radi imajo prva mesta na gostijah in da jih ljudje pozdravljajo na trgih ter kličejo ,učenik'. Toda le eden je vaš Učenik, vi vsi ste pa bratje. Niti ne kličite nikogar na zemlji za svojega očeta, zakaj eden je vaš Oče, tisti, ki je v nebesih. Kdor so med vami povišuje, bo ponižan, kdor se ponižuje, bo povišan.

»Zato blagor ubogim, zakaj vaše je kraljestvo božje!«

»Blagor vam, ki ste zdaj lačni, zakaj nasičeni boste!«

»Gorje pa vam, bogatinom, zakaj dobili ste svojo tolažbo!«

»Gorje vam, ki ste zdaj siti; zakaj stradali boste!«

»Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci: ker požirate hiše vdovam, medtem ko hinavsko opravljate dolge molitve! »Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci: ker prepotujete morje in celino, da koga spreobrnete k svoji veri; in ko se to zgodi, ga napravite, da je sin pekla, dvakrat bolj ko vi!

»Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, ki postavljate spomenike Gospodu in govorite: ko bi mi bili živeli takrat, ne bi Ga bili križali, ampak za kralja postavili!«

»Kače! Gadja zaloga! Kako boste ubežali peklenski pogubi?«

Neznani je še vedno stal, groza je navdala ljudi; tisti pa, ki jim je veljala beseda, so bili od srda bledi.

»Udari ga!« je zahretil debelak in se penil.

Razgibali so se, dvignili pesti: ti, da bi ga tolkli, oni, da bi ga branili.

Tedajci so pripehali in prisuvali žensko, ki se jih je obupno otepala.

»Pustite nas!« so vpili in ljudje so spoznali one nekatere, ki so bili prej odšli. Razmaknili so so, da so mogli z ženo pred neznanega.

Ko so jo postavili predenj, so ga vprašali na ves glas:

»Rekel si, da pojdejo nečistnice v nebesa. Ta ženska je nečistnlca in prešuštnica; vsi to vemo. Mar je torej prava? Povej!«

Tako so ga vprašali iz zlobe, da bi ga skušali.

Neznani pa se je pripognil in s prstom pisal po prahu.

Ko ga pa niso nehali vpraševati, se je vzravnal, tako čudno božje pogledal po vpraševalcih, da jih je spreletela grozna slutnja, in rekel:

»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen nanjo!«

In spet se je pripognil in pisal po tleh; vsem pa, ki so to čuli, je legla mora na dušo. Drug za drugim so se umikali tožniki in se zadenski prerivali v množico.

Tako je ostala sama pred njim.

Tedaj je dvignil glavo in rekel:

»Žena, kje so? Ali to ni nobeden obsodil?«

Ona je rekla: »Nobeden, gospod.«

On je rekel:

»Tudi jaz te ne bom. Pojdi in odslej več ne greši!«

Ta ga je začudeno pogledala, razprta oči, omahnila mu prod noge in solzna zaukala in spoznala:

»Ti si!«

Mnogi so pokleknili in klicali:

»Ti si! Gospod, usmili se nas!«

Tisti zadaj pa so odhajali, ker src odpreti niso hoteli.

»Ne verjamemo!« so se tolažili

»Potuho daje!« so se mu upirali. Oblast naj bi ga zaprla!«

Z onimi pa, ki so ostali, je šel na drug kraj in jim grede govoril:

»Ne iščite, kaj boste jedli in kaj pili, in si ne delajte skrbi! Vsega tega namreč iščejo na svetu pogani; vaš Oče pa ve, da tega potrebujete. Iščite marveč božjega kraljestva in vse to se vam bo vrglo. Prodajte, kar imate, in dajte vbogajme!«

Ko pa je prišel z njimi na drugi kraj in so se razposadili, se je bridko ozrl po njih; kajti bilo jih je le malo še. Kar pa jih je bilo, so bili kakor ptice pod nebom in lilije na polju.

Dejal je tedaj in obrnil oči k nebu:

»Glej, Oče, kamen, ki so ga zidarji zavrgli, bo postal zopet vogelni kamen!"

Eden izmed teh pa, ki so mu sledili umazani in v prtenih delavskih oblekah, je pogumno stopil predenj in dejal:

»Gospod! Težko smo te čakali in dolgo te ni bilo. Ostani pri nas, kajti večer je in mrači se že!«

19. Pismo škofu.[uredi]

Čim bolj se je bližala Velika Gospojnica, tem bolj se je ljudstvo vznemirjalo.

»Zares, izpolnil se je čas in prerokbe so nas zadele: Zmedlo se bo ljudstvo in ne bo več vedelo, katera vera je prava. Niti duhovni ne bodo vedeli, v planine bodo šli in samotne pastirje iskali in jih spraševali: Katera je?«

»Da, vse je tako! Le pastirjev samotnih ni več; cigarete kadijo, novine prebirajo, ne cokelj ne nosijo več, temveč kravale si vežejo okoli vratu.«

Izpolnil se je čas in prerokbe so nas zadele: Ko bo na Veliko Gospojnico prevaljška cerkev najbolj polna, se bo Uršlja gora odprla in vode bodo zalile dolino od Prevalj do Guštanja in bo Jezero kakor nekoč pod Brinjevo goro in tja nad hotuljske domove.«

Tak je šel glas in ljudje so bili podobni veščam, ki ob luči ne morejo.

Kateri je? Kateri pravi Gospod?

In župnik je napisal pismo presvetlemu gospodu škofu:

»Prevzvišeni gospod!

Pišem Vam ubog, pastir črede prevaljške in varuh in ječar Jezusa, Gospoda, Ujetniku pri Devici Mariji na jezeru.

Videl je stisko in odklenil si vrata in stopil med ovce; pa smo se Ga ustrašili.

Razbegala se mi je čreda in Ga išče in ne spozna. In mnogi so se pohujšali.

Šel sem za sledom Njegovim pa so me srečevali, ki so imajo za pravične in medre, in so se mi hvalili: Hozana! Prišel je, da nam da kraljestvo!

Potem so me srečavali, ki so bili izgubljeni in so vriskali: Gospod nas je obiskal! Aleluja!

Jaz pa ga nisem našel.

Presvetli, prevzvišeni gospod!

Pišem Vam in Vas kličem ubogi pastir črede prevaljške in ječar Jezusa, Gospoda. Ujetnika našega.

Kakor prazen tabernakelj mi je duša in za Njim vpije in vpitje mi je slabotno.

Na stežaj zija bela cerkev in iz monštrance je šel in si izbral hlev za prebivališče. Tako je napisal, in bilo je le še sedem dni do Velike Gospojnice, ki je god prevaljške fare.

20. Na Veliko Gospojnico[uredi]

V dolu je zorel oves, po hribih pšenica; pa ju nihče ni žel.

Kaj bi ju žel!

Na praznik je bila cerkev polna kakor še nikoli ne doslej in ne poslej. Na glavnem oltarju so gorele vse sveče okoli prazne monštrance, pred njo pa je klečal na rdečem klečalniku sam presvetli škof. Bel hermelin je imel okrog ramen, dolga sinja vlečka se mu je vlekla daleč po tleh. Beli duhovniki so klečali za njim in svetili z dolgimi voščenkami.

Z glasom, ki se je vil iz votle globine, je molil presvetli litanije vseh svetnikov:

»Svetl Mihael!«

»Sveti Gabrijel!«

»Sveti Rafael!«

V mogočnem zboru so odgovarjali duhovniki z ljudstvom:

»Prosi za nas!«

»Prosi za nas!«

»Prosi za nas!«

Do stropa so bučale prošnje, skozi vrata, skozi okna čez njive in cesto, do obokov in neba za Jezusom, Gospodom, Ujetnikom sproščenim.

»Sveti Peter!«

»Sveti Pavel!«

»Sveti Andrej!«

Škofu se je glas topil in tonil v morju, ki je valovilo po cerkvi: »Prosi za nas!«

»Prosi za nas!« »Prosi za nas!« Vedno silneje je rastla molitev, kakor rotnja je bila pred oltarjem.

»Sveti Gregorij!«

»Sveti Ambrozij!«

»Sveti Avguštin!«

Vsa nebesa je klical škof, angele in svetnike, apostole in mučence, device in spokornike.

»Sveti Anton!«

»Sveti Dominik!«

»Sveti Frančišek!«

Butali so Prevaljčani na vrata nebeška, da jim Ga vrnejo, Gospoda, v zlato kamrico na oltarju, da jim Ga bo spoznati in bo zopet mir po fari in soseski.

»Bodi nam milostljiv!«

»Prizanesi nam, Gospod!«

»Usliši nas, Gospod!«

Po cerkvi je hruščalo kakor vodovje, ljudstvo je pozabilo na škofa in kanonike in dekane, in kaplane, da so še sami nase pozabili in ihteli:

»Prizanesi nam, Gospod!«

»Prizanesi!«

Glej, otroci smo tega sveta in nismo še opravili ne na polju, ne v hlevu in krave nam še niso stelile, lesa še nismo prodali, otrok še nismo preskrbeli, cest še nismo popravili.

»Prizanesi nam, prizanesi!«

Še nov oltar Ti bomo kupili in sveč in plaščev in maš za mir:

»Daj nam mir!«

Do trdih tal so se krčili, tolkli na vrata nebeška in klicali svetnike in svetnice na pomoč pred božjim kraljestvom.

»O Gospod, nismo vredni...« Kot šmarični vonj je razlo zaigralo, pri vseh oknih je zasijalo, kot na cimbale je zapelo, kakor srebrna megla se je vleglo na glave; na njej je priplavala preblažena Marija. Roki je sklepala, med prsti pa je držala prebelo hostijo Jezusa. Z očmi ga je molila, z usti šepetala in plavala kakor sen.

Neskončno tiho je bilo med ljudstvom, otrok pa najmlajši se je glasno vzradostil:

»Marija!«

Ko je lebdela pred oltarjem in sklenila hostijo v monštranco, so dvignili glave. Tedaj je otrok zavriskal:

»Marija!«

Za hip je oblak zagrnil oltar; ko se je razdehtel, ni bilo nikogar več:

sredi med svečami je bilo Najsvetejše kakor nekoč: belo in pokorno;

sredi med cvetjem je stala Marija kakor nekoč: mirna in lesena.

Kakor da je ura življenja obstala, nihče je ni čul, tisoč hipov je strmelo v čudež.

Počasi so se zopet razgibali; kaplani in dekani in kanoniki so se zganili, ženske so omahnile, možje so sedli. Prošnja molitev je skipela in usahnila; kakor da se je ulegla sita mora na skesane duše.

Ministrant je prinesel kadilnico, dim je zapuhtel med sveče in rože.

Starček škof je vstal, duhovnika sta ga podprla, z muko je zapel in beseda mu je trepetala:

Te Deum – lauda-a-mu-us!«

Plaho in ponižno je pel, kakor da ga nekaj tišči.

Ko pa so orgle drzno zabučale in posnele zmagovito pesem, je znova zagrmelo po cerkvi:

»Tebe Boga hvalimo. Tebe Gospoda poveličujemo.«

Prešerno in veselo so slavili:

»Vse je polno tvoje slave.«

Soprani so vriskali, basi brneli, duhovniki v zboru molili:

»Svet, svet, svet si Ti, Gospod!«

Škofa so ogrnili z zlato svilo, dekani so vzeli kadilnice, kaplani so zacingljali, kanoniki so počasi šli po stopnicah do oltarja, se priklonili, sneli monštranco z Bogom, položili jo v škofove tresoče se roke, in škof je blagoslovil narod, vsi zvonovi so zazvonili, skozi okna je gorelo sonce, rdeče bandere so nalahno zavihrale in pozdravljale Gospoda.

Potem je postavil Boga z monštranco v tabernakelj, duhovni so pokleknili, ljudstvo si je trkalo na prsa, dva kanonika sta zavrtela vratca in jih zaklenila. Zvonovi so utihnili, organist pa je odprl vse registre, da so zahrumele orgle za slovo, soprani in alti in tenorji in basi pa so zapeli, kakor da se jim je odrešila duša:

»Amen!«

»Amen!« je zašumelo med množico.

»A-a-a-a-men!«

»A-a-a-a-a-a-men!«

Zaprli so Jezusa, sveče ugasnili, kadilo je spuhtelo, duhovniki so za škofom odšli, potem moški, počasi še ženske za njimi. Mnogi je šel mimo oltarja, tenko pogledal. Če je Marija kakor nekoč, in ji zadovoljno pokimal.

»Amen! Amen! Amen!«

Brez konca in kraja je bila radost na koru, smejala se in od sreče vpila:

»Amen! Amen! Amen!«

21. Konec.[uredi]

Tako so se povrnili: Marija na Faro, Barbara na svoj hrib, Lenart v planino Volbenk in Ana na Lese, Janez na Poljano, Kozma In Damijan na Brinjevo goro.

Bog ve, kje so med tem bili!

Ali so hodili nevidno z Gospodom? Morda so šli v vice obiskat prevaljške verne duše. Ali pa so kruha nosili, lačnim, pletli in šivali ubogim, bolnim stregli v smrdljivi zadohi.

Bog ve. Samo da so se povrnili in bili zopet kakor nekoč!

Hvala Bogu!

Zdaj se bomo v miru ovsa in pšenice lotili, v nedeljo se bomo za igro pripravljali, dopoldne bo seja v hranilnici; popoldne pojdemo poslušat, kaj je še kaj po svetu novega; gasilci imajo veselico v Traberku; mladinci bodo na bradlji tekmovali; jutri pojdemo k Svetemu Roku, nazaj grede pa na Kisélo vodo.

Hvala Bogu!

Ko so ženske cerkev že pomedle in je zadnja iz nje odšla, se je priplazil župnik pred osameli tabernakelj. Zgrudil se je pred oltar, niti ni vedel, da ga Marija z očmi objema, niti ni videl angelov okoli sebe. Niti Gospoda ne, ki je stal pri njem, mu dvignil glavo in si jo naslonil na prsi.

Ko Ga je zaslutil, niti zatrepetal ni, blaženo se Mu je vdal in šepetal:

»Truden sem od beganja za Teboj. Kakor hlapec, ki ga je podil najemnik od kresne zore do poznega mraka.

»Od zore do mraka sem se podil in nisem Te videl in zvečer sem Te zaspal.«

»Kakor srna sem, ki jo je lovec ujel. Domine, Domine!«

Tako je skoprnel prevaljški župnik na presvetem srcu Jezusovem. Tretji dan pa so ga pokopali za velikim oltarjem, da je ostal blizu božjega Lovca.

Ko je minilo sedemkrat sedem let, je legla za njim v grob tudi prevaljška legenda in nihče je ne pomni več.