Preteklost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Preteklost
Matej Krajnc
Viri: Krajnc, Matej (2005). Preteklost. Celje: KUD Štempihar. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kaj sploh je to - preteklost?
Mar starodavna zver,
ki pride iz svoje jame
takole, v soboto zvečer
in te razloži na delce
in potepta pod seboj
in prosiš, naj se te usmili,
a rjove: ne še nocoj!?

Aii pa je to nežen,
dobrohoten spomin,
ki se zasidra kam blizu
tvojih nedavnih davnin
in lahko z njim sediš
ob kavici in taroku
in se smejiš brez zavor
in si podoben otroku?

Kdo ve, če se zgodijo
človeku v življenju stvari
samo zato, da se njihov duh
vrača in ga mori;
da zapečatena pisma
lahko spet odpira vsakdo
in jih nazaj zapečati,
ko se mu zdi tako?

Kaj sploh je to - preteklost?
Mar zgolj tema za kratek čas?
Ali bolj tema, ki pade
na vsakega izmed nas,
ko v slepem kotičku samote
iščemo izgovor za bes?
Ali morda svetla nedolžnost,
ki v nas leži, zvesta kot pes? ...


VSE PESMI SO TIHE

Vse pesmi so tihe in moja molitev je pesem,
drobceni amen, ki caplja za menoj ...


Obseden sem z besedami.
Podajam se na pot
Laokoont me bo pospremil.
On ali pa Lot.
Na zid se bom podpisal
z osmimi rimami.
Le ena zjutraj k vlakom
bo vabila ljudi.

Obdavčen sem z nasmehi.
Pred mano je Sinaj.
Zagnal se bom v kamenje,
razkačen kot le kaj.
Pod vznožjem bodo kamere
posnele moj zalet.
Na črnem trgu, stavim,
šel bo kot za med.

Obrabljen sem kot knjiga
in prav tako dišim.
Mladosti ne priznavam.
Starosti se bojim.
Vidim se uokvirjen,
obešen nad kamin.
In gora je pred mano
in strah me je višin.

Obseden sem z besedami.
Podajam se na pot.
Moje dlani so slane
in z Jackom sva si bot:
 
on je ostal na cesti,
v meni je svet gorat
in vznožja, svojčas mirna,
me grabijo za vrat.


Moje pesmi so postale trpke.
Pozna se jim tretje desetletje.
Kakšne bodo recimo v petem,
na to niti pomislit ne smem.
Okupirajo me sode rime
in sode cifre na lotu.
Da sem tisti s prehlajeno sedmico,
že dlje časa vem.

Moje pesmi so postale trpke.
Tudi fasada na hiši je trpka.
Nihče je ne bo obnovil,
kot tudi večine pisanja ne.
Najbolje bo nakracati križec
v za to določena polja,
pesmi mi tako ali tako
ne bojo nikamor ušle.

Vendar pa bojo ostale trpke.
Vsaj dokler jih spet ne zvežem
in jim zatlačim v usta
kak prisiljen smehljaj.
Grozim jim, da jim bom
presadil levi stopični krhelj,
a vse take besede potem vedno
vzamem nazaj.

Moje pesmi so postale trpke,
ali pa je svinčnik pretrd.
Morda jih prepozno izločam -
dve zjutraj ni dober čas.
 
A podnevi bežijo od mene
in zvečer bežijo od mene
in glas, ki ga slišim na cesti
je le raznašalkin glas.


Zbujam se vedno na drugi poti.
Med menoj in nebom je velik razkorak.
Ljubezen v meni je robata kot Vizigoti.
Jutro dobiva kurjo polt in oblaki so kot tekoči trak ...

Zadnje čase se pogovarjam z golobi.
Te dni so peroni premajhni in parki presiti, se zdi.
Ampak golobi so tako čokati in grobi.
Nekako pregrobi za vedno druge poti.

Živim v majhni podstrešni sobi,
taki s pogledom na cerkvico in rondo.
Pod strehami se radi redijo golobi
in glas Boga mi ves čas šepeta na uho.

Dnevi so zapiti, dolgi in stari.
Večeri so plehki, kratki in malo jih je.
Nekaj približnih še spi v moji omari
in rezek spomin za mano vsako noč vrata zapre ...


Oljnate podobe se kopičijo pred menoj kot plesalke,
ki se zaradi treme zaletavajo druga v drugo.
Nihče ne ve, kje bo konec tega baleta
in ne, kdo bo povrnil denar za vstopnino.
Težke podobe jeseni se drenjajo skozi olesenele misli
in Baraba se veseli pomilostitve
in ljubezen je kakor tarča za pikado, obešena malce postrani
in pod njo leže na pol odprti usnjeni kovčki z gotovino.

Videti sem kot opeharjeni zavarovalniški agent
z glavo na soncu in razlitim črnilom na mizi
in delegacija preteklosti sestankuje za zaprtimi vrati
z zapisnikom, dolgim sto deset strani.
Na steni je obešena stara fotografija,
ah, tisto omaro sem že zdavnaj prodal skoraj zastonj,
saj so predali v njej dreveneli in dreveneli
in grče v lesu vsako noč vpile, da je rezalo skoz kosti.

Včasih se počutim kot kameleon, včasih kot igvana,
včasih kot koala in včasih kot razjarjeni klovn,
vsega mi je dovolj in vse pogrešam in vsem bi rad bil povšeči,
a vendar sem tako razjarjeno stran.
Nobenega pisma nisem požgal, vsa počivajo v spodnjem desnem predalu
tiha so kot katedralske miši in počasi tonejo v pozabo
in nekje za oknom, bolj desno zgoraj
se zahajajoče sonce oglaša kot pavijan.

Oleseneli večer je pravzaprav slika. Slika iz preteklosti.
Takšna, kot bi jo naslikal Hieronimus Bosch.
Takšna s souporabo pohištva.
Takšna, ki bi nadaljevala tišino.

Vedno sem ga čutil drugače. Bolj razmišljeno, a trdno.
Bolj oblastno, a prekipevajoče.
Bolj nevihtno, a varno in nepristransko,
s tremi akordi in premočeno vstopnico za kino.


Tom Waits poje Tom Traubert's Blues.
Nimam nahrbtnika, da bi z njim plesal.
Zunaj rahlo kapljajo zimske solze.
Večer si bo kaj kmalu dušo privezal.
Na televiziji se oglašuje lepo predelano dekle -
90-310-90 in »Pridi k meni v moje gnezdo!«.
Verjetno je osamljena in čaka,
kdaj bo na Sunset Stripu dobila svojo zvezdo.
CD-predvajalnik preklopim na »random«,
pa naj se sam odloči, kaj bo vrtel.
Sam se vrtim okoli sivih mren prepočasja,
čeprav natanko vem, kaj naj bi počel.
Mrtva sezona je, pravijo kvartopirci.
Še nekaj časa bo, dodam.
V tem času je živ samo kakšen avstrijski smučarski center.
A to ti bolj malo pomaga, če si sam.
Raum Badezimmerin podobna čudna imena ...
Ljudje plačajo, da vršijo po snegu. Hej,
potem se kakšna vrv nenadoma utrga
in v izbranih krogih pekla plačujejo še naprej.
Zunaj je čudovita zimska pokrajina.
Če bi bil slikar, bi jo naslikal in si odrezal uho,
da bi ne slišal klicev užaljenih smrek
in dolgih južnjaških besed, ki mi jih naklanja nebo.
Soba je kot velikanski kitov gobec.
Nocoj se bom sam izpljunil iz nje.
Spat bom šel na vzhodno stran hiše.
Slišal sem, da Šeherezada tudi spi tam nekje.
S fotografije na omari me gleda znana podoba.
Tudi njej je všeč stari Tom Frost.
Kima mi in mi ponuja smehljaje.
In kakšen dober spomin z nje je vedno dobrodošel gost.
 
Prišepetavanja o starih ljubeznih
mi v takih večerih polzijo skozi Evstahijevo cev.
»Alte Liebe rustet nicht. Genau so. -
Najprej ogenj, nato pepel...«(?)
Oba s Tomom imava slaba jetra in strto srce,
ali pa v obratnem vrstnem redu.
Vsi odgovori na moja vprašanja so na 55. strani
v knjigi o Pedenjpedu.
Vsa vprašanja na moje odgovore so v drugi knjigi,
v stari Ljubezenski Pripovedki.
20th Century Fox bi jo lahko vsaj osemnajst let
objavljal s presledki.
Nobena oseba v njej ni izmišljena.
Vse so se nekoč zares rodile.
Nekatere so preživele, druge ne.
Nekatere so se bogokletno zapile.
Nekatere so se izgubile na nekem čudnem vrhu pred leti,
pustile za seboj verige in molk.
Nekatere druge so se prisesale name
in še zdaj čutim moč njihovih lovk.
Izgubil sem bitko. Sestavljena je bila iz več vojn,
ki sem jih povečini dobival,
Vojaške strategije so čudna reč.
Talent sem imel. A sem ga skrival.
Tom Waits poje Tom Traubert's Blues.
Stekleno zrem v dekleta, ki jih je nož povečini spremenil v šoje,
čeprav ima Marie stopala, da te ob njih zadene kap,
in Selena obeta, a postavlja čudne plačilne pogoje.
In tako naprej in tako naprej...
Dober tek, Telekom!
Nekdo trka od znotraj. Hoče, da se oglasim.
Nocoj ne več. Nocoj se ne bom ... 2001


Vsak dan me pozdravi z drugačnim odtenkom glasu,
včasih vreščavo, včasih umirjeno ... odvisno od vetra.
Premeri me od glave do nog in največkrat postrani,
in vedno pripomni, da mu grem strašno na jetra.
Zvezan sem in težko stojim. Kako naj razložim,
da nisem pobiral mitnine in niti zahval za pogum.
Kriv sem zato, ker sem čakal malce predolgo
in se ne oglasil, ko prišel je potrkat Razum.
Zdaj, po začetnih straneh, ko sem čez četrtino stoletja,
premerjen in preračunan in oblečen v nasvete,
spoznavam, da sem dobil vse medalje za naivnost par exellence
in da mi je nekdo z uniforme pobral epolete...

Vsak dan me pozdravi z rahlo drugačnim priklonom,
nikoli manj kakor trideset in nikoli več kot petinštirideset stopinj.
No ja, tudi to je priklon ...Verjetno bi moralo zadostovati,
pa tudi če ne ... pričakovanja sem obesil na klin.
Ulica je vedno tišja, niti klavirja od sosedov ne slišim,
niti laježa onega cucka, ki ima po morilskem kitu ime,
nikjer ni akviziterjev, gospa s prti in Jehovinih prič,
a danes je praznik ... počitek za tračarij lačne gospe.
Danes sem srečal očeta ... spet se mi je prikazal na cesti,
kot takrat prijazen in s čepico, ki jo prav dobro poznam.
Ničesar ni rekel, dotaknil se me je in izginil
in veter je malce potegnil in spet sem bil sam...

Vsak dan mi ponuja malce drugačne pogodbe.
Enkrat zavezal bi dušo hudiču, drugič Gospodu.
Tretjič osamljenim prahcem, ki sedajo na gole klopi
v parku za vodo ...
Tema me več ne straši, kot me je svojčas. Prelestno
je gledati čudne krivulje, ki jih čečka na beton.
 
Prelestno je opazovati skrivenčena lica zapoznelih družinskih očetov,
ki z etanola prehajajo v drugo skrajnost ... A tokrat zastonj ...
Razbrazdane matere bodo pobrale stvari in odšle s cokom in pokom.
Na Kladivarju bo nekdo vadil svoj nočni trim...
Skoz veje prihaja znan zvok: »Temna je noč, temnejša kot vse...«
Razrezal bom sence na steni in se odpravil za njim.
»Gospod, vzemi me v svoje kraljestvo...«. Znane besede.
Razbojniki, luzerji, poštenjaki... Teh zadnjih se najbolj bojim.
Edina pravda v življenju je pravda za kozlovo senco,
a še Flere Krivostegno bi rekel: »Nimam pojma, kaj naj naredim!«

Vsak dan mi ponuja malo drugačne rešitve.
Enkrat so dobre, drugič so slabe, a kdo sem jaz, da bi izbiral.
Železne srajce rjavijo. Nič dobrega se jim ne obeta.
Z njimi bo nekdo nekoč pločevinko s sardinami odpiral.
Bangladeš spi. Popevka je smisel izgubila.
In tudi Belindaje, žalibog, zdavnaj odšla.
In tudi z roko ni nihče več nikoli pomahal.
In jaz in moja dama sva že preteklost. Mit. Pravljica.

Kavboji iz plastike so še na omari.
Se še spominjaš, ko si jim trdnjave gradil?
Plošča s Fifije ostala nekje zaprašena
in vlak v Umirjeno vas sem že zamudil.


Imam deset dobrih razlogov za malodušje
in enajst slabših proti.
Izmed teh jih je deset neutolažljivih.
Deset jih je torej napoti.
Deset dobrih razlogov za malodušje
na eni sami mali plošči na 45 obratov.
Iglo nastavim nekam na sredino
in dam v ušesa vato.

Stokrat izhojeni čevlji in rima shoes-blues ...
Postan čaj in v skodelici mrak.
Rahitičen um, izpit od dolgih polnočnih posedanj,
čeprav vedno prav izprijeno blag.
Vegasto telo, za katerega nihče ne ve,
ali je žica ali kol,
ko pridem po ponesrečenem dnevu
uspešno zakrpan domov...
Odklenem in si dam duška -
v prazne stene zavpijem: dober večer!
Tu in tam se najde kak vetrc,
ki v odgovor prevrne kak krožnik,
ampak drugače je mir.

Tema, tema, tema, tema, tema.
To, da ni svetlobe, me bega.
Lahko prižgem luč. A kdo bo prižgal temo?
Za opaži noči vedno gnezdi kakšna gnusna zalega
ponarejenih spominov in slabih šal
in listkov, popisanih z imeni:
na kupe in kupe lipovih bogov,
ki niso več lipovi, ampak koščeni.
 
Videl sem znan severni obraz
in začutil sapo odjuge.
Moral bom ponečediti njen nagrobni napis,
ni druge ...
Kaj lahko povem v svoj zagovor?
To noč sem spet slabo spal...
Imam deset dobrih razlogov za malodušje.
Kdo jih bo zame po grlu pognal?!


Čudežna preproga pod mojimi stopali.
In zemljevid.
Včeraj sem bil vsega željan,
danes sem vsega sit.
Preštevam sence pod posteljo,
a jih nekako ni in ni
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.

Rabin je potrkal, potem pa odšel.
Napačna vrata.
Morda je bil kriv zvonek les,
morda pa moja kravata.
Učim se spet govoriti,
a to počnem pred preveč ljudmi
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.

Navadil sem se na čudaštvo in, hej,
pride mi prav.
Sploh se ne spomnim, kdaj sem zadnjič
samega sebe igral.
Prijel bi sonce, a njegova bližina
me spet precej čudno ščemi
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.

Čudežna preproga pod mojimi stopali
in sveti spis.
In nekaj duš, ki puščajo v betonu
svoj odtis.
 
Razmetal sem škatle, v katerih je vse,
ob kar se spotikam v temi
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.

Pokleknem pred rahlim plamenom
komaj živ.
Staram se in spet mlajšam,
a ostajam siv.
In sedem padlih angelov
se pobira brez kril in oči
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.

Čudežna preproga pod mojimi stopali.
Pot do neba,
ki se vzpenja do mrtve točke
in strmo spusti na tla.
Nikar se ne glej v ogledalo,
če prej ne spregledaš, kdo si.
Vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.


Rahlo dežuje
in živo mejo zebe -
še ena poznojesenska
kontemplacija smrti.
Advent se bliža
in na šipah je hlad,
oči so steklene
in objemi zaprti.

Čas, prekleti lovec,
kupuje krila
in hoče biti
Kupid za en dan.
A mrak mu vedno
zmeša štrene
in ga prežene
na severno stran.

In potem pride
Garda Lorca
in se neslišno
potuhne v srce
in Lyle Lovett
je še vedno brez čolna
in Judež že spet
spreminja ime.

Najbrž bom spet
obsedel na vrtu
in štel darila
za rojstni dan
 
in november bo umrl
v običajnem krču
in december bo, kot ponavadi,
brcnil vanj.


Marija,
vsak dan grem mimo Tvoje kapele
svojo pot grem,
a saj jo poznaš bolje kot jaz.
Tvoje oči so nekako
odmaknjene in odrevenele,
kar nekako domače
za tale jesenski čas.

Tole je cesta,
po kateri sem nekoč hodil v dvoje.
Tamle zadaj v stolpnici
sem stanoval.
Bil sem brezskrben,
a saj veš, kako je.
Vse mine in tudi moj čas je
svoj davek pobral.

Še vedno
se ponoči zbujam
in se mi zdi, da naju vidim,
takšna, kot sva bila.
Pred Tvojo kapelo
sva obstala vsako popoldne
in skupaj zmrmrala
očenaš ali dva.

Marija,
ničesar ne obžalujem.
Lepa leta bila so,
a tudi zdaj ni slabo.
 
Zdaj, ko bolj sam
mimo Tebe potujem,
sem sicer malo grenkejši,
a saj ne bo vedno tako.

Nekoč, ko bo čas,
se bom zopet ustavil
z nekom pod roko
in Te pogledal v oči.
In morda bo takrat pomlad
in Te bom po pomladno pozdravil
in s Teboj pokramljal
običajne stvari.

In kupil dve
vetrnici v trafiki,
ki bo še vedno stala,
kot danes stoji.
In ljubezen bo spet
podobna lepi oljnati sliki
in Ti, Marija, boš imela
srečnejše oči.

Marija,
vsak dan grem mimo Tvoje kapele,
se v Tvoj kip zazrem
in potem lažje dan preživim.
Vsak dan nove skrbi
v meni količijo svoje parcele,
a vsa umetnost je v tem,
da jim na njih gradit ne pustim.
 
Nekoč, ko bo čas,
se bom zopet ustavil
z nekom pod roko
in Te pogledal v oči.
In morda bo takrat pomlad
in Te bom po pomladno pozdravil
in s Teboj pokramljal
običajne stvari.


December je tu. Sveti Miklavž.
Čas adventa, čas pričakovanj.
Čas za nekakšen obračun z letom,
preden na saneh oddrvi stran.
Nekaj strun sem potrgal, nekaj pesmi napisal -
nekakšne fikcije o ljubezni.
Stare klišeje prignal sem do roba,
a upam, da niso jezni.

Božični večer. Zdaj nas je le še pet.
Pet čudnih, odmaknjenih lic,
ki si izmenjujejo drobna darila,
nekaj potice in drugih slaščic.
A sobe v hiši so prazne.
Zunaj je prazna gaz.
In v nas se zahrbtno plazi
prezebel božični čas.

December je tu. Mesec miru.
Mesec za režime.
Mesec z lučmi v mestnih izložbah -
vsako leto se dražje blešče.
In vsako leto je eno leto dodatka
k davku na pohojene sanje.
Življenje pa sope. Beži skozi gaz.
Kam beži? - Dobro vprašanje!


Stopnice do mojih nasmehov se daljšajo z dnevom.
Naključni popotniki jih ne štejejo več. Žal.
Vzpenjajo se in tarnajo. Vendar jih ne upoštevam.
Morda bi moral poklepetati z njimi. A njihov čas je obstal.
Vsepovsod okrog mene je bledica.
Bledica avtobusov, večpasovnic, velemestnih streh.
Ostri so še samo dolgi tuhtajoči večeri
in Adrijana v mojih očeh.

Preklet ropar sem. Nihče me ne bo balzamiral,
ko bom odtarnal na stolp v Pisi odspat svoj odklon.
Vsi bodo rekli: glej, kako se počasi vzpenja.
Ploskali bodo in šepetali in nekdo bo vtipkal dolgo besedo v svoj telefon.
Vsepovsod okrog mene so berači.
Brez hrane in brez padal. Brez bergel in krvavih oči, grdi kot smrtni greh.
Sprašujejo, kakšni so vitezi iz mojih oklepov
in kakšna je Adrijana v mojih očeh.

Drevesa stojijo nema in krhka. Jutro jim bere levite.
Moje telo se oblači v dolga poletja in slak obrašča večer.
Dolga poletja obstanejo sama in delajo kroge na vodi
in začudena starka s podeželja je naenkrat črna kot zver.
Ko streljam v oblake, se moja napetost stopnjuje.
Ko segam v mrak, me sila teže vrže po tleh.
Nato me prime za grlo in mi hoče ukrasti obraz
in Adrijano v mojih očeh.

Nočem širokih objemov in lastovk v jutranjih sapah.
Kje gnezdijo, ve le Bog.
Vsi, ki me vidijo, ploskajo. A vmes je zavesa.
In žameten tepih naenkrat izgine izpod nog.
 
Niti približno še ne razumem, kam grejo megle,
niti približno še ne vem, zakaj je sploh potreben nasmeh.
Menda je res, da se ljudje, odeti v tančice, počutijo dobro.
Jaz se počutim dobro z Adrijano v svojih očeh.

Stopnice do mojih nasmihanj se daljšajo z dnevom.
Moja popotna kapa prebira moje dlani.
Držim jo trdno, kot še nikdar. Bo že res, da nekaj slutim.
Bo že res, da se mi to vedno dogaja sredi noči.
Ljudje pakirajo kovčke in odnašajo svojo preteklost
in če pridejo na tretje letalo, je to že zavidanja vreden uspeh.
Jaz ne iščem krajev, ki jih še ne znam spoštovati.
Moj kraj je Adrijana v mojih očeh.

Nekje v pesku me čaka zakopana bojna sekira.
Tam bo ležala, dokler se ne rodi kakšen nov Karl May.
Nedolžne žrtve pa tavajo mimo.
Kljub širokim klobukom še vedno ne vejo, zakaj.
Odpustil sem še zadnjega služabnika.
Odstranil sem čuden znak, ki je bil obešen na vhodnih dvereh.
Odstranil sem vse, kar me je spominjalo na točo.
Ostala je Adrijana v mojih očeh.

Kdo kleje sonce in kdo ljubi zimo
in kdo je prevaran in kdo zadržan?
Kdo je tridesetkratni zatajevalec po srcu,
po duši pa kasko zavarovan?
Kdo je taksist samemu sebi,
izžrebanec iz bobna, ki stoji na dveh čisto različnih virtualnih ravneh?
Kdo vedno znova stopa iz množice in obtožujoče kaže
na Adrijano v mojih očeh?
 
Moja princeska na zrnu graha je oblekla svojo jesensko obleko.
Hladno ji je. Zaklenila je svoj dekolte.
Nato je napisala tri čudne vrstice
in zaprla vrata v svoje srce.
Tipičen trač. Ulice so ga polne.
Nekdo ima na kitaro privezano lutko, ki pleše od šestih do dveh.
Kdo drug spi poleg njega v spačenem krču.
Nihče pa ne spozna Adrijane v mojih očeh.

Na moji omari je dovolj prostora za vsa prihodnja desetletja.
Največji namizni predal je še napol prazen.
Vrata se odprejo in v sobo vstopi izterjevalec.
To pot je zvedav, vendar kljub temu prijazen.
Rad bi terjal, kar mu po pravici pripada.
Bil je že pri mnogih meni neznanih ljudeh.
Dal sem mu omaro, mizo in sadje na njej,
a nikoli ne bo dobil Adrijane v mojih očeh.

Enoroki na vogalu spet pobira drobiž.
Otroci, dedki in snobi ponavadi vedno naredijo krog okrog njega.
Radi bi spoznali skrivnost življenja z eno roko.
To, da je srečen, jih bega.
Zdaj vem, kaj sem zamudil, ko nisem prižgal luči.
Oni in ti so vpili, da lažem. A ne poznam ne onih, ne teh.
Veliko je takih in tretjih, četrtih in petih in šestih.
A ena sama je Adrijana v mojih očeh.

Nekako mi ni več do tega, da bi v trhlih barkačah poljubljal nebo ...
Duh je voljan, meso pa šibko, dobro vem, ker sem poskušal.
Vse pesmi so tihe, pa ne, ker bi same hotele tako,
ampak če bi zarjovele, bi jih nihče ne poslušal.
 
Poglavja se vedno začnejo z lepo veliko pisano črko.
A kdo ve, kakšne so bile črke na manjkajočih straneh.
Sedel bom poleg gospe z obrazom Agathe Christie
in sanjal o Adrijani v svojih očeh.

Lahko bi napisal kroniko tega petka.
O tem, kako sem skoraj klonil, bi lahko napisal cel list.
A potem bi se nekaj vdrlo in moral bi spet od začetka
in prste bi imel krvave in bil bi prekleti kronist.
Pridi vame, lesketajoči studenec!
Vem, da si zadnji od podedovanih treh.
Samo trenutek! zavpije moja polnočna podoba,
a jo ustavi Adrijana v mojih očeh.

Po dolgi noči cvetenja bom obsedel na oblazinjenih stolih.
Neprijazen. Redkobeseden. Zacopotan.
Srčni utrip je zmagal.
Pred mano bo še en gostobeseden kostanjev dan.
Vrag sedi na svojem repu. Vile so v rokah dekle,
od sonca razvajeni otroci pri od megle razvajenih gospeh.
Čudna je tolikšna nevera vsakdana.
Čudežna je Adrijana v mojih očeh.

Vse pesmi so tihe, spoznale so, kdaj je prepozno,
kdaj nekaj ali nekdo v končni »ne« odzvoni,
kdaj raznašalci prispejo točno in kdaj zamudijo,
ker vedo, da tudi jutro rado kdaj poleži.
Vedno sem bil dober stezosledec.
Najraje sem v temi tipal po lastnih sledeh.
Imel sem oseko. A želel sem si plimo
in Adrijano v svojih očeh.
2002


Kot lipov bog stojim
na težkih vekah teme
in takšen, kakršen sem,
sem samemu sebi v breme.
Na temenu imam križ,
v žepu drobiž
in megla vstaja pred menoj.

Kot Judež zabingljam
na vrvi tridesetih let,
v mojem nabiralniku je sneg,
pardon - nekaj kep in znan portret
z navzgor obrnjenimi očmi
kot Marija Sedem žalosti
in megla vstaja pred menoj.

Vse ceste so zarisane,
vsi gobavci naličeni,
rad jih imam kot brate,
a bojim se njihovih oči.
Stare stopinje se vgrezajo,
razvajeni spomini drezajo
in megla vstaja pred menoj.
2001


Televizijo imam vedno nemo.
Ne prenesem čebljanja mehiških nadaljevank.
Pred menoj na mizi je kak ducat pisem
in dva ducata pisemskih znamk.
Na štedilniku čaj prekipeva
v rohneče hlape večera.
Dan ima podplute oči.
Dan se sam vase zapira.
Duh Roberta Burnsa se podi skoz mojo škotsko srajco,
jezen je, ker srajca ni zlikana.
Kazalci na uri nad posteljo se vrtijo in vrtijo.
Satchmo na gramofonu igra in igra ...

NOBODYKNOWS THE TROUBLE l'VE SEEN
NOBODYKNOWS BUT JESUS
NOBODYKNOWS THE TROUBLE l'VE SEEN
GLORV HALLELUJAH

Žepi mojih trenerk so napolnjeni z žepnimi robčki.
Žepi mojega spomina s staro zlagano podobo.
Hej, polna luna je. Odnesla me bo stran.
Morda bom odplesal po dolgi poti v Cordobo.
Morda bom na pol zaspan dvoril kakšni zapozneli lepotici
in ji lagal, da bom vedno le njen.
Nato bo prišlo sedem suhih let
in za njimi rodovitna jesen.
Mislil sem, da sem bil rojen za velike podvige.
A rojen sem bil zato, da bi znal biti srečen brez njih.
Moja kaplja čez rob je bila čisto drobna.
Moj veter je bil hipen prepih.
 
Polna luna bo kmalu začela shujševalno kuro.
Ne kmalu, ampak takoj.
Jutri bom odposlal pisma. Zdaj je prepozno za žalostinke.
Satchmo, zapoj!

NOBODYKNOWS THE TROUBLE l'VE SEEN
NOBODY KNOWS BUT JESUS
NOBODYKNOWS THE TROUBLE IVE SEEN
GLORY HALLELUJAH


BILEAMOVE OČI

Nocoj mi ostaja nekaj besed...
Nekaj jih imam viška ...


Zbujam se pravokotno na glavni vogal
nočne omarice.
Uro pobijem na tla in zavzdihnem:
dopolnjeno je.

In z omare zre Nefreteta
na moje zanikanje dopoldneva.
Morda sem za druge velik umetnik.
Za njo sem navadna reva.
Noč mi ni dovolila, da bi zdrsnil
globlje od dogovorjene limite.
Onkraj nje so baje čudne ribe:
plešaste in zapite.

In z omare zre Nefreteta,
a njej se samo dozdevam.
Postelja škripa v samoti, ko na silo zbujen
italijanske popevke prepevam.

Zbujam se v agoniji, da ne bi zdrsel
onkraj vogala.
Jutri bo nočna omarica šla v vrtno uto.
In Nefreteta se bo smehljala.


Zima je stresla svoje drobovje na moje dvorišče.
Čudni duhovi dihajo led z naveličanih streh.
Ko grem mimo okna, bežno ošinem prazno cestišče
in en od duhov kar naenkrat pristane na tleh.

Gradove v oblakih zdaj gledam le še v zrcalih.
Nekaj iz teme šepeta in me svari.
Šepet je edino, kar mi izterjevalci še niso pobrali.
Sanje vdevam v gobelin in se izogibam ljudi.

Vonj po samoti se je vgnezdil v omamljene gore.
Sled snežnih kraguljev nad streho se kot portret zdi.
Nekje sem nekoč ga že videl, a ga spomin razbrati ne more.
Na cesti neznana postava v temo kot Pepelka beži.


Slonim in čakam veter, a veter je drugje.
Na cesto pada pesem; čigava je, kdo ve!
Stopinje zime spijo v predspomladanskem blatu;
kmalu bo noč, pobral jih bo kakšen Nosferatu.

Koledniki so letos zgrešili moja vrata.
Sfrčali so drugam kot kakšna plašna jata.
Ničesar nisem zanje pripravljenega imel.
Kaj vem, kaj bi jim rekel in kaj jim zaželel!

Slonim in čakam veter, a vem, da ga ne bo.
Razbit leži in čaka, da ga valovi strd
nekje na davnih dokih, na bokih lepotic
zasanjanih nasmehov in s prsmi lastovic.


Slišiš škržatovo pesem?
Udarja skozi srce.
Zapisal sem poudarjene tone
in njegovo neslišno ime.
Večer je kakor rešeto,
skozi drevesa bolšči
in v njegovem temnem naročju
razkrinkani rabelj leži.

Predstavljaj si težko rezilo
iz starih angleških prigod.
Predstavljaj si tiste posesti,
predstavljaj zdesetkani rod.
Rezka pomlad se pripravlja
na dolg, večstoletni mandat
in v svoji neskončni samoti
med bori joka škržat.

Predstavljaj si pesem. Eklogo.
Sešito iz najboljših tkanin.
Vsak šiv je droben, neznaten,
plašen kot Kosobrin.
In pesem rase in rase
in na koncu prerase v slovo.
Slišiš škržatovo pesem?
Odmeva, da nikoli tako!


Najdihojca, pojdi in poišči kobilo
za lesenimi vrati!
Pohiti, saj bo kmalu svit
in ne boš imel več česa iskati!

Rad bi te spet videl v pesmi,
nesrečnež in samopaš!
Hlev je narisan na prozornem papirju.
Pojdi, čopič imaš!

Si ti pobral rože z lastnega groba
in jih vrgel v preteklost spomina?
Si ti vstopil v krčmo in zašil patriote
in dal Krjavlju za liter vina?

Pojdi vesel v novo življenje,
vstopi v novo stoletje!
Ne skrbi, ljudje te še poznajo -
na grobu bo sveže cvetje.


Verzi iz 19. stoletja
se mi lepijo na ustnice,
pristavil bom vodo
in jih vložil kot brusnice.
Te dni sem spet zasanjan,
nekako odvzet,
nekdo me je spet
zaklenil v klet.

Poštar nosi
samo reklamna obvestila,
kovinska noga
se mu še ni odvarila;
nekdo mu je s škarjami
iztaknil oko,
zdaj vidi mono
in se smeji stereo.

Bojim se pajkov
in radiatorskih reber,
igram na šeststrunski banjo,
kot Jane Weber;
verzi iz 19. stoletja
uprizarjajo ples,
a moje zredčeno teme
jih ne vzame zares.

Sosedje se zbirajo
za živo mejo,
da imam periskop,
tega ne vejo.
 
Snel sem si vse
vojne epopeje,
sedim in jih gledam
in kar samo se mi smeje.

Doktor Zober
bo ostal šarlatan,
vidim ga - plazi se
ves poklapan,
stric v modrem reklcu
mi ponuja revijo,
a v resnici je strokovnjak
za frontalno lobotomijo.

Te dni sem spet zasanjan,
nekako odvzet,
iz kruhovih skorij sestavljam
DC-9,
poletje, tako slišim,
ima dober značaj,
a jaz sem zapečkar
in hočem zimo nazaj.


Na steni tiktaka črnski suženj.
Ura je pravkar tri.
Pločnik pred hišo je končno splužen.
Prosta je pot do noči.

Na omari rezbari hlapec Jernej
svojo leseno pravico.
Čas se nič več ne premika naprej,
obstal je pred zadnjo stopnico.

Na steni pa meri črnski suženj
svojo tiktakasto smrt.
Tehta verige in nežno zre v senco,
ki mrak jo meče na prt.


Slišiš, kako vlak ječi mimo Plave lagune?
Kot dva prometna znaka stojiva tu.
Iz oči bežijo slike najinih dnevov.
Lej, tu je Ložnica, naj končajo na dnu.

Kolikokrat sva šla mimo Plave lagune
skoz podhod do tja, kjer stoji Elektrosignal!
Prečkala cesto v Babno in Hipotenuzo
in metala kamenčke v odtočni kanal.

Slišiš, ko vlak ječi pri Plavi laguni?
Pogreša tvoje ime. Sprašuje, kje si.
In jaz vržem kamen čez most pri Plavi laguni
in nekaj davnega me spreleti ...
spominu stare mame, 2002


Dan hira počasi, a gvišno.
Za sosedovo hišo se bo spustil.
Vsake kvatre enkrat nekdo umre
in me spomni, da sem minljiv.

Vsake kvatre enkrat
odide kdo, ki mi je bil blizu.
In jaz sivim ob straneh
in polagam karte na mizo.

Vsake kvatre enkrat
se mi zazdi, da vidim razrezan oblak,
ki se v kosih spusti nad hišo
in stori, da je mrak.

In dan hira, hira počasi.
Kmalu ga bodo odpeljali.
Na pročelju postaje bo črna plesen.
Mahali bomo in stali ...
za Tošota H., 2005


Tisto popoldne je čakalo kakor taksist
na mojo kratko prisego.
Nebo je bilo kot škatla vžigalic
in na licih sem čutil zadrego.

Vstal sem, sunkovito, kot bi bil za to plačan
in moje stopinje so zarohnele
in vrbe žalujke so nad posteljo dneva
pod pravim kotom visele.

Moj srčev fant s prestreljenim obrazom
še vedno čaka na gloriolo.
In plešem in plešem in poleg mene stoji
mlad kerubin s pištolo.

Čudne pesmi igrajo nocoj.
Zvenijo kot Minnesang.
Le da so vitezi slepi in kruljavi, gobavi in stari,
podobni beračem iz enodejank.

Na koncu ostanejo samo stari gospeli
in v njih glasovi, glasovi, glasovi.
Besede so stare kot midva, priznaj.
Samo topi pogledi so novi.

Izdajajo me komaj vidne grimase,
ko podajam roko božiču.
Obljube in zaprisege so šle
in se prodale hudiču.
 
Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.


Prišel je čas pozne jeseni in likvidamber se je posušil.
Odšel sem
in zdaj nisem več, kar sem bil.

Dvakrat sem zaklenil vrata in okna zatemnil.
Odšel sem
in zdaj nisem več, kar sem bil.

Odprl sem steklenico spominov; bili so dober aperitiv.
Odšel sem
in zdaj nisem več, kar sem bil.

Poiskal sem odejo in termofor in radiator do konca odvil.
Odšel sem
in zdaj nisem več, kar sem bil.

Ponoči so se kotili duhovi v lončkih za rože, ki jih nisem žalil.
Odšel sem
in zdaj nisem več, kar sem bil.

Očistil sem vsa razpela v sobah in črke I.N.R.I sem osvetlil.
Odšel sem
in zdaj nisem več, kar sem bil.

Prah si in v prah se povrneš in prah na mojih policah je zanimiv.
Odšel sem
in zdaj nisem več, kar sem bil.


Zaprl bi oči, a se bojim,
da bi videl, česar ne smem.
Kaj se zgodi v zaprtih očeh?
Tega še vedno ne vem.
Zima po svoje vbija
v koledar znane sledi.
Se mar stopinje iz njih srečajo
onkraj zaprtih oči?

Nocoj je že prepozno za svetnike,
a prezgodaj za lahko noč.
Kakšen bo preostanek večera?
Verjetno spet tuhtajoč.
Zvečer ponavadi zadenem na lotu
bedenje, dokler se ne zdani,
dokler čuden vrvež ne prižge sirene
onkraj zaprtih oči.

Potrkajte in se vam bo odprlo...
Odsunem vrata, ki jih poznam.
Martin Luter je že pribil nanje
nekaj postarnih, naglušnih dam.
Zaprl bi oči, a se bojim,
da bi videl, česar ne smem.
Kaj se zgodi v zaprtih očeh?
Tega še vedno ne vem.


AKVARELOPISI JESENI

Nocoj mi ugaja sumljiva tišina ...


 I.

Jesen -
kostanji namesto oči,
hladna jutra
na koncu olistanih poti
in težki plugi
predzimskih skrbi
in mračni kriki srca,
ki na dežju stoji...

Jesen.
Prehitevalni pasovi molče.
Blindirane besede
in svečke, ki prehitro dogore
na novembrskih grobovih
ljubezni, ki je umrla zastonj,
so kot osamljen poljub,
ki čaka, da bo kdo prišel ponj ...

Jesen -
drevesa brez oblek,
siva prostitucija neba
in v prsih prvi sneg;
tu pa tam kdo stika po smeteh,
ne da bi vedel, kaj počne;
koledar osivi
in ljubezen je

jesen ...


II.

Za mano prišlo je
jesensko deževje -
vem, da je moralo priti.
Zdaj pridno zaliva
razgaljeno drevje,
ki, revno, se nima kam skriti.

A meni je všeč
otožno šumenje
in vse, kar prinaša in nudi.
Včasih ga slišim
kot jedko ihtenje,
kot krik pa nemalokrat tudi.

Takrat se zagledam
v črto na dlani
in znajdem se v pesmi izpred let.
Vsi njeni stihi
na pol so preklani
in rimani v mrtev kuplet.

In sled na dvorišču
je komaj berljiva,
preozka za dober spomin;
pozabljen pogled
nemirno počiva,
zamrznjen v njen siv naftalin.

Redke snežinke
in krhki koraki -
skeleti oglodanih let-
in senca na steni,
ki pleše sirtaki
na ritem nekdanjih besed.


III.

Še vedno dišim
po neznanosti.
Svet presojam naivno in togo.
Vsako jutro se vedno znova
zbujam iz vdanosti
v vse, kar je zapeto
in strogo.

Še vedno dišim po jeseni.
Po njenih kostanjih in ježkih.
Nov svet raste
med mojimi koleni;
poln vojn, ne sodobnih,
ampak peloponeških.

Še vedno klečim in malikujem
svojo nekdanjo, zdaj že razrito podobo.
O njej sanjarim
in premišljujem,
a ona molči glasno
in grobo.

Še vedno dišim
po nevednosti,
vedno bom z njo zaznamovan,
čeprav sem vsako jutro znova
v čisto majceni prednosti
pred tistim,
kar sem bil prejšnji dan.


IV.
 
»Jesen, že slutim te ...« Morda pa prideš
ovenčana z manj gnilim listjem. To pot.
Morda bojo ploščice okoli vrtcev končno oplele
nežne roke vrtnarjev, odondod, od povsod...

Morda boš tokrat malo manj ohola,
malo manj sapraboltna kot leto poprej.
Kakšna boš? Prideš s škornji iz krokodiljega usnja
ali s kapuco iz posušenih živih mej?

Kakšna boš? Prideš s plaščem iz molitev?
Ja, tistih, s katerimi smo preklinjali zrelo pomladi?
Ali pa boš spet umaknjena, ostra, nemirna,
divja in neukročena kot kakšen primat?

Morda pa prideš bolj svetla,
bolj hrepeneča, bolj taka kot tista iz Menartovih poezij.
Poletje je šlo v lazaret in slutim, da prideš,
kakršna koli, jesenska, z lutnjastimi očmi.


V.
 
Sliko starega očeta smo dali v zlat okvir.
Vsaka nova jesen jo vsakič malo pomladi.
In razpelo v drugem kotu diši po kostanjih.
Vse v hiši spet po kostanjih diši.

Spomine na starega očeta smo dali v srebrn okvir.
Šel je takole, jeseni, v oktobru. Prezgodaj, kaj pa!
Pravijo, da je tistega leta bila jesen bolj črna,
bolj črna kot vdova. Prav nič elegantna gospa.

Naša življenja smo dali v bronast okvir.
To, da slišimo tiktak na steni, pove, da še vedno živimo.
Z nami živi tudi vsakič malce bolj uvela jesen
in razpelo v kotu vdano čaka na zimo


OPOMBA POD DAN

Puščam se samega. Tako bo najbolje.
Zapuščam se zmagovito.


I.

Brnenje avtobusov kot opomba
pod dan,
Gomazenje gomazenje gomazenje
gomazenje.
Postajne luči vedno dlje stran.
Podoba stolpnice kot rotenje.

V mestnem jedru streljajo
zadnje vrače.
Nihče izmed njih ne daje več
znaka za umik.
Pred njimi stojijo nakodrlajsane možače.
Vsem je ime smrt. Vse so na samovžig.

Par kilometrov stran pa brnenje,
brnenje, brnenje.
Izmenjevanje rdečih, rumenih,
zelenih luči.
Smrt kot možača. Avtobus kot življenje.
In zadnja postaja, ki ostaja za nami.
V megli.


II.

Na kaj rimati zgodnji mrak, ko začne rohneti
s sodomskogomorskimi očmi?
Kakšno hvalnico mu je treba zapeti,
kakšne substance vpoljubiti v kri?

Se je spodobno od dneva kar tako posloviti?
Recimo sneti klobuk in izustiti psovko?
Ali je tehtneje vzeti v roke star molitvenik
in še en konec zapečatiti z molkom?

Na kaj rimati samoto, ko vstane kot sojenica
in zagrozi, da ne bo nikoli več šla?
Je mar dovolj, če se človek takrat zagleda v razpelo
in iz strahu izžebra tisto, kar zna?

Na kaj rimati zgodnji mrak, ko spregovori po domače
o stvareh, ki se jih ponavadi kriči?
Je sploh možno pozabiti stare zamere in trače
na improptujskem sestanku, takole, ko se mrači?


III.

Zgodnji mrak doni kakor lepa ljubezenska pesem.
Lepih ljubezenskih pesmi nihče več ne krača.
Ostajajo zgolj na razstavi v starih pomuljenih knjigah
tistih, ki niso nikoli bili od tega sveta.

Semafori mežikajo. In to vedno z rumeno.
Na križiščih rohnijo pedali za plin in tisti za stop.
Nekaj nadstropij više rine pridna tema v omare
in na kakšnem balkonu morda spi zablodeli golob.

Takšno je mesto. Takšno je prednočno bitje.
Bitje in žitje. Skopljena ljubezen povsod.
Zgodnji mrak doni kakor lepa ljubezenska pesem.
Kot loterija. Kot dobro organiziran sprevod.


IV.

Jesen je bolna. Nekdo jo vodi na verigi.
Ne vidim mu obraza, a nosi težek plašč.
Cesta pred njima, dolga kot v kakšni stari knjigi,
v ovinku se končuje, verjetno zanalašč.

Zgodnji mrak v dimnike že natresa čudne saje
in gologlavi hribi nasproti mojih rok
že slutijo ples vešč okrog trafopostaje
in čakajo, da iz nevihte oglasi se Bog.

Vije se, vije čas. Kot v Cohenovi pesmi
španski glasovi s smehom pobijajo jesen.
Ne vejo, kdo sedi na levi, kdo na desni,
kdo je spustil zavese in kdo odrezal stenj.

Jesen je bolna. Nekdo jo prav počasi davi.
Španski glasovi sodijo. Vsak se po svoje smeje.
In cesta se naenkrat na dvoje cest razstavi.
Nekaj izza vogala zamolklo šteje, šteje, šteje...


SKORAJ POLNOČNICE(2001)


I.

Nebo je videti kot pokvarjen zaslon.
Grm pod mojim oknom je ranjen do krvi
z dobro namerjenimi izstrelki teme, ki jih dobiš zastonj
v vsaki bolje založeni prodajalni noči.

Med kazalce na stenski uri je nekdo zaril nož.
Police so vedno bliže.
In čas lomasti kakor neznano-zakaj razjarjeni pedenjmož
in se sklanja vedno niže in niže.

Moja postelja je kot odprta skrinja.
V njej bedim, nebogljeni vampir-otrok,
ki je predal svoj plašč boljšim od sebe in se zdaj samo še spominja
ošpičenih kolov, žejnih oči in okrvavljenih rok ...

Luč sem ugasnil že včeraj. Priznam.
Odvil sem varovalke. Izklopil telefon. Žaluzije spustil.
Odločil sem se, da bom prav mazohistično sam.
Čas je popolnoma sklonjen. Nož bo polnoč odbil.

II.

Videl sem stopinjo. Zaslutil v njej mrak.
Mrak, ki bo padel kot kakšne stare žaluzije.
Mrak, ki prihaja od nikoder. Mrak, ki je vedno gorak
in ugasne večer, če pretirano sije.

Videl sem stopinjo. Zapletel se v njeno ime.
Dolgo, dolgo sem zrl ...
Njeno ime je bilo vsakdanje: lok, strela, kamen, srce ...
In sunek vetra, ki ga je zaprl ...

Stopinja se je počasi drobila in se razblinila kakor utrinek;
kakor želja, za katero veš, da je nikoli ne bo.
Ostala je njena vsemogočnost. Njeno ime, bežen spominek
udarja na moje ustnice svoj rezek pečat v slovo ...


III.

Včasih sem tako prekleto osamljen. Nikogar ni z mano,
                                 nikogar ni v meni.
Ne bi mi bilo treba biti. Veliko ljudi gre čez mojo pot.
A kaj hočem! Včasih so odsotni in zateženi.
Včasih so malce preveč vsepovsod.

In takrat sem osamljen. Igram se igro obstanka.
Igro, ki je z menoj ne more nihče igrati.
Igro, ki je tudi zame še vedno uganka.
Igro, v kateri ne smem zmagovati.

A nekje sredi te igre počasi vzhaja pogled
mojega skritega aduta. Ljubezni do biti.
Biti. Obstati. Iti naprej brez besed.
Povleči nazaj svoje osamljene niti!


IV.

Kmalu bo skoraj polnoč.
Čas zapoznelcev, zaljubljencev in razočaranih lic.
Kmalu bo skoraj polnoč.
Čas zaspanih stražmojstrov in radodarnih lepotic.

Čas, ko v moji sobi že dolgo ni več luči.
Nič več ne bedim kakor včasih,
ko sem nem gledal pozne nadaljevanke
in šel k počitku po zadnjih oglasih.

Potem pa sanjal, kako se bom zbudil neobtežen.
Kako bo moje telo mirno. Kakor nekoč.
Zdaj nimam več kaj sanjati. Vse to je že mimo
in kmalu bo skoraj polnoč ...


TRIDESET


Oblaki, pripeti na streho s starim sponkalom,
trudno črkujejo Morsejevo abecedo iz dimnikov.
Zadaj za hišo se rododendron kremži v perilo
in nekdo poskuša igrati kitaro kakor Pengov.

Slečem si plašč otroštva.
Za hip pogledam nazaj.
Za roko me drži prvih trideset let.
Pred mano je kdo ve, kaj.

Walt Whitman se bo obril, osebno mi je obljubil,
vendar je dodal: izdrdrati moraš mojo Pesem o sebi.
Hropem in moledujem, on pa se reži v brado
in namigne trem mišičnjakom: dejte ga, pjebi!

Peklenski stroj že tiktaka.
Za hip pogledam nazaj.
Za roko me drži prvih trideset let.
Pred mano je kdo ve, kaj.

Nekdo me čaka v senci pod zveriženim kuhinjskim oknom.
Tam sem si svojčas prislužil prvega velikonočnega zajca.
Perilo plahuta kot kakšna razjarjena vešča
in stara navada je zgolj ponošena flanelasta srajca.

Sklonim se, da bi se bolje videl.
Za hip pogledam nazaj.
Za roko me drži prvih trideset let.
Pred mano je kdo ve, kaj.

Kralj rokenrola je opustil svoja kričeča odrska oblačila.
Vsi mislijo, da je mrtev, on pa muhari tod, za Savinjo.
Kdo bi si mislil, da bo pri sedemdesetih še tako silno čil.
Svoje bolezni je že zlorabil in jim prerezaI žile z zarostano klinjo.

Obhaja me multikompleks.
Za hip pogledam nazaj.
Za roko me drži prvih trideset let.
Pred mano je kdo ve, kaj.

Luna se več ne cepi na krajce kot včasih.
Ostaja kar polna. In jaz še kar slabo spim.
Spodaj na cesti ropotajo plakati.
Hočem ostati v postelji, a ne zdržim.

Narahlo odgrnem zaveso.
Za hip pogledam nazaj.
Za roko me drži prvih trideset let.
Pred mano je kdo ve, kaj.

Številke na koledarju so tako lepo rdeče, ko je nedelja.
Pred vrata je spet nametalo za kakšne pol ure lanskega snega.
Jutri bom stal na odru. Pojutrišnjem bom dobil respirator.
Naslednjo nedeljo bom čakal na presaditev srca.

Ne da se mi več prezimovatl.
Za hip pogledam nazaj.
Za roko me drži prvih trideset let.
Pred mano je kdo ve, kaj.

Oblaki razumejo govorico zamasakriranih ljudstev.
Poznajo signale, ki se jih človeštvo še vedno boji.
Na kitaro sem nalepil tri krogce, vsakega za eno desetletje
V prsih me spet nekakšna kultura ščemi.

Vse najboljše, si rečem!
Za hip pogledam nazaj.
Za roko me drži prvih trideset let
Pred mano je kdo ve, kaj.
2005