Presihajoči studenec pod Iglo in njegov mehanizem
| Presihajoči studenec pod Iglo in njegov mehanizem Ferdinand Seidl |
| |||||||||||||
Ako stopamo iz Luč po lepi novi cesti ob bistri Savinji proti Solčavi, nas kmalu zajame znamenita soteska, ki je najožja pri slavni Igli, sivem, ostrem skalnatem stožcu, vidnem že od daleč. Prav pod Iglo pa je priroda ustvarila mal, a vendar tako čudežen in zanimiv pojav, da nikakor ne izgine med velikimi potezami te znamenite soteske. Prostor med skalnimi stenami, ki so ogromni temelj obelisku Igle, in med Savinjo, ki jim obliva vznožje, je prav tesen. Toliko, da ga je za ozko cesto. Tik ceste ob vznožju previseče skale je v tleh mala jamica, ali pravzaprav s kamenitim okvirjem umetno ograjen jarin (v naši podobi zaznamovan s črko j). Tu žubori in usiha »presihajoči studenec«.
Postojmo! Med tem, ko stojimo poleg njega in ga opazujemo, privre iz dna gori čista studenčnica. Pa komaj je poln, že jame gladina vode upadati in kmalu izgine vsa v tla. Kratek čas na to privre nanovo, a zopet odteče, odkoder je prišla. Vsak prizor traja le nekaj minut. Ta iznenadni pojav se ponavlja — razven ob suši in trdi zimi — dan in noč, leto za letom. Človeku se zdi, kakor da utriplje v trdem skalovju neko čudno neznano življenje. Ali pa je to le nenavadna igrača, ki jo tu uprizarja sicer toli resna priroda?
Mehanizem te zagonetke je našemu pogledu nedostopen, poskusimo si ga raztolmačiti domnevno. Ko premišljamo o njem, moramo vpoštevati nekoliko dejanske, od zunaj vidne posebnosti prizorišča, za drugo pa njih verjetne posledice. Iz obojih se res da sestaviti preprost mehanizem, ki je bržkone pogoj presihajočemu studencu na tem kraju.
Skladovi apnika (A v podobi) v stenah pod Iglo visijo vzporedno črti bi, torej nalahko proti Savinji. Voda, ki curlja v lezikah (to je v presledkih med skladom in skladom), prihajajoča iz gorovja za Iglo, je lezike tuintam razglodala ter razširila in si utrla zložen odtok proti Savinji. Navpične razpoke so razcepile skalovje. Mislimo si, da je skalna gruda zdrsnila tikoma nekoliko nizdol ob eni taki razpoklini (ff v podobi). Potem je bila prekinjena prvotna prema pot vodne žile. Ali voda je razpoko ob zgibu (ab) razglodala in si tako zopet odprla pot. Prišedši po leziki pa krene voda ob zaskoku ab navzgor, ker leži točka p više nego b, in more potem nadaljevati prvotno pot ob leziki bi. Tako priteče do točke i in tam izvira. Del pota pa si je voda razširila in naredila ondi malo votlinico n. Smemo si misliti, da je odtočna cev bi nekoliko širša nego pritočna pc. Ko se je bilo vse to ustanovilo, je bil ustvarjen mehanizem, ki je izpremenil prejšnji navadni izvirek pri i v sedanji presihajoči studenec.
Kolenasta cev abi namre deluje tako kakor zavita natega (glej Senekovič, Fizika, Ljubljana 1883, stran 121 in 122), ki izpraznjuje vodno "shrambico n.
Stvar se vrši tako: Kakor hitro je shrambica napolnjena do točke c, je napolnjen tudi kratki navpični krak natege ab do b. Voda začenja sedaj odtekati po daljšem kraku bi, ki skončava pri i niže od b. Zračni tlak ima pristop do shrambe n po razpokah skalovja in pritiska vodo v n tako dolgo, dokler ne pade gladina od c do aa. Voda priteka po nategi abi v jarin j in ga napolni. Jarin pa vode ne drži, ker je njegovo dno prodnato. V vrzelih proda odteče voda iz njega k podtalni vodi Savinje (v smeri puščice pod j). Jarin se izprazni. Tačas se pa že začenja shramba n polniti po ozki cevi pc, ki privaja vodo iz gorovja za Iglo. Ako bi se polnila tako, da vanjo priteče toliko, kolikor tačas odteče, imeli bi pri i navaden studenec, ki izvira neprenehoma. Ali zavita natega je širja nego pritočna cev. Zatorej natega izprazni shrambo primeroma hitro, potem pa jo napolnjuje tesni pritok počasneje. Tako nastane prenehljaj v izviranju. Jarin propušča vodo, pa tako, da je med pritokom vendar še ve pride, nego je ponikne. Med prenehljajem pa se celo izprazni. Tačas se pa shramba napolni in začne se iznova čudna igra redkega mehanizma. Preprost je sicer, a njegove podrobnosti se morajo ujemati, da deluje pravilno.[1]
- ↑ Ta članek izide, izvzemši uvodne besede, v 11. zvezku »Kamniških ali
Savinjskih Alp.« Dal nam ga je na razpolago pisatelj prof. F. Seidl v Gorici,
klišej k sliki pa nam je posodila »Slovenska Matica« kot založnica omenjene
knjige. Mi opozarjamo bralce že v naprej i na knjigo samo i na Slov. Matico
in njene publikacije sploh. — Glede stvari same še pripomnimo: prof. Seidl izraža v
dopisu na nas mnenje, da so presihajoč i studenc i ne trajna , ampa k
minljiv a naprava . Prav verjetno! Mehanizem se pa prav lahko pokvari.
Uredništvo.