Preseženi človek: izreki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Preseženi človek: izreki
Milan Dekleva
Spisano: Pretipkala iz Preseženi človek:izreki 1992, Jožica Žitnik.
Izdano: Ljubljana: Ljudska pravica
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Preseženi človek: izreki


1

Nepredvidljivost poti je podstat potovanja. Neprehodnost poti je njena preobljudenost. Treba bo samoto najti na utrti stezi.

2

Niti Bog niti njegova Odsotnost nimata teže vrhovnega paradoksa.

3

Kratkoživeči delci ne morejo vplivati na svoje trajanje pač pa so pogoj relativne stabilnosti snovi in antisnovi, počasnega staranja galaksij.

4

Tudi nadnaravno ima svojo naravo, in, potemtakem, svoje nadnaravno.

5

Misel misli in je hkrati mišljenja. Njena dognanja so bizarna.

6

Kar se tiče privida: kdo sanja ta svet, kadar hkrati zaspijo vsi ljudje?

7

Enota minljivosti: ena prispodoba. Metafora, jezikovna čakra, vozlišče bitja. Šepet drugega v egu pesmi.

8

Sanjariti, dokler zvestoba rože ne preraste naše nestanovitnosti.

9

Omejeni z znanjem, kaznovani z jezikom. In še: osvobojeni za nespoznavno, obdarjeni za molk Bitja, ki nam je bit naložena kot volja in slast. Noseča bitja.

10

Lotosovo središče: ne v cvetu ne v vzgonu zraka ne v ljubezenskem trenju svetlobe. Lotosovo središče: nedosegljiva ravnodušnost mrtvih.

11

Obudimo veščino alkimistov: spojimo nemir misli z nepremičnostjo vetra!

12

Mir, veli modrost premen, je tisti trenutek v kozmični igri, ko se zemlja vzpne nad nebo. Zemlja je ženska, nebo moški: moški zmeraj prodira v žensko od spodaj. V ljubezenskem zlitju moški podleže in ženska ga sprejme.

13

Po velikem poku je sledilo majhno razočaranje. Univerzum je urejenejši le na videz, zaradi bližine človeškega časa.

14

Brstenje prsi, magnetizem laježa, zaupljivost otroka, zračnost peruti: vse je lahko spodbuda lepoti. In, nasprotno: morala ostaja last mrtvih.

15

Tisti, ki so odšli, so popolni: zanesljivo izginjajo v naših spominih.

16

Nekaj nam umira tik za petami, po krivdi napredovanja v življenju. Ne moremo se ogniti metastazam smrti, ki so drugo ime razvoja. Ustroj razvoja ni le inteligibilen, ampak tudi biološki - podvržen entropiji.

17

Nepopolnost kliče k molitvi: popolnost k trdi ljubezni.

18

Naš pogled temni neprimerno hitreje od sonca. Je to priložnost mračnih duš? Ali pa, znabiti, prihaja obdobje slepih vidcev?

19

Prilika o votlini odseva projekt rešitve. Zdaj, ko smo zunaj, v nerešljivi svobodi, se vrača čustvo ujetih. Bomo začeli hlepeti po strahu, po tesnobi? Bo utesnjenost postala podoba placente?

20

Ko človek izginja, prihaja do izraza njegovo veličastje.

21

Svet je nastal s časom, človek v času. Zato je končnost božji, večnost (pa) človeški izum.

22

Prazno ogledalo, prostor brez odmeva - kot bi zenica, ki v brezčasju naenkrat uzre vsa bistvovanja svetov, zoglenela.

23

Ne pripisujmo sončevemu sijaju smisla!

24

Utrujenost je domena človeka; težko bi jo dokazali vsemirju. Na enak način bi smeli vzklikniti: »Poglej Boga, kako se je postaral!« 

25

Sanjariti ob ekranizirani grozi Ritual izginevanja človeka presega urejeni somrak malikov. Sanjariti ob lastnem strahu.

26

Strah postane mavričen, preden se izostri v tesnobo. V tem trenutku našega poslavljanja imajo negativna čustva več odtenkov, so bogatejša od sočutja.

27

Prod, bližina vode: bitje miru. Voda, bližina proda: bitje v nemira. Človek, smrtoglava neskončnost: bitje križišča, ne križa. Dramatika točke.

28

Besedo diviniziramo, animaliziramo pisavo. Pesem, ki je telo besede in duša pisave, je kronotop človeškosti Pesem nam je usojena, zato je obsojena na eksistenco.

29

Sivočma sraka na jutranjezeleni travi Barvnega skladja ni mogoče pojasniti s sistemom selitve duš in ponovnih utelešenj. Kako naj bi pojasnili marčno živčnost, s katero se ptica ozira?

30

Spomin, pomnožena moč časa! Pozaba, čista prihodnost!

31

Poskusimo zgraditi tempelj iz vzporednih senc!

32

Stoletna iskanja nasprotja med videzem in resnico postajajo ganljiva. Morda se bomo kmalu sproščeno igrali s slepilom resnice, z resnico slepila. In kaj bo potem z vidci?

33

Kar je vredno občudovanja in smeha: da skušamo še vedno izpopolniti Pesem.

34

Šele človekova nevzdržna vsemirska zapuščenost izzove občutek nadsistema, transgalaktičnega razuma. V razsvetljenju, najčistejši odvisnosti, ugasne čas.

35

Borba za strastno poezijo je borba za poezijo brez ključnih besed.

36

S prekopavanjem jezika ne bomo ustvarili pesmi Pesem je nadzorovana tišina.

37

Ljubezen, dvojina sveta. Prag samote je moč prestopiti le, če žrtvujemo celovitost zavesti Zaneslo nas je v območje krize in varnosti, krvave rihte in blaženosti Tu ni mogoče čutiti za drugega, ampak iz drugega.

38

Vse se razliva, odzivajoč se na stok popja v južnem vetru, na sopenje mesta. Vse se razliva, stapljajoč se v občutje, da je ta trenutek središče življenja in hkrati nepomemben, obroben hip. Obrobnost središča je stihotvomo; piše v prvi osebi, ker ni jaz, ki govorim o nekem občutju.

39

Slepilo modemih: da je v večnem vračanju istega možno igrati na slučaj. Nobena napaka ne more spremeniti ustroja nepopolne eksistence, ki hlepi k dovršitvi.

40

Človekov upad je treba zdržati Ga podpreti, da se pogledu nazaj, v načrtovano prihodnost, ne izmakne sveta groza smrtonosnosti.

41

Na zemlji nismo doma; le gostujemo.

42

Paradoks našega bitja se dopolnjuje. Vzporedno s tem tokom (bolje rečeno: s pršenjem svetlobe) narašča pozaba svetotvome praznine. Paradoks paradoksa, nič drugega!

43

Nismo načrtovana bitja, ampak bitja načrtov. Neizpolnjenost je naia moč. Šibkost je, nasprotno, utrjevanje idolov.

44

Otroci, spomin na naše poreklo.

45

Tisto, kar je nepojmljivo, doživimo kot osupljivo srečanje. Srečamo ono, kar skrivaj (s pojočo dušo, s stisnjenimi zobmi) čakamo. Čakamo nekaj, kar je že ves čas tu, nepojmljivo.

46

Ljubezen, ki ujeda, pustoši, pleni: svatovski krik mlade krvi i zoper orakelj zastaranega sveta. Sokol, vihar, lisica so čisto nasprotje parazitov.

47

Obilje, s katerim bivajoče zakriva celoto, je prehodno. Arhetipi so redki, njihova enostavnost je nerazberljivi blodnjak.

48

Črna svetloba ni sinonim za temo.

49

Tudi, če bi se morili v občutju blodnosti in razpršenosti, torej kaotičnosti sveta: naše občutje je RESNIČNA zmota.

50

Med vprašanjem o nesmislu popolnosti in popolnostjo nesmisla se je treba odločiti za otroka.

51

Borba z metafiziko je končana, pričenja se borba za metafizično.

52 Usmil jenje lahko pripišemo dežju, tropotcu, plimi; ne moremo ga pripisati intuiciji.

53

Prevladati pomeni: izdati Kakor bi svojo ljubezen naučili aritmetike. Kdo, v takem razmerju, ostane zapuščen?

54

O vseobsegajočem govorimo kot o seštevku stvari Štetje pomirja. Kar nas vznemirja, in v čemer vseobsegajoče presegamo, je naša pomankljivost. Tisto, kar nam manjka in nas votli, je naš presežek. Dozorevanje praznine nas ustvarja in ostvarja.

55

»Bit je popolnost« izrečemo z lahkim srcem. »Nič je popolnost« izustimo z odporom. Zdaj pa poskusimo biti, ne da bi se izničili!

56

Govoreč o izjemnosti - opozarjamo na enakost. Govoreč o svoji izjemnosi t- ponavljamo izreke prednikov in zanamcev.

57

S parabolo o smrti, ki umiri trzavice bivanja, se priklanjamo svoji strasti po univerzalnem. Poskus, da bi prestopili scefranost, cunjavost, razdišavljenost eksistence, poniža življenje.

58

Kaj pravzaprav vemo o resničnosti? Samo to, da nas vabi k ljubimkanju. Samo to, da si jo skušamo pokoriti In še to, da nas, /co ji omamljeni gospodujemo, zapusti Brez nje smo nezadoščeni, obsojeni na fantazijo.

59

Da smo pohabljeni prišli tako daleč! Kako ironična je podstat moči, s kakšno trmoglavostjo občudujemo napačnost smeri Bodimo že enkrat, za boga milega, Izgubljenci!

60

Ljubimkamo z nebom a poročeni smo z zemljo.

61

Vera ne more kompromitirati rosne kaplje.

62

Občutiti boga v sebi pomeni občutiti mejo nerazumljivosti človeške moči Onstran nje kraljuje nečloveško in prestop je lahek.

63

Nobena izjava ne prekrije celovitosti sveta, kvečjemu celovitost njegove razpršenosti

64

Večno je za človeka nekaj povsem vsakdanjega.

65

Popolnost potrebujemo, da čutimo nezadoščenost. Nezadoščenost je pogoj stremljenja k dovršitvi Dovršenost je smrt smrtnosti.

66

Začasnost stvari: je to tista njihova neznanskost, ki biva ZA časom? In nas svojo milo brezbrižnostjo opozarja, da alfabetarij resnice z neizprosno enakostjo upošteva viruse, angele, Zaratustre, Kihote?

67

Starši poimenujejo nevarnosti, potomci poimenujejo otroke. Vnuki poimenujejo nevarnosti svojih prednikov kot bodočnosti svojih otrok Od koga prihaja poimenovanje svetničnosti, ki brli v smehljaju staršev, otrok, vnukov in grobov?

68

Lahko da, verjetno, mogoče... Tako se začnemo, doječ se z jasno, jasno, jasnino materinih prsi.

69

Prebudili smo se s pogledom na Zgodovino. Strašen pejsaž,ki osvobaja demonizem junakov, idolov, malikov. Človek, objokujoč dremavo nedolžnost svoje narave, se je, opasan s krivdo, podal naravnost...naravnost v izbris. Korak v konec je tvegan; na pot se postavljajo bogovi, preroki, guruji, svetniki, in, blizu cilja, samovoljni Sistem. Upanje, da bomo kmalu smeli reči: »Bili smo!«, ostaja. Nekaterim že rase krzno sredi čela; drugim skozi odviti popek curi protonski dež.

70

Na kaj napeljuje tolmačenje Odsotnosti? Na zasičeno stvarnost. Na kaj napeljuje tolmačenje Prisotnosti? Na pulzirajočost praznine. Tako tolmačenje sprehaja naše bitje med spokojem in grozo, v upanju, da ne bomo obstali nad delom, zamenjujoč ga s celoto.

71

Čudež? Kje? V ženski, moškem, otroku, zavetišču, bacilu, bilčevanju, kromosomu, umetni inteligenci? Kaj pa čudež v ničemer? Nikjeršnost čudežnega je posoda njegove vsepovsodosti.

72

Ne zavrnimo absurda; iz njegovega poljuba se bomo izluščili pomirjeni.

73

Sledeč zvezdi vodnici bomo spoznali le eno stran svoje duše.

74

Večnost določa našo minljivost, a le mi, bitja prehajanj, zmoremo iz minljivosti definirati večnost.

75

Daoizem pričenja pri najskrivnostnejšem skrivnosti, nadaljuje z izločanjem svetnosti Mi pa, po sistematični afirmaciji človečnosti, končujemo v najskrivnostnejšem skrivnosti

76

Transcendenco zastonj iščemo s teleskopom in mikroskopom, z ljubezensko združitvijo in samoodpovedjo, z mandalo in diferencialno enačbo, z umorom in spevom. Z izločevanjem užariščimo točko, a njena brezrazsežnost ostaja dar Neznanskega.

77

Hoteli smo ... Lepo prosim, malo manj nostalgije! V slovarju najdemo za geslom Borges geslo Buenos Aires.

78

Sprašujemo se...Ali ni prepozno? Nismo nemara v civilizacijski smrti vsi enako dojenčkasti, dekliški, možati, starčevski?

79

Presežek pesmi je zamolk, presežek zamolka je novorojenčev jok.

80

Usmerjenost, s katero pojasnjujemo jasnino sveta, je dostikrat v opreki z našo umirjenostjo. Mero miru sicer živimo, a presega naše zaznavno območje: za nas skrbi kot Usoda.

81

Brezprizivnost, nespreminljivost svobode je zveza z Vsezdružujočim. Vsezdružujoče ni nič grandioznega, kar bi pometlo s človekovo voljo kot piš z ivermi, in vendar nas temeljito presega; poglejte solzo v ljubečem bitju, poglejte, s kakšno ganljivo skrbjo igra Samozavest!

82

Biti zvrhani senzacij, a ne biti senzacionalno. Biti na preži, a ne loviti Ukazovati a ne biti močni Vse opustiti, a nikoli prekršiti zvestobe.

83

Vsako obdobje ostanke sanj in utopij sežme v šifro, od Lascauxa do Hirošime. Lahko jih tolmačimo, a ne moremo uganiti njihovega pomena, ker so deteca Zgodovine. Podobe umirajočih pečinskih bizonov so odsev istega hrepenenja, ki je sprožilo cepitev atomskih jeder.

84

Poezija ni tekmovanje za popolnost, je izpopolnjevanje jezika. Poezija nima ničesar nad seboj, ob sebi, zoper sebe: njeno nikogaršnjost lahko preizkusite tako, da napišete pesem.

85

Pojdimo zoper sebe! Tako luštno je iti zoper uporabnost, zoper govorjenje o spremembah družbene stvarnosti Temu lahko verjameta le Bog ali Deževnik!

86

Smrt ni posledica umiranja, rojstvo ni vzrok življenja.

87

Razmerje: igra podobnosti in razlik, gredica človekove lahkotne suverenosti. Vendar, ne pozabimo: razmerje lahko vzpostavimo šele, ko izgubimo Celoto!

88

Vse, kar biva, je refleks neimenljivega. Minljivcem ni mogoče doumeti, čemu neimenljivo vztraja v razcepu, v rani sveta, v časovitosti, ki ni izvirno testo njegove strahovite energičnosti in voluminoznosti.

89

Občutek za popolno nam je darovan hkrati s svobodo. Tu smo povsem brez izbire. 90 »Bog se pokaže le posredno, in ne brez ljubezni človeka do človeka,« je dejal mojster Jaspers. In kaj naj rečemo mi, v času malignega razcveta planetarnega nihilizma? »Brez Boga se ljubezen človeka do človeka kaže le posredno.« In kdo je posrednik ljubezni? Smrt.

91

Raztolmačiti svoj konec kot usodno nalogo? Biti negotov ob že znanem rezultatu?

92

Iz civilizacije ne odidemo pomotoma.

93

Ne poslušajmo, kaj o svetosti sveta mislita svetnik in svetohlinec, ampak, kaj o njej menita radič in slika Doriana Graya.

94

Mišljenju in mišljenemu odvzeti absolutno vrednost: tu je Basho, lebdeč v svojem staranju, pesnik, ki je slišal pljusk vode preden je skočila žaba, človek, ki je slišal pljusk vode v njenem mirovanju.

95

Pišem, napačno: smert, bučela, gnadljivost, pezdec. Jezik me popravlja in vrača virtualnost modernega.

96

Vprašanje Človeka ni več dominantno vprašanje. Ampak zdaj, po Nietzscheju, je to vprašanje bistveno za razlaščence in dediče božje zapuščine.

97

Čudenje Starih: »Zakaj Nekaj in ne rajši Nič?« postaja v času kataklizme poetično.

98

V imenu boga odločati o življenju in smrti (»Zgodi se njegova volja«): najstrašnejša prevara. Tudi, če bi zmogli ujeti božje sporočilo, bi ga dojeli na človeški način, torej nepopolno, torej napačno.

99

Kdor ljubi, ne more imeti ljubezni: ne kot prepričanje, ne kot nazor, ne kot vero. Ljubezen vendar ni posest. Kdor ljubi, NIMA ljubezni.

100

Jezik je oprezen: vera nas lahko pripelje k nebivajočemu, zvestoba k bivajočemu. Nevarno je verovati vase, naravno je ostati si zvest.

101

Karkoli odločamo: odločamo o sebi Zato ne odločajmo preveč - odločili bi sebi v prid.

102

Svet je, človek nastaja. Svet je, človek nastaja z odhajanjem. Zato človek polni svet z daljavo, svet človeka z bližino. Njuni samoti se vključujeta.

103

Nič bivajočega ni mogoče osamiti do te mere, da bi izgubilo pomen. Nobena samota ni tako velika, da bi bila nepristranska.

104

Absolutna odmaknjenost v drhtečem dotiku dlani: človek mora biti v nenehnem spopadu s samim sabo. Klic: absolutna odmaknjenost. Poklic: drhteči dotik dlani.

105

Človek je končno, a nedokončano bitje. Dokaz za to je smrt, naša neskončnost.

106

Doslej nismo zbrali moči, da bi zaživeli Smisel. Od tod naš pohod v globino preteklosti Tam se razum sooča z nerešljivo zagato, kajti Zgodovina vključuje prihodnost prihodnost pa nujno ne vključuje človeka.