Prepozno, prepozno

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prepozno, prepozno ...
Lojze Županov
Izdano: Vigred 12/3 (1934), 96-97
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mnogo grehov smo že napravili in odpustil nam jih je Bog in odpustili smo si jih sami. Storjeni so bili iz lahke misli in niso se nikomur zadrli v srce. Marsikdo pa je storil greh, ki si ga ne more nikoli več odpustiti. Bog je že zdavnaj napravil križ čezenj, tebe pa še grize, ko da si včeraj grešil.

Enajsto leto teče, kar sem strašno grešil nad materinim srcem, pa še danes me nekaj zbada, ko da mi gre nekdo s šivanko skozi srce. V šesti šoli sem bil. Knjige so mi vznemirile do tedaj tiho življenje, nekaj se je v meni rušilo: domače ognjišče z materino molitvijo se je izgubljalo kot daljni sen. Tujec sem postajal sebi in domu. Begal sem po mestu kot izgubljeni sin. Od nikoder ni sinil žarek, ki bi mi vsaj za trenutek posvetil na pot. Z nikomer se nisem družil, zakaj misli so mi venomer begale za nečim, kjer bi se odpočile. Pa tega ni bilo. Noči so mi bile pošasten okvir, ki mi je brez spanja legal na prsi. Misli so se mi motale kot v zmedenem povesmu: vse, kar so me učili, je neumnost, je laž. In dvanajst let sem veroval ...

Februarska noč je tedaj brila; vetri, ki so se poganjali z Gorjancev, so hropli skozi golo drevje in se divje zaganjali v mojo hišo. Ležal sem na postelji in strmel v črn strop.

Nekaj je plaho zdrsnilo po steklu. Nisem se ozrl. Kdo bi bil pod oknom v takem metežu! Zdaj je okno zazvenelo.

»Kdo je?« sem zakričal.

»Mama«, je zunaj zaječalo.

Pa nisem oveseljen zdrvel po veži k materi kot prejšnji čas, da bi videl njene velike ljubeče oči, da bi ulovil njeno uvelo roko in toplo besedo. Prek Gorjancev je šla v oni razbesneli noči; le srce ji je bilo še živo, ko je pridrsela do moje bajte. Nisem ji povedal, kako je z menoj in vendar je vedela, zato je šla na dolgo pot. Njeno in moje srce sta namreč bila v enem, zato je njeno zbolelo od mojega. V meni pa se ni nič zgenilo. Brez misli sem vstal in šel odpahovat vežna vrata.

»Po kaj ste prišli, mati?«

Mrzlo je bilo vprašanje kot led.

»Prinesla sem ti ... «

»Ne maram ničesar ... «

Tema se je prelivala iz kotov po veži in izbi. A videl sem dvoje prečudno zastrmelih oči. Ugasnila je sleherna radost, omahnile so ji roke, noge so ji zaklecnile kot podžagane. Ubil sem tisto noč mater in njen poslednji sen.

Še danes dobro vem za vso dolgo pot, ki jo je mati napravila iz domače vasi prek Gorjancev:

»Sedem jih imam, Jezus; a glej za slehernega bi umrla: za Janeza, za Tineta, za Toneta, za Micko, za Anko, za Tinko ... Zanj, ki ima bukve in bo gospod, pa bi dvakrat umrla. Ali imam greh, če bi zanj po dvakrat vsako kapljo krvi iztočila?«

Postala je, da natančno razmisli:

»Vse te razpoke v rokah, kaj so? Nič! Da mu le morem danes kaj nesti. Saj je rekel oni dan: Od vas, mama, je sladko, pa če je le skorjica črnega kruha ...

Ej. danes pa mu nesem šarkelj in denarja. Saj ne bo vedel, kaj bi od sreče.«

Tako je moja mati prek Gorjancev šla.

Jaz pa sem bil tistikrat kamen. Knjige so izsrkale iz mene poslednjo kapljico ljubezni in življenja. In sem udaril:

»Ne maram ničesar; dajte mi mir!«

V izbi nisem užgal luči. Dotipal sem postelj in vnovič legel nanjo. Ni bilo besede, ki bi jo moja mati našla. Kot Jezus pod težkim križem se je zrušila na klop.

»Glejte, mati, tako je, odkar vas ni bilo k meni. Ta soba je rakev kakor moje srce. Kar ste me učili, je laž. Knjige drugače povedo. Nič ne veš, zakaj živiš. Tolčeš se skozi življenje. In ko je ran dovolj, se zgrudiš in pogineš. In s tem je konec vseh borb, vseh laži, vsega trpljenja. Berem knjige in ljudi. Pridig ne poslušam več, ker so narejene, življenje pa teče resnično. Ali vi še zmerom verjamete v ono, kar ste me učili? Še zmerom molite? Še zmerom k maši hodite? Seveda, kaj drugega hočete. Vi ste pač otrok ... «

»Dete«, je planilo iz matere, »dete, kam si zašlo?«

»K resnici hočem. Če jo bom našel neomadeževano, se bom vrnil k vam. Če je sploh kje resnica. Če je ni, potem je vaš sin mrtev. Zakaj ste me poslali med volkove, ko ne znam tuliti ... «

»Iz srca sem učila, ne iz knjige.«

»Iz srca, ki ne pozna življenja. Pa pustimo to! Mati, vrnite se, hočem miru.«

Obrnil sem se k steni in nisem več odprl ust. Mati pa je klečala ob moji postelji in zajokala kot prezapuščeno dete.

To sem storil materi, ko sem bil še študent v mestu; v šesti šoli. Februarske noči ni bilo več. A nikdar se ne bom umil, pa naj živim tisoč let. Nikdar povlačil brazd, ki jih je ona noč zaorala v obličje moje matere. Stokrat sem poskušal kesneje, ko se mi je srce umirilo, poklekniti pred mater in jo prositi odpuščanja. Nisem tega storil. Pride prilika ...

Lani pa mi je v marcu nenadoma ugasnila. Kot plaha svečka. In odnesla je v grob svojo februarsko bolečino. Že celo leto mi stiska srce neizrečeno hrepenenje: Ko bi živela, po kolenih bi pridrsal do nje in se razjokal v njenih rokah: Odpustite, mati!

Pa venomer slišim zlohoten odmev:

Prepozno, prepozno ...