Prepolzko

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prepolzko.
Jožef Fischer
Listek je bil objavljen pod imenom I. Fischer.
Izdano: Slovenski narod 16. april 1904 (37/86) 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vigred lahkonoga prihiti in strese goste svetle kodre, da se zlat prah razprši po zraku. Z gorkim poljubom zbudi zemljo, ki jame stezati odrevenele ude; skoplje jih v vlažnih valovih južnih sap ter jih ogrne v vonjav plašč. — Kdor more hiti ven v lep, božji svet, tu gleda čudesa narave in ob njenih nedrijih sluša tajno sladko utripanje.

Drugi velikonočni praznik je. Predpoldne je še in iz dimnikov vaških hiš se snuje lahen dim ter zgineva v zraku. Jata vran prifofoče čez poljano ter se nastani po vrhih smrek, stoječih posamič na pobočju hriba. Ob vznožju hriba stoji železniška postaja. Malo življenja je tu. Nekaj potnikov pričakuje vlaka.

Malo od postaje stoji kraj ceste gostilna. Enostropno poslopje se dokaj odlikuje od skromne okolice. Za šipami okna stoji dekle okroglih lic in svežih usten. Ni še dolgo v teh prostorih, kjer često čujejo v dolgo noč, kjer goste megle dima in vzduha otemne plamen očesa ter dolgo čutje obrobi trepalnice z rdečimi obronki.

Oprezno gleda na železniški tir. »Danes pridejo,« šepeče med gostimi zobki.

»Plačal bi rad,« zarenči zdaj kmet za mizo, ki že dalj časa mane mošnjico v roki, a zaman čaka, da se natakarica pobrine zanj.

Dekle vztrepeče ter pohiti k njemu. Kmet plača ter momlaje odide. Dekle se vrne k oknu in zamišljeno gleda v prerojeni svet. Pogled ji obstoji na holmcu nad postajo. Mala, borna koča je nanj naslonjena — njen rodni dom. Za mah se zgane. Pred dušo ji vstaja resen obraz matere: »kaj počenjaš, otrok!« ji govori svareč. Ona se zamisli. Otročja leta usilijo se ji v spomin, vedra, solnčna v vsi krasoti in milobi. Tu gori je trgala prve telohe, govorila z grmiči, tekala je po zložnih rebrih ter igrala se s solnčnimi žarki. — »In vendar je bilo tako borno, tako samotno«, vzdahne skoro polglasno, ogleduje se okrog sebe. Slamnata postelj, okorni čevlji — oblačiti se je morala v priprosto krilo iz domače robe, a zdaj ji je telo ovito v mehko tkanino. »Telo, da, kakovo je telo? Mati je pravila, da je grdo, gnjusno, da se ga treba sramovati, a oni je pravil ondan, da so udje mehki, da so nežni, sladki,« misli ter povesi oči, v obraz pa ji šine valček krvi, vstaja više, ga ožari, da je sij očesa še živeji, potem pa se pomiče zopet nizdol in se vgrezne nazaj v srce.

Medtem se pojavi na obzorju gost dim. Pomiče se vedno bližje, puščajoč za sabo dolgo, mehko meglo. »Danes pridejo«, ponavlja dekle ter zre na bližajoči se vlak. Hlapon zabrlizne, da se razlega oster glas daleč tja po ravani, jame počasneje voziti ter se naposled ustavi hreščeč in sopeč v postaji. Potniki poskačejo z vozov, drugi vstopijo in vlak se hropeč pomiče dalje.

Med došleci hitijo štirje mladi gospodiči s smehom in poluglasnimi vzkliki proti gostilni. Vstopivši obkolijo natakarico. Po burnem pozdravu vderejo v drugo sobo s šumom in ropotom, pevajoč odlomke operetnih napevov. Svršnike in klobuke razobesijo in razmečejo ter z ropotom prestavljajo stole.

Tanek mož, nazivali so ga »oskrbnika«, z dolgim, šegavim obrazom, velih lic z mogočnimi brkami, pravi tip veščega »sukača«, vsede se k glasovirju ter brenkeče znano melodijo. Glasovir itak razglašen, tožno ječi pod silnimi udarci njegovih prstov. Hreščeči glasovi so pravcati odmev igralčeve notranjosti, a on sam dovršen interpret lastnega duševnega poloma. S hripavimi glasovi prepevajo ostali.

»Prosim, s čim naj postrežem?« ogovori natakarica, ki se je bila komaj branila, silnih napadov debelega poslovodje iz bližnje tovarne, vporabivši kratek odmor.

»Srce, duša, biser,« kriče zdaj navskriž ter jo obkolijo nanovo. Dekle je zardevalo, povešalo oči, nasmihalo se in odbijalo prisilne roke.

»Vina«, zakriči poslovodja, »najprej vina« in zopet požvižguje poskočno arijo, zibajoč se na stolu, ječečem pod toliko pezo.

Za mizo je sedel mlad gozdar. Njegovo lice je še otroško napeto in ustne, koje mu senčijo prve brkice, krožijo se mu neprestano v nasmeh. Stegnil je bil i on preje roko po natakaričnem polnem nadlaktu, a ona mu je zamahnila, in osupel je sedel na stol.

»Meni juhe, samo juhe«, kliče dolgin natakarici, ki se vrača s steklenico vina. »Kisle omake meni«, veleva poslovodja, a mladi trgovec, četrti v vencu, želi vloženih kumar. Gozdar samo gleda ter guba ustni v neizrazovit nasmeh. Zdajci privleče iz žepa listnico, strese ž nje mršav desetak ter momlja pol otožno, pol ponosno: »zadnji mohikan«. Vsi se mu naglas zakrohočejo, on pa zadovoljen z vspehom dovtipa, potegne krepak požir vina.

Natakarica je donašala vina in jedi. Po slednjih segali so malo, pač pa venomer stegovali roke po natakarici. Ta jo grabil je za ramo, oni okrog pasu, dekle je končno vznemirjeno razdraženih živcev žarelo kot polna binkoštnica.

»Kam pa greš ž njimi?« vpraša domači hlapec voznika, s kojim sta sedela v sprednji sobi, ter si porivala mogočen vrč piva drug drugemu v pest. »Prišel sem ponje«, odzove se ta, »bili so čez praznike v mestu«. »Vrli ljudje to, dado za pijačo«, dostavi, dvigne vrč k ustom ter vleče in vleče, da se vrč svetli, a pivo grgrajoč lije nizdoli. »Vrli — a izdelani kot pomladni zajci«, dostavi prvi s porogljivim nasmehom.

»Domov, domov«, golči zehajoč mladi gozdar. »Da, domov,« pritrjujejo drugi ter velijo vozniku, kojemu se sicer ni kaj mudilo, da zapreže. S hruščem in truščem, kot so prišli, odhajali so tudi, zatrjajoč, da skoraj zopet pridejo. Dekle stalo je zopet pri oknu in gledalo za vozom, dokler ni izginil za ovinkom.

Čas je hitel svoj večni tek, življenje je vrvelo in drlo naprej. Zopet so pokale spone, v koje je bila zima vkovala zemljo — pomlad je z vihrajočo zastavo hitela preko poljane. Nebo je razstrlo temno zaveso ter gledalo dol na zemljo ljubko mirno, kot mati na svoje dete. Narava diha sveti mir, šelest gozda ujema se z žuborenjem potoka v rahlo himno: Ljubezen Spasitelja objema širni svet — človeku tope se prsi, polni jih sladka slutnja, »da je resnica, da je ljubezen in usmiljenje«, duša dviga se mu v jasne sfere, čuteč lastno božanstvo.

V koči, naslonjeni ob reber nad železniško postajo, sedita mati in hčerka. Mati je uprla glavo v dlan in gleda skozi malo okence v dolino. Ljudje se shajajo pred cerkvijo, da se udeleže velikosobotnega vstajenja. Starka ne gre dol, dasi ne pametuje, kdaj bi bila to opustila. Sram je je. Ljudje bi s prstom kazali za njo. Sram, da, saj jo je lahko. Izbuljene oči brez bleska, brez življenja obrne od okna. Vpadlo, žolto sivo lice, v koje je začrtala bolest globoke poteze, pokrije z rokama. Jokati ne more, potoki solza rosili so že te vele, usnjate gube, tudi tarnati, psovati ne more, te ustne, koje so se najčeščeje gibale v molitvi, ko je starka na samotnem holmci govorila s svojim Bogom, izbruhale so že nebroj kletev in psovk. Tiho sloni in težko sope.

Zvonovi v vaškem zvoniku vzdrgetajo jasno, milo, ubrano. Glasni valčki priskačejo do samotne koče ter ljubko potrkavajo na mala okenca. Mati vzdigne trudno glavo, zlati prameni zahajajočega solnca vsujejo se skozi okno, obsipavajo zibel, stoječo pri peči ter poljubljajo sveža lica deteta in trepetajoča kolena poleg sedeče mlade matere. — Dete odpre oči ter jih zvedavo obrača po sobi. Starka gleda zdaj dete, zdaj hčerko. Kako je oslabela, kako je bleda, koščena. »Ubogi otrok«, izvije se ji iz prsi in žgoče oko se ji po dolgem zopet porosi. Počasi vstane, leze k zibeli, skloni se ter prvokrat poljubi malega črvička na čelo. Vzdigne se potem ter položi veli roki hčerki okrog vratu, osupli nad to nenadno izpremembo matere: »Odpusti ti Bog«, ihti starka, »jaz sem ti odpustila.«

V borni koči na solnčnem rebru slonite mati in hčerka druga ob drugi v nemem objemu, v dolini pa pozvanjajo veselo zvonovi.